Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

LETOŠNJA NAGRAJENKA VILENICE, LATVIJSKA PESNICA AMANDA AIZPURIETE

Letošnja nagrajenka Festivala Vilenica, Latvijka Amanda Aizpuritete, je pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka judovskih in romskih korenin. Je izjemna pričevalka latvijskega sovjetskega in postsovjetskega časa in tenkočutna pesniška zapisovalka dvomov, brezupa, krhkosti ljubezni, osamljenosti in samosti. Ob prejemu nagrade je povedala, da je zanjo poezija biti drugje, nekje zunaj…Letošnja tema Vilenice Kje je tvoj dom se navezuje na migracije in na ukrajinsko vojno. 

Latvijska pesnica, pisateljica in prevajalka Amanda Aizpuriete se je rodila 28. marca 1956 v Jūrmali. Študirala je jezikoslovje in filozofijo na Latvijski univerzi v Rigi in na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi. Bila je radijska novinarka, urednica za poezijo pri reviji Avots in sodelavka revije Karogs. Vodila je tudi tečaje na Literarni akademiji pri ZvezI latvijskih pisateljev.

Amanda Aizpuriete pripada generaciji, ki je s poezijo nastopila sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se aktivno uprla dvojni morali latvijske oziroma sovjetske družbe. V svoji poeziji je odkrito in neprizanesljivo pisala o neprijetnih plateh takratnega življenja ter odpirala številne tabujske teme. Zlasti je razkrivala življenje žensk v pretežno patriarhalnem in družbeno težavnem okolju. Njeni motivi izhajajo večinoma iz življenjske konkretnosti, podob življenja na obalah njenega domačega mesta, pojavov, ki so samo na videz vsakdanji, običajni, saj po njenih besedah ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali »vsakdanje«, »normalno«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\4 - 31 - 40 - UREJENI PRISPEVKI\34 - GOSTJA FESTIVALA FABULA - 2022\MODEL REZKA POVŠE - ŠOPEK - JULIJA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\FOTKA - 3.jpg

Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezan tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.

                    C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\4 - 31 - 40 - UREJENI PRISPEVKI\34 - GOSTJA FESTIVALA FABULA - 2022\MODEL REZKA POVŠE - ŠOPEK - JULIJA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\FOTKA - 4.jpg   Vilenica

Poezijo in eseje je začela objavljati leta 1976, kasneje pa je v latvijščino prevedla poezijo številnih ruskih, angleških in nemških pesnikov ter sestavila in objavila več antologij latvijskih pesnikov. Leta 1999 je Amanda Aizpuriete prejela nagrado Horsta Bieneka za liriko, ki jo podeljuje Bavarska akademija lepih umetnosti, ter še mnogo drugih nagrad.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\FOTKA - 5.jpg

Veno Taufer

Zgodovina in intimni svet se v poeziji Amande Aizpuriete ves čas prekrivata in sta v atonalnem sozvočju. Veno Taufer, ki je njene pesmi prvi prevedel v slovenščino, je zapisal: »V njeni izpovedno lakonski in precizno ubesedeni liriki se mešata resignacija in ironija v trenutkih izostrene življenjske izkušnje. »Pesnica Amanda Aizpuriete pa je o svoji poeziji dejala: »Gre za naš skupni svet, ne le moj. Ne pišem o svojih izkušnjah, to so izkušnje nekoga drugega. To pomeni, da ne morem povsem doreči, od kod kaj pride in kaj pomeni. Ne vem in tudi nočem vedeti.« In če poezija prihaja iz neznanega, iz prostora, ki presega en, pesničin jaz, je ustvarjanje poezije zanjo vedno znova točka odločitve: »Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.« In tej, samo na videz nepomembni odločitvi, odločitvi za pisanje, za poezijo, se je pridružila tudi žirija letošnjega festivala Vilenica. Odločitev da so veliko nagrado Vilenice podelili Amandi Aizpuriete, je namreč vsekakor odločitev za moč njene poezije in njenega unikatnega pesniškega glasu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

JAKČEV PORTRET JOVANKE BROZ (1924–2013) NA RAZSTAVI EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE V NOVEM SADU

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/07/19/09/80/7190980qBC1564C8529CA8C77BC07659011ACC3E_1200.jpg
https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/07/19/09/64/7190964qA8437D3D66AD94799D3FCA62408EB70C_1200.jpg

Portret Jovanke Broz, ki ga je izdelal novomeški slikar akad. Božidar Jakac.

Novi Sad, glavno mesto Vojvodine, je letošnji gostitelj pridružene Evropske prestolnice kulture. V ta namen so v Galeriji Matice srbske pripravili razstavo, ki so jo poimenovali Partizanka in Fragonard. Gre za slikarske upodobitve partizanke Jovanke Broz, ki sta jih izdelala hrvaški slikar Ljubo Babić in Novomeščan Božidar Jakac, ter za umetniške slike francoskega slikarja Jeana-Honoréa Fragonarda (1732–1806). 

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\Las_bañistas,_por_Jean-Honoré_Fragonard.JPG
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\FOTKA - 4.jpg

Sliki francoskega slikarja Jeana – Honorea Fragonarda

Fragonard je bil eden najplodnejših umetnikov,saj je ustvaril več kot 550 slik. Med njegovimi najbolj priljubljenimi deli so žanrske slike, ki prenašajo vzdušje intimnosti in zakrite erotike. Tako sočasna postavitev slik partizanke Jovanke Broz – Budisavljević in francoskega rokokojskega slikarja Fragonarda napeljuje na heterogenost likovnega fonda, ki ga predstavljajo na razstavi, in na nenavadno in včasih bizarno sintezo predmetov, ki jih družita samo imeni Jovanke in Josipa Broza. Razstava v Novem Sadu je bila odprta do 28. avgusta 2022, potem pa so jo preselili v Muzej Jugoslavije v Beograd.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\NOVI SAD.jpg
Panorama Novega Sada
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\GALERIJA.jpg
Galerija Matice srbske v Novem Sadu

Galerija Matice srbske v Novem Sadu je impozantna ustanova. V stalni zbirki ima dragocene eksponate od 16. do 21. stoletja, prve srbske grafike, pa tudi odličen fundus modernega slikarstva. V 20. stoletje pa gledalce popelje razstava z naslovom Partizanka in Fragonard – zbirka slik Jovanke Broz. Jovanka Broz je bila hkrati politična in modna ikona, v političnem vrhu in v anatemi, gre za diskurz o slikarstvu, a še bolj o tem, kar je v medijih izpodrinilo umetniške vsebine in se imenuje »lifestyle«, »kult« itd. 

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/07/19/09/61/7190961q35EEAD630DA69DF41685BAA2A5A586AD_1200.jpg

»Jovanka v modrem«, delo znamenitega hrvaškega slikarja Ljuba Babića.

Z Novim Sadom Jovanka sicer ni bila posebej povezana, bila pa je Srbkinja iz Like, ko se je komaj 17- letna pridružila partizanom. Leta 1944 je kot partizanka Mara v Drvarju prvič srečala Josipa Broza, po vojni pa je delala pri njem na Belem dvoru. V strogi tajnosti se je leta 1952, ko je štela 28 let, v Beogradu poročila s takrat 60-letnim Josipom Brozom – Titom in postala njegova tretja žena. Jovanka je bila tudi edina ženska, ki je kadarkoli vstopila v kartuzijanski samostan Pleterje! Skoraj do smrti leta 2013 je živela v hišnem priporu, v razpadajoči stari vili brez ogrevanja, ki je zamakala… Bila je brez osebne izkaznice, potnega lista in zdravstvene izkaznice. Sedaj počiva v Hiši cvetja, v bližini Tita.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LAŽNI JOSIP BROZ – TITO (1892–1980)

Na Josipa Broza – Tita, ki se je rodil pred 130 leti (7. maja 1892) v Kumrovcu in umrl pred 42 leti (4. maja 1980) v Ljubljani, pokopan pa je v Hiši cvetja v Beogradu, se še vedno navezuje nemalo teorij zarote oziroma dvomov o resničnosti njegove osebne identitete. Ime državnika Tita še vedno budi slo po mistificiranju, pravzaprav že vse od časa NOB, ko so se ljudje tako doma kot na tujem spraševali, kdo pravzaprav je Tito. Po koncu vojne se je na območju Jugoslavije okoli njegovega lika in dela razvil kult osebnosti, globalno pa je postal prepoznaven tudi na širši svetovni politični sceni.

V devetdesetih letih, po razpadu države, se je pisanje knjig o Titu še posebej razmahnilo. Svoje spomine nanj so obujali mnogi, od kuharjev prek zdravnikov, zgodovinarjev in vseh mogočih drugih strokovnjakov do predvsem samooklicanih poznavalcev, za katere dotlej še nihče ni slišal. Mnoga dela sodijo v žanr teorij zarote in med seboj kar tekmujejo po spektakularnosti. Vključno s tisto, da Josip Broz ni pokopan v Beogradu, ampak v Vatikanu! Halo?!

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\39 - LAŽNI JOSIP BROZ TITO\FOTKA - 1.jpg

Maršal Josip Broz Tito

Poseben podžanr predstavljajo teorije o Titovi identiteti. Te pravijo, da človek, čigar glas in podoba sta vsaj generacijam, ki so odraščale v nekdanji Jugoslaviji, izrazito dobro znana, ni istoveten z Josipom Brozom, v Kumrovcu rojenim sinom slovenske matere. Obstajajo trditve, da je Tito umrl na fronti v prvi svetovni vojni in da je priimek Broz dejansko proslavil nekdo drug. Navsezadnje Titu nista manjkala dva prsta, kot naj bi domnevno umrlemu vojaku Brozu. Znan je tudi argument, da človek kumrovško-kmečkega porekla ni mogel znati igrati na klavir, kar je Tito odlično obvladal.

Po eni od teorij naj bi bil Tito izum avstro-ogrske, po drugi pa ruske oziroma sovjetske tajne službe. Prva je srbskega porekla oziroma tiste vrste umevanja, ki v Titu vidi Hrvata, ki naj bi deloval proti Srbiji, druga pa ameriškega izvora še iz petdesetih letih prejšnjega stoletja. A teorij o poreklu je še več in so pestro fantazijske. Tako naj bi bil Tito dejansko poljski oziroma po drugi inačici dunajski Jud, pa Avstrijec, Italijan, Nemec, Čeh, Madžar, po najbolj spektakularno noblesni teoriji pa naj bi bil njegov oče sovjetski politik oziroma sam Winston Churchill, kar bi bilo ob osemnajstih letih razlike v prid Angleža sicer biološko možno.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\39 - LAŽNI JOSIP BROZ TITO\FOTKA - 3.jpg

Tito in Jovanka

A smiselnost teoretiziranja o domnevno lažnem Titu je precej vprašljiva.  Kajti četudi bi šlo za nekoga, ki je zgolj prevzel identiteto padlega vojaka iz Kumrovca, še vedno ostaja dejstvo, da je Josip Broz iz bombaškega procesa v Zagrebu ali iz pečine v Drvarju oziroma iz časa druge svetovne vojne ista oseba kot predsednik SFRJ oziroma figura iz javnih nastopov v desetletjih po vojni. Te istovetnosti se ni lotila ali je zanikala še nobena teorija zarote, povezana s Titom. Četudi bi torej šlo za agenta, je agentu uspela kariera, ki je tako ali drugače presegla obseg osnovno zadane mu naloge. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ARSOVA LASTOVKA SLOVENCU VINCENCU GOTTHARDTU

Prejemnik nagrade lastovka, Slovenec Vincenc Gotthardt iz Celovca

Letos je Uredništvo za kulturoTretjega programa Radia Slovenija, razpisalo že 31. natečaj za kratko zgodbo v sklopu programa Ars. Na razpis je prispelo 360 zgodb, strokovna žirija, v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in Aljaž Krivec, pa je za najboljšo izbrala zgodbo Pod barvami na sliki, ki jo je napisal koroški Slovenec Vincenc Gotthardt iz Celovca. Nagrado lastovka so podelili v četrtek, 15. septembra 2022, na ljubljanskem gradu. Nagrajena zgodba je po oceni žirije pretresljivo besedilo o človeškem staranju in spominu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\ARSOVA LASTOVKA - GOTTHARDTU\FOTKE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\ARSOVA LASTOVKA - GOTTHARDTU\FOTKE\FOTKA - 3.jpg

Vincenc Gotthardt (1964) je doma v Dulah v Ziljski dolini, v občini Šmohor, živi pa v Celovcu. Obiskoval je Slovensko gimnazijo. Od leta 1987 do leta 1990 je bil urednik tednika koroških Slovencev »Naš tednik«. Od leta 1991 dalje je urednik koroškega slovenskega tednika »Nedelja« in urednik mesečnih kulturnih prilog časopisa Nedelja. Nagrajenec pravi, da živi za slovenski jezik, »ki mu je velika srčna zadeva in mu je v veliko veselje v deželi, v kateri postaja vedno bolj tih in ponekod celo izginja«. Izdal je dve knjigi, z romanom Na drugem koncu sveta se je uvrstil med finaliste nominirancev za nagrado kresnik leta 2021.

Lanskoletni dobitnik Arsove lastovke Davorin Lenk, ki je na jubilejnem natečaju zmagal s kratko zgodbo Violina in žiletke.

Kot je zapisala žirija, je zgodba Pod barvami na sliki pretresljivo besedilo o staranju in spominu, odvija pa se v majhni vasi. Tretje osebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. 

Kulturnik in pisatelj Vincenc Gotthardt

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VRHUNSKA KITARISTKA NOVOMEŠČANKA KLARA TOMLJANOVIČ

Svetovno prepoznavna kitaristka Novomeščanka Klara Tomljanovič, ki v Švici poučuje kitaro, je ta inštrument študirala v Švici, v Freiburgu pri Sonji Prunnbauer in v Baslu pri Oscarju Ghiglii. Že med študijem je začela igrati v Kitarskem kvartetu Aleph, ki se je z intenzivnim ukvarjanjem z novo glasbo in številnimi nastopi na festivalih sodobne glasbe v Evropi in Aziji uspel hitro uveljaviti. Klara je nastopala na številnih glasbenih ciklih in festivalih v Nemčiji in po svetu. 

Priljubljena kitaristka Klara Tomljanovič sodeluje s priznanimi zasedbami in orkestri in solisti, kot so: Teodora Anzellotti, Ernesto Molinari, Isao Nakamura, Petra Hoffmann, Renate Greiss-Armin, Miguel Àngel Marín, Uroš Rojko in s svetovno znanimi skladatelji Vinkom Globokarjem, Beat Furrerjem in Georgom Friedrichom Haasom. 

V letošnjem letu je mednarodno uveljavljena Novomeščanka, kitaristka Klara Tomljanovič, vse ljubitelje kitare v Sloveniji presenetila na dveh odmevnih koncertih. Najprej je že v nedeljo, 2. julija 2022, nastopila na Štajerskem, v Beli dvorani Gradu Rače, kjer KUD Rače vsako leto prireja celoletne abonmajske koncerte. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\BIOGRAFIJA O FRANZU KAFKI\MODEL - SPOMENIK - PETRU BOŽIČU\26. NAGRADA VEČERNICA - MAŠA OGRIZEK\35 - DNEVNIKOVA NAGRADA\KITARISTKA KLARA TOMLJANOVIČ\FOTKA - 2.jpg

Grad Rače na Štajerskem

Njen drugi zelo odmeven nastop pa je bil 1. septembra 2022 na zaključnem koncertu Mednarodnega festivala Poletje v stari Ljubljani z  naslovom Dialog kulture in časa.V okviru novega mednarodnega projekta Dialog kulture in časa je Ustanova Imago Sloveniae za mednarodno prepoznavno interpretko sodobne glasbe, kitaristko Klaro Tomljanovič, naročila štiri nova dela skladateljev Tomaža Bajžlja, MártonaIllésa, Steingrimurja Rohloffa in Alberta Carretera. Program večera je bil enkraten, saj je zaključil čudovit preplet sodobno zasnovanih novosti z uveljavljenimi deli iz preteklih obdobij. Med koncertom je potekal tudi pogovor s skladatelji o njihovem procesu in ozadju nastanka novih kompozicij, pri nekaterih izvajalcih pa je bilo slišati doslej še ne slišano čudovito zvočnost kitare. Medkoncertni pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Koncert je bil ponovljen še v Švici in Nemčiji. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\BIOGRAFIJA O FRANZU KAFKI\MODEL - SPOMENIK - PETRU BOŽIČU\26. NAGRADA VEČERNICA - MAŠA OGRIZEK\35 - DNEVNIKOVA NAGRADA\KITARISTKA KLARA TOMLJANOVIČ\FOTKA - 3.jpg

Nadarjena kitaristka Klara Tomjanovič

Izjemna glasbenica Klara Tomljanovič je interpretka s čudovito muzikalno karizmo, izrednimi muzikalnimi zmožnostmi, briljantno tehniko in neusahljivo energijo. Z vsakim detajlom v teh nadvse zahtevnih skladbah odkriva in sugestivno projicira domala pravo magijo zvočnosti. 

ČESTITAMO!

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Vitezinja poezije 2022 je Miljana Cunta

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\4d19fc85-bb1d-4a47-.jpg

Literarna ustanova Pranger je že junija 2022 pod letnim avditorijem Lutkovnega gledališča Maribor izpeljala finalni dogodek natečaja za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku – 22. Pesniški turnir, ki je bil letos prvič razpisan v okviru Prangerja. Izmed 126 prispelih pesmi je zmagala mlada pesnica Miljana Cunta s pesmijo Ura in tako postala vitezinja poezije 2022. Za podeljeni naziv je prejela antologijo svetovne poezije Orfejev spev, kovano vrtnico in tisoč evrov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\FOTKA - 2.jpg

                                    Lutkovno gledališče v Mariboru

Miljana Cunta(1976) je pesnica, prevajalka (angleščina in italijanščina), samozaposlena pa je v kulturi. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Univerzi v Ljubljani, kjer je opravila znanstveni magisterij. Njeni prvi dve pesniški zbirki, Za pol neba (2010) in Pesmi dneva s fotografijami Dušana Šarotarja (2014), sta bili nominirani za osrednje slovenske literarne nagrade in predstavljeni na številnih dogodkih doma in v tujini. Njen pesniški prvenec je bil preveden v italijanščino, posamezne pesmi pa še v angleščino, francoščino, hrvaščino in makedonščino. Tretja pesniška knjiga Svetloba od zunaj je izšla 2018.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\miljana-cu-10685836.jpg

Pesnica Miljana Cunta

Strokovna žirija v sestavi dr. Irena Novak Popov, dr. Marcello Potocco in Veronika Šoster je v utemeljitvi izbora vitezinje 2022 poudarila izjemno tankočutnost poetičnih sredstev. V svoji obrazložitvi pa je strokovna žirija zapisala:

»Pesmi Milijane Cunta so pravo darilo času: lahko ga razumemo kot premico, ki se pne v neskončnost in venomer beži od nas, ali ciklično, kot je v krogu razporejena urina številčnica, po kateri tiktakajo kazalci. Cunta v pesem vnaša zgodovino, ki na osebni ravni priča o prehajanju človeka in prednikov, na ravni družbenega konteksta pa tudi o spremembi družbenega sistema ter skupaj z njim človekovega odnosa do lastne eksistence.« Slednje je ubesedeno v prispodobi, pravzaprav v nekakšnem kontrapunktu dveh percepcij časa. V časovni refleksiji, ki prek ure povezuje preteklost in sedanjost, zaustavljeno in pospešeno življenjsko dinamiko, spomin in trajno navzočnost odsotnega človeka, je pomemben tudi prostor. V pesmi so neverjetni detajli in finese, so še zapisali.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VEČKULTURNOST IN MEDKULTURNOST V SLOVENSKI LITERATURI

Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik se ukvarja s problematiko večkulturnosti in medkulturnosti v sodobni in polpretekli slovenski književnosti. Prvi, analitični del se posveča najprej delu modernih klasikov Dragu Jančarju in Alešu Debeljaku, ki sta v svojih delih veliko pisala tako o slovenski identiteti, kakršna se je oblikovala v zgodovini, kakor tudi o tem, kaj se dogaja s Slovenci v stiku z drugimi narodi in kulturami, še posebno v okviru nove Evropske zveze. Zavzemala sta se za odprtost in spoštovanje različnosti. Monografija se nadalje ukvarja s podobami medkulturnosti v literarnih delih Josipa Ostija, ki se je v Slovenijo preselil za časa vojne v Bosni, polagoma pa je tudi pričenjal pisati v slovenščini. Borovnikovo zanimajo  dvojne literarne in jezikovne identitete, kakršne so poleg Ostija še slovensko-francoska pisateljica Brina Svit, ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak, koroška Slovenca Maja Haderlap in Florjan Lipuš, pa tudi avstrijski pisatelj Peter Handke s slovenskimi koreninami, ki svoja identitetna vprašanja vpleta zlasti v novejše literarno delo. 

Naslovnica za Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

               Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik

V poglavju o Almi Karlin, nemško pišoči avtorici iz Celja iz sredine 20. stoletja, pa Borovnikova opozarja na to, da je bil osrednji slovenski prostor dolgo v dvajseto stoletje dvojezičen in da je v slovenskem literarnem kanonu treba upoštevati tudi delo vseh tistih, ki so na tem področju pisali v tujih jezikih. O vseh tovrstnih literarnih fenomenih piše Borovnikova pozitivno in spodbujajoče, poudarja kozmopolitski značaj avtorjev in avtoric ter njihovo zavzemanje tako za spoštovanje lastne kulture in jezika kot tudi kulture in jezika drugega. 

V drugem delu znanstvene monografije avtorica razmišlja o vprašanjih rabe slovenščine na slovenskih univerzah. Odziva se na spolitizirane zahteve po uvedbi angleščine namesto slovenščine v domače predavalnice in zoper to ostro protestira. Dokazuje, da gre za globalni neoliberalni ekonomizem, ki skuša z željo po dobičku izriniti slovenščino kot jezik znanosti in stroke, počasi pa tudi kot jezik vsakdanje komunikacije. V skladu s Firenško resolucijo opozarja, da je treba ohranjati in negovati nacionalne jezike in kulture, saj zgolj raba angleščine ne zagotavlja tudi samoumevnega mednarodnega uspeha in ugleda. Borovnikova se zavzema za sporazumevanje tudi v drugih evropskih jezikih in za prevajanje iz različnih, zelo bogatih nacionalnih jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Borovnikova piše na osnovi lastnih izkušenj z večkulturnostjo in večjezičnostjo, saj je od začetka svoje poklicne poti pa do danes veliko časa preživela na tujih univerzah, kjer je bodisi študirala bodisi predavala.

Fotografije so s spleta.

Vir: Univerza v Mariboru – Univerzitetna založba

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O INDIJSKI BHAGAVADGITI

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\nina-petek-marko-golja-980x551.jpg

Filozofinja dr. Nina Petek iz Mežice

Pri mariborski založbi Pivec je jeseni letos izšla znanstvena monografija o staroindijski pesnitvi Bhagavadgita z istoimenskim naslovom ter podnaslovom Onstran vezi, tostran svobode.  Avtorica je Korošica, dr. Nina Petek iz Mežice, ki je zdaj zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer predava azijske filozofije, religije in kulture, prevaja pa tudi iz sanskrta v slovenščino.

»Gre za zelo kompleksno delo, ki je povrhu tudi po uredniški in založniški plati narejeno, kot se spodobi«, je na predstavitvi knjižne novitete v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah poudarila Milena Pivec, direktorica in odgovorna urednica založbe Pivec. Po njenih besedah lahko delo, ki obsega več kot 380 strani, zaradi zelo tekočega jezika beremo tudi »neznanstveno«, in sicer samo dele, ki nas privlačijo. 

Filozofinja dr. Nina Petek s svojo znanstveno monografijo Bhagavadgita; Onstran vezi, tostran svobode, objavljeno pri Založbi Pivec, bralki in bralcu približa pesnitev, ki je sicer del indijskega epa Mahabharata, hkrati pa je nekaj enkratnega v tradiciji indijskih filozofsko-religijskih besedil. Tako avtorica analizira Bhagavadgito v kontekstu epa in indijske duhovne zgodovine in ugotavlja, da gre za izjemno delo, ki povzema in presega nasprotja med različnimi indijskimi tradicijami. 

image

Milena Pivec in dr. Nina Petek med pogovorom o monografiji.

Avtorica je pojasnila, da so jo med študijem bolj kot azijske, zanimale druge filozofske smeri, a je za doktorski študij po nasvetu mentorice Maje Milčinski izbrala prav hinduistično knjigo Bhagavadgita, ki ima 700 verzov. 

image
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MONOGRAFIJA O INDIJSKI PESNITVI BHAGAVADGITI\1620646587.png

Knjiga, ki je sestavni del zelo dolgega staroindijskega vojnega epa Mahabharata, je bila že leta 1785 prevedena v angleščino in vse od takrat je navduševala filozofe, tudi Kanta in Hegla, ne nazadnje so jo prebirali in dojemali kot oazo sredi izgubljenega sveta tudi slovenski hipiji. 

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\hara krišna.jpg

Velja za enega najpomembnejših del indijske filozofsko-religijske dediščine. Kot je še pojasnila, je pomembno z vidika akademskih študij in laično, kot poseganje v samo družbeno realnost Indije, saj je ljudem pojasnila, zakaj opraviti, kar je treba, to pa je zelo osvobajajoče. Kot pravijo v založbi, temeljita in poglobljena študija osvetljuje najrazličnejše dimenzije kompleksnega razmerja med dharmo in mokšo v Bhagavadgiti. Podnaslov monografije pa razkriva, da je, kot pravi avtorica, Bhagavadgita pravzaprav klic v družbo nazaj iz askeze oziroma iz onkraja, saj se človek lahko osvobodi le tako, da deluje kot bitje v družbi in izpolnjuje svoje obveznosti.


Pesnitev vsebuje še druga vprašanja o človekovem bivanju ter nauke o etiki, metafiziki in jogi. Izid monografije Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode, ki je izšla v 300 izvodih, je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAŠA ČLANICA KDSŠ REZKA POVŠE IZDALA NOVO KNJIGO – ŠOPEK ZA JULIJO

V začetku julija 2022 je v samozaložbi izšla nova pesniška zbirka naše članice, pesnice Rezke Povše, ki jo je naslovila Šopek za Julijo. Pred to knjigo je že izdala knjižni prvenec Govoreči kamni (1998), Drobtinice (2001), Razsutje jesenskih rož (2008) in druge. 

Rezka Povše piše tudi črtice in haikuje in je bila soustanoviteljica literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto. Za dolgoletno delo na različnih področjih kulturne dejavnosti je prejela številna priznanja. Veliko bere in rada piše pesmi, predvsem za svojo dušo, ker ji te pomagajo prebroditi vsakodnevne življenjske tegobe.

https://www.kamra.si/wp-content/uploads/2021/01/IMG_0970_20160819_092505-350x233.jpg

Gradič Neuhof

V uvodu pesniške zbirke Šopek za Julijo je pesnica Rezka Povše zapisala, da je v srednji šoli rada prebirala pesmi dr. Franceta Prešerna in tako globlje spoznala tudi njegovo muzo in neuslišano ljubezen – Primičevo Julijo. Iz spominov na tiste čase je tako nastal osnutek ciklusa pesmi Cvet za Julijo, ki ga je v končni obliki naslovila Šopek za Julijo. Rezka je še zapisala, da kadar življenje ni prijazno z njo, takrat najde duševni mir v pisanju pesmi. V mislih pa si neznansko želi, da bi Julijin gradiček Neuhof  pri novomeški bolnišnici, kmalu postal prostor za domovanje in ustvarjanje umetnikov novomeškega kulturnega prostora. Tisti, ki beremo, pišemo in sanjamo, nosimo v srcu cvetje, je še zapisala Rezka Povše.

Fotografije so s spleta.

Vir: Spremna beseda pesniške zbirke

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALMA SOUVAN, MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN

Almo Souvan, poročeno Urbanc, je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič.

Almo Souvan je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič. 

Bogata meščanka Alma Souvan, poročena Urbanc, je bila potomka premožne ljubljanske trgovske družine, v katero se je nesrečno in neuslišano zaljubil slovenski pesnik Josip Murn Aleksandrov in je bila tudi njegov navdih. V mladosti jo je portretirala Ivana Kobilca, kasneje tudi Ivan Vavpotič.

Alma Souvan se je leta 1880 rodila kot peti otrok trgovca Ferdinanda Souvana in matere Rozalije, pevke in igralke. Bili so najpremožnejša družina v Ljubljani, imeli so trgovino z oblačili in lastno manufakturo. Starša sta se kasneje ločila, oče pa je kupil posestvo v Volčjem Potoku.  Alma Souvan se je v slovensko literarno zgodovina zapisala kot neuslišana Murnova ljubezen, v katero se je pesnik zagledal še zelo mlad in nepoznan. Murn se je v salonsko družbo vključil šele s posredovanjem Franje Tavčar, Almo Souvan pa je mladi pesnik, ne da bi z njo govoril, opazoval v gledališču, ponoči pa je hodil gledat v njeno okno ter ji posvetil cikel pesmi Noči, ki so izšle v almanahu. Z enosmerno ljubeznijo je mladi pesnik, kot je zapisal njegov sodobnik, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, doživel »bankrot sanj«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 3.jpg

Leta 1903 se je Alma Souvan poročila s Francem Urbancem, ki je izhajal iz prav tako zelo premožne ljubljanske trgovske družine. Njegov oče je leta 1903 zgradil veliko stavbo, prvo veleblagovnico v Ljubljani, ki se je dolgo imenovala Centromerkur, danes pa je tam Galerija Emporium. Alma in Franc Urbanc sta imela tri otroke, dva sta umrla na pragu mladosti, Alma pa leta 1964.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija