Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

DRUGI NOVOMEŠKI ŠKOF JE POSTAL MSGR. DR. ANDREJ SAJE

UVOD

V župnijski cerkvi sv. Kancijana in tovarišev v Mirni Peči so na Slomškovo nedeljo, 26. septembra 2021, posvetili novega novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta, ki se je rodil 22. aprila 1966 na Velikem Kalu. Na čelu škofije je nasledil upokojenega škofa Andreja Glavana, ko ga je 30. junija 2021 na to funkcijo imenoval papež Frančišek. Novomeška škofija je bila ustanovljena 7. aprila 2006, na isti dan, kot je bilo pred 641 (1365) leti ustanovljeno Novo mesto.

Msgr. dr. Andrej Saje, je bil do sedaj sodni vikar – oficial Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani in docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Dr. Andrej Saje se je rodil 22. aprila 1966 na Velikem Kalu v župniji Mirna Peč. Glavni posvečevalec je bil prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, so- posvečevalca pa sta bila apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie Speich in msgr. Jože Marketz, koroški škof v Celovcu. Ob posvetitvi je novi škof dejal, da škofovsko službo sprejema z zavedanjem velike odgovornosti za oznanjevanje evangelija, želi pa si tudi tvornega sodelovanja in dialoga z vsemi v škofiji.

Vodenje novomeške škofije je škof dr. Andrej Saje prevzel v torek zvečer, 28. septembra 2021, ko ga je med slovesno sveto mašo v novomeški stolnici umestil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference nadškof msgr. Stanislav Zore OFM.

Metropolit msgr. Stanislav Zore

GRB NOVEGA ŠKOFA

Ob imenovanju in posvečenju si novi škof vedno izbere tudi svoj grb. Grb novomeškega škofa Sajeta je tako razdeljen na tri polja. Čebela predstavlja marljivost in urejenost in je prijateljica človeka in narave. Čebela skrbi za oplojevanje rastlin in za hrano (med). Pri verskih obredih imačebela velik pomen tudi zaradi voska, ki se uporablja za izdelavo sveč. Čebela je tudi v grbu občine Mirna Peč, doma pri Sajetovih na Velikem Kalu pa so tudi vedno imeli čebele.

Plamen na desni strani grba predstavlja Sv. Duha in je v sozvočju s škofovim geslom, »živimo po Duhu«( prim. Rim 8,4). Gre za povabilo, da se odpremo Sv. Duhu in da odkrivamo njegove darove in sadove. Tehnica pa je simbol pravičnosti in prava in predstavlja škofa Sajeta kot cerkvenega pravnika. Pravičnost pomeni škofu temelj kreposti, da vsakdo dobi to, kar mu pripada.

KRATKA PREDSTAVITEV ŠKOFA SAJETA

Msgr. dr. Andrej Saje

Med osrednje teme njegovega raziskovanja in strokovnega udejstvovanja  sodijo zakrament krščanskega zakona, razmerja med Cerkvijo in državo, področje premoženjskih vprašanj Cerkve, vprašanja človekovih pravic in verske svobode ter področje spolnega nasilja v Cerkvi. Sodeloval je tudi na mednarodni ravni in Evropski skupnosti na področju verske svobode in ekumenizma, ter verske vzgoje in izobraževanja.

Od leta 2005 je član Združenja cerkvenih pravnikov Velike Britanije in Irske, ter član slovenskih in hrvaških kanoničnih društev. Od leta 2015 pa je član znanstvenega sveta kanonsko-pravne revije Annales Canonici, ki jo izdaja Fakulteta za cerkveno pravo Papeške univerze Janeza Pavla II. v Krakovu na Poljskem.

ZAHVALA NOVEGA ŠKOFA msgr. dr. ANDREJA SAJETA

Ob imenovanju za škofa novomeške škofije se iskreno zahvaljujem svetemu očetu papežu Frančišku za izkazano zaupanje. Hvala apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji nadškofu msgr. Jean-Marie Speichu.

Škofovsko službo sprejemam v veri v troedinega Boga in njegovo milost ter pomoč. Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva in da je za oznanjevanje evangelija ter rast Božjega kraljestva na zemlji potrebno medsebojno sodelovanje. Zahvaljujem se prvemu novomeškemu škofu msgr. Andreju Glavanu za vzpostavitev škofije in za vse njegovo delo. Hvala mojim pokojnim staršem za posredovanje daru življenja in vere ter vsem, ob katerih sem rastel in ste z menoj hodili po poti življenja. V svojih devetindvajsetih letih duhovništva sem doživljal Božji blagoslov in veliko lepega, v zaupanju v Božjo pomoč tudi sprejemam novo poslanstvo.

Pozdravljam vse škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, verne laike in vse prebivalce škofije. Še posebej se spominjam vseh bolnih in trpečih ter preizkušenih. Zahvaljujem se za molitve, ki ste jih namenjali za novega škofa, za novomeško škofijo in za Cerkev. Računam na vas vse in vas prosim za pomoč, sodelovanje, razumevanje in podporo.

Pozdravljam sestrske krščanske Cerkve in druge verske skupnosti ter civilne oblasti. Veselim se sodelovanja z vami v prizadevanju za skupno dobro. Živimo v svetu preizkušenj in novih izzivov, samo skupaj lahko naredimo nekaj dobrega, za udejanjenje resnice in pravičnosti, poštenosti in miru.

NEKAJ IZREČENIH MISLI OB POSVEČENJU DR. ANDREJA SAJETA ZA DRUGEGA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA

Znano je, da smo Slovenci zelo raznoliki, še posebej v Cerkvi. To velikokrat povzroča duhovno sušo. Preprosto, nismo sposobni živeti svojo vero, hkrati pa smo kristjani manjšina v sedanji pluralni družbi. Zato moramo biti kristjani za ta svet to, kar je duša za telo. Pri tem za nas kristjane takoj nastopi problem, kako postati duša sveta, ko se sočasno sprašujemo o lastni identiteti in veri…Ali naj bo potem Cerkev postane muzej, ali zakrament božjega ljudstva.

Predstavniki drugih verskih skupnosti (od leve proti desni): srbski paroh Danijel Nikolić, evangelijski pastor dr. Daniel Brkič in protestantski škof Leon Novak iz Murske Sobote.

Cerkev božjega ljudstva bomo postali samo, če bomo delovali dialoško, v duhu sinodalnosti vesoljne Cerkve in to na povsem nov način pastoralnih razsežnosti Sajetovega škofovega pontifikata, po vzoru  papeža Frančiška. Gre torej za udejanjanje, kako Bog deluje v odnosu do kristjanov. Nobenega dvoma ni, da novi škof msgr. dr. Andrej Saje, ne bo mogel uresničiti sinodalnosti Cerkve, kakršna je bila že od začetka apostolskih časov pod neposrednim vodstvom Sv. Duha, medsebojnega spoštovanja in pomoči, ter milosti, ki jo daje evharistija.

Odrešujočo sinodalno dinamiko bo novi škof razumel in živel, če bo prisluhnil glasu božjega ljudstva. Verski čut zaznava resnico v skupnosti vernikov. Najpomembnejša naloga novega škofa je gotovo ta, da bo odkrival in zaznaval verski čut, gojil dialog, sodelovanje in rast sinodalnosti z vso Cerkvijo.

Sinodalnost ni laični parlamentarizem ampak uresničevanje pristnega krščanstva v duhu apostolskih časov! Samo s tem, bo Cerkev v novomeški škofiji dobila povsem nov misijonski zagon.

Novomeška stolnica
Romarska cerkev na Zaplazu

Potrebno bo spet začeti na obrobju, pri tistih ljudeh, ki so osamljeni, bolni in živijo v pomanjkanju. To bo sinodalna naloga škofa Andreja, da bo v Cerkvi spodbujal novo evangelizacijo, ljubezen in spoštovanje do vseh ljudi, ne glede na raso, vero in družbeni status…To novi škof že uresničuje, saj je na posvečenju poudaril, da se zaveda odgovornosti za oznanjevanje evangelija, dialoga in sodelovanja z vsemi verskimi skupnostmi, Kočevarji, Romi in vsemi ljudmi dobre volje.

Fotografije so s spleta.

Viri: Splet, Ognjišče, Družina, Dnevnik.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija, 30. septembra 2021

NOVOMEŠKA POTOMKA NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU JE PRVIČ OBRODILA

V času, ko sem obremenjena z mnogimi težavami ne-cepljenosti proti covidu in nimam vstopa ne v kulturne hrame ne na kulturna druženja, se veselim in radostim ob pogledu na čudesa jesenskega časa. Radostna sem, ko hodim po prelestnih novomeških poteh tudi mimo potomke najstarejše vinske trte na svetu iz Maribora. Njen poganjek so 29. novembra 2019 slovesno zasadili v Novem mestu na začetku Pugljeve ulice v starem mestnem jedru nasproti Čajarne.                                                          

Rezka Povše

Blaženi Anton Martin  Slomšek, slovenski škof, pisatelj, pesnik in pedagog, je zapisal verze, s katerimi pobožam našo trto, nagovarjam njeno rast in ji poltiho zapojem, kadar grem mimo:

Novomeška potomka najstarejše trte je obrodila

Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta.

Pozimi spi, spomlad cveti, jesen sode nataka.

Tud druge rožice cveto; nobena ni tak žlahtna.

En čas cveto, se posuše in minejo brez haska.

Žlahtna trta se je razbohotila po kamnitem zidu in odlično uspeva. Vzbuja moje občudovanje, me razveseljuje in letos nas je mimoidoče presenetila s prvimi žlahtnimi grozdi. Skriti so bili med trtnimi listi in premalo jih je bilo, da bi priredili prvo trgatev.

Na mojo prošnjo, da se na prve grozde ohrani fotografski spomin, se je ljubeznivo odzval namestnik predsednika KDSŠ Franci Koncilija in urednik spletne strani in jih sredi septembra 2021 fotografiral.

Še pesmica Severina Šalija mi zaigra v srcu ob pogledu na prve žlahtne žametne grozdne jagode. Res so verzi namenjeni vinskemu raju –oddaljeni bližini Trške gore, a naj zvene na spletni strani našega društva vsem, ki ljubijoDolenjsko, deželico veselih ljudi in vinske trte.

Severin Šali 
Trška gora

Severin Šali: Na Trški gori

Čri, čri …
poje čriček.
Sonce žari,
sladek bo cviček
na Trški gori.
Trs, le stori
jagodo sladko,
življenje sladko
nam posladi!
Čri, čri, čri …

Ob Krki se beli                     
cvetoča ajda, 
nad hramom poldne zvoni.
Hej ljuba brajda,
kmalu veseli
bomo zapeli,
ko mošt zakipi!
Čri, čri, čri …

Sleherno leto
poje čriček,
trs dozori…
Lani še pel si vneto,
letos iz prsti griček
na Trško te več ne pusti.
Eh, smo pač listi –
z vej nas veter spodi,
še črički niso zmer isti,
ko godejo nam svoj čri, čri …


Le cveti ajda,
le zori brajda,
svet po jeseni diši…
Življenje je kratko,
naj s kapljico sladko
nam gorca prežene skrbi!
Čri, čri, čri …

Pripravila: Rezka Povše

PREJEMNIK ZLATNIKA POEZIJE 2021 JE MILAN JESIH (1950)

Nagrado zlatnik poezije 2021 je prejel slovenski pesnik, dramatik in prevajalec Milan Jesih, in to na 25. Veronikini nagradi 31. avgusta na celjskem Starem gradu. Milan Jesih, ki je eden redkih slovenskih pesnikov postmodernizma, je zlatnik poezije prejel za življenjski pesniški opus, kot ustvarjalni prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter za žlahtnost pesniškega jezika. Največ pozornosti v njegovem ustvarjalnem pesniškem opusu pa je pritegnila zbirka s preprostim naslovom Soneti, ki je izšla že leta 1989. Nagrado zlatnik poezije je začela podeljevati pobudnica in organizatorica Veronikine nagrade Fit media leta 2005, lani pa je organizacijo podeljevanje zlatnika poezije, Veronikine nagrade in male Veronike prevzela Hiša kulture Celje.

KDO JE MILAN JESIH

Milan Jesih se je rodil 14. aprila 1950 v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo in tedaj objavil prvi knjigi pesmi in kot soavtor, avtor in prevajalec vstopil tudi v svet gledališča. Leta 1973 je pridobil status samostojnega umetnika in se leta 2015 v njem tudi upokojil. Nekaj časa je vodil tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Jesih je doslej med drugim prejel že dve Jenkovi nagradi, za zbirki Soneti in Jambi, Grumovo nagrado, Sovretovo nagrado, zlato značko Borštnikovega srečanja, Veronikino nagrado, čašo nesmrtnosti in veliko Prešernovo nagrado leta 2002.

JESIHOV  USTVARJALNI OPUS IN ZNAČILNOSTI JESIHOVE POEZIJE

Literarna zgodovinarka Darja Pavlič je povedala, da so bili pesniški začetki Milana Jesiha tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Ko se je pred leti v nekem intervjuju spominjal tega obdobja, pesnik sploh ni poveličeval svoje vloge in revolucionarnosti skupinskih nastopov. Nasprotno, njegova razlaga je bila prozaično vsakdanja, skorajda ljudska v svoji anekdotičnosti. Leta 1972 je izšla Jesihova prva pesniška knjiga z naslovom Uran v urinu, gospodar! Obveljala je za reprezentativen primer slovenskega ludizma, neo-avantgardizma in modernizma. Nekaj let kasneje je Taras Kermauner, natančen opazovalec premikov v tedanji slovenski poeziji, v Jesihu prepoznal povsem nov tip pesnika, ki je še najmočneje, vendar samo delno povezan s Šalamunom. Razglasil ga je za retorja, ki »uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo«. Jesihovi prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! iz leta 1972 so sledile zbirke Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1978), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993), Jambi (2000), Tako rekoč (2007), Mesto sto (2008), Lahkoda (2013) in Maršal (2017).

ZAKLJUČEK

Za poezijo Milana Jesiha, ki sega od modernizma k postmodernizmu, je značilno, da se v njej prepletajo jezikovna igra, poudarjena zvočnost, ironija, satira ali parodija in dramska dela. Sicer je pesništvo njegova prva dejavnost, pisal pa je tudi za gledališče, radio in televizijo, pri čemer je bilo uprizorjenih okoli 20 njegovih iger in predvajanih podobno število radijskih iger.

        

Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala.

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021, je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost  akad. slikarja in ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec, ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorila Fani Gošte. Tretji poklon pa je veljal Pavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Alen Turk pa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program. Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico Ivanko in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče«.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

60 LET PREŽIHOVE BRALNE ZNAČKE

Tradicionalni dogodek pri spominskem muzeju slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca nad Kotljami na Koroškem je bil letos posvečen visokemu jubileju. Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu so namreč 10. avgusta 2021pripravili letošnje že 19. srečanje, ki je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke (1961 – 2021).

Občina Ravne na Koroškem načrtuje preurediti to območje Prežihove ustanove, katere osnovno poslanstvo je ohranjati spomin na pisatelja in popularizacijo njegovih literarnih del, v spominski park. V ta namen bodo že letos izdali Prežihov vojni roman Doberdob v angleščini. Pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije, pa je ob tej priložnosti povedal, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil pisatelj France Bevk, ki se je skupaj s Prežihom boril na soški fronti. Ob vsem tem je Kravos še omenil, da ima gibanje Bralna značka več kot 140. 000 članov in da je bilo leta 2019 vpisano v Unescov register nesnovne kulturne dediščine. Marko Kravos pa je opozoril tudi na Margareto Jukič, upokojeno knjižničarko in učiteljico slovenščine, ki si že vse življenje prizadeva za širjenje bralne kulture.

Marko Kravos
Margareta Jukič

Na srečanju je govoril tudi mladinski pisatelj Primož Suhadolčan, ki je ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne. Povedal je, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. Trdno je prepričan, da je Prežihova črtica Solzice brezčasna in bo za vedno ostala med nami; »Nobena zgodba namreč ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom.« Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot virov znanja. Prepričan je, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako.

Fotografije so s spleta.

Vir: časnik Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM

UVOD

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM je naslovljen literarni zbornik, ki ga je v posebni izdaji ob 25. obletnici svojega delovanja natisnilo Slovensko društvo Hospic. Besedila literarnih prispevkov so bila zbrana na vseslovenskem literarnem natečaju, ki ga je razpisalo Slovensko društvo Hospic s pomočjo Literarnega društva Šentjur.

LITERATI SO PISALI O SMRTI?

V naši družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico

skrivnosti, zato je imel natečaj tudi namen,da spregovori o smrti, ki se dotakne vseh nas. Ljubitelji literarnega pisanja so ubesedili 62 prispevkov kratke proze in pesmi, ki so nastali iz osebnih izkušenj in občutij pri sobivanju z umirajočimi ali srečanjem s smrtjo. Boleče izkušnje in občutja so zorela v njih, jih učila sočutnega bivanja z umirajočimi, sprejemanje smrti in bolečine ter našla olajšanje tudi v zapisanem.

SMRT, KOT NOV ZAČETEK

 Dr. Metka Klevišar

Literati opisujejo konec življenja, odnos do smrti, kako lahko življenje dodajamo dnevom, ali je res smrt konec, ali je morda le nov začetek.

Tudi članica našega društva Rezka Povše se je kot domska prostovoljka pred leti udeležila predavanj dr. Metke Klevišar, kjer so odkrito spregovorili o umiranju, smrti in žalovanju. Takole se spominja besed dr. Metke Klevišar, ustanoviteljice slovenskega Hospica: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.«          

MINEVANJE

Smrt,

vstopi vame,

zamujaš!

Utrujena sem od bivanja.

Že zdavnaj bi morala oditi,

a so mi v žile

in drobovje

nataknili cevke.

Rezka Povše

Dnevi so prazni.

Ne mislim več.

V zaton sonca drsi tišina,

 postajam svetla.

Plime in oseke srca

so v objemu minevanja.

Odtekajo kaplje časa,

samo svitanje betlehemskih poljan

se ozarja.

Pustite me umreti!

UMIRANJE

Obrazi ljudi so stekleni,

svetloba zamrznjena.

Besede ne šumijo več v grlu.

Spomini,

ki mi posojajo krila,

so izginili med sence.

Zvezde

leže potopljene v luči,

samo ptica v rani poje.

Dotikam se je

in ji gladim perje.

Ko bo utihnila,

bom v predsobi smrti

odložila prtljago.

Vedno bolj prazna sem.

Odpotovala bom

in nič več mi ni mar,

kje bo izstopna postaja.

Prosim,

Pokrižaj mi čelo!

                                                              Rezka Povše

EN OCEAN. ENO PODNEBJE. ENA PRIHODNOST.

V torek, 8. junija 2021 smo praznovali Svetovni dan oceanov. Ta dan je vsakoletni poziv za čim večje sodelovanje vseh deležnikov družbe s ciljem ohranitve oceanov. Svetovni dan oceanov in aktivnosti za ohranitev morij na mednarodni ravni potekajo od leta 2002 v okviru projekta »The Ocean project«. Združeni narodi pa so uradno Svetovni dan oceanov razglasili leta 2008, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejela pripadajočo resolucijo.

Zadnjih nekaj let se krepi zavedanje, da ima ne-trajnostno ravnanje družbe z morskimi ekosistemi pomembne negativne posledice na morja. Posledice se kažejo v preobremenjenosti morij z odpadki, podvodnim hrupom, z onesnaževali, upadom gospodarsko pomembnih ribjih populacij in drugih morskih organizmov ter biotske pestrosti. Pomembno grožnjo kakovosti morij predstavljajo tudi podnebne spremembe, ki pomembno vplivajo na spremembe v dinamiki procesov morskih ekosistemov.

Netrajnostno ravnanje z morji, tako na nacionalni ravni kot v subregiji Jadranskega morja, v soodvisnosti s podnebnimi spremembami, kaže negativne posledice tudi v slovenskem morju. Posodobljena presoja stanja morskih voda (morska direktiva), nakazuje preobremenjenost slovenskega morja in subregije Jadranskega morja z odpadki ter izgubo gospodarsko pomembnih vrst rib in drugih morskih organizmov. Pojavlja se tudi vse večja prisotnost tujerodnih vrst, ki pomembno vplivajo na domači morski ekosistem ter porast v jakosti podvodnega hrupa, ki lahko pomembno negativno vpliva na morske organizme. Vse to se že kaže v upadanju biotske raznovrstnosti tudi v slovenskem morju in subregiji Jadransko morje.

Pomembnost ohranjanja ali povečanja biotske raznovrstnosti ter dobrega stanja morja je bila prepoznana tudi v slovenskem morju. Z Načrtom upravljanja z morskim okoljem za obdobje 2017 – 2021, ki ga je pripravilo ministrstvo in sprejela vlada, so bili sprejeti ukrepi za zagotovitev trajnostne rabe morja in preprečevanje upadanja biotske raznovrstnosti. Med temi ukrepi sta bila na primer ukrep za preveritev vzpostavitve modrih koridorjev na čezmejni ravni oziroma v Jadranskem morju, katerega del je slovensko morje ter ukrep za pripravo pomorskega načrta na morju, ki je trajnostno naravnan in čezmejno usklajen.

Ministrstvo za okolje in prostor je v letošnjem letu pripravilo Pomorski prostorski načrt, ki opredeljuje tudi modre koridorje, prav tako je s pomorskim prostorskim načrtom vzpostavljena prostorska podlaga za usklajeno in trajnostno upravljaje z morskim okoljem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor

Zbral in uredil: Franci Koncilija

26. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Z odprtjem razstave Najljubši literarni junaki so se v sredo, 16. junija 2021 Ljubljani začeli 26. Slovenski dnevi knjige. Dnevi knjige potekajo tudi v partnerskih mestih – Novi Gorici, Mariboru, Celju, Brežicah, Hrastniku, Lenartu, Novemu mestu, Ormožu in Sežani.

Slovenski dnevi knjige so vseslovenski festival. Čeprav je dogajanje v jedru festivala namenjeno slovenski literaturi, se skozenj prepletajo različne umetniške prakse, ki obiskovalcem nudijo poglobljen vpogled v literaturo. Med cilji festivala so po zapisu organizatorjev »ozaveščanje bralne kulture, neposreden stik publike z izvirnimi avtorji različnih generacij ter opozarjanje na dosežke slovenskega leposlovja.« Festival v svoj fokus postavlja različne aktualne tematike in širi izbor akterjev, delujočih na področju kulture, pri tem povezuje različne generacije ljubiteljev literature, avtorje in založnike in je priljubljena točka srečevanja ljubiteljev kulture ob knjigi.

Po lanski virtualni izvedbi se festival tokrat vrača v živem formatu, na spletni strani www.dneviknjige.si pa bo omogočen tudi spletni prenos dogajanja v živo. Na odprtju dnevov knjige v Ljubljani so po napovedi spregovorili o letošnjem dogajanju in glavnih poudarkih programa ter odprli razstavo Najljubši literarni junaki, ki so jo ustvarili otroci različnih ljubljanskih osnovnih šol in bo na ogled celotni čas festivala.

Na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev je potekal pester festivalski program. Ta bo po napovedi ljubljanske programske ekipe ponudil »raznolike dogodke, ki kažejo na bogastvo slovenske literature«. Ob predstavitvah najnovejših knjižnih izdaj različnih slovenskih založb, branjih slovenskih in tujih literatov in izmenjavanju različnih literarnih žanrov bo velik del dogodkov namenjen povezavi literarnih ustvarjalcev z bralci.

Razstava knjig na Glavnem trgu pred knjigarno Goga

Med mednarodnimi avtorji bodo gostili Martina Previšića, Anno Höglund, Lauro Freudenthaler, Pio Leino in Noro Verde, med slovenskimi pa denimo Andreja Blatnika, Mirano Likar, Braneta Mozetiča, Nino Dragičević, Miriam Drev, Meto Kušar, Jasmina B. Freliha, Boruta Kraševca, Arjana Pregla, Muanisa Sinanovića in Dejana Kobana.

Festivalski dogodki bodo dopoldne namenjeni otroški in mladinski literaturi, pri čemer bo festival ponudil tudi več delavnic za otroke in mladino, v popoldanskem času pa bodo s predstavitvami svežih knjižnih izidov ter okroglimi omizji nagovorili odrasle bralce ter literarno stroko. Ob večerih bodo dogajanje zaključili v glasbeno-literarnem prepletu. Večja pozornost festivala bo namenjena tudi širjenju bralne kulture skozi interaktivne postavitve. V sodelovanju z Narodno galerijo in Moderno galerijo bodo tako slovensko poezijo prepletali tudi z likovno umetnostjo.

Ob festivalskem dogajanju bodo Slovenski dnevi knjige ponudili še Sejem na zraku, ki bo v organizaciji pisarne Ljubljane – Unescovega mesta literature na vrtu Društva slovenskih pisateljev. Sejem na zraku bo v prihodnjih dneh potekal tudi pred knjigarno Libris v Kopru, pred knjigarno Antika v Celju in pred knjigarno Goga v Novem mestu.  

Fotografija: Franci Koncilija in s spleta.

Vir: Delo in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.