Arhiv Značk: predstavljeno

ALMA KARLIN SPET NA JAPONSKEM

V četrtek, 10. novembra 2022, so v Centralni knjižnici Univerze v Hirošimi odprli razstavo Končno Japonska!, ki so jo pripravili 100 let po tistem, ko je celjska pisateljica in popotnica Alma M. Karlin obiskala Japonsko. Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje v japonskem mestu Hirošima v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Tokiu. Razstava bo na ogled do 17. novembra 2022. 

Znano je, da je Alma M. Karlin po prvi svetovni vojni osem let potovala po svetu in pri tem poleg Japonske obiskala tudi obe Ameriki, Daljni vzhod, Avstralijo, Novo Zelandijo in Indijo. Poleg potopisov je pisala tudi romane, novele, črtice in pesmi. Pokopana je v vasi Svetina, kjer je živela do smrti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\SVETINA.jpeg
Kraj Svetina
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\NAGROBNIK ALME KARLIN.jpg
Nagrobnik Alme Karlin

Pred razstavo v Hirošimi je bila v letošnjem jubilejnem letu prihoda Alme M. Karlin na Japonsko, ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Japonsko, enaka razstava že 27. junija 2022 v Nemškem kulturnem centru vTokiu. To je bila japonsko-angleška razstava, v katero so vključili nekatere originalne nemške citate Alme Karlin. Tudi to razstavo je pripravila naša kustosinja Barbara Trnovec, ki  je razstavo delno zasnovala na prvi znanstveni monografiji o življenju in delu svetovne popotnice Neskončno potovanje Alme M. Karlin, katere avtorica je sama in ki je skoraj razprodana. »Moj cilj je bil čim bolj celovito in čim bolj poglobljeno približati res osupljivo in inspiracijsko zgodbo Alme Karlin Japoncem,« je o razstavi pojasnila Trnovčeva.

Barbara Trnovec, avtorica razstave Japan at last!, ki jo bodo v Tokiu odprli v ponedeljek, 27. junija: »Zgodba Alme Karlin nikakor ni regionalna, lokalna, slovenska, ampak gre za zgodbo svetovnega formata.« FOTO: Uroš Hočevar
Kustosinja Barbara Trnovec
»Ob pogledu na Huiqinine akvarele sem bil močno ganjen, v slovensko slikarstvo je vnesla fantastično imaginacijo vzhoda,« je...
Milan Dekleva in Huiqin Wang

Ob 70. obletnici smrti pisateljice in popotnice Alme Karlin so pri Mladinski knjigi izdali tudi slikanico Mala Alma na veliki poti, ki sta jo ustvarila pisatelj Milan Dekleva in slikarka Huiqin Wang. Pesnik in pisatelj Milan Dekleva je v dvojezični, slovensko-kitajski slikanici Mala Alma na veliki poti pred bralci oživel eno najbolj znanih in pogumnih Slovenk, Almo M. Karlin (1889–1950). Gre za pisateljico, poliglotko in popotnico, ki je ob izdaji mnogih knjig znana predvsem po tem, da je leta 1919 sama krenila na osemletno potovanje okoli sveta, medtem pa se je preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem člankov za časopise. V ilustratorski interpretaciji kitajsko-slovenske slikarke Huiqin Wang pa Alma M. Karlin na naslovnici knjige neustrašno jezdi kitajskega zmaja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\ALMA NA VELIKI POTI.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\HUI - WANOG.jpg
Akad. slikarka Huiqin Wang

Čeprav je Huiqin Wang za nekatere svoje slikanice prispevala tudi besedilo, si je tokrat zaželela, da bi tekst prispeval Milan Dekleva, ki življenje te samosvoje popotnice dobro pozna tudi zato, ker je pred leti njeno zgodbo popisal v romanu Telo iz črk. »Ob pogledu na Huiqinine akvarele sem bil močno ganjen, vedno me je privlačilo, kako slikarka spaja svetove. V slovensko slikarstvo je vnesla fantastično imaginacijo vzhoda in jo znala vcepiti na cepič modernega zahodnega slikarstva,« je Dekleva komentiral slikarkine umetnine.

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GOGA, EVROPSKO PREPOZNAVNA ZALOŽBA

Novomeška Založba Goga je bila ustanovljena decembra 1998 pod okriljem Društva novomeških študentov – DNŠ. Že januarja 2000 je izšla prva knjiga, takrat pa so odprli tudi knjigarno in kavarno na Glavnem trgu pri Rotovžu. Tako je Goga po 22 letih uspešnega delovanja postala zelo prepoznavna v Sloveniji in v tujini. V Gogi  se pretežno ukvarjajo z založništvom, kjer objavljajo predvsem sodobno leposlovje – romane, zbirke kratkih zgodb, poezijo in esejistiko domačih in tujih avtorjev in avtoric. Avtorji, čigar dela je objavila Goga, so prejemniki pomembnih nagrad, njihove knjige pa so prevedene v številne evropske jezike.

To pa še zdaleč ni vse. V Gogi vsako leto od pomladi do jeseni organizirajo  pogovore in dogodke z domačimi in tujimi gosti, poletje pa je v znamenju številnih festivalov. Sledijo odmevni Novomeški poletni večeri, ki so preplet literarnih in glasbenih dogodkov. Avgust pa vsako leto zaključijo z mednarodnim festivalom kratke zgodbe Novo mesto short, na katerem podelijo nagrado novo mesto za najboljšo slovensko zbirko kratke proze preteklega leta. Vpeti so tudi v mednarodno založniško dogajanje in v številne evropske projekte, med drugim že več let vodijo projekt Reading Balkans, ki omogoča kroženje balkanskih avtorjev po rezidenčnih hišah in njihovo promocijo v tujini.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\luxprodux-Lenart Lukšič-GOGA NMS 24.08.2022-19 (1).jpg

Novomeški poletni večeri na gradu Grm v Novem mestu

Goga je prav gotovo ena najbolj profiliranih slovenskih založb, z literarno rezidenco, festivali in knjigarno, hkrati pa je tudi najpomembnejše kulturno središče na Dolenjskem. Gogo že vrsto let uspešno vodi direktor Mitja Ličen, pri vodenju pa mu pomagajo Urška Zupančič, Jelka Ciglenečki, Andrej Hočevar, Nina Vidrih in Vesna Kelbl Canavan, Helena Zemljič, Tjaša Primc in Jurij Kocuvan.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\1 - GOGA - NM\FOTKA - 3.jpg

                   Direktor Goge Mitja Ličen

Tako je v začetku novembra 2022 Goga izdala tri knjižne novosti; težko pričakovano kriminalko popularnega pisatelja Tadeja Goloba, ki jo je avtor naslovil KOMA, roman OSEBNO Mihe Mazzinija in knjiga KRATKO PROZNE ZBIRKE , ki je leta 2020 prejela prestižno EU nagrado za književnost.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 5.jpg

Poleg teh treh najnovejših knjig lahko na Gogi kupite še sledeče zanimive knjige: Mirta Komela AKILES,  Mirane Likar ŽENSKA HIŠA, Maše Kolanović SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE, Tane French V GOZDU… Poleg že navedenih knjižnih novosti, na Gogi načrtujejo še izdajo knjige Ivane Djilas A SI LAHKO VSAJ ENKRAT TIHO, v kratkem pa bo Goga izdala še knjige sledečih avtorjev: Lucije Stepančič, Andreja E. Skubica, Agate Tomažič in še nekaj zanimivih prevodov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 7.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 10.jpg

Poleg teh treh najnovejših knjig lahko na Gogi kupite še sledeče zanimive knjige: Mirta Komela AKILES,  Mirane Likar ŽENSKA HIŠA, Maše Kolanović SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE, Tane French V GOZDU… Poleg že navedenih knjižnih novosti, na Gogi načrtujejo še izdajo knjige Ivane Djilas A SI LAHKO VSAJ ENKRAT TIHO, v kratkem pa bo Goga izdala še knjige sledečih avtorjev: Lucije Stepančič, Andreja E. Skubica, Agate Tomažič in še nekaj zanimivih prevodov.

Fotografije je posredovala Goga.

Vir: Goga

Zbral in uredil: Franci Koncilija

STOTA (1922–2022 )OBLETNICA ODKRITJA TUTANKAMONOVE GROBNICE

Ob dvestoti obletnici Champollionovega razvozlanja hieroglifov in stoti obletnici Howard Carterjevega odkritja Tutankamonove grobnice bo med 1. in 2. decembrom 2022 v Narodnem muzeju Slovenije, potekala prva mednarodna egiptološka konferenca v Sloveniji, ki jo pripravljata Filozofska fakulteta v Ljubljani ter Inštitut za študije meništva in kontemplativne znanosti v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 2.jpg
Egiptovske piramide
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 3.jpg

Konferenca bo posvečena predvsem vlogi, ki smo jo v zgodovini imeli Slovenci pri raziskovanju starega Egipta. Nekaj dragocenih zgodb bodo predstavili številni domači in tuji predavatelji s Harvarda, Leuvna, Berlinskega muzeja bizantinske umetnosti, Varšavske univerze in Bruslja. 

Prvi dan konference bo posvečen faraonskemu Egiptu, predavatelji bodo spregovorili o avstro-ogrskih konzulih slovenskega porekla, ki so sredi 19. stoletja delovali v Egiptu in se posvečali zbiranju starin. Ostanki njihovih zbirk so danes jedro egiptoloških zbirk v slovenskih muzejih. Drugi prispevki bodo predstavili delo Slovencev na področju egiptologije v 20. in 21. stoletju.

Arhitekt in strokovnjak za arheološko konservatorstvo svetovnega slovesa, Milan Zdravko Kovač, ki si prizadeva tudi za ohranjanje arheološke kulturne dediščine v Sloveniji, je svojo življenjsko pot opisal v knjigi Utrinki arhitektove življenjske poti.  

Gotovo je največji pečat med Slovenci pustil arhitekt Milan Zdravko Kovač s svojim projektom zaščite grobnice TT52, grobnice pisarja Nakhta v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja; na konferenci bo pogovor o njegovih restavratorskih projektih v Tebah in Gizi vodil dr. Jan CiglenečkiPo koncu faraonskega obdobja, ko je deželo med 4. in 6. stoletjem preplavilo puščavniško gibanje, so se v starih faraonskih grobnicah naselili krščanski asketi in samotarji. 

Drugi dan konference pa bo posvečen krščanskemu Egiptu, med drugimi se bo predstavil dr. Jan Ciglenečki s svojim projektom Ogrožene puščavniške naselbine, pod okriljem Ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu, pri katerem je sodeloval tudi fotograf Matjaž Kačičnik. V Egiptu, blizu piramid v Gizi, naj bi se prihodnje leto odprl največji muzej egiptovske kulture in umetnosti, Veliki egipčanski muzej (Gem), skoraj 120 hektarov velik kompleks, vreden milijardo dolarjev. V njem bo osrednja razstava prav Tutankamonova zbirka s 5400 predmeti iz grobnice mladega vladarja, med njimi jih bodo obiskovalci 2000 videli prvič.

Četrtega novembra 1922 je britanski arheolog in egiptolog Howard Carter (1874 – 1939) po petih letih brezplodnih izkopavanj v Dolini kraljev v Luksorju naletel na kamen, ki se je pokazal za vrh stopnic, vklesanih v skalo. Odkril je vhod v nedotaknjeno grobnico mladega egipčanskega faraona 18. dinastije Tutankamona, v njej pa poleg mumije še vozove, zapestnice iz lazurita, prstane iz nefrita, okrašene oklepe in sandale iz čistega zlata, hodulje, postelje, družabne igre in glasbila … 

Skrivnost Tutankamonove grobnice

Skrivnostna Tutankamonova grobnica v Egiptu

S prelomnim odkritjem, ki ga je v svet ponesel fotograf Henry Burton, je Carter sprožil nezaslišano egiptomanijo po Evropi in v Združenih državah. 

Howard Carter, mladenič brez formalne izobrazbe, s talentom za slikanje in strastjo do Egipta, se je odpravil v Egipt pri sedemnajstih in v faraonskih grobnicah reproduciral stensko umetnost in hieroglife. Nato je delal kot inšpektor za starine in vodja izkopavanj ter se vmes preživljal tako, da je prodajal svoje akvarele turistom v okolici Luksorja. Ko ga je vodja egiptovske službe za starine predstavil angleškemu plemiču Lordu Carnarvonu, je ta konjskim dirkam in hitrim avtomobilom pridružil še eno strast: arheologijo – in začelo se je šestnajstletno partnerstvo, pri katerem je angleški grof financiral Carterjeva izkopavanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 6.jpg
Lord Carnarvon
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 6.jpg
Howard Carter

Ko je Lordu Carnarvonu leta 1922 zmanjkalo denarja in potrpljenja, ga je Carter, ki je vseskozi verjel, da je blizu veliki najdbi, prosil za financiranje še zadnje sezone terenskega dela. Lord Carnarvon je v začetku novembra 1922 prejel Carterjevo sporočilo: »Končno smo v Dolini odkrili čudovito najdbo; veličastno grobnico z nedotaknjenimi pečati 

Lord Carnarvon se je konec novembra vrnil v Egipt in opazoval, kako Carter odpira vrata v grobnico, ki je postala uradno znana kot KV-62; dogajanje ob odprtju grobnice je opisano v eni od številnih Carterjevih knjig. Kot predavatelj o izkopavanjih je leta 1924 obiskal Veliko Britanijo, Francijo, Španijo in Združene države Amerike. 

Žal Lord Carnarvon ni dolgo užival sadov velikega odkritja, kmalu se je blizu grobnice zastrupil in umrl 5. aprila 1923 v Kairu. Lady Carnarvon je obdržala koncesijo pokojnega moža v Dolini kraljev in Carterju omogočila nadaljevanje dela. Kljub pomembnosti svoje arheološke najdbe Howard Carter od britanske vlade ni nikoli prejel pohvale niti časti ali priznanja. Leta 1926 mu je egiptovski kralj Fuad I. podelil častni naziv reda Nila, univerza Yale v ZDA pa častni naziv doktorja znanosti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo in STA.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MANCA KOŠIR: »SAMO SKUPAJ SMO LAHKO SREČNI!«

»Kot bi živela nekaj življenj, mar ne? In vedno sem najbolj uživala prav v tistem, v katerem sem bila, haha … Zdaj sem v svojem najlepšem življenjskem obdobju: ni več dram, opravila sem z občutki krivde, objemam svojo pokojno mamo, ki mi je šla včasih tudi na živce, hčeri sta čudoviti osebi, lepi navznoter in navzven, trije vnuki čarobna bitja, ki me vedno očarajo … Najstarejša vnukinja se bo prihodnje leto poročila … Pogledujem v kaščo svojega srca, v kateri kipi od ljubezni mene do drugih in drugih do mene. Vem, da sem ogromno naredila za posamezne ljudi in za družbo. Polno sem živela. Ne obžalujem ničesar in to je najboljša popotnica za lepo smrt, hura!«

Manca Košir ni le zbiralka knjig, ampak tudi zbiralka zanimivih ljudi. Zdaj je, kot pravi, v svojem najlepšem življenjskem obdobju… »Najtežje umirajo tisti, ki obžalujejo«, pravi Manca Košir.Med vsemi nazivi, ki jih je pridobila med svojo kariero, se zdi, da je v zadnjem času predvsem učiteljica življenja. S svojimi literarnimi deli spodbuja številne bralce k razmisleku o življenju, smrti, stvareh, ki so nekako prvinske, a se jih v želji, da bi dosegli višje materialne cilje, vse manj zavedamo ali pa se jim celo načrtno izogibamo …Manca Košir se v svoji knjigi Darovi minevanja dotika tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajstih knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez pretvarjanja, ker je trdno prepričana, da je »navdihujoče osmišljati svoje življenje«.

»Odkrivati sebe v sebi, je fantastična inventura!«

Manca Košir

Na tem božjem svetu je vse prepleteno, vsi smo povezani, torej so Darovi minevanja tudi logična posledica spremljanja umirajočih.V sanjah sem dobila celoten načrt in vsebino in rečeno mi je bilo, naj prvo pismo napiše oseba z obsmrtno izkušnjo. Čeprav Ksenije Malie Leban nisem osebno poznala, brala pa sem intervju z njo o njeni »klinični smrti«, sem jo povabila k dopisovanju. Ko je prišel njen odgovor, se je začelo vse odvijati z neverjetno naglico in knjiga je od prvega pisma do izida potrebovala samo deset mesecev. Rekord! Zagotovo ima za to zasluge tudi moja pokojna mama, ki je pospešila izdajo knjige kot svoj dar ob koncu svojega življenja. Zdi se, da rojstvo in smrt z roko v roki objemata Življenje oziroma sta na poseben način Življenje.

Smrt smo v zadnjih desetletjih odrinili za zidove bolnišnic in domov za stare, govorjenje o njej pa prepustili senzacionalističnemu upovedovanju, ki z intimnostjo smrti nima nič opraviti. Vse več je ljudi, ki še nikoli niso videli mrliča in ga najbrž tudi ne bodo. Kakšna škoda! Kajti videti mir na obrazu umrlega, nas navdaja z upanjem! Občutiti ob mrtvem, da smo mi živi, torej imamo možnost kaj spremeniti, še kaj dobrega narediti, osmisliti svoje življenje, ki bo nekega dne tudi minilo, je vendar navdihujoče! Smrt je naša prijateljica, ki nas uči polno, radostno bivati, zato hvala, hvala ji! 

https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/catalog/9789610159353/646x1000/9789610159353.jpeg
Image for Nagovori tišine from emkaSi

Zato sem z veseljem prostovoljka hospica, ker znam ceniti to milost, da smem biti v najbolj intimnih trenutkih človekovega življenja, ob njegovih poslednjih dneh in urah, ob njej ali njem. Kakšna Milost, kakšen privilegij! Vedno znova rečem, da spremljanje umirajočih ni le pot duhovnosti, ampak je bližnjica do zavedanja, notranjega miru in globokega zaupanja. Do božjega, ki je v slehernem izmed nas, če le odpremo svoje srce in si upamo zazreti v globoko tišino, kot pravi ljubi Srečko Kosovel. Njegovo pesem O, saj ni smrti pogosto berem umirajočim, mrtvim in živim. 


O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!

Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš…
v prepad neskončne modrine.


Manca Košir je še kako prepričana, da nobenega resnično globokega čustva ni moč zlahka prenesti, tudi smrti ne! Vsaka bolečina zelo boli. Vprašanje pa je, ali si to dovolimo. Mnogi pred bolečino bežijo. Jo »pometejo pod preprogo«, se vdajo drogam, športajo kot obsedeni, samo da bi pozabili, kako zelo jih v resnici boli. A od umrlega se ne moremo posloviti drugače kot z bolečino in žalovanjem. In umrli niso le tisti, ki so izdihnili, temveč so umrli lahko naši bivši ali celo sedanji partnerji, starši in celo otroci. Ker so mrtvi naši odnosi! Sprejeti to bolečino, bolečino dobesedne smrti ali metaforične smrti odnosov, je velik pogum. A tudi edino, kar bolečino umiri in nas odreši njenega gospostva. Kdor si ne dovoli zares žalovati, kdor pred bolečino beži, tega ima bolečina v posesti. Napada ga v sanjah, najeda njegovo telo, mu zastruplja organe … Zato pogumno na pot. Pojdimo vase, v središče bolečine! Ustavimo se v njej. Doživimo jo v vsej polnosti! Pojdimo tja, kjer najbolj boli. In zgodil se bo čudež. Vse manj bo bolelo in samo tako bomo lahko preživeli! To je prava zmaga in največje upanje, ki ga  zmoremo dejansko tudi uresničiti!

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Dnevnik in Nedeljski

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETOŠNJA NAGRAJENKA VILENICE, LATVIJSKA PESNICA AMANDA AIZPURIETE

Letošnja nagrajenka Festivala Vilenica, Latvijka Amanda Aizpuritete, je pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka judovskih in romskih korenin. Je izjemna pričevalka latvijskega sovjetskega in postsovjetskega časa in tenkočutna pesniška zapisovalka dvomov, brezupa, krhkosti ljubezni, osamljenosti in samosti. Ob prejemu nagrade je povedala, da je zanjo poezija biti drugje, nekje zunaj…Letošnja tema Vilenice Kje je tvoj dom se navezuje na migracije in na ukrajinsko vojno. 

Latvijska pesnica, pisateljica in prevajalka Amanda Aizpuriete se je rodila 28. marca 1956 v Jūrmali. Študirala je jezikoslovje in filozofijo na Latvijski univerzi v Rigi in na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi. Bila je radijska novinarka, urednica za poezijo pri reviji Avots in sodelavka revije Karogs. Vodila je tudi tečaje na Literarni akademiji pri ZvezI latvijskih pisateljev.

Amanda Aizpuriete pripada generaciji, ki je s poezijo nastopila sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se aktivno uprla dvojni morali latvijske oziroma sovjetske družbe. V svoji poeziji je odkrito in neprizanesljivo pisala o neprijetnih plateh takratnega življenja ter odpirala številne tabujske teme. Zlasti je razkrivala življenje žensk v pretežno patriarhalnem in družbeno težavnem okolju. Njeni motivi izhajajo večinoma iz življenjske konkretnosti, podob življenja na obalah njenega domačega mesta, pojavov, ki so samo na videz vsakdanji, običajni, saj po njenih besedah ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali »vsakdanje«, »normalno«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\4 - 31 - 40 - UREJENI PRISPEVKI\34 - GOSTJA FESTIVALA FABULA - 2022\MODEL REZKA POVŠE - ŠOPEK - JULIJA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\FOTKA - 3.jpg

Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezan tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.

                    C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\4 - 31 - 40 - UREJENI PRISPEVKI\34 - GOSTJA FESTIVALA FABULA - 2022\MODEL REZKA POVŠE - ŠOPEK - JULIJA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\FOTKA - 4.jpg   Vilenica

Poezijo in eseje je začela objavljati leta 1976, kasneje pa je v latvijščino prevedla poezijo številnih ruskih, angleških in nemških pesnikov ter sestavila in objavila več antologij latvijskih pesnikov. Leta 1999 je Amanda Aizpuriete prejela nagrado Horsta Bieneka za liriko, ki jo podeljuje Bavarska akademija lepih umetnosti, ter še mnogo drugih nagrad.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\FOTKA - 5.jpg

Veno Taufer

Zgodovina in intimni svet se v poeziji Amande Aizpuriete ves čas prekrivata in sta v atonalnem sozvočju. Veno Taufer, ki je njene pesmi prvi prevedel v slovenščino, je zapisal: »V njeni izpovedno lakonski in precizno ubesedeni liriki se mešata resignacija in ironija v trenutkih izostrene življenjske izkušnje. »Pesnica Amanda Aizpuriete pa je o svoji poeziji dejala: »Gre za naš skupni svet, ne le moj. Ne pišem o svojih izkušnjah, to so izkušnje nekoga drugega. To pomeni, da ne morem povsem doreči, od kod kaj pride in kaj pomeni. Ne vem in tudi nočem vedeti.« In če poezija prihaja iz neznanega, iz prostora, ki presega en, pesničin jaz, je ustvarjanje poezije zanjo vedno znova točka odločitve: »Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.« In tej, samo na videz nepomembni odločitvi, odločitvi za pisanje, za poezijo, se je pridružila tudi žirija letošnjega festivala Vilenica. Odločitev da so veliko nagrado Vilenice podelili Amandi Aizpuriete, je namreč vsekakor odločitev za moč njene poezije in njenega unikatnega pesniškega glasu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LAŽNI JOSIP BROZ – TITO (1892–1980)

Na Josipa Broza – Tita, ki se je rodil pred 130 leti (7. maja 1892) v Kumrovcu in umrl pred 42 leti (4. maja 1980) v Ljubljani, pokopan pa je v Hiši cvetja v Beogradu, se še vedno navezuje nemalo teorij zarote oziroma dvomov o resničnosti njegove osebne identitete. Ime državnika Tita še vedno budi slo po mistificiranju, pravzaprav že vse od časa NOB, ko so se ljudje tako doma kot na tujem spraševali, kdo pravzaprav je Tito. Po koncu vojne se je na območju Jugoslavije okoli njegovega lika in dela razvil kult osebnosti, globalno pa je postal prepoznaven tudi na širši svetovni politični sceni.

V devetdesetih letih, po razpadu države, se je pisanje knjig o Titu še posebej razmahnilo. Svoje spomine nanj so obujali mnogi, od kuharjev prek zdravnikov, zgodovinarjev in vseh mogočih drugih strokovnjakov do predvsem samooklicanih poznavalcev, za katere dotlej še nihče ni slišal. Mnoga dela sodijo v žanr teorij zarote in med seboj kar tekmujejo po spektakularnosti. Vključno s tisto, da Josip Broz ni pokopan v Beogradu, ampak v Vatikanu! Halo?!

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\39 - LAŽNI JOSIP BROZ TITO\FOTKA - 1.jpg

Maršal Josip Broz Tito

Poseben podžanr predstavljajo teorije o Titovi identiteti. Te pravijo, da človek, čigar glas in podoba sta vsaj generacijam, ki so odraščale v nekdanji Jugoslaviji, izrazito dobro znana, ni istoveten z Josipom Brozom, v Kumrovcu rojenim sinom slovenske matere. Obstajajo trditve, da je Tito umrl na fronti v prvi svetovni vojni in da je priimek Broz dejansko proslavil nekdo drug. Navsezadnje Titu nista manjkala dva prsta, kot naj bi domnevno umrlemu vojaku Brozu. Znan je tudi argument, da človek kumrovško-kmečkega porekla ni mogel znati igrati na klavir, kar je Tito odlično obvladal.

Po eni od teorij naj bi bil Tito izum avstro-ogrske, po drugi pa ruske oziroma sovjetske tajne službe. Prva je srbskega porekla oziroma tiste vrste umevanja, ki v Titu vidi Hrvata, ki naj bi deloval proti Srbiji, druga pa ameriškega izvora še iz petdesetih letih prejšnjega stoletja. A teorij o poreklu je še več in so pestro fantazijske. Tako naj bi bil Tito dejansko poljski oziroma po drugi inačici dunajski Jud, pa Avstrijec, Italijan, Nemec, Čeh, Madžar, po najbolj spektakularno noblesni teoriji pa naj bi bil njegov oče sovjetski politik oziroma sam Winston Churchill, kar bi bilo ob osemnajstih letih razlike v prid Angleža sicer biološko možno.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\ALICE RAHON - POZABLJENA UMETNICA\JAKČEVA JOVANKA BROZ V NOVEM SADU\MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\39 - LAŽNI JOSIP BROZ TITO\FOTKA - 3.jpg

Tito in Jovanka

A smiselnost teoretiziranja o domnevno lažnem Titu je precej vprašljiva.  Kajti četudi bi šlo za nekoga, ki je zgolj prevzel identiteto padlega vojaka iz Kumrovca, še vedno ostaja dejstvo, da je Josip Broz iz bombaškega procesa v Zagrebu ali iz pečine v Drvarju oziroma iz časa druge svetovne vojne ista oseba kot predsednik SFRJ oziroma figura iz javnih nastopov v desetletjih po vojni. Te istovetnosti se ni lotila ali je zanikala še nobena teorija zarote, povezana s Titom. Četudi bi torej šlo za agenta, je agentu uspela kariera, ki je tako ali drugače presegla obseg osnovno zadane mu naloge. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VRHUNSKA KITARISTKA NOVOMEŠČANKA KLARA TOMLJANOVIČ

Svetovno prepoznavna kitaristka Novomeščanka Klara Tomljanovič, ki v Švici poučuje kitaro, je ta inštrument študirala v Švici, v Freiburgu pri Sonji Prunnbauer in v Baslu pri Oscarju Ghiglii. Že med študijem je začela igrati v Kitarskem kvartetu Aleph, ki se je z intenzivnim ukvarjanjem z novo glasbo in številnimi nastopi na festivalih sodobne glasbe v Evropi in Aziji uspel hitro uveljaviti. Klara je nastopala na številnih glasbenih ciklih in festivalih v Nemčiji in po svetu. 

Priljubljena kitaristka Klara Tomljanovič sodeluje s priznanimi zasedbami in orkestri in solisti, kot so: Teodora Anzellotti, Ernesto Molinari, Isao Nakamura, Petra Hoffmann, Renate Greiss-Armin, Miguel Àngel Marín, Uroš Rojko in s svetovno znanimi skladatelji Vinkom Globokarjem, Beat Furrerjem in Georgom Friedrichom Haasom. 

V letošnjem letu je mednarodno uveljavljena Novomeščanka, kitaristka Klara Tomljanovič, vse ljubitelje kitare v Sloveniji presenetila na dveh odmevnih koncertih. Najprej je že v nedeljo, 2. julija 2022, nastopila na Štajerskem, v Beli dvorani Gradu Rače, kjer KUD Rače vsako leto prireja celoletne abonmajske koncerte. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\BIOGRAFIJA O FRANZU KAFKI\MODEL - SPOMENIK - PETRU BOŽIČU\26. NAGRADA VEČERNICA - MAŠA OGRIZEK\35 - DNEVNIKOVA NAGRADA\KITARISTKA KLARA TOMLJANOVIČ\FOTKA - 2.jpg

Grad Rače na Štajerskem

Njen drugi zelo odmeven nastop pa je bil 1. septembra 2022 na zaključnem koncertu Mednarodnega festivala Poletje v stari Ljubljani z  naslovom Dialog kulture in časa.V okviru novega mednarodnega projekta Dialog kulture in časa je Ustanova Imago Sloveniae za mednarodno prepoznavno interpretko sodobne glasbe, kitaristko Klaro Tomljanovič, naročila štiri nova dela skladateljev Tomaža Bajžlja, MártonaIllésa, Steingrimurja Rohloffa in Alberta Carretera. Program večera je bil enkraten, saj je zaključil čudovit preplet sodobno zasnovanih novosti z uveljavljenimi deli iz preteklih obdobij. Med koncertom je potekal tudi pogovor s skladatelji o njihovem procesu in ozadju nastanka novih kompozicij, pri nekaterih izvajalcih pa je bilo slišati doslej še ne slišano čudovito zvočnost kitare. Medkoncertni pogovor je vodila Anamarija Štukelj Cusma. Koncert je bil ponovljen še v Švici in Nemčiji. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\BIOGRAFIJA O FRANZU KAFKI\MODEL - SPOMENIK - PETRU BOŽIČU\26. NAGRADA VEČERNICA - MAŠA OGRIZEK\35 - DNEVNIKOVA NAGRADA\KITARISTKA KLARA TOMLJANOVIČ\FOTKA - 3.jpg

Nadarjena kitaristka Klara Tomjanovič

Izjemna glasbenica Klara Tomljanovič je interpretka s čudovito muzikalno karizmo, izrednimi muzikalnimi zmožnostmi, briljantno tehniko in neusahljivo energijo. Z vsakim detajlom v teh nadvse zahtevnih skladbah odkriva in sugestivno projicira domala pravo magijo zvočnosti. 

ČESTITAMO!

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VEČKULTURNOST IN MEDKULTURNOST V SLOVENSKI LITERATURI

Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik se ukvarja s problematiko večkulturnosti in medkulturnosti v sodobni in polpretekli slovenski književnosti. Prvi, analitični del se posveča najprej delu modernih klasikov Dragu Jančarju in Alešu Debeljaku, ki sta v svojih delih veliko pisala tako o slovenski identiteti, kakršna se je oblikovala v zgodovini, kakor tudi o tem, kaj se dogaja s Slovenci v stiku z drugimi narodi in kulturami, še posebno v okviru nove Evropske zveze. Zavzemala sta se za odprtost in spoštovanje različnosti. Monografija se nadalje ukvarja s podobami medkulturnosti v literarnih delih Josipa Ostija, ki se je v Slovenijo preselil za časa vojne v Bosni, polagoma pa je tudi pričenjal pisati v slovenščini. Borovnikovo zanimajo  dvojne literarne in jezikovne identitete, kakršne so poleg Ostija še slovensko-francoska pisateljica Brina Svit, ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak, koroška Slovenca Maja Haderlap in Florjan Lipuš, pa tudi avstrijski pisatelj Peter Handke s slovenskimi koreninami, ki svoja identitetna vprašanja vpleta zlasti v novejše literarno delo. 

Naslovnica za Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

               Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik

V poglavju o Almi Karlin, nemško pišoči avtorici iz Celja iz sredine 20. stoletja, pa Borovnikova opozarja na to, da je bil osrednji slovenski prostor dolgo v dvajseto stoletje dvojezičen in da je v slovenskem literarnem kanonu treba upoštevati tudi delo vseh tistih, ki so na tem področju pisali v tujih jezikih. O vseh tovrstnih literarnih fenomenih piše Borovnikova pozitivno in spodbujajoče, poudarja kozmopolitski značaj avtorjev in avtoric ter njihovo zavzemanje tako za spoštovanje lastne kulture in jezika kot tudi kulture in jezika drugega. 

V drugem delu znanstvene monografije avtorica razmišlja o vprašanjih rabe slovenščine na slovenskih univerzah. Odziva se na spolitizirane zahteve po uvedbi angleščine namesto slovenščine v domače predavalnice in zoper to ostro protestira. Dokazuje, da gre za globalni neoliberalni ekonomizem, ki skuša z željo po dobičku izriniti slovenščino kot jezik znanosti in stroke, počasi pa tudi kot jezik vsakdanje komunikacije. V skladu s Firenško resolucijo opozarja, da je treba ohranjati in negovati nacionalne jezike in kulture, saj zgolj raba angleščine ne zagotavlja tudi samoumevnega mednarodnega uspeha in ugleda. Borovnikova se zavzema za sporazumevanje tudi v drugih evropskih jezikih in za prevajanje iz različnih, zelo bogatih nacionalnih jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Borovnikova piše na osnovi lastnih izkušenj z večkulturnostjo in večjezičnostjo, saj je od začetka svoje poklicne poti pa do danes veliko časa preživela na tujih univerzah, kjer je bodisi študirala bodisi predavala.

Fotografije so s spleta.

Vir: Univerza v Mariboru – Univerzitetna založba

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAŠA ČLANICA KDSŠ REZKA POVŠE IZDALA NOVO KNJIGO – ŠOPEK ZA JULIJO

V začetku julija 2022 je v samozaložbi izšla nova pesniška zbirka naše članice, pesnice Rezke Povše, ki jo je naslovila Šopek za Julijo. Pred to knjigo je že izdala knjižni prvenec Govoreči kamni (1998), Drobtinice (2001), Razsutje jesenskih rož (2008) in druge. 

Rezka Povše piše tudi črtice in haikuje in je bila soustanoviteljica literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto. Za dolgoletno delo na različnih področjih kulturne dejavnosti je prejela številna priznanja. Veliko bere in rada piše pesmi, predvsem za svojo dušo, ker ji te pomagajo prebroditi vsakodnevne življenjske tegobe.

https://www.kamra.si/wp-content/uploads/2021/01/IMG_0970_20160819_092505-350x233.jpg

Gradič Neuhof

V uvodu pesniške zbirke Šopek za Julijo je pesnica Rezka Povše zapisala, da je v srednji šoli rada prebirala pesmi dr. Franceta Prešerna in tako globlje spoznala tudi njegovo muzo in neuslišano ljubezen – Primičevo Julijo. Iz spominov na tiste čase je tako nastal osnutek ciklusa pesmi Cvet za Julijo, ki ga je v končni obliki naslovila Šopek za Julijo. Rezka je še zapisala, da kadar življenje ni prijazno z njo, takrat najde duševni mir v pisanju pesmi. V mislih pa si neznansko želi, da bi Julijin gradiček Neuhof  pri novomeški bolnišnici, kmalu postal prostor za domovanje in ustvarjanje umetnikov novomeškega kulturnega prostora. Tisti, ki beremo, pišemo in sanjamo, nosimo v srcu cvetje, je še zapisala Rezka Povše.

Fotografije so s spleta.

Vir: Spremna beseda pesniške zbirke

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETOŠNJO NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL FRANCI NOVAK

Na novomeškem gradu Grm so v petek, 26. avgusta 2022, na osrednjem dogodku festivala Novo mesto Short že šestič po vrsti razglasili dobitnika nagrade Novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb v preteklem letu. Letošnji nagrajenec je postal pisatelj in pesnik Franci Novak z zbirko, ki jo je naslovil Obvoz. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\20220826_26560_000.jpg

                         Župan mag. Gregor Macedoni z nagrajencem

V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali predsednica Maja Šučur ter člana Robert Kuret in Muanis Sinanović zapisala: »Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala. Čeprav njihova magičnost zajema impresije lokalnih delavskih, predmestnih in ruralnih miljejev, ki jih skozi zgodbe uzremo na povsem nepričakovane načine, v nihanju med budnostjo in blodnjavostjo vzpostavljajo lastne fizikalne zakone.« Po oceni žirije gre za zbirko, ki jo jezik neposredno zanima, njen slog pa je »razmeroma preprost, poln obeta komaj izgovorljivega, vendar ritmizirano čuten; mestoma se zdi skoraj metrumski in taktilno oprijemljiv.« Prav s tem pa avtor prepričljivo zaokroža svojo zbirko kratkih zgodb, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu«, so sklenili žiranti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\66012331.jpg

Dobitnik nagrade z nominiranci

Žirija je letos obravnavala okrog 60 domačih kratko-proznih zbirk z letnico 2021, strožje zvrstno in kakovostno vrednotenje pa jih je prestalo približno dvajset. Te najpogosteje odpirajo eksistencialna vprašanja, pri čemer se ukvarjajo zlasti z medsebojnimi odnosi in izkušnjo osame, ne-pripadnosti in tujstva, nekatera dela ponujajo nostalgičen pogled v enkrat čarobno, drugič težkih preizkušenj polno polpreteklost, spet tretja slutijo tehnokracijo prihodnjih časov. Kot so pojasnili na založbi Goga, ki organizira festival, je žirija iskala čim bolj heterogeno napisane zbirke, ki jih ob aktivnem soočanju s sodobnim vsakdanjikom zaznamujeta zlasti močna atmosfera in slogovna nekonvencionalnost, ki v bralcu bolj kot občutek harmoničnosti zbujata nemir ter željo po spremembi.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija