Arhiv Značk: predstavljeno

Razširitev Rastoče knjige in zaključek literarnega festivala

Knjižnica Mirana Jarca in Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine sta v sredo, 8. junija 2022, na Dan Primoža Trubarja, na vrtu Rastoče knjige, pripravila doživetja bogat kulturni večer. Odkrit je bil nov, že deveti list Rastoče knjige Novo mesto, ter zaključen osmi literarni natečaj poezije in kratke proze Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU in častni občan MO Novo mesto. Njegov duhovno izrazito bogat govor objavljamo na koncu prispevka. Kulturno-glasbeni program večera so z recitacijami oblikovali letošnji nagrajenci, za glasbo pa so poskrbeli nadarjeni mladi glasbeniki. Na večeru se je zbralo okoli 70 ljubiteljev žlahtne kulture. Zaradi zadržanosti župana se je srečanja udeležila podžupanja MO NM Sara Tomšič. Ob tej priložnosti je Slavistično društvo izdalo zanimiv Zbornik literarnih del, ki so ga naslovili Misliti kot reka…

Uvodoma je prisotne pozdravila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. Povedala je, da je na letošnjem natečaju sodelovalo 64 ustvarjalcev z več kot sto prispevki. Zato ni bilo čudno, da je bil celoten večer v duhu hvalnice reki Krki, ki ločuje in povezuje, hkrati pa je tudi reka umetnosti. Na koncu so natečajniki prejeli tudi priznanje in nagrado. Središčni dogodek večera je bil vsebinsko in duhovno izredno bogat govor akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\FOTKA - 2.jpg

Čarobna Krka, reka umetnosti, ki ločuje in povezuje (fotografija je s spleta)

V nadaljevanju večernih dogodkov sta spregovorila še podžupanja Sara Tomšič in oče projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič, ki je ponosen, da ima projekt že mednarodne razsežnosti, v nadaljevanju pa je Gabrijelčič še poudaril, da je bistvo projekta razvijanje bralne kulture in širjenje odličnosti medčloveških odnosov. Sledilo je slovesno in simbolično odkritje devetega (9) lista Rastoče knjige, kar so storili podžupanja  Sara Tomšič, akad. prof. dr. Milček Komelj in direktor Knjižnice Mirana jarca Luka Blažič. Po končanemu programu je ob zakuski sledilo prijetno druženje vseh ljubiteljev kulture in odlične domače kulinarike.

Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja

Spoštovani!

»Biti na svetu / v nenehnem poletu, / hitečem k svetlobi / v senčnem prepletu«. Te besede, ki so prijazno vpisane na novi list novomeške rastoče knjige, so se mi porodile v času, ko sem si lahko v predihu utrgal čas za dušo in zapisal svoja doživljanja v kratkih sentencah, ne kot član pesniške skupnosti, ampak v zavesti, da lahko človek na ta način najbolj neposredno izgovori tudi svoj trenutni ali trajnejši odnos do sveta, narave ali samega sebe. Gotovo je v njih zajeto pritrjevanje življenju, v spletu svetlobe in senc pa je najbrž ujet spomin na Krko, če ne morda tudi na Ketteja, ki je ob slovesu iz Novega mesta ob misli na Krko zapisal, da zadnja luč sije še tam izmed vej. Kette pa je, kot je dejal že Ivan Prijatelj, veljal za geniusloci Novega mesta, s katerim sem bil kot Novomeščan, najbolj prav s tukajšnjim knjižničnim ambientom, povezan od otroštva. 

Reka Krka je s svojo zamolklo zelenino simbol Dolenjske in še posebej Novega mesta ali Kostanjevice, kar je v poetični prozi najbolj celovito prikazal že pesnik zelene barve Tone Pavček, v slikarstvu pa poleg Jakca ali Lamuta in Moleta tudi Zoran Didek in še marsikdo. Naselju na okljuku Krke, ki »tiha in zvesta / se vije krog mesta / in ga objema / kot ljubica zvesta«, daje pečat Krka, tako kot ga dajejo drugim mestom Soča ali Ljubljanica ali Drava in Sava; vsaj reke na Kranjskem skupaj s Krko je vključil v svoj ljubljanski vodnjak baročni kipar Francesco Robba, in še druge reke povezujejo mesta in dežele ter države, tako kot je za Donavo prikazal Claudio Magris, da ne govorim o literarnem junaku Emila Ludwiga reki Nil, in večkrat sem že od kakega ljubitelja svojega mesta slišal retorično vprašanje, kaj je vendar mesto brez reke. Reka je povezovalka in ločnica, prek katere gradimo mostove, o tem najbolj vsakdanjem in samoumevnem dejstvu pa vam govorim le zato, ker je tema literarnega natečaja dolenjsko-belokranjskega slavističnega društva Rastoče knjige letos povezana z reko, četudi v metaforičnem pomenu. Reka pa je, če jo gledamo iz daljave, lahko tudi bleščeč trak v knjigi narave. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\KMJIŽNICA -A.jpg
C:\Users\uporabnik\Pictures\DSC_0366.JPG

V naravi prav v tem času vse na novo cvete, zeleni in bujno raste. Ob navedenih verzih sem nekoč v Dolenjskih Toplicah ob pogledu na zapuščeno, a z bujnostjo podivjane rasti obdano bajto, to prav takrat  opisal tudi z naslednjimi besedami: »Zelenje se kopiči, bujno / hortenzije cveto, grozdi že jagode napenjajo / in veje z lističi se vse bolj drenjajo, da bi razširiti bilo ograjo nujno, / ki hišico obdaja med drevesi«. Morda najlepše pa je zeleno rast in njeno bujnost v Zeleni pesmi takole prislikal Kajetan Kovič: »List se nagiba k listu, trava k travi, / v gozdu mesečni jelen košuto sledi, / prožno telo je ladja v zeleni poplavi, / v žilah šumijo potoki smaragdne krvi. // Môčno in sládko dišijo presna zelišča, / kose in škorce napaja godba vrtov, / grmi so vodomet zelenega blišča, reke kipe med koleni napetih bregov«. In najbrž je prav sredi zavedanja o taki rasti prišel dr. Janez Gabrijelčič na idejo, da zamisel o razširjanju zavesti o pomenu knjige poveže z bujno rastjo in jo poimenuje Rastoča knjiga. Kakor je bilo na prvi pogled in tudi ob reakcijah kakega pesnika tako poimenovanje sprva videti prisiljeno, ker knjige ne rastejo kot gobe ali listje, pa se je izraz, ki sem ga pred tem zasledil že v rubriki trebanjske revije in ki simbolično vključuje vso rast, ki jo omogoča in našemu duhu spodbuja knjiga, naglo uveljavil in je doslej postal že samoumeven.

Dr. Janez Gabrijelčič

Nastal je iz zavesti o pomenu knjige, ki je epohalno pomembna in je gotovo nepotrebno govoriti o njenem pomenu v soseščini knjižnice, ki je njena zavetnica in oaza ali, kot nakazujejo Mušičevi stolpiči na njenem prizidku, tudi trdnjava, vendar trdnjava luči, ali tempelj duha, kar je v Ljubljani nakazal s svojim antičnim stebrom pred svetlobno steno na fasadi NUK Jože Plečnik. 

Temelj knjige je beseda, na začetku je bila beseda, in na začetku našega sporazumevanja in samozavedanja je bila slovenska beseda, temelj za njeno razširjanje v natisnjeni obliki pa je bila Dolenjska s Trubarjem, ki ga je pisatelj Boris Pahor imenoval prvega oblikovalca naše identitete in Mojzesa slovenstva. Po njem je naša beseda dobila še poseben pomen v umetniških stvaritvah pesnikov in pisateljev, na katere smo bili, kot se zavedam od otroštva, Novomeščani vedno zelo ponosni. Če že ni k nam zašel Prešeren, ki se je potegoval za advokaturo v Novem mestu, smo posvojili vsaj nekdaj tukaj živečo navdihujočo ga Primčevo Julijo, zaradi česar utemeljitelj Rastoče knjige celo razmišlja, da bi Novo mesto uradno postalo poleg mesta situl še mesto ljubezni; tu je odkril Dolenjsko z Gorjanci in Krko ter njenimi zelenimi pogledi Gorenjec Janez Trdina; mesto z njegovim trgom in veselo okolico je pesniško najlepše povzdignil Kette in, misleč na prednike, a z zazrtostjo v prihodnost, se je tu porodila tudi novomeška pomlad, po katere junakih se imenujejo novomeške kulturne ustanove, tako kot knjižnica po Miranu Jarcu, in iz njenega okrožja se je dvignil tudi Anton Podbevšek, katerega verzi so bili vpisani v list rastoče knjige pred dvema letoma. Novo mesto pa ima tudi bogato zgodovino knjižničarstva in tiskarsko izročilo in tudi ljubitelje, ki so vse to natančno raziskali in popularizirali.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\4.JPG

Slovensko besedo so povzdignili in se vanjo zatekali številni ustvarjalci, za njeno veljavo in ohranitev pa so zaslužni tudi vztrajni borci zanjo in za slovenski jezik, ki so si v času nemške duhovne prevlade prizadevali za njegovo uveljavitev tako kot pozneje za ohranitev, ker sose zaradi naše številčne majhnosti dolgotrajno pojavljale tendence, da bi se zlil s hrvaškim jezikom, in to tudi še po tem, ko se je temu odločno in usodno uprl Prešeren, ki je pokazal, da je jezik v temelju nezamenljiv, ker je sinonim za dušo. Umetniška knjiga pa že sama po sebi izpričuje, da nas lahko izpove le lasten jezik, ker se lahko le skozenj izrazi tančine in se z njim razvije človeška zavest, narodna individualnost in celo primarni, edino avtentičen način dojemanja sveta, in zato je besedno izražanje tudi osrednji način, da se srečamo sami s seboj in se uresničujemo, ne glede na to, ali sodimo v književniške vrste. 

Z jezikom, posredovanim s knjigo, je mogoče zajeti vse, tudi neizrazljivo, in odkrivati in uresničevati nove svetove, a tudi oživljati naše bližnje okolje; in vsega tega se očitno zaveda ideja Rastoče knjige, ki zato spodbuja k branju, odkrivanju in nalaganju novih spoznanj, čustev, občutij, misli in uvidov v nenehno rastočo, a nepremakljivo osnovo. Njen temelj je v besedi, ki je neizmerna in večplastna; najbolj univerzalna in edinstvena pa je gotovo v umetnosti, še posebno in najbolj v poeziji, ki lahko edina seže onkraj racionalnega in zasluti in izrazi tančine in skrivnosti, ki so drugačnemu jeziku nedostopne, ter sega s svojimi uvidi v celovitost, ki se analitični znanosti izmika. 

Rastoča knjiga s svojimi akcijami, prireditvami ali podružnicami spodbuja zavedanje o kulturnem izročilu posameznih krajev, in zato je deklic z rastočo knjigo in podobnih znamenj knjižne rasti vse več, v Novem mestu se zaradi pomena starodavne gimnazije menda obeta celo podoba beročega frančiškana. Vsa ta znamenja pa naj bi predvsem spodbujala ustvarjalce ter usmerjala mladino k branju, s tem pa k dojemljivosti za vse to, kar književna umetnost omogoča. Na to je potrebno biti še posebno pozoren danes, ker zaradi prodiranja novih elektronskih medijev ljudje menda vse manj berejo in se zato njihov jezik močno poenostavlja; to naj bi veljalo vsaj za povprečje, iz katerega gotovo izstopajo ljubitelji branja stare vrste, med katerimi sem poznal prave požiralce knjig pa tudi premišljevalce, ki jim je življenje osvetlil že en sam moder stavek. Številni pa so v spominih zelo radi obujali novomeško knjižnico. 

Sam se takemu spremljanju spreminjanja bralnih navad sicer nisem nikoli posvečal, ker sem od tovrstnih novosti povsem odmaknjen. Odkar pa sodelujem v komisiji za tisk pri Javni agenciji za knjigo, spoznavam prav to dejstvo, zaradi katerega se založbe menda, če ne gre bolj za komercialne vzgibe, vse bolj načrtno usmerjajo na t. i. risoromane in izdaje stripov. Ko sem sam hodil v šolo, so bili ti ne glede na kvaliteto risb prepovedani, morda tudi zaradi zahodnjaškega izvora, predvsem pa zato, ker naj bi odvračali od branja integralnih besedil; danes pa v stripih, nasprotno, gledajo osrednjo možnost, da bi mladino morda le spodbudili, da bi se nekoč lotila tudi branja celovitih knjig, k čemur jo je seveda treba spodbujati. Sicer pa knjige najdejo bralce same, posebno če jih ponujajo v knjižnicah, v katere se bralci ne bojijo vstopiti in ki so tudi prostor razstav, prireditev in srečevanj, in samo upam, da jim bralcev ne bo zmanjkalo, četudi tisti, ki od blizu spremljajo načine komunikacije in izražanja prek telefonov, menijo drugače. A  človek se ob lepotah sveta, pa tudi težavah, najbrž vendar le ne bo tako do kraja stehniziral, da bi se reduciral le na robota in izgubil notranje življenje, ki ga edino počlovečuje, ter spremenil jezik svoje avtentičnosti in odtenkov v zgolj obubožano komunikacijsko tehnično sredstvo, k čemur pa danes težijo specializirani, a ozkogledi znanstveniki na univerzah, ki želijo slovenski jezik nadomestiti z angleškim, ker se ne zavedajo osnovnega pomena jezikovne identitete in posledic njenega siromašenja in izgube. Tem načrtom, ki še vedno skupaj z zahtevami po popolni avtonomiji univerze celo pospešeno oživljajo, smo se predvsem po zaslugi umetnikov uprli na SAZU, vendar le kot glas vpijočega v puščavi; posebej pa nas je vselej podprl naš najstarejši član Boris Pahor, ki je pred leti na Slovenski matici celo zagrozil, da bo protestno izstopil iz Akademije, če bi se to zares zgodilo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\9.JPG

Literati, ki so prejeli priznanja

Ker se je zavedal pomena jezika, ki določa našo narodnost in s tem skupno medčloveško vez, je imelo njegovo življenje poslanstvo, ki ga je stopnjevala še njegova zgodovinska vloga pri osvetljevanju naše nesrečne zgodovine, zaradi česar je postal osrednji humanist in oznanjevalec pomena slehernega naroda in s tem jezika, za kar si je vse življenje prizadeval; zato je prav, da se v času, ko nas je zapustil, v svetlobi Rastoče knjige spomnimo tudi nanj. 

Boris Pahor je bil prepričan, da je za človeka »rodna skupnost prva telesna in duševna domovina, če naj ne ostane brez korenin v veliki domovini, ki nam je vsem ta čudoviti planet«. Prizadeval si je za enakopravnost narodov, pri čemer je bil prepričan, da je prav v majhnih in tudi najmanjših narodih še velika prihodnost. Ti naj bi imeli v svetu še posebno vlogo (kakršno je Slovencem kot nepogrešljivim v organizmu sveta mistično pripisoval že pisatelj Ivan Pregelj), in je celo napisal, da bi Slovenci »v svoji zgodovinski danosti lahko našli dosti argumentov za to, da bi nastopali med pionirji nove dobe«. V tej viziji so ga potrjevale sorodne ideje številnih pomembnih svetovnih mislecev, ki jih je preučeval kot svoje duhovne zaveznike. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\6.JPG

Zavedal pa se je tudi, da se zlo, kakršno je kot pričevalec zlorabe treh totalitarizmov 20. stoletja tudi sam doživel, lahko še vedno ponavlja, zato je pred njim svaril in v svetu, ki je vedno znova nemiren in grozljiv ter nasilno osvajalen, opozarjal na potrebno trdoživost, na ohranjanje življenjskega zagona. A grozote je popisoval le zato, da bi opozarjal pred nevarnostjo njihovih ponovitev, in tudi njegovi junaki se trudijo, da bi nanje pozabili; a tega ne morejo, tako kot ni mogel niti on sam. A Pahor je bil v osnovi izrazit vitalist, na svetu je živel v nenehnem poletu in hitel k svetlobi v senčnem prepletu. V našo literarno zavest je na novo vnesel Trst, zaradi katerega mu je bil vedno blizu tudi naš ljubljenec Dragotin Kette, ter je ljubil barvitost in svetlobo, in se predajal najprej življenju, potem šele filozofiranju, kar je nekje podčrtal tudi z latinskim pregovorom. Prav podobno pa si je dopovedoval tudi Kette, med drugim v verzih iz sonetnega cikla Izprehod: »Srce neumno! V naravo poglej, / solnce gorí, ah, in v morju strasti / cela narava trepeče; od mej, / šum in poljan in od gorskih redí // miga življenje ti polno nadej. / Ah ne zamudi teh uric in dnij! / Zdaj se na dražestnih grudih ogrej, / zdaj se gorkote in sreče napij!«

V osnovi je bil Pahor sredozemski vitalist, ki je, spodbujen ob branju literature, mozgal o skrivnostih sveta in o smislu bivanja, a je priznaval njegovo nedoumljivost in tudi to, da mu je ljubša od metafizične poezije lirika, ki je bolj zemeljska in življenjska. Opazoval in živo slikal je življenjski vrvež, živali, rastline in ljudi in primerjal lepoto svojega Kontovela s samim Caprijem AxelaMuntheja, ob tem pa je ob neki priložnosti tudi zapisal:  »… priznam, da me popade uničujoč preplah vsakikrat, ko se vživim v neizmernost prostora in časa. Takrat si hitro zaželim, da bi bil tako intimno spojen z vsemi bitji, da ne bi utegnil vrtati v smisel bivanja. Zazdi se mi namreč, da naša misel in njena predstavljalna zmožnost pogrešita, ko skušata zlesti iz posameznikovega bitja in se razširiti po vsem neskončnem prostoru ter se potopiti v globine časov. Ker zavest, da me nekoč ni bilo in da me nekoč spet ne bo, medtem ko se vesolje ne bo niti malo zmenilo ne za moj prihod ne za moj odhod, ta zavest, če se ji predam, mi zna skaliti »mlado slast življenja«, kot pravi pesnik v Faustu, ali mi utegne celo v kali zatreti življenjski zagon. Leopardija je rešil tesnobe ob misli na pretresljive daljave svetovja šum krošnje, skozi katero je vel veter, to se pravi živa bližina narave. Mene zdaj na primer zvablja iz teh razmišljanj samogovor zgovornega kosa na starem hrastu.« Ob takih vprašanjih ni našel dokončnega odgovora, težko pa mu je bilo sprejeti »gotovost, da bo nič vse zagrnil kakor plima obrežje«, kot je nekje napisal. In spet drugje je ob misli na svojo takrat še oddaljeno zadnjo uro pisal o zaupanju, da bo njegov »prehod lahek, kot me ponavadi po razgibanem dnevu sen kar mimogrede odpravi z brega zavesti«. In taka zatopljenost v naravo, prepuščanje življenjskemu utripu, svetlobi in sencam, skozi njegovo zazrtost v življenje nasploh oživlja tudi njegovo značilno literaturo, v kateri se nam pogosto še bolj kot same zgodbe vtisnejo v spomin vedno novi slikoviti prikazi narave in ljudi; in tako občudovana slast življenja, ki jo omenja in ki diha iz njegovih ustvarjalnih prikazov, ga vse do zadnjega ni zapustila. 

Boris Pahor je celo zatrdil, da kot pisatelj verjame v življenje tudi takrat, ko govori o smrti, takrat še najbolj, ter izjavljal, da ima rad življenje, ljubezen in zračnost. Pri umetnikih pa je v skladu s seboj še posebno cenil odločnost, življenjsko voljo in optimizem. Zato je v občudovanem Srečku Kosovelu ob sicer največkrat razglašani pesnikovi trpkosti in bolesti vedno posebej poudarjal njegovo upornost. V takem Kosovelu pa je gledal celo dediča v sonce zagledanega Dragotina Ketteja, v katerega verzih je videl celo obljubo renesanse, kakršne po njegovem še nismo bili deležni; Kosovelu pa naj bi bil Kette vzor tudi s svojo težnjo po etičnem izpopolnjevanju. Kette je bil pesnik Novega mesta in Krke, a s svojim ciklom Na molu San Carlo tudi sončnega vrta juga in morja, po katerem ga vozi čoln, morda izposojen iz novomeške čolnarne, kakor belogrudi labod. V Pahorjevi zavesti pa je bil ves čas tako živ, da je pomislil nanj celo med hojo po pariških ulicah, kjer ga je v duhu povabil v goste s tržaškega pomola, da bi ga kot vrednega učenca predstavil Baudelairu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\8.JPG

        Nagrado je prejela tudi Rezka Povše, članica KDSŠ

Boris Pahor, ki je spodbujal k razmišljanju malone že kar vsak pojav, je razglabljal tudi o vodah in mostovih, o bregovih in čvrstem kopnem, in je vodo primerjal tudi »našemu duhu, ki je rahel, gibčen, prožen, a tudi zgovorno uporen in trd kot diamant«.Njegovo osrednje domače vodovje pa je bilo morje, katerega modrino je pisatelj povzel s pesniškim besedami: »modra modramodra kakor nebo, kakor encijanov cvet sinja in modra«, ker je bil tudi besedni slikar, sprva podoben Lojzetu Spacalu, označevali pa so ga tudi za pointilista.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\10.JPG 

Zbornik

Morje, kamor se izlivajo vse reke, ostaja večno in mogočno, a krhko kot privid, tako kot v besedo in knjige zajeta človeška duša. A vse na svetu, skupaj z njim, se vedno spreminja in v nobeno reko ne moremo stopiti dvakrat, kot je ugotovil že tolikerim pesnikom najljubši antični filozof Heraklit. Časi hitijo »kakor meglice, / kakor vodice / sredi te reke«, je občutil Kette, ki se je spraševal o skrivnosti časa tudi ob pogledu na vsakodnevno pot nebeškega sonca nad morjem. 

Vse na svetu se spreminja, a Krka teče naprej, pa bi dodal dolenjski pisatelj Jože Dular. Spreminjanje je nastajanje in minevanje, in v njem, v tej usojenosti, nam lahko ostaja le zaupanje v neznano večnost, v Boga, ki ga je iskal Kette, ali nam preostaja prepričanje, da se bomo nekoč vključili v kozmos brez lastne zavesti oziroma kot večni nič, s katerim se agnostični Pahor nikakor ni mogel sprijazniti in se je zato takim mislim, tudi ko so ga obdajale, najraje izmikal in se je raje brez misli nase zagledal v lepoto sveta, v barve in pesem kosa na hrastu. S tem pa je pokazal tudi na možnost, ki jo poraja le ustvarjalnost, da umetnik prestopi časovne omejitve in stopi v večnost vsaj v zamaknjenosti navdihnjenega trenutka, v večnost trenutka, tako kot so v pravljicah premagali čas in okušali večnost poslušalci rajske ptice, četudi so se, ko so se iz prebudili zamaknjenja, sesuli v prah. A že Gregor Strniša je zapisal tudi zelo skrivnostne, racionalne nerazvozljive verze: »Kdor je kdaj okušal večnost, / se umreti ne boji, / samó, včasih bolj nesrečno / živí tiste kratke dni«. 

Bralcem rastočih knjig in vsem ustvarjalcem želim, da bi, polni veselja do življenja, skupaj prisluškovali vsakdo svoji lastni zamaknjenosti še v nedogled. 

Milček Komelj

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

Odrasli v Novem mestu radi berejo

V aprilu 2022 smo v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto že 14. leto zapored začeli z bralno značko za odrasle, s katero želimo spodbujati branje in bralno kulturo pri odraslih. V ta namen ponujamo bralcem kakovosten izbor aktualnih in zanimivih del iz pestre zakladnice sodobne slovenske in svetovne književnosti. Knjižničarji na ta način dobimo vpogled v bralne okuse in navade naših obiskovalcev in hkrati skrbimo, da dobre knjige najdejo pot do pravih bralcev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\KNJIŽNICA NM - BRALNA ZNAČKA\novo-mesto-3.jpg

Začetki bralne značke za odrasle v novomeški knjižnici segajo v leto 2009, ko smo se pridružili ptujski knjižnici, ki je s projektom začela leta 2001. Od skromnih začetkov se je družina značkaric in značkarjev zelo razširila, saj je v lanskem letu bralno značko opravilo že 173 ljubiteljev branja. Ponosni smo, da veliko bralcev ostaja zvestih bralni znački vsa leta, še posebej veseli pa smo seveda tudi novih bralcev. 

Pogovor z Vinkom Möderndorferjem ob zaključku letošnje bralne značke

Bralno značko vsako leto zaključimo s pogovornim večerom z znanim gostom in s podelitvijo knjižnih nagrad in osebnih kazalk vsem, ki so jo uspešno opravili. Tako so se nam v preteklih letih med drugim pridružili Vinko Möderndorfer, Janez Škof, Ivana Djilas, Boštjan Gombač, Rudi Bučar in Desa Muck. Večer običajno sklenemo z druženjem in prijateljskem klepetom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\KNJIŽNICA NM - BRALNA ZNAČKA\FOTKA - 4.png

Tema bralne značke v letu 2022 so »ženske«. Brali bomo knjige, kjer so v ospredju ženske – drzne in neustrašne, ki so utirale svojo pot in spreminjale meje našega sveta. Knjižničarji smo pripravili knjižni seznam, na katerega smo uvrstili 70 knjižnih naslovov slovenskih in tujih avtorjev. Za osvojitev bralne značke jih je potrebno prebrati vsaj pet, jih označiti v bralni zgibanki in odgovoriti na najmanj tri vprašanja v povezavi z vsebino knjig. Izpolnjene zloženke zbiramo v novomeški knjižnici in krajevnih knjižnicah do 6. januarja 2023. Ob slovenskem kulturnem prazniku pa bomo vse značkarice in značkarje povabili na zaključno prireditev in podelitev knjižnih nagrad. Z mislijo pisateljice George Elliot vas vabimo, da se nam pridružite: »Knjige moramo prav tako pazljivo in strastno prebirati, kakor so jih pazljivo in strastno napisali.«

Vabljeni med knjige!

Posnetek pogovora z gostom Vinkom Möderndorferjem ob zaključku letošnje bralne značke si lahko ogledate na YouTube kanalu Knjižnice Mirana Jarca (https://www.youtube.com/watch?v=2izN4A6qtnQ).

Fotografije so iz arhiva Knjižnice Mirana Jarca in s spleta.

Vir: Knjižnica Mirana Jarca

Zbral in uredil: Franci Koncilja

Fižolozofija, nova uspešnica Novomeščanke Irene Štaudohar

Ob prebiranju čudežne modre knjige, ki nosi nenavaden naslov Fižolozofija, ki jo je napisala Novomeščanka Irena Štaudohar, dramaturginja in novinarka, ki sicer živi v Ljubljani, človek dejansko  zahrepeni po svoji gredici. Avtorica, ki je gledališče zamenjala za časopisno hišo Delo, na svojevrsten način ohranja dramo tudi takrat, ko slavi naravo, besede in lepoto. Knjiga Irene Štaudohar, ene naših najbolj branih publicistk, ki je v Nedelu objavljala kolumne, razkriva njeno vsestransko poznavanje in ljubezen do vrta, hkrati pa z navdihujočimi zgodbami velikih imen svetovne umetnosti, mislecev in znanstvenikov opisuje njihove strasti do vrtnarjenja. Tako je iz teh kolumn nastala privlačna in ilustrirana knjiga – preplet meditacij in čudovitih zgodb o povezanosti človeka z naravo.

Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje tudi z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. »Zanj je bilo to,da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija«. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik«, Marcelu Proustu pa je bil vrt najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih svojega življenja slikal samo še ribnik v svojem vrtu, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi slikarko Frido Kahlo.

https://www.bukla.si/pic/page/Avtorji/irena-sepia-net.jpg
Irena Štaudohar  
Foto: emka.si
Naslovnica knjige

Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so »eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.«

Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje, v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol, zaokroži s čudovito mislijo: »Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo, Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Umrl je France Slana, eden najbolj plodovitih slovenskih kiparjev

V starosti 95 let je 25. aprila 2022 umrl eden najbolj plodovitih slovenskih slikarjev France Slana (1926 – 2022). Najpogosteje je ustvarjal v olju in akvarelu, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega skladaza ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Bil je slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom akad. prof. dr. Milčka Komelja. 

France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji v Prekmurju. Začetek mladosti je preživel v Splitu, a se je z družino na začetku drugega leta preselil v Ljubljano ter v slovenski prestolnici nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.

Slana je bil slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostajal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Pogosto je upodabljal etnološko navdahnjene motive, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah. Pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 3.jpg

Rad je slikal utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo. Zato pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 5.jpg

Umetnik je v svojih slikarskih delih že zgodaj vključeval risarske prvine. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 7.jpg

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ema Koncilija je nova predsednica Kulturnega društva Severina Šalija

V ponedeljek, 16. maja 2022, je bil v novomeški Knjižnici Mirana Jarca volilni občni zbor KDSŠ, na katerem je bila za novo predsednico izvoljena Ema Koncilija. Prvi petletni mandat KDSŠ, ki sta ga uspešno vodila predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj in njegov namestnik se je iztekel 5. decembra 2021, zato je bilo potrebno izvoliti novo vodstvo društva.

Uvodoma je dosedanji namestnik predsednika Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim voščil lep in doživetja poln večer. Poudaril je, da je bilo minulo petletno delovanje KDSŠ uspešno, zato smo nad doseženimi rezultati lahko upravičeno ponosni in zadovoljni. Na vseh srečanjih smo doživeli veliko lepega, saj nas je povezovalo globoko spoštovanje do Novomeščana Severina Šalija, predvsem pa ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. V nadaljevanju je Franci Koncilija poudaril, da je občni zbor pomemben tudi zaradi izvolitve novega vodstva KDSŠ, ki ga bo odslej vodila Ema Koncilija, študentka prvega letnika magistrskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študentka magistrskega študija na Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu.

Sledilo je poročilo o delovanju KDSŠ v preteklem letu. Zadnji dve leti delovanja KDSŠ (2020–2021) sta bili v znamenju pandemije COVIDA – 19, kar se je vidno odražalo tudi na dinamiki delovanja KDSŠ, ki je bila zato v skladu s sprejetimi vladnimi odločitvami in omejitvami gibanja in druženja ljudi dokaj pičla. Tako smo v letu 2021 imeli občni zbor šele meseca oktobra, na katerem smo predstavili drugo Kroniko KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020), v kulturnem delu večera pa smo se z glasbo in recitacijami poklonili 110-letnici rojstva Severina Šalija.

Poleg Kronike KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020) pa smo sodelovali pri izdaji šest (6) knjig naših dveh članov in ene članice, in sicer: štirih pesniških zbirk našega uveljavljenega pesnika Smiljana Trobiša (Nagovori, Tihožitja ob vinu, Svetle globine in Sentence), zagotovili smo ponatis knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča prepoznavne pisateljice Ivanke Mestnik ter pesniške zbirke Valentina Bruna Pogozdovanje. 

Smiljan Trobiš

Sledilo je kratko poročilo nadzornega odbora, ki ga je vodil dr. Janez Gabrijelčič, in disciplinske komisije, ki jo je vodil Bojan Avbar za leto 2021. Od ustanovitve KDSŠ leta 2016 pa vse do dne 31.12.2021 je društvo poslovalo pozitivno in je kumulativno ustvarilo 2.926,56 evrov presežka prihodkov nad odhodki. In takšno je bilo stanje denarja na bančnem računu tudi na dan 31. 12. 2021. V letu 2021 je bila večina stroškov storitev v višini 8.298,80 evrov vezana na izdajanje in soizdajanje knjig in kronike KDSŠ 2019-2020. Drugi stroški pa so bili stroški vodenja bančnega računa in stroški računovodstva. Disciplinska komisija v svojem mandatu ni prejela predloga za uvedbo disciplinskega postopka. Pravila društva vsebujejo materialne določbe in opredelitve kršitev društvene discipline, ki pa se ob nastopu primera disciplinske kršitve obravnavajo po postopniku na podlagi načel ustavnosti in zakonitosti. Disciplinska komisija se zahvaljuje predsedniku kulturnega društva, ki je društvo vodil brez zapletov in na način, da so bili vsi člani zadovoljni.

Središčna in najpomembnejša točka dnevnega reda občnega zbora pa je bila izvolitev nove predsednice KDSŠ Eme Koncilija, ki je vsestransko aktivna na področju kulture in glasbe. Je dolgoletna članica pihalnega orkestra Krka, kot ljubiteljica slovenskega jezika in kulture ima bogate izkušnje pri organiziranju kulturnih dogodkov, rada pa tudi fotografira. 

Nova predsednica KDSŠ Ema Koncilija je predstavila program dela društva v letu 2022.

Udeleženci občnega zbora so bili soglasno prepričani, da bo Ema Koncilija kot nova predsednica KDSŠ s pomočjo sovrstnikov nadaljevala, ohranjala in negovala  tradicionalno poslanstvo društva, ki temelji na ohranjanju blagega spomina na pesnika in prevajalca Severina Šalija, hkrati pa bo s številnimi mladimi širila spoštovanje in ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. Nova predsednica KDSŠ je vsem prisotnim na kratko predstavila program dela društva v letu 2022, najpomembnejša dogodka pa bosta izdaja Zbornika KDSŠ, ki bo imel naslov Zbornik poezije, proze, likovnih in kiparskih del, kjer se bodo lahko uveljavili mladi ustvarjalci, ter uresničitev Spominskega dne Severina Šalija ob njegovi 30-letnici smrti, 24. oktobra 2022. 

Naša članica pisateljica Ivanka Mestnik se je želela udeležiti občnega zbora, kjer bi javno pohvalila delo Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), vendar se zaradi slabega počutja ni mogla udeležiti srečanja s članicami in člani, zato je prosila Marjano Štern, ki je tudi naša članica in hkrati lektorica Kronike Oddaljene bližine (2019–2020) ter prispevkov na spletni strani KDSŠ, ki je v njenem imenu povedala:

»Ivanka Mestnik je ponosna, da je članica KDSŠ, in je hvaležna za vso pomoč, ki je je bila deležna kot pisateljica. Društvo je finančno podprlo ponatis njene knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča in izid knjige Krka, zelena žila do srca. Z največjim veseljem se spominja prelepe predstavitve knjige Krka, zelena žila do srca, ki sta jo v nabito polni dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine pripravila Franci Koncilija in njegov sin Tomaž Koncilija. Hvaležna je Franciju Konciliji, ki je budno spremljal projekt Krka, zelena žila do srca oziroma vse dogodke v njeni rojstni Drašči vasi in na Gorjancih pri Miklavžu, jih fotografiral in poskrbel za lepe članke. Ivanka Mestnik je prepričana, da je malo takih predsednikov društev, ki tako budno spremljajo delo svojih članov. Za vse se prisrčno zahvaljuje, novi predsednici KDSŠ Emi Koncilija pa želi uspešno delo in se veseli naslednjega praznovanja v Drašči vasi!«

Na koncu uradnega dela občnega zbora KDSŠ se je Franci Koncilija zahvalil Krki, tovarni zdravil in njenemu predsedniku uprave in generalnemu direktorju Jožetu Colariču ter MONM in županu mag. Gregorju Macedoniju, ki sta ves prvi mandat velikodušno in izdatno finančno podpirala naše društvo, še posebej kulturne dejavnosti in izdajateljsko dejavnost.

Reklamni pano MONM

V nadaljevanju se je Franci Koncilija iskreno zahvalil za vodenje društva tudi našemu prvemu predsedniku akad. prof.dr. Milčku Komelju, ki se nam je vsem dobrohotno in nesebično razdajal s plemenitim in duhovno izredno bogatim znanjem kulture bivanja in medčloveških odnosov na ravni KDSŠ, še posebej pa na ravni celotnega slovenskega kulturnega prostora, kjer je učinkovito širil ugled in prepoznavnost KDSŠ. 

Zahvala velja tudi direktorju KMJ Luki Blažiču in knjižničarki Bojani Medle ter vsem ostalim sodelavcem Knjižnice Mirana Jarca, ki so društvu vseh pet let prijazno in brezplačno nudili prostore, v katerih smo lahko imeli društvene dogodke in druge prireditve

Na koncu velja zahvala tudi predsednikoma nadzornega odbora KDSŠ dr. Janezu Gabrijelčiču in predsedniku disciplinske komisije Bojanu Avbarju, hvala članom upravnega odbora, hvala vsem nastopajočim recitatorjem in glasbenikom, ki so poskrbeli, da so bile prireditve vedno zanimive in kulturno bogate, navsezadnje pa zahvala velja tudi vam, članice in člani, ki ste se udeleževali dogodkov KDSŠ.

Fotografiral je Marko Klinc, nekaj fotografij pa je tudi s spleta.

Napisal, zbral in uredil: Franci Koncilija

Naša članica, pisateljica Ivanka Mestnik, je praznovala častitljivo 88. obletnico rojstva

V sredo, 11. maja 2022 je naša draga pisateljica in članica Kulturnega društva Severina Šalija Ivanka Mestnik žarela od veselja in ponosa. Ustvarjalci projekta Krka, zelena žila do srca so v čast njenega 88.  rojstnega dne v njeni rojstni Drašči vasi, poleg Hiše kulture in nature, v kateri je nadvse zanimivo urejena Ivankina spominska soba, pripravili že 3. srečanje s pisateljico, ki s svojimi knjigami navdušuje staro in mlado.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 2.JPG
Hiša kulture in nature
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\DSC_0304.JPG
Množica Ivankinih prijateljev 

Koordinatorici projekta Nevenka Kulovec in Slavka Vidic sta s pomočjo prizadevnih mentoric in ravnateljic nekaterih dolenjskih osnovnih šol pripravili lep suhokranjski praznik. Pester in bogat kulturni program je kot prava profesionalka povezovala Dragica Šteh, učiteljica matematike na OŠ Zagradec, ki je tudi odlična pesnica in kulturnica.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0302.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0309.JPG

Odlomka iz Ivankinih najljubših knjig Izleta na modri planet in iz Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča

Številni Ivankini prijatelji smo na prelep pomladni dan, » bil je kot iz čistega srebra ulit «, v zelenem okolju dolenjske lepotice Krke uživali ob prikazih ustvarjalnosti in poustvarjalnosti suhokranjskih učencev OŠ Žužemberk – PŠ Šmihel in OŠ Zagradec ter OŠ Drska iz Novega mesta. Še posebej so nas navdušili igrani dramski prizorčki iz Ivankinih mladinskih knjig Izlet na modri planet in Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča. Mene se je najbolj dotaknil zaigrani odlomek iz knjige Izlet na modri planet, ker me je spomnil na čase, ko smo z učenci na OŠ Grm brali to knjigo, se ob njej učili o vsem, kar je povezano s cerebralno paralizo, za zaključek projekta pa pripravili še posebno številko Najče, šolskega časopisa.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 7.jpg

Ivanko so tega lepega pomladnega dne s svojo prisotnostjo razveselili tudi Sončki, člani Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine, s svojo pozornostjo pa navdušile tudi njene prijateljice, ki jih povezuje Parkinsonova bolezen, ki muči tudi njo, ampak se ji ne da, saj še kar naprej snuje nove ideje. Pravo težo so imele Ivankine besede o tej bolezni ter o ljubezni do rojstnega kraja in ljudi. Njena volja in pogum naj bosta vzgled mlajšim in najmlajšim!

Dogodek je popestril tudi žužemberški župan Jože Papež, ki je poleg čestitk in dobrih želja ob Ivankinem jubileju poudaril pomen čistega okolja in razvoja Suhe krajine ter povezovanja mlade in stare generacije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 8.JPG
Društvo za cerebralno paralizo  
Župan Jože Papež

Slikar Jože Kumer, ki je bil tudi prisoten, ni povedal nič, ker je že vse povedal s svojimi vrhunskimi ilustracijami v Ivankinih knjigah, žal pa so bili odsotni mnogi Ivankini podporniki, ki jim je hvaležna, za kar je tudi javno izrazila svojo zahvalo. Pisateljica Ivanka Mestnik je tudi članica našega kulturnega društva (KDSŠ) in je z našo podporo izdala dve svoji knjigi, na kar smo ponosni. Iz srca ji čestitamo ob življenjskem jubileju in za njen bogat knjižni opus!

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\ivanka-mestnik.jpg

Spominska soba Ivanke Mestnik

V njeni spominski sobi je obiskovalcem na ogled fotoalbum z naslovom Moja dela v sliki in besedi. To novo knjigo s fotografijami je posvetila svojima cenjenima profesorjema Karlu Bačerju in Marjanu Dobovšku, za njen izid pa je poskrbel Tomaž Grdin.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0328.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0330.JPG

                                           Foto album Ivanke Mestnik

Od mladih pričakujemo, da bodo še naprej pridno ustvarjali, poustvarjali in raziskovali ter se veselo družili in povezovali, tudi s starejšo generacijo.Ivanki Mestnik pa želimo, da bi radoživo in s čim manj tegobami dočakala 4. srečanje v projektu Krka, zelena žila do srca!

Besedilo: Marjana Štern

Zbral, uredil in fotografiral: Franci Koncilija

Skrivnost bivanja v Kovačičevi knjigi Etos prihodnosti

Katoliški kritični intelektualec Peter Kovačič Peršin je napisal novo zanimivo knjigo Etos prihodnosti, ki je izšla že leta 2021. To je eno redkih del slovenske personalistične filozofije, katere glavni predstavnik je bil že pred drugo svetovno vojno pisatelj in pesnik Edvard Kocbek (1904 – 1981).  Kovačič je prepričan, da katoliška verav sedanjem času s svojim tradicionalnim načinom oznanjevanja evangelija nagovarja vedno manj ljudi. Prav takoje Peter Kovačič prepričan, da se je še posebej v današnjem, tako negotovem času potrebno srečavati v nekem univerzalnejšem prostoru, v svetovnem etosu, ki za temelj predpostavlja svetovni mir. 

V tem smislu opazimo tudi osebno perspektivo avtorja, ki si zasluži vse spoštovanje zaradi vztrajanja v tej družbeni drži, posebej v Sloveniji, kjer je personalizem zaznamovan z družbeno in osebno zgodbo Edvarda Kocbeka in je bil glede na tradicijo krščanskega socializma popolnoma odrinjen na rob družbenega dogajanja, še posebej v socialističnem povojnem obdobju, hkrati pa tudi nikoli prav sprejet v katoliškem okolju. Peter Kovačič Peršin si spoštovanje zasluži tudi zaradi neutrudnega plavanja proti toku postmoderne in od neoliberalizma poškodovane sodobne civilizacije.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Hans .jpg

Švicarski teolog in filozof Hans Küng

Drugi zorni kot pa je ta, da avtor vsemu nasprotovanju navkljub v knjigi Etos prihodnosti nadaljuje in avtorsko oplemeniti idejo znanega švicarskega teologa Hansa Künga (1928 – 2021), avtorja tako imenovanega Weltethosa (svetovne etike). Peter Kovačič Peršin potrebo po religiozni odprtosti v moderne dileme sveta opremi s programskim prepričanjem o rešljivosti sveta le v polju univerzalno osvetljenega duha miru in sprejemanja različnosti. Kovačič je prepričan, da je etos prihodnosti možno doseči samo na podlagi strpnosti, živega in dejavnega ekumenizma, odprtosti, spoštovanja in sožitja med ljudmi, kar vse temelji na skupnem imenovalcu personalizma, kot ga je v svoji teoretični oddaljitvi od Hegla in Kanta z eksistencializmom zaznamoval danski filozof Søren Kierkegaard  (1813 – 1855), kasneje pa še Edvard Kocbek.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kierkegaard.jpg
Søren Kierkegaard         
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kocbek.jpg
Edvard Kocbek

Izhodišče takega pojmovanja je seveda mogoče, če se v središče postavi »vprašanje človeka«. Gre za vprašanje, ki je na moderen način v filozofiji znanosti postalo aktualno z Immanuelom Kantom. Vse skupaj se je poslej razvijalo v posebno racionalno nastavljeno antropologijo, ki pa, kot avtor poudari z referenco na Martina Bubra, »ne zajema celotnega človeka«. Izhodišče Bubrovega dvoma o zadostnosti kantovske antropologije Petra Kovačiča pelje do ugotovitve Maxa Schellerja, ki je zapisal, da človek v nobenem obdobju sam sebi še ni bil tako problematičen, kot je v sedanjosti.To se kaže v novem obzorju mišljenja, v novem pojmovanju človeka, »ki ga sodobne naravoslovne in tudi že humanistične znanosti razumejo kot bitje, ki ga je mogoče povsem razložiti brez preostanka skrivnosti bivanja«. Še drugače povedano, uveljavlja se pojmovanje, ki človeka ne predvideva več toliko kot bitja svobode, sposobnega preseganja bioloških in zgodovinskih determinant, temveč predvsem kot bitje v posebni obliki biološko tehnološkega obstajanja. Scheller tako pojmovanje imenuje zatemnitev celovite podobe o človeku!

Ključ definicije človeka je namreč v tem, da je človek bitje preseganja, torej transcendence, vrata »večnosti« pa si odpira po »moralni uzavestitvi«, v zmožnosti duhovnega ozaveščanja. Zato je človek po eni strani bitje svobode, po drugi pa nujnosti. Je bitje narave, hkrati jo presega. Tako Peter Kovačič, avtor knjige Etos prihodnosti, vpelje tezo o človeku, ki ni le bitje zase, temveč je tudi znotraj duhovne bitnosti za drugega. Kot osnovno lastnost biti človek avtor poudari Kierkegaardovo misel, kjer gre za preseganje samega sebe in vstopanje v bivanje za drugega. Kierkegaard je v svojo eksistencialistično teorijo vstopil prek kritike Hegla in Kanta in zdi se, da je tak pristop blizu tudi Kovačiču Peršinu. 

V mrku vrednot, zapiše Kovačič Peršin, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. FOTO: Ints Kalnins/Reuters

V mrku vrednot, zapiše Peter Kovačič, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. 

Gre za notranji imperativ etičnosti, po kateri človek »postaja to, kar postaja«, torej za nekaj, kar presega »racionalistično utemeljevanje«.V sodobnem času se zaradi kontroverznosti modernosti odpira prostor za nov etos sobivanja, za počlovečenje človeka. Tako gre Etos sobivanja v preseganje moralnega funkcionalizma, etiki pa daje izvorni pomen – prve filozofije.

Knjigo Petra Kovačiča Peršina beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu. V resnici mu je glede personalističnih vprašanj enakovreden. V »analizi« prihodnosti se opre na kritiko Adorna in Horkheimerja, ki sta že po drugi svetovni vojni šla v kritiko in analizo »dialektike razsvetljenstva«, torej krize oziroma kritičnih momentov moderne.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\naslovnica ZG POL.jpg

Knjigo Petra Kovačiča Peršina ETOS PRIHODNOSTI beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu.

Človeka, pravi, pa je treba videti v širši dimenziji, kot več kakor bitje, ki je definirano le iz razvojne teorije antropološke vede. Tu po Trstenjaku citira Rogerja Garodyja, ki je zapisal, da človek ni le to, kar je, ampak tudi to, kar še ni. Podobno pove Vekoslav Grmič, namreč: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč je še bolj tisto, po čemer hrepeni, kar upa in ljubi.«

Ko avtor omeni Vladimirja Sergejeviča Solovjova, lahko pridemo na sled pravemu Kovačiču Peršinu, njegovemu »osebnemu eksistencializmu«, ki pokaže čistost njegove misli in njegovo spoštovanja vredno osebno integriteto. Solovjov je bil eden ključnih utemeljiteljev ruske filozofije. Tam postane predhodnik personalizma in nadaljevalec filozofije Nikolaja Berdjajeva. Ta je pomemben predvsem zato, ker je premočno vlival na francoskega personalista Emmanuela Moniera, intelektualnega in duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka, slovenskega personalista, krščanskega socialista, politika in do neke mere človeka, ki je močno zaznamoval tudi intelektualno, politično in duhovno držo Petra Kovačiča Peršina.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\220px-V.Solovyov.jpg
Vladimir Sergejevič Solovjov  
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\NBerdyaev.jpg
Nikolaj Berdjajev

Pri Solovjovu Kovačič Peršin zapiše nekaj, kar bi lahko v širšem smislu sporočila o sožitju različno mislečih ljudi in strpnosti videli tudi kot njegovo lastno usodo: »Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažirani razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osrednjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga je osamilo v pravoslavnem okolju. Ideja ruskega personalista je bila v krščanstvo vpeljati »edinost  v različnosti«. V katolicizmu je bil Solovjev kot pravoslavec naklonjen institutu papeštva, v protestantizmu pa je znotraj prevlade sekularizacije videl možnost modernega človeštva, ki se je znašlo zunaj religiozne sfere. Sodobni tvorbi, pozitivizem in socializem, pa sta hoteli zavzeti prazno mesto, »ki ga je religija pustila v življenju in vednosti sodobnega omikanega človeštva«. 

Knjiga Petra Kovačiča Peršina Etos prihodnosti je zrelo delo personalistične filozofije v Sloveniji. Njeno in avtorjevo sporočilo je, da tudi ljudje, ki ne hodijo v tej smeri, lahko prepoznajo pot na isto goro, na katero vodijo različni pristopi. Ideja miru se seveda spogleduje z utopijo, toda postati mora vodilo politike, gospodarstva ter svetovnonazorskih in verskih skupnosti. Prihodnost sveta namreč pripada miroljubnim ljudem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Inkunabule, ki so shranjene v frančiškanski knjižnici v Novem mestu, bodo digitalizirane v sklopu projekta Incunabula Slovenica

Znano je, da v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, kakor tudi v drugih samostanih po Sloveniji, hranijo izredno dragocene inkunabule. Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula (povoj, plenice). Pomembno je vedeti, da inkunabula ni rokopis, ampak knjiga, lahko tudi posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med letoma 1454 in 1500. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni.

Prva zabeležena uporaba besede incunabula kot izraza za tiskano gradivo pa se je glasila prima typographicae incunabula, kar pomeni »prvo rojstvo tiska«. Uporablja se predvsem zaradi  razlikovanja prvih tiskanih knjig od knjig, ki so bile izdane v poznem 17. stoletju. Strokovnjaki ocenjujejo, da se po vsem svetu nahaja okoli 27.500 del s skupno 550.000 kopijami. Dela, ki so bila natisnjena na začetku 16. stoletja, pa označujejo kot postincunabula.

Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj, je 23. aprila 2022 njegov podpredsednik zasl. prof. dr. Jože Gričar poslal veselo sporočilo, da ga je doc. dr. Ines Vodopivec, pomočnica ravnatelja NUK-a iz Ljubljane in članica Sveta združenja Europeana, obvestila, da bo UNESCO v letu 2022 finančno podprl projekt Incunabula Slovenica v skupnem obsegu okoli 10.000 strani dragocenega gradiva. Tako lahko upravičeno pričakujemo, da bo izdatno sofinancirana tudi digitalizacija inkunabul, ki se nahajajo v novomeškem frančiškanskem samostanu.

Ines | Europeana Pro

Doc. dr. Ines Vodopivec je pomočnica ravnatelja NUK-a, ki se že dobro desetletje posveča digitalizaciji kulturne dediščine, novembra lani pa je postala članica sveta združenja Europeana. 

Doc. dr. Ines Vodopivec se trenutno ukvarja z evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. Ob tem je povedala sledeče: » Za slovenski prostor pa je še posebej pomemben projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse so brali ljudje na našem območju v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek. Če kdaj, se je v času pandemije koronavirusa pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekih trenutkih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost srečata z ustreznim gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo motrenja dragocenega predmeta v živo, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov, ni,« je prepričana doc. dr. Ines Vodopivec. Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu hraniteljice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.

Izredno dragocena inkunabula

Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja komaj zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o pomenu rabe mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, posledica pa bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.

Novomeška frančiškanska knjižnica sodi med bolj raziskane slovenske samostanske knjižnice. O dragocenosti fonda pričajo nekatere na novo odkrite inkunabule; ohranjenih je tudi več katalogov, ki dokazujejo, da so se redovniki resno ukvarjali s knjižnico.

D:\00 - ODBOR ZA PROMOCIJO KULTURNE DEDIŠČINE\DIGITALIZACVIJA DOKUMENTOV - KNJIŽNICE ITD\2 - DIGITALIZACIJA - GRADUL - 1418\KNJIŽNICA\KNJIŽNICA - 2.JPG

Zgledno urejena frančiškanska knjižnica

Med pomembnejšimi inkunabulami v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (knjiga koralnega petja za mašo) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj iz Bosne. Nastal je leta 1418 nekje v Italiji in s svojimi prelepimi poznogotskimi iluminacijami ter z velikostjo in težo še danes zbuja občudovanje. Rokopis je res veličasten, saj meri kar 50,5 cm v višino in 35 cm v širino, obsega 142 sočasno paginiranih folijev.

 Gradular

Renesančna vezava rokopisa v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem, dva kovinska sklepa in po pet kovinskih gumbov na vsaki strani knjige samo še povečujejo njegovo lepoto. Gradual krasijo zelo lepe inicialke, poslikane s prizori iz krščanske zgodovine v živih barvah.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\NM - FR - SKENIRANE INKUNABULE\CIPRIJ~1.JPG

Molitvenik patra CiprijanaNapasta v novomeški frančiškanski knjižnici

V knjižnici hranijo 39 inkunabul in precej kodeksov, dva iz 15. stoletja. Prvi je že omenjeni gradual, drugi pa je vsaj na pogled njegovo popolno nasprotje. Gre za latinski molitvenik patra Ciprijana Napasta

Molitvenik je nastal v belgijskem Liegu med letoma 1450 in 1460, visok je komaj 8 cm in širok 5,5 cm. Kljub skromnim meram nas preseneti s svojo lepoto. Sestavlja ga 254 pergamentnih listov v novejši usnjeni vezavi. Posebno lepoto mu dajejo prekrasne iluminacije in inicialke v živih rastlinskih barvah in pozlatah. Vsaka iluminacija pripoveduje svojo zgodbo, inicialke pa so okrašene z ornamenti v različnih barvah in s pozlatami.

Novomeški frančiškani hranijo tudi bogato ilustriran brevir, pravi pergamentni kodeks, ki ga je okrog leta 1650 napisal menih v kartuziji Bistra pri Vrhniki. V tem brevirju so zapisane latinske oracije molitvenega bogoslužja za vse leto. Po vzoru renesančnih vezav je kodeks vezan v lesene platnice, prevlečene s črnim usnjem. Kodeks je visok 28 in širok 19 cm. Na naslovnici je naslikan tudi grb kartuzijanskega samostana v Bistri.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekatere fotografije pa so s spleta.

Viri: Franci Koncilija, Splet, Delo in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Drago Jančar predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta

V torek, 12. aprila 2022, je pisatelj Drago Jančar v polni Kazinski dvorani SNG Maribor predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta. Ta dogodek ob izidu novega romana pa je bil bolj (po) častitev kot predstavitev. Jančar je uvodoma povedal:»Vsak nov roman je nastanek novega sveta. Tako kot je vsako življenje, ko se začne, nov svet, nov kozmos, ki nastane. Zmeraj znova je težko začeti, vsakokrat je veliko omahovanj, nejasnosti. Ob tem romanu se mi je to ves čas dogajalo, zato se je tudi nekaj časa vlekel.«Ob tem je bil Jančar zadovoljen, da roman, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, predstavlja v rojstnem Mariboru. »Čeprav že dolgo živim drugje in hodim po svetu, a nekaj se dogaja, da me vsaj literatura zmeraj znova potegne nazaj domov,« je dejal.

Roman Ob nastanku sveta je po navedbah založbe zgodba o odraščanju in o svetu, ki ga še ni in mu je »določeno« nastati šele pred našimi očmi. »Razmišljal sem o tem, da človek zmeraj znova postavi ves svet, ko se pojavi v tem svetu. In da se pravzaprav neke stvari, neki medčloveški odnosi, celo družbeni odnosi, ponavljajo, nikoli na enak način, a v tisočerih milijonih variacij. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\NOV ROMAN DRAGA JANČARJA\FOTKA - 2.jpg

Drago Jančar, Ob nastanku sveta

Stari civilizacijski teksti so vse te stvari na nek način že zaznamovali in to je pozneje tudi svetovna literatura na vse mogoče obravnavala, zato nekje pravim, da se velike zgodbe ne dogajajo samo na dvoru Shakespearovih kraljev, ampak se lahko v nekem popolnoma marginalnem prostoru, v mojem primeru celo predmestnem, razvijejo podobni medčloveški odnosi z vsemi strastmi, ljubeznimi, izdajami in sovraštvi, označeni pa seveda z zelo konkretnim občutjem časa,« je na predstavitvi romana še pojasnil pisatelj Drago Jančar.

Dogajanje v romanu je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ki je še vedno odzvanjala v družbi. »Vojna je posegla v vsako družino, v tem mestu še posebej. Čeprav so jo hoteli pozabiti, so ljudje ves čas govorili o njej… Svet je bil bolj surov, bolj brutalen, a hkrati tudi včasih bolj nežen, solidaren. Svet je bil močneje nabit s čustvi in vsem drugim. Ni drsel po površini življenja, ki ga je treba preživeti, ampak je bil napolnjen s tragičnimi, a tudi veselimi dogodki, ki so se ljudem globlje zarezali v njihova življenja, v njihovo zavest. In mi smo dediči tega časa, to je ostalo v nas, od tod so ti otroški spomini,« je pisatelj pripovedoval na večeru predstavitve svojega najnovejšega romana.

Izšel je novi roman Draga Jančarja

Pisatelj Drago Jančar

V romanu se prepletajo reminiscence iz pripovedovalčevega otroštva, sanjski prizori, biblijske zgodbe, daljne pokrajine se razprostirajo pod oknom, dogajajo se čudne reči. Zdaj so povsem resnične, potem zaplavajo v domišljijo in spet trdo pristanejo v življenju delavskega predmestja. »Kdo pravi, da se velike drame ljubosumja, izdajstev in prevar dogajajo samo na tebanskem dvoru?« vprašuje pripovedovalec v tem romanu. In odgovarja, da se lahko zgodijo tudi tisočletja pozneje med preprostimi ljudmi v surovem okolju povojnega Maribora. Pisatelj sveta mladega Danijela ni izbral naključno, saj ga izpisuje z različnimi narativnimi prijemi. Jančarjev Danijel je svetopisemska figura Egiptovskega Jožefa, ki ga je faraon poklical na dvor, da bi mu razložil sanje. Kot vzporedno zgodbo pa Drago Jančar izpiše še eno tragično ljubezensko in življenjsko zgodbo mladega dekleta, zgodbo, ki jo preči jančarjevski temni angel usode. »Pisatelji razlagamo sanje, izmišljujemo si jih, to se dogaja tudi v tem romanu,« je na predvečer svojega rojstnega dne še povedal Jančar.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Svetovni dan knjige in noč knjige

Svetovni dan knjige je praznik, ki je tesno povezan s književnostjo, saj sta 23. aprila 1616 umrla znamenita književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. V počastitev teh dveh in vseh književnikov sveta je UNESCO leta 1995 razglasil 23. april za SVETOVNI DAN KNJIGE IN AVTORSKIH PRAVIC.

V Sloveniji je praznik knjige naletel na odličen sprejem, tako smo iz enega dneva praznovanje raztegnili na ves april, dogodki pa bodo segli tudi v maj. Z idejo in geslom prireditve »Podarimo knjigo« pa je 23. april postal tudi dan podarjanja knjig.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 3.jpg

Tako je svetovni dan knjige posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine.Pisatelj Slavko Pregl je tako pred leti v poslanici ob SLOVENSKIH DNEVIH KNJIGE zapisal, da smo Slovenci dobri bralci in da je slovenščina nekaj posebnega, saj je eden redkih jezikov, ki ima dvojino. Vzemimo si čas za dobro knjigo. Ne le ob svetovnem dnevu knjige, temveč vsak dan. Dopustimo si, da nas knjiga obogati in nam odpira nova obzorja. 

http://osenams.splet.arnes.si/files/2021/04/12-300x300.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 5.jpg

Noč knjige pa je mednarodni dogodek, s katerim tudi praznujemo 23. april, svetovni dan knjige. Njegov namen je preko najrazličnejših kulturnih dogodkov promovirati branje in knjigo v vseh plasteh družbe. Z letošnjo Nočjo knjige se Slovenija poklanja stoletnici rojstva pesnika Karla Destovnika Kajuha. Verz  Nosimo srca v dlaneh iz njegove pesmi Ko človek bo človeka prepoznal je bil izbran za srčno nit letošnjega pomladnega praznovanja. Tudi vi se lahko pridružite praznovanju Noči knjige. V petek, 22. aprila , in v soboto, 23. aprila, vas društvo Festival Sanje v sodelovanju z Vodnikovo domačijo vabi v park Zvezda v Ljubljani, kjer bo po triletnem premoru ponovno vzbrstel knjižni sejem. Večer pa lahko preživite tudi ob branju knjig, pripovedovanju ali poslušanju pesmic, pravljic in pripovedk. Naj bo to čas, ko se obrnemo vase, da bi negovali svoje notranje vrtove, da vzcvetijo v svet, v katerem bo človek človeku človek. Naj bo to noč, ko z lepoto in domišljijo prebujamo srca in duše.

Srčno vabljeni k soustvarjanju praznika, naj zazveni naš skupni glas ljubezni in sočutja, kot nam kličejo Kajuhovi verzi:

Ljudje,

če v vaših bi očeh razbral,

po kakšnih hodite poteh,

in če vsakdo od vas srce

na dlani bi dal,

da človek bi človeka prepoznal, 

takrat bi v hipu

stari svet propal …

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija 

Razmišljanja o izvoru knjige

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\RAZMIŠLJANJA O KNJ\biblija2.jpg

Najimenitnejša knjiga na svetu, ki je bila prevedena v največ svetovnih jezikov, je gotovo Biblija (grško: knjižice) in je v tesni povezavi z libanonskim mestom Biblosom, kjer so pretovarjali egipčanski papirus. Kaj je potem knjiga? Po mednarodnih normah je knjiga knjiga, če ima vsaj 49 strani. V nasprotnem primeru je to brošura (franc. brochure). Nekateri menijo, da pojem knjige izhaja iz kitajščine, v slovanske jezike pa je knjiga prišla prek perzijskega jezika. Drugi pa prisegajo, da izraz knjiga korenini v mrtvem asirskem jeziku, kjer so knjigo imenovali pečat, v armenskem jeziku pa še danes knjigi pravijo »knik«. Nazivi za knjigo v germanskih jezikih, kot so Buch, book in bok, pa izhajajo iz besede bukva ali tudi bukvar. Tudi romanski jeziki niso kaj dosti bolj domiselni: svoja imena za knjigo so izvedli iz latinskega jezika liber (libro), kar pomeni knjiga. Rimski liber je bil sestavljen iz ene ploščice, združene ploščice pa so imenovali codex. 

Sodobne knjige so brez papirja, napisane so v elektronski obliki (grško: elektron, jantar) ali na displeju (zaslon, ekran). 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\RAZMIŠLJANJA O KNJ\FOTKA - 2.png

Življenjska doba takšnih »knjig« ni znana, njihovi bralci pa nikoli ne bodo mogli reči: »Rad imam to knjigo!«

Vir in fotografiji sta s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija