Arhiv Značk: predstavljeno

DUHOVNO DRAMILO MARKA PAVLIHE

UVOD
Priljubljeni slovenski politik, bivši poslanec, mednarodno prepoznaven pravni strokovnjak in publicist prof. dr. Marko Pavliha (1962) je spet napisal novo knjigo z naslovom Onkraj materialističnega prepričanja – Duhovna dramila. Brez dlake na jeziku se v knjigi Pavliha zazira onkraj materialističnega sveta, ki ga določa predvidljivo, oprijemljivo, varno, gotovo, znano, pa tudi čas in prostor ter fizikalni zakoni. Zakaj? Ker se po njegovem globokem prepričanju šele tam začenja življenje, tiso polno, poživljajoče, zavestno, radostno, srečno. V njegovi knjigi so torej zbrani navdihujoči zapisi o vse-prežemajoči ustvarjeni kozmični zavesti, ki so utemeljeni v Svetem pismu, pa filozofske razprave in številna odkritja sodobne znanosti.


O AVTORJU IN NASTAJANJU KNJIGE
Najnovejša knjiga prof. dr. Marka Pavlihe je delo vrhunskega intelektualca in humanista, ki si upa (po)gledati skozi metaforični Galilejev teleskop v kvantni svet razširjene človekove zavesti. Ta sega daleč onkraj prevladujoče znanstvene materialistične paradigme, ki vključuje tudi suhoparne pravne teorije in paragrafe. Tako avtor ni več le pravnik, nekdanji politik ali ugleden profesor, marveč pogumen raziskovalec duhovne zavesti in življenja po življenju!
Avtorjevo izhodišče so znanstvena odkritja o človeku in celostni zavesti, svoja razmišljanja pa podkrepi z metaforičnimi in simboličnimi starodavnimi kitajskimi, hinduističnimi, budističnimi in krščanskimi spisi, z učenji novodobnih prebujenih praktikov in strokovnjakov ter s svojo originalno sintezo. Kot sam zapiše, je dopustil razumu, da svobodno zaplava v morju intuicije, radovednosti in domišljije, zdaj pa vabi bralke in bralce, da se mu pridružijo pri »duhovnem čofotanju«.

Knjigo je zasnoval na hipotezah, da je Človek bistvo humanizma, prava, etike, morale, civilizacije in preživetja. Če si želimo več uresničenih vrednot, tudi zdravja in svobode, pravne in socialne države, čistejšega okolja, trajnostne blaginje in sreče, se mora izboljšati slehernik – s ponotranjenjem lokalnih in globalnih dolžnosti ter odgovornosti. Posameznikova pravica do nečesa (na primer do svobode govora) je hkrati njegova dolžnost, da spoštuje pravico sočloveka (na primer do osebnega dostojanstva), in obrnjeno, oba pa se morata podrejati občim interesom, če se želita osmišljati kot del ljudstva, organiziranega v demokratično državo. Brez dolžnosti in odgovornosti so pravice samo privilegiji za ene in prazna fraza za druge.

Pri tem nam poleg ustaljenega izobraževanja na podlagi podatkov in logike lahko znatno pomaga celostno prevzgajanje z delom na sebi, študiranjem starodavnih in novejših spisov, samorefleksijo, jogo, meditacijo, mentorsko pomočjo modrecev in z drugimi duhovnimi metodami širjenja zavesti in raz-ego-vanja.

O KNJIGI MARKA PAVLIHE STA ZAPISALA:

Pater dr. Karel Gržan

Knjiga Marka Pavlihe nam kot racionalnim bitjem razumsko približa in pojasni (tudi s številnimi duhovnimi avtoritetami in praksami) nam lastne duhovne razsežnosti. Je torej nekakšen učbenik, vendar ob tem tudi vodnik, ki nakazuje smeri vzpona k celostni uresničitvi. Ta vzpon je poglobitev in morda za koga vrnitev k lastnemu jazu, v osebno jedro, v katerem se naša bit srečuje z Bitjo vseh bitij in doživi mistično Eno – enost.

Vinko Möderndorfer

Marko Pavliha je mislec, filozof in pisec, čeprav ne piše izmišljenih zgodb. Piše o skrivnostih človeškega miselnega in čustvenega sveta, o človečnosti, o vrednotah – o vseh tistih rečeh, ki jih je današnji svet prezrl, zaradi česar je v vse hujši krizi. Avtorjeva najnovejša knjiga je roman o človeškem duhu, je filozofska izkušnja duhovnosti, podana brez preroških klicajev, je arzenal znanja. Znanje pa je edino orožje, ki ga mora človek uporabiti, ko bo spreminjal svet.

ZAKLJUČEK

Knjiga je sestavljena iz kolumn, ki jih je avtor v zadnjih nekaj letih objavljal na spletnem portalu IUS-INFO. Toda kot lepo pove, je očitno pisal po nekakšnem božanskem ali kozmičnem načrtu, ne da bi vedel, da se rojeva zaokroženo delo, ki ga je mogoče brati na obroke, esej za esejem, ne nujno po vrstnem redu, ali pa kot celoto. Spremenil je le malenkosti, osvežil podatke in nekaj malega dopisal za vezivo, sicer pa so kolumne ostale v prvotni obliki, vendar knjiga nikakor ni le zmes starih sestavin, marveč̌ nova spojina z dragoceno dodano vrednostjo.
Fotografije so s spleta.
Vira: Splet in Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija

20. LIRIKONFEST V VELENJU

V ponedeljek, 13. septembra 2021, se je v Velenju začelo jubilejno 20. tridnevno književno srečanje z mednarodnimi gosti, ki so ga poimenovali Lirikonfest. Na srečanju se je predstavilo kar 21 slovenskih in tujih literatov, prevajalcev in literarnih posrednikov, med njimi je bil tudi sin predsednika našega Kulturnega društva Severina Šalija(KDSŠ), Miklavž Komelj.

Lirikonfest je festival poezije, ki je vsako leto, neprekinjeno že od leta 2002, v Velenju. Vse do leta 2007 je v manjšem obsegu potekal kot »Herbersteinsko srečanje književnikov«, ki še vedno poteka kot del Lirikonfesta. Organizirata ga ustanova Velenjska knjižna fundacija in književna asociacija Velenika. Glavna pokrovitelja sta Mestna občina Velenje in Javna agencija za knjigo.

Središčne teme, ki jih je odstiral festival, so bile: (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju-njihove nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti …Jubilejni 20. festival poezije Lirikonfest so slovesno odprli s pesniškimi branji Saše Pavček, Miriam Drev, Dejana Kobana, Kristine Kočan, Iva Stopnika in mnogih drugih ter s koncertom swing zasedbe Počeni škafi.

V torek, 14. septembra 2021, so v Vili Bianca podelili Lirikonove knjižne nagrade. Osrednjo nagrado Velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus je prejel Miklavž Komelj, mednarodno Pretnarjevo nagrado za literarno posredništvo Aleš Šteger, nagrado krilata želva za najboljše potopisno leposlovno delo Ivo Svetina za roman Malabar, plaketo Lirikonov zlat pa Dragica Fabjan Andritsakos za prevode dveh sodobnih grških pesnikov, ki sta bila tudi gosta na festivalu.

»Komeljev pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V teh pesmih lahko prepoznavamo negibnost gibanja, glasove, ki utihnejo na natančno tistih mestih, kjer poezija potrebuje tišino, in se oglašajo tam, kjer je treba nekaj povedati z asketsko verzno mislijo.

Miklavž Komelj

Vse stilno dovršeno in v sodobni pesniški besedi. Miklavž Komelj kot pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu, in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DRUGI NOVOMEŠKI ŠKOF JE POSTAL MSGR. DR. ANDREJ SAJE

UVOD

V župnijski cerkvi sv. Kancijana in tovarišev v Mirni Peči so na Slomškovo nedeljo, 26. septembra 2021, posvetili novega novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta, ki se je rodil 22. aprila 1966 na Velikem Kalu. Na čelu škofije je nasledil upokojenega škofa Andreja Glavana, ko ga je 30. junija 2021 na to funkcijo imenoval papež Frančišek. Novomeška škofija je bila ustanovljena 7. aprila 2006, na isti dan, kot je bilo pred 641 (1365) leti ustanovljeno Novo mesto.

Msgr. dr. Andrej Saje, je bil do sedaj sodni vikar – oficial Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani in docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Dr. Andrej Saje se je rodil 22. aprila 1966 na Velikem Kalu v župniji Mirna Peč. Glavni posvečevalec je bil prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, so- posvečevalca pa sta bila apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie Speich in msgr. Jože Marketz, koroški škof v Celovcu. Ob posvetitvi je novi škof dejal, da škofovsko službo sprejema z zavedanjem velike odgovornosti za oznanjevanje evangelija, želi pa si tudi tvornega sodelovanja in dialoga z vsemi v škofiji.

Vodenje novomeške škofije je škof dr. Andrej Saje prevzel v torek zvečer, 28. septembra 2021, ko ga je med slovesno sveto mašo v novomeški stolnici umestil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference nadškof msgr. Stanislav Zore OFM.

Metropolit msgr. Stanislav Zore

GRB NOVEGA ŠKOFA

Ob imenovanju in posvečenju si novi škof vedno izbere tudi svoj grb. Grb novomeškega škofa Sajeta je tako razdeljen na tri polja. Čebela predstavlja marljivost in urejenost in je prijateljica človeka in narave. Čebela skrbi za oplojevanje rastlin in za hrano (med). Pri verskih obredih imačebela velik pomen tudi zaradi voska, ki se uporablja za izdelavo sveč. Čebela je tudi v grbu občine Mirna Peč, doma pri Sajetovih na Velikem Kalu pa so tudi vedno imeli čebele.

Plamen na desni strani grba predstavlja Sv. Duha in je v sozvočju s škofovim geslom, »živimo po Duhu«( prim. Rim 8,4). Gre za povabilo, da se odpremo Sv. Duhu in da odkrivamo njegove darove in sadove. Tehnica pa je simbol pravičnosti in prava in predstavlja škofa Sajeta kot cerkvenega pravnika. Pravičnost pomeni škofu temelj kreposti, da vsakdo dobi to, kar mu pripada.

KRATKA PREDSTAVITEV ŠKOFA SAJETA

Msgr. dr. Andrej Saje

Med osrednje teme njegovega raziskovanja in strokovnega udejstvovanja  sodijo zakrament krščanskega zakona, razmerja med Cerkvijo in državo, področje premoženjskih vprašanj Cerkve, vprašanja človekovih pravic in verske svobode ter področje spolnega nasilja v Cerkvi. Sodeloval je tudi na mednarodni ravni in Evropski skupnosti na področju verske svobode in ekumenizma, ter verske vzgoje in izobraževanja.

Od leta 2005 je član Združenja cerkvenih pravnikov Velike Britanije in Irske, ter član slovenskih in hrvaških kanoničnih društev. Od leta 2015 pa je član znanstvenega sveta kanonsko-pravne revije Annales Canonici, ki jo izdaja Fakulteta za cerkveno pravo Papeške univerze Janeza Pavla II. v Krakovu na Poljskem.

ZAHVALA NOVEGA ŠKOFA msgr. dr. ANDREJA SAJETA

Ob imenovanju za škofa novomeške škofije se iskreno zahvaljujem svetemu očetu papežu Frančišku za izkazano zaupanje. Hvala apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji nadškofu msgr. Jean-Marie Speichu.

Škofovsko službo sprejemam v veri v troedinega Boga in njegovo milost ter pomoč. Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva in da je za oznanjevanje evangelija ter rast Božjega kraljestva na zemlji potrebno medsebojno sodelovanje. Zahvaljujem se prvemu novomeškemu škofu msgr. Andreju Glavanu za vzpostavitev škofije in za vse njegovo delo. Hvala mojim pokojnim staršem za posredovanje daru življenja in vere ter vsem, ob katerih sem rastel in ste z menoj hodili po poti življenja. V svojih devetindvajsetih letih duhovništva sem doživljal Božji blagoslov in veliko lepega, v zaupanju v Božjo pomoč tudi sprejemam novo poslanstvo.

Pozdravljam vse škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, verne laike in vse prebivalce škofije. Še posebej se spominjam vseh bolnih in trpečih ter preizkušenih. Zahvaljujem se za molitve, ki ste jih namenjali za novega škofa, za novomeško škofijo in za Cerkev. Računam na vas vse in vas prosim za pomoč, sodelovanje, razumevanje in podporo.

Pozdravljam sestrske krščanske Cerkve in druge verske skupnosti ter civilne oblasti. Veselim se sodelovanja z vami v prizadevanju za skupno dobro. Živimo v svetu preizkušenj in novih izzivov, samo skupaj lahko naredimo nekaj dobrega, za udejanjenje resnice in pravičnosti, poštenosti in miru.

NEKAJ IZREČENIH MISLI OB POSVEČENJU DR. ANDREJA SAJETA ZA DRUGEGA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA

Znano je, da smo Slovenci zelo raznoliki, še posebej v Cerkvi. To velikokrat povzroča duhovno sušo. Preprosto, nismo sposobni živeti svojo vero, hkrati pa smo kristjani manjšina v sedanji pluralni družbi. Zato moramo biti kristjani za ta svet to, kar je duša za telo. Pri tem za nas kristjane takoj nastopi problem, kako postati duša sveta, ko se sočasno sprašujemo o lastni identiteti in veri…Ali naj bo potem Cerkev postane muzej, ali zakrament božjega ljudstva.

Predstavniki drugih verskih skupnosti (od leve proti desni): srbski paroh Danijel Nikolić, evangelijski pastor dr. Daniel Brkič in protestantski škof Leon Novak iz Murske Sobote.

Cerkev božjega ljudstva bomo postali samo, če bomo delovali dialoško, v duhu sinodalnosti vesoljne Cerkve in to na povsem nov način pastoralnih razsežnosti Sajetovega škofovega pontifikata, po vzoru  papeža Frančiška. Gre torej za udejanjanje, kako Bog deluje v odnosu do kristjanov. Nobenega dvoma ni, da novi škof msgr. dr. Andrej Saje, ne bo mogel uresničiti sinodalnosti Cerkve, kakršna je bila že od začetka apostolskih časov pod neposrednim vodstvom Sv. Duha, medsebojnega spoštovanja in pomoči, ter milosti, ki jo daje evharistija.

Odrešujočo sinodalno dinamiko bo novi škof razumel in živel, če bo prisluhnil glasu božjega ljudstva. Verski čut zaznava resnico v skupnosti vernikov. Najpomembnejša naloga novega škofa je gotovo ta, da bo odkrival in zaznaval verski čut, gojil dialog, sodelovanje in rast sinodalnosti z vso Cerkvijo.

Sinodalnost ni laični parlamentarizem ampak uresničevanje pristnega krščanstva v duhu apostolskih časov! Samo s tem, bo Cerkev v novomeški škofiji dobila povsem nov misijonski zagon.

Novomeška stolnica
Romarska cerkev na Zaplazu

Potrebno bo spet začeti na obrobju, pri tistih ljudeh, ki so osamljeni, bolni in živijo v pomanjkanju. To bo sinodalna naloga škofa Andreja, da bo v Cerkvi spodbujal novo evangelizacijo, ljubezen in spoštovanje do vseh ljudi, ne glede na raso, vero in družbeni status…To novi škof že uresničuje, saj je na posvečenju poudaril, da se zaveda odgovornosti za oznanjevanje evangelija, dialoga in sodelovanja z vsemi verskimi skupnostmi, Kočevarji, Romi in vsemi ljudmi dobre volje.

Fotografije so s spleta.

Viri: Splet, Ognjišče, Družina, Dnevnik.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija, 30. septembra 2021

NOVOMEŠKA POTOMKA NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU JE PRVIČ OBRODILA

V času, ko sem obremenjena z mnogimi težavami ne-cepljenosti proti covidu in nimam vstopa ne v kulturne hrame ne na kulturna druženja, se veselim in radostim ob pogledu na čudesa jesenskega časa. Radostna sem, ko hodim po prelestnih novomeških poteh tudi mimo potomke najstarejše vinske trte na svetu iz Maribora. Njen poganjek so 29. novembra 2019 slovesno zasadili v Novem mestu na začetku Pugljeve ulice v starem mestnem jedru nasproti Čajarne.                                                          

Rezka Povše

Blaženi Anton Martin  Slomšek, slovenski škof, pisatelj, pesnik in pedagog, je zapisal verze, s katerimi pobožam našo trto, nagovarjam njeno rast in ji poltiho zapojem, kadar grem mimo:

Novomeška potomka najstarejše trte je obrodila

Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta.

Pozimi spi, spomlad cveti, jesen sode nataka.

Tud druge rožice cveto; nobena ni tak žlahtna.

En čas cveto, se posuše in minejo brez haska.

Žlahtna trta se je razbohotila po kamnitem zidu in odlično uspeva. Vzbuja moje občudovanje, me razveseljuje in letos nas je mimoidoče presenetila s prvimi žlahtnimi grozdi. Skriti so bili med trtnimi listi in premalo jih je bilo, da bi priredili prvo trgatev.

Na mojo prošnjo, da se na prve grozde ohrani fotografski spomin, se je ljubeznivo odzval namestnik predsednika KDSŠ Franci Koncilija in urednik spletne strani in jih sredi septembra 2021 fotografiral.

Še pesmica Severina Šalija mi zaigra v srcu ob pogledu na prve žlahtne žametne grozdne jagode. Res so verzi namenjeni vinskemu raju –oddaljeni bližini Trške gore, a naj zvene na spletni strani našega društva vsem, ki ljubijoDolenjsko, deželico veselih ljudi in vinske trte.

Severin Šali 
Trška gora

Severin Šali: Na Trški gori

Čri, čri …
poje čriček.
Sonce žari,
sladek bo cviček
na Trški gori.
Trs, le stori
jagodo sladko,
življenje sladko
nam posladi!
Čri, čri, čri …

Ob Krki se beli                     
cvetoča ajda, 
nad hramom poldne zvoni.
Hej ljuba brajda,
kmalu veseli
bomo zapeli,
ko mošt zakipi!
Čri, čri, čri …

Sleherno leto
poje čriček,
trs dozori…
Lani še pel si vneto,
letos iz prsti griček
na Trško te več ne pusti.
Eh, smo pač listi –
z vej nas veter spodi,
še črički niso zmer isti,
ko godejo nam svoj čri, čri …


Le cveti ajda,
le zori brajda,
svet po jeseni diši…
Življenje je kratko,
naj s kapljico sladko
nam gorca prežene skrbi!
Čri, čri, čri …

Pripravila: Rezka Povše

PREJEMNIK ZLATNIKA POEZIJE 2021 JE MILAN JESIH (1950)

Nagrado zlatnik poezije 2021 je prejel slovenski pesnik, dramatik in prevajalec Milan Jesih, in to na 25. Veronikini nagradi 31. avgusta na celjskem Starem gradu. Milan Jesih, ki je eden redkih slovenskih pesnikov postmodernizma, je zlatnik poezije prejel za življenjski pesniški opus, kot ustvarjalni prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter za žlahtnost pesniškega jezika. Največ pozornosti v njegovem ustvarjalnem pesniškem opusu pa je pritegnila zbirka s preprostim naslovom Soneti, ki je izšla že leta 1989. Nagrado zlatnik poezije je začela podeljevati pobudnica in organizatorica Veronikine nagrade Fit media leta 2005, lani pa je organizacijo podeljevanje zlatnika poezije, Veronikine nagrade in male Veronike prevzela Hiša kulture Celje.

KDO JE MILAN JESIH

Milan Jesih se je rodil 14. aprila 1950 v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo in tedaj objavil prvi knjigi pesmi in kot soavtor, avtor in prevajalec vstopil tudi v svet gledališča. Leta 1973 je pridobil status samostojnega umetnika in se leta 2015 v njem tudi upokojil. Nekaj časa je vodil tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Jesih je doslej med drugim prejel že dve Jenkovi nagradi, za zbirki Soneti in Jambi, Grumovo nagrado, Sovretovo nagrado, zlato značko Borštnikovega srečanja, Veronikino nagrado, čašo nesmrtnosti in veliko Prešernovo nagrado leta 2002.

JESIHOV  USTVARJALNI OPUS IN ZNAČILNOSTI JESIHOVE POEZIJE

Literarna zgodovinarka Darja Pavlič je povedala, da so bili pesniški začetki Milana Jesiha tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Ko se je pred leti v nekem intervjuju spominjal tega obdobja, pesnik sploh ni poveličeval svoje vloge in revolucionarnosti skupinskih nastopov. Nasprotno, njegova razlaga je bila prozaično vsakdanja, skorajda ljudska v svoji anekdotičnosti. Leta 1972 je izšla Jesihova prva pesniška knjiga z naslovom Uran v urinu, gospodar! Obveljala je za reprezentativen primer slovenskega ludizma, neo-avantgardizma in modernizma. Nekaj let kasneje je Taras Kermauner, natančen opazovalec premikov v tedanji slovenski poeziji, v Jesihu prepoznal povsem nov tip pesnika, ki je še najmočneje, vendar samo delno povezan s Šalamunom. Razglasil ga je za retorja, ki »uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo«. Jesihovi prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! iz leta 1972 so sledile zbirke Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1978), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993), Jambi (2000), Tako rekoč (2007), Mesto sto (2008), Lahkoda (2013) in Maršal (2017).

ZAKLJUČEK

Za poezijo Milana Jesiha, ki sega od modernizma k postmodernizmu, je značilno, da se v njej prepletajo jezikovna igra, poudarjena zvočnost, ironija, satira ali parodija in dramska dela. Sicer je pesništvo njegova prva dejavnost, pisal pa je tudi za gledališče, radio in televizijo, pri čemer je bilo uprizorjenih okoli 20 njegovih iger in predvajanih podobno število radijskih iger.

        

Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala.

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021, je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost  akad. slikarja in ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec, ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorila Fani Gošte. Tretji poklon pa je veljal Pavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Alen Turk pa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program. Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico Ivanko in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče«.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

60 LET PREŽIHOVE BRALNE ZNAČKE

Tradicionalni dogodek pri spominskem muzeju slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca nad Kotljami na Koroškem je bil letos posvečen visokemu jubileju. Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu so namreč 10. avgusta 2021pripravili letošnje že 19. srečanje, ki je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke (1961 – 2021).

Občina Ravne na Koroškem načrtuje preurediti to območje Prežihove ustanove, katere osnovno poslanstvo je ohranjati spomin na pisatelja in popularizacijo njegovih literarnih del, v spominski park. V ta namen bodo že letos izdali Prežihov vojni roman Doberdob v angleščini. Pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije, pa je ob tej priložnosti povedal, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil pisatelj France Bevk, ki se je skupaj s Prežihom boril na soški fronti. Ob vsem tem je Kravos še omenil, da ima gibanje Bralna značka več kot 140. 000 članov in da je bilo leta 2019 vpisano v Unescov register nesnovne kulturne dediščine. Marko Kravos pa je opozoril tudi na Margareto Jukič, upokojeno knjižničarko in učiteljico slovenščine, ki si že vse življenje prizadeva za širjenje bralne kulture.

Marko Kravos
Margareta Jukič

Na srečanju je govoril tudi mladinski pisatelj Primož Suhadolčan, ki je ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne. Povedal je, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. Trdno je prepričan, da je Prežihova črtica Solzice brezčasna in bo za vedno ostala med nami; »Nobena zgodba namreč ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom.« Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot virov znanja. Prepričan je, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako.

Fotografije so s spleta.

Vir: časnik Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA 56. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE 2021 JE BORŠTNIKOV PRSTAN PREJELA IGRALKA JETTE OSTAN VEJRUP

Slovenski osrednji gledališki festival –Borštnikovo 56. srečanje v Mariboru – je trajal od 14. do 27. junija 2021, na njem pa so predstavili pester nabor domačih in tujih predstav ter številne spremljajoče  dogodke.

Borštnikov prstan

Borštnikov prstan, najvišje slovensko gledališko nagrado, pa si je na zaključni slovesnosti nadela vrhunska dramska igralka danskega rodu, Jette Ostan Vejrup.Nova edicija festivala je sestavljena iz dela lani nerealiziranega programa in številnih novosti, najpomembnejši pa je premik festivala v pomladno-poletni čas.

UVOD

Letošnji festival je tako prvič potekal v novem terminu pozno spomladi, kar je sicer v Evropi ustaljena festivalska praksa, omenjeni termin pa bo obveljal tudi v prihodnje. »Zdi se mi, da je ta termin zelo pomemben, da se bo v tem času v mestu čim več dogajalo. Pomembno je tudi za slovenska in tuja gledališča, saj ta lahko ob koncu sezone pridejo v Maribor, ko so predstave v odlični formi. Program je zelo dobro pripravljen, kljub turbulentnemu času epidemije. Želim si ponovno publike v gledališču in upam, da bodo Mariborčani tudi ta termin sprejeli za svojega,«je uvodoma dejal Danilo Roškerdirektor SNG Maribor.

Vodstvo festivala

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Jette Ostan Vejrup, danska igralka, ki od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim bo tudi nastopila v tekmovalnem programu v predstavi Sedem dni. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki se po lastnih besedah še vedno uči slovenski jezik,osvojila odre slovenskega gledališča in nedvomno razširila njegove meje.

JetteVejrup

PESTER SPREMLJEVALNI PROGRAM

Festival negotovim časom navkljub ohranja tudi mednarodno razsežnost, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, čigar gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje festivala v petek, 18. junija, ob 20.00 uri v Veliki dvorani SNG Maribor. Ob tekmovalnem programu bosta na sporedu tudi spremljevalni in dopolnilni program, ki sta sestavljena iz delno nerealiziranega lanskega programa, delno pa sta povsem na novo zasnovana.

ZAKLJUČEK

»V spremljevalnem programu se bo zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostimo več okroglih in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo ter niz zanimivih glasbenih dogodkov. Strokovni program že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s številnimi partnerji in soorganizatorji,« je pojasnil Aleš Novak, umetniški direktor festivala.

Festival nadaljuje prizadevanja za vzgojo novih občinstev ter vključenost študentov, čemur sta namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPIS O ŽIVLJENJU VDOVE V DANAŠNJEM ČASU

Erica Johnson Debeljak v svoji novi knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica spregovori o vdovstvu. Na to pot je stopila 26. januarja 2016 po  nenadni smrti moža Aleša Debeljaka (1961 – 2016), znanega slovenskega pesnika, esejista, prevajalca, kritika in sociologa kulture. Knjiga je izšla v času pete obletnice smrti, v njej pa je avtorica popisala svoje spopadanje z izgubo, omajano eksistenco, s pričakovanji družbe, z dvomi o vzrokih smrti itd… Pri tem so ji bile v pomoč mitske, biblične in prave zgodbe z obravnavo in doživljanjem vdovstva. Ericino žalost, bolečino, srd, obup, skrb ali ljubezen lahko skozi arhetipsko podstat opazujemo kot pod mikroskopom. Preko povečave zagledamo mogočno dimenzijo bolečine in ran. Lahko, če hočemo, popolnoma razumemo cunami vpliva na odnose, ki so včasih bili zadostni, prijateljski. Cunami, ki je vzrok za nerazumna ali nerazumljiva dejanja žalujoče vdove, vzrok za uvide. Zaznamo slapove pomanjkanja moževega telesa in žeje po bližini. Vdova se preizprašuje o svoji živosti, vrednosti, duševnem zdravju, brani svoje spomine, svoje razlage, svoje doživljanje. Erica si »privošči« mitsko, epsko popotovanje preko gora in voda, ovir, blata, vzponov, padcev, pusti si norost (svojo svobodno pamet), odločitev za življenje, vzame si čas, dokler ne pride nazaj, med žive. Še nikoli niste brali tako odkrito o demonih, bogovih, vilah in kreaturah (denimo birokratskih), ki jih lahko sreča vdova na poti iz dežele obupa. Knjigo lahko beremo tudi kot antropološko analizo, katere ugotovitev je, da se vloga vdove skozi tisočletje, žal, ni spremenila.

Devica, kraljica, vdova, prasicaje prava uspešnica za zahtevne bralce, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak, prevedel jo je Andrej E. Skubic, izdala pa Mladinska knjiga v Ljubljani. Knjiga, ki presega tradicionalne žanrske oznake, ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene in vdove. Knjiga ne govori samo o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju.Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa tudi z nevarno seksualnostjo vdov. Tako je nastalo dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanjaživljenja in smrti ter ženske med njima.

»Devica, kraljica, vdova, prasica je fascinantna in pronicljiva knjiga spominov, tako osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih«, je zapisala Slavenka Drakulić.Vesna Goldsworthy pa je o knjigi zapisala: »Že dolgo nisem brala tako modre, imenitno napisane in pretresljive knjige spominov, kot je Devica, kraljica, vdova, prasica. Iz somraka izgube ljubljene osebe je nastala čudovita knjiga: drzno spominsko delo, ki je obenem neusmiljena analiza vdovstva. Pisanje je tako močno, da mi je večkrat izsesalo zrak iz prsi.« 

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in naredila magisterij iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristikaForbiddenBread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Prav tako je souredila in prispevala poglavitni esej za nenavadni in ganljivi hommage pokojnemu možu: Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018).

Viri in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija