Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

Goga je izdala prve evropske literarne pravljice

Pri Založbi Goga je nedavno izšla prva in najstarejša knjiga evropskih literarnih pravljic Zgodba zgodb, ki jo je napisal Giambattiste Basila iz Neaplja v Italiji. Zbirka je nastala v 17. stoletju in ni bila namenjena otrokom, temveč takratni dvorski publiki, po vsebini pa je duhovita in ostra kritika takratne družbe. Knjigo sta prevedli Ana Duša in Irena Duša Draž, ilustracije pa je prispeval Damijan Stepančič. 

Pravljica je v osnovi folklorni žanr, ki se je razvijal skozi ustno in pisno izročilo. Vse, kar danes vemo o pravljicah, izvira iz njihovih pisnih manifestacij. »Basile je ta folklorni, načeloma ustni žanr zavestno prenesel v literaturo. Posamezna besedila s pravljično osnovo so se sicer pojavljala že prej, vendar so zgodnejši avtorji poskušali prikriti izvor ljudske, ustne zgodbe. Basile pa je v literaturo zavestno vnesel pravljični kaos in iz tega naredil literarni žanr. S tem da takrat to ni bil žanr za otroke, ampak dvorski žanr,« je v pogovoru ob izidu knjige pojasnila gonilna sila projekta, prevajalka in pripovedovalka zgodb Ana Duša, ki se s pravljicami ukvarja že dvajset let in je iz Basila tudi diplomirala. 

Na predstavitvi knjige sta pravljice brala dramska igralca Marko Mandić in Pia Zemljič.

Na predstavitvi knjige sta pravljice brala dramska igralca Pia Zemljič in Marko Mandić

»Na pravljice ne gledam več kot na obliko besedil, ampak jih dojemam kot en velik sod ali čeber, kamor so nametani motivi z vseh vetrov. Vsako posamično besedilo je, kot bi zajel iz tega čebra, dobil ven nekaj motivov in jih vsakokrat znova sestavil skupaj. Zame je pravljica ena.«

Še dandanes ne vemo, ali je Basile sploh imel namen objaviti svojo zbirko, saj jo je posthumno objavila njegova sestra. Znano pa je, da jih je neapeljski avtor iz 17. stoletja pisal zato, da jih je bral občinstvu na dvoru. Na začetku je bila pravljica pisana kot družbena satira in je kot takšna govorila o stvareh, o katerih ni bilo dovoljeno na glas razpravljati. Takšen princip je bil še bolj izrazit konec 17. stoletja na francoskem dvoru, ko je pravljica postala ponovno izrazito priljubljena. »Večinoma so jo na dvorih pripovedovale in pisale ženske, ostal je spomin zgolj na pravljičarja Charlesa Perraulta, ki je bil takrat edini pisec poleg mnogih drugih pisateljic. Takrat je veljalo in bilo še bolj očitno, da so te ženske skozi pravljice govorile neko svojo resnico, svoje videnje sveta, ki ga niso mogle javno izražati,« je še pojasnila Ana Duša.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\GOGA JE IZDALA PRVE EVROPSKE PRAVLJICE\BPu-eb6264-300x534.jpg
Direktor Mitja Ličen
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\GOGA JE IZDALA PRVE EVROPSKE PRAVLJICE\NASLOVNICA KNJIGE.jpg
Nova knjižna uspešnica Goge

                           

Diktat, da mora pravljica vzgajati, spodbujati moralo, nacionalno zavest, sta kasneje uvedla brata Grimm, kar je povzela vsa Evropa razen Italije. »Ko sta brata Grimm prvič izdala pravljice, jih nista izdala z mislijo na otroke v današnjem smislu, ampak z nacionalno idejo neke literature, ki naj prikaže lepote nemškega naroda. Bila sta zelo verna protestanta in sta načrtno vzela pravljico, da bi otroke vzgajala v krščanski morali.« Italijani niso dobili svoje nacionalne zbirke v 19. stoletju, kot večina drugih narodov, ampak so jo naročili šele po drugi svetovni vojni, v drugi polovici 20. stoletja. Tega dela pa niso naložili folkloristu, kot je bilo sicer običajno, ampak pisatelju Italu Calvinu. »Italijanska pravljica je zato od začetka do danes veliko bolj literarna kot druge. Zaradi tega ima tudi neko samozavest, ki je sicer ljudske pravljice nimajo,«je še povedala Ana Duša.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

8. FEBRUAR JE PREŠERNOV DAN, SLOVENSKI KULTURNI IN DRŽAVNI PRAZNIK

Vsako leto Slovenci 8. februarja praznujemo Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni in državni praznik, ki je v Sloveniji dela prost dan. Na ta dan praznujemo obletnico smrti slovenskega najpomembnejšega pesnika dr. Franceta Prešerna (1800 – 1849).  To je tudi dan, ko v Cankarjevem domu v Ljubljani poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju umetnosti v Sloveniji. Proslava ob obletnici pesnikove smrti 8. februarja se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945 naprej.

Neponovljivost in enkratnost umetnosti, ki je nastajala od srednjeveških Brižinskih spomenikov naprej, je kot enkraten kulturnozgodovinski dogodek prvič in za zmeraj združil troje: antično izročilo, krščanski duh in staroslovensko specifiko. Primož Trubar pa je povsem jasno opozoril na dejstvo, da je slovenstvo v prvi vrsti kulturno vprašanje.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\PREŠERNOV DAN\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\PREŠERNOV DAN\FOTKA - 3.jpg

Dr. France Prešeren in Primicova Julija

Zato je ob priložnosti podeljevanja najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke vseh vrst potrebno poudariti zelo pomembno dejstvo, da se maloštevilni slovenski narod ni zapiral pred drugimi, tujimi narodi, marveč se je čutil dovolj suverenega, da je s Prešernom in drugimi slovenskimi kulturnimi ustvarjalci dal evropskemu prostoru univerzalne dosežke na področju poezije, literature, glasbe, arhitekture, baletne, filmske, likovne in kiparske umetnosti. Tako smo Slovenci sooblikovali  in še vedno  sooblikujemo evropski medkulturni dialog in evropsko umetnost.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\PREŠERNOV DAN\FOTKA - 4.jpg

Prešernova rojstna hiša

Upravnemu odboru Prešernovega sklada so bile v preteklosti zvezde zelo naklonjene. Odbor je pri odločanju sledil visoki ravni strokovnosti, senzibilnosti in poštenosti do umetnosti, umetnikov in uživalcev teh duhovnih dobrin. Zato ni čudno, da je velika socialna vloga umetniške sfere v okviru izbranih estetskih konceptov opozarjati na različne problematike časa, v katerem živimo, in predvsem zaradi tega zahtevati spremembe.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\PREŠERNOV DAN\FOTKA  - 5.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\PREŠERNOV DAN\FOTKA - 6.jpg

Prešernov spomenik v Ljubljani in v Kranju

Vse to priča, da gre pri Prešernovih nagradah za izjemne vitalnosti subtilnega umetniškega angažmaja tako v Sloveniji kakor tudi na mednarodni ravni vrhunskih dosežkov slovenske umetnosti v najširšem pomenu besede. Zato v teh čudnih časih, ko Slovence pestijo različne prepovedi, svarila, grožnje in nasprotovanja vseh vrst, ostajata umetnost in kultura poslednji diskurz, kjer se more udejanjiti svobodna volja in kjer lahko doživimo tako katarzo kot veliko radost in osebno duhovno zadovoljstvo.  

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Demokracija

Zbral in uredil: Franci Koncilija

264. OBLETNICA ROJSTVA VALENTINA VODNIKA

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\264 - LET ROJSTVA VALENTINA VODNIKA\200px-Vodnik_spomenik.jpg

Valentin Vodnik in njegov spomenik na ljubljanski tržnici.                 

V četrtek, 3. februarja, Slovenci praznujemo 264. obletnico rojstva jezikoslovca, pesnika, pisatelja, prevajalca in časnikarja Valentina Vodnika. V Vodnikovi domačiji v Ljubljani, kjer ohranjajo njegovo zapuščino, vsako leto na dan njegovega rojstnega dne, pripravijo  »vodnikovanje«, nekdaj velik šišenski praznik. 

Vodnikovanje tako obuja spomin na začetke slovenske narodne zavesti. Valentin Vodnik je namreč še bolj kot zaradi svojih pesmi pomemben zaradi svojega prizadevanja za javno rabo slovenščine. Vodnikovanje, ki oživlja in ohranja življenje in delo pomembnega slovenskega razsvetljenca, pa je vpeto tudi v kulturno življenje sodobne Ljubljane. Na Vodnikovi domačiji, v hiši branja, pisanja in pripovedovanja, tako vsako leto na Vodnikov rojstni dan odkrivajo eno poglavje iz njegovega življenja. Letos je to posvečeno novinarstvu in publicistiki, kjer je bil Valentin Vodnik, tako kot na številnih drugih področjih, prvi in najpomembnejši. Najprej je pisal pratike, leta 1797 pa je izšla prva številka Lublanskih novic, prvega časopisa v slovenskem jeziku!

Tako bodo v četrtek, 3. februarja v Vodnikovi domačiji številni najrazličnejši dogodki. Dopoldanski program vodnikovanja bo namenjen šolarjem, popoldanski dogodki pa bodo nagovarjali najširše občinstvo. Pripravili so strokovni izlet po Vodnikovi Ljubljani, ki ga bo vodil najpomembnejši poznavalec Vodnika Luka Vidmajer z ZRC SAZU, zvečer pa bodo odprli stalno razstavo Slovenščina oživljena in druge zmage zadovoljnega Kranjca Valentina Vodnika, ki jo je pripravil Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\264 - LET ROJSTVA VALENTINA VODNIKA\images (3).jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\264 - LET ROJSTVA VALENTINA VODNIKA\vodnik-1.jpg

Vodnikova domačija v Šiški

Poleg teh dogodkov si bo na facebooku strani in youtube kanalu možno ogledati še spletno hišno predstavo kulturnika Andreja Rozmana-Roze z naslovom Ljubljanski vodnik našel Vodnika.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

2022 JE LETO PAVLETA ZIDARJA (1932–1992)

UVOD

V letu 2022 bi najprej 6. januarja pokojni Pavle Zidar, eden najplodovitejših, najbolj množično branih pisateljev in eden prvih svobodnih umetnikov pri nas, praznoval  devetdeseto obletnico rojstva,  trideseto obletnico smrti pa 12. avgusta. Pavle Zidar je bil pionir tistega, kar danes imenujemo gmotna stiska samostojnega kulturnega delavca. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\img_00000775.jpg

Pesnik in pisatelj Pavle Zidar

Bil je eden najplodovitejših povojnih slovenskih prozaistov. Njegov opus je med najobsežnejšimi v slovenski literaturi vseh časov. Rodil se je kot Zdravko Slamnik 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah. Najprej je po končanem učiteljišču v Ljubljani učiteljeval v več krajih na Dolenjskem, potem v Piranu, kasneje pa se je kot eden prvih po vojni, že leta 1965, odločil za poklic svobodnega pisatelja. Učiteljevanje je bil primoran zapustiti, ker je prihajal v spore z oblastjo, ki ga je kasneje izključila tudi iz partije. 

Njegova prva knjiga, Kaplje ognjene, ki je izšla leta 1960 je bila pesniška, po njej pa se je posvetil izključno prozi. Kasneje se je umaknil v kartuzijo Pleterje, kjer je leta 1965 napisal tematsko pogumni roman Sveti Pavel, o dveh dolenjskih bratih – enem partizanu, drugem belogardistu in roman Oče naš. Šele proti koncu življenja se je delno spet vrnil k poeziji.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\FOTKA - 3.jpg
Kartuzija Pleterje
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\Sveti_Pavel_(novel).jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\oce_nas-350x400.jpg

ZIDARJEV USTVARJALNI OPUS

Po plodovitosti se njegov ustvarjalni opus lahko primerja le še z Ivanom Cankarjem. Zidar je neutrudno ustvarjal, napisal je 71 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, pet povesti oziroma pripovedi, 16 otroških in mladinskih del in dve pesniški zbirki. Največ se je loteval socialnih, psiholoških, religioznih in erotičnih vprašanj človekovega življenja – vedno v prepoznavnem slovenskem okolju in z avtobiografsko obarvanimi liki. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali: »Nosil in vodil ga je tok žive pripovedi in samo tako je lahko ostal zvest življenju, ki je pljuskalo v njem in okrog njega…!« 

Zidar je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, Prežihovo nagrado za povest Sveti Pavel in nagrado mesta Ljubljane za mladinsko povest Kukavičji Mihec. Nekaj njegovih romanov pa so prevedli v trinajst tujih jezikov. Novomeška knjižnica Mirana Jarca pa hrani velik del Zidarjeve literarne zapuščine.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\pavle-zidar-pisem-knjigo-slika-19367990.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\cudezi-pavle-zidar-slika-4084467.jpg

ZIDARJEV ODNOS DO KRITIKOV IN DO SVOJEGA PISANJA

Pavle Zidar ni maral intervjujev, ob podelitvi nagrade pa je vendarle dejal, da človek ni homo religiosus niti zoon politikon, še manj homo faber ali homo sapiens, temveč samo homo naturalis! O svojih knjigah pa je nekje zapisal: »Braniti svoje delo ali polemizirati s komer koli je mlatenje prazne slame, komedijanstvo. Delo se brani samo pred spletkarsko, politično naročeno kritiko. Pisatelj naj se pred kritikom vede, kakor je treba: po moško«! Pisateljeva in pesnikova dolžnost je, da ne dopustita človeka podružbiti in ga tako prignati do neke uravnilovke mišljenja in govorjenja. Ustvarjati morata ljudi, ki so si navzven in navznoter različni. Zidarjeva ustvarjalna zgodba se nam najprej prikazuje kot osebno pričevanje o nepozabnem in hudem popačenju stvarnosti v našem povojnem času, ki pa vseskozi ostaja  inovativna, avtorska, sveža in poetična. Pri vsem tem pa se ga niso nikoli dotaknile modne prozne oblike, ampak je vseskozi ostajal zvest življenju in samemu sebi. Zato je bil tudi zelo bran pisatelj, kar je gotovo posledica pisateljevega prepričanja, da je »poslanstvo knjige v razumljivosti«!  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\pavle-zidar-jezus-v-casu-potovanje-palestini-slika-170317.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\images.jpg

Na vprašanje, kaj meni o svojem pisanju je Zidar dejal, da gre za misterij, ki po eni strani človeka muči, po drugi pa ga odrešuje. Beseda je duša parabole, še posebej, če je šla skozi postopek, kako priti do umetniškega razodetja… Ko ga ustvarimo, smo v bistvu prišli v stik z resnico. Beseda ujeta v paraboli živi svojo večnost, ko nas že dolgo več ni…V njej videvamo čas, merilo časa in njegovo nasprotje. Čas je vedno na begu in ga lovimo v prispodobo. 

ZAKLJUČEK

Pisatelj Pavle Zidar je umrl 12. avgusta 1992 v Ljubljani, pokopali pa so ga na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo, na pisateljevi rojstni hiši na Javorniku pri Jesenicah pa je spominska plošča, v avli Osnovne šole Koroška Bela pa stoji njegov kip, delo akademskega slikarja Jake Torkarja…Samo na Dolenjskem, kjer je poučeval na Osnovni šoli na Karteljevem, pisal romane v samostanu Pleterje itd…, pa Zidar nima nobenega spomenika.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\250px-Pavle_Zidar_here-was-born_plaque.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\_home_datadisk_arhiv_assets_transfer_images_web_201111_02_311029967-EP_3.jpg

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETI TRIJE KRALJI V REGISTRU SLOVENSKE NESNOVNE KULTURNE DEDIŠČINE

Ministrstvo za kulturo je novembra 2021 v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo novo enoto – trikraljevsko koledovanje. V katoliški Cerkvi je to praznik Treh kraljev ali tretji božični večer ali epifanija, ki ga praznujemo 6. januarja, v spomin na prihod svetih treh kraljev, Gašperja, Mihe in Boltežarja, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezuščku v Betlehemu in tako razglasili novico učlovečenju Boga ostalemu svetu. To imenujemo Gospodovo razglašenje ali po grško epifanija, ko na predvečer praznika ljudje pokadijo in z blagoslovljeno vodo pokropijo hiše ali stanovanja, na podeželju tudi gospodarska poslopja, gospodinje pa spečejo božični kruh. 

V ljudskem izročilu pa večer pred praznikom imenujemo tudi trikraljevsko koledovanje, ko otroci in odrasli v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Na vrata ali podboje hiš pa je običajno hišni gospodar zapisal začetnice C + M + B (Christus Mansionem Benedicat), kar pomeni: »Kristus, blagoslovi to hišo!«, kar je kasneje prišlo v navado, da dandanes zapišejo začetnice imen treh kraljev.

KOLEDNIKI

Koledovanje v današnji obliki poznajo tudi drugi slovanski narodi, sama beseda koleda pa izvira iz latinščine, saj so Rimljani prve dni v mesecu januarju imenovali »kalende«. O božičnih kolednikih poročata že Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika pa je bilo trikraljevsko koledovanje v Ljubljani med čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\EPIFANIJA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\766_001-600x360.jpg

Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močno so oživela v devetdesetih letih 20. stoletja, med drugim tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Akcija je nastala na pobudo Misijonskega središča Slovenije, s katero so začeli zbirati denar za misijone. V njej sodelujejo predvsem otroci in mladi, ki vsako leto obiščejo tudi slovenski parlament, predstavnike države in vlade ter slovenske Cerkve.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\Ljudski-godci-1-1024x683.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\KOLEDNIKI.jpg

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.

https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/Novice/Register-nesnovne-dediscine/KF_02_00097_o__FitWzk4MCw5ODAsIjg5YzcxZTdhYjgiXQ.JPG Sodobni koledniki  

Fotografije so s spleta.

Vir: Demokracija

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJPOMEMBNEJŠI KNJIŽNI SEJEM NA SVETU V FRANKFURTU JE SPET ZAŽIVEL

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FRANKFURT.jpg

Frankfurt

UVOD

V Frankfurtu so v sredo, 20. oktobra 2021 odprli za strokovno javnost že 73. mednarodni knjižni sejem spet v hibridni obliki. Lansko leto je zaradi epidemije Covida-19 sejem potekal samo virtualno, letos pa je spet normalno zaživel. Tako je vsak dan sejem lahko obiskalo 25.000 ljudi. 

Na sejmu je bila s svojo nacionalno stojnico prisotna tudi Slovenija, ki je prvi dan sejma v frankfurtskem katoliškem kulturnem centru Haus am Dom, pripravila lep kulturni dogodek. 

KANADA JE BILA GOSTJA SEJMA

Med državami je bila letošnja častna gostja sejma Kanada, s programom Edninska množinskost. Otvoritvene slovesnosti sejma se je poleg nemške ministrice za kulturo Monike Grütters udeležila tudi nova kanadska generalna guvernerka Mary May Simon (1947), ki je od julija letos prva Inuitka (Eskimka) na tako visokem položaju. Kanadski Inuiti so nanjo zelo ponosni, še posebej zato, ker je bila vedno aktivna v boju za pravice staroselcev! 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Monika_Gruetters_2009.jpg
Monika Grütters
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARY MAY SIMON.jpg
Mary May Simon

Na otvoritveni slovesnosti pa je v spletnem prenosu dobila besedo tudi znamenita in najpomembnejša kanadska pisateljska zvezdnica Margaret Atwood, avtorica svetovne uspešnice Deklina zgodba. Knjižni sejem so zaprli v nedeljo, 24. oktobra 2021.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARGERET ATWOOD.jpg

                                     Margaret Atwood

NAGRADA ZA MIR

Tradicionalno nagrado za mir, ki jo zadnji dan sejma, na nedeljo, v frankfurtski cerkvi sv. Pavla že vse od leta 1950 podeljuje nemško borzno združenje založnikov in knjigotržcev, je letos prejela pisateljica, režiserka in aktivistka Tsitsi Dangarembga iz Zimbabveja, slavnostno utemeljitev pa je prebrala dr. Auma Obama, starejša polsestra nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\220px-Tsitsi_Dangarembga_2006-11.jpg
Tsitsi Dangarembga
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Dr. Auma Obama.jpg
Dr. Auma Obama

FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM POTEKA PONOVNO V ŽIVO

Na letošnjem sejmu je sodelovalo 1700 razstavljavcev iz 74 držav, večina pa jih je bilo iz Nemčije. V Frankfurt pa je prišlo tudi okoli 300 avtorjev knjig. Vrnili so se tudi številni nekdanji dogodki v Frankfurtu, pod krovno znamko Bookfest z javnimi nastopi pisateljev na približno 20-tih prizoriščih. Sicer pa so javni dogodki večinoma potekali na odru v festivalni dvorani, v živo pa jih je lahko obiskalo samo 450 ljudi, ves čas pa jih je bilo mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu na spletu.

SLOVENCI SE REDNO UDELEŽUJEMO KNJIŽNEGA SEJMA 

Javna agencija za knjigo je bila na sejmu prisotna s slovensko nacionalno stojnico. Na sejmu letos sodeluje sedem slovenskih založnikov: Cankarjeva založba in Mladinska knjiga, Založba Pivec, Goga, Miš, KUD Sodobnost International, Malinc ter Beletrina.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\9 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FOTKA - 7.jpg

Kanadski paviljon s stiliziranimi kanadskimi pokrajinami.

FRANKFURT LETA 2023

Slovenci pa smo glede knjižnega sejma v Frankfurtu, zazrti že v leto 2023, ko bo Slovenija v Frankfurtu častna gostja. Takrat bo dobila tudi svoj paviljon, kar bo odlična priložnost, da se bo država spodobno predstavila in uveljavila pred svetovno knjižno srenjo. Vršilec dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo Dimitrij Rupel je o tem povedal sledeče:

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\RUPEL.jpg

Dimitrij Rupel

»V bistvu je velik del mojih skrbi trenutno posvečen ravno pripravam na frankfurtsko gostovanje. Manj se torej ukvarjam s preteklostjo in več s prihodnostjo!«  Projekt Slovenija, osrednja gostja knjižnega sejma v Frankfurtumodel trajnega uveljavljanja slovenske literarne ustvarjalnosti v tujini bo izvajala Javna agencija za knjigo RS (JAK). Namen projekta je izvedba celovitega in kakovostnega programa dejavnosti, ki bo omogočil postavitev slovenske književnosti in kulture v središče pozornosti obiskovalcev in medijev s celega sveta.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\csm_01-3-Metelkova_c7933c8639.jpg

Javna agencija za knjigo (JAK)

ZAHTEVEN IZBOR KNJIG
Trenutno se na JAK-u pripravljajo na izbor knjig in avtorjev, ki jih bodo predlagali nemškim založnikom. Ta izbor mora biti, kot poudarja Rupel, zanesljiv, hkrati pa mora vsebovati neke obzirnosti do trga, ki mu bodo knjige namenjene. Po načrtih bodo v Frankfurtu predstavili kakih 100 naslovov, prevedenih v nemščino, avtorje bodo povabili k sodelovanju, treba pa je računati tudi na to, da ima frankfurtski sejem omejitve. To pomeni, da vsi avtorji ne bodo enako obravnavani oziroma ne bodo prav vsi doživeli enakega sprejema, ampak bodo posamezni izpostavljeni bolj kot drugi.

»Mislim, da je logično, da bodo med njimi Slavoj Žižek, Drago Jančar, ob njiju pa avtorji, ki spadajo v slovensko klasiko, na primer Vitomil Zupan, Boris Pahor. Gotovo bomo postavili v ospredje tisto, kar Nemci že delno poznajo, seveda pa jim bomo poskusili predstaviti še kaj novega,«je dejal Rupel. Dodal je, da so slovenskim založbam pisali trikrat, odzvale so se tako rekoč vse poglavitne založbe z izjemo nekaterih, ki imajo že same po sebi dovolj stikov v Nemčiji in ne potrebujejo posebne pomoči.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\JANČAR.jpg
Drago Jančar
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\PAHOR.jpg
Boris Pahor

Rupel je na koncu še povedal, da je za mednarodno uveljavitev poskrbljeno tudi v osnutku nove resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028, ki ga je ministrstvo v javno razpravo dalo sredi oktobra 2021. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Mladina, Dnevnik in STA.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 200 LET OD ROJSTVA FJODORJA MIHAJLOVIČA DOSTOJEVSKEGA (1821–1881)

V četrtek, 11. novembra 2021 je minilo 200-let od rojstva enega najpomembnejših svetovnih pisateljev, esejista, prevajalca, novinarja, biografa, publicista in filozofa, ruskega genija Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Bil je izjemen opisovalec ekstremnih človekovih dejanj ali oseb, ki jih je upodabljal kot najgloblje dileme človekove duše in posledice človekovih odločitev.

V literarnem opusu Dostojevskega beremo opise političnih, socialnih in duhovnih razmer v obdobju ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju začel spreminjati v temeljih. 

Dostojevski je genialno zaznaval in prikazoval najrazličnejše konflikte, v katerih se je takratni človek znašel z nastopom moderne dobe. Pisateljska kariera Dostojevskega se je začela leta 1844 s prvim romanom Revni ljudje, s katerim je navdušil bralce v Petrogradu, kjer se je šolal na vojaški akademiji. Njegova glavna in najznamenitejša dela pa so nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Napisal je devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegove knjige so prevedene v več kot 170 jezikov. Višek Dostojevskevega ustvarjalnega opusa pa predstavlja tako imenovano peteroknjižje, ki ga sestavljajo sledeči romani: Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Bes (1872), Mladenič (1875) in Bratje Karamazovi (1880). 

Dostojevski je eden najvidnejših ruskih pisateljev, ki ga uvrščajo tudi med najpomembnejše romanopisce svetovne književnosti. Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma, s svojim ustvarjanjem pa je močno vplival tako na področje literature kot filozofije. V svojih romanih in drugih delih je raziskoval človeško duševnost v takratni Rusiji. Poglobljeno se je ukvarjal tudi z najrazličnejšimi filozofskimi, svetovno-nazorskimi in religioznimi vprašanji. Zaradi kompleksne psihologizacije njegovih literarnih likov, velja Dostojevski v literarni kritiki za najbolj tipičnega predstavnika psihološkega realizma in za očeta modernega romana. 

Tudi v njegovih ostalih delih, se Dostojevski mojstrsko loteva večnih vprašanj o veri in obstoju Boga. Zato ni čudno, da je, čeprav je bil kot človek precej protisloven in zagrenjen, poglobljeno raziskoval in opisoval svetovnonazorska vprašanja med krščanstvom in ateizmom in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11. NOVEMBRA - 200 - LET ROJSTVA DOSTOJEVSKEGA\3590495_1-1980.jpg

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je star komaj šestdeset let umrl v Peterburgu 28. januarja 1881. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Nedeljski.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA OBČNEM ZBORU KDSŠ SMO POČASTILI 110-LETNICO ROJSTVA SEVERINA ŠALIJA

V četrtek zvečer, 21. oktobra 2021, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca 4. občni zbor KDSŠ za leto 2020, kjer smo počastili 110-letnico rojstva Severina Šalija in se poklonili pesniku z bogatim kulturnim programom. Na dogodku smo predstavili tudi zajetno drugo Kroniko 2019–2020 z naslovom Oddaljene bližine.

OBČNI ZBOR KDSŠ

Uvodoma je Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim zaželel doživetja poln večer. Poudaril je, da nas je epidemija virusa COVID-19 vse zaznamovala na svoj način. Najrazličnejši ukrepi za zajezitev epidemije so nas prisilili, da smo srečanje imeli samo enkrat letno, ko je bil sklican občni zbor in kjer smo predstavili kakšno pomembno knjigo. Tako je bilo tudi letos. Poleg izdajanje knjig pa je po zaslugi Eme Koncilija nemoteno in tekoče delovala tudi spletna stran KDSŠ, za katero že leta dolgo skrbi, tako da je na spletu vedno dovolj svežih kulturnih novic. To pa še ni vse. Če bo na voljo dovolj potrebnega denarja, bo KDSŠ še letos izdalo antologijo poezije in proze članov KDSŠ in drugih simpatizerjev društva. Iz poročila nadzornega odbora pa je bilo razvidno, da je KDSŠ vsako leto svojega delovanja poslovalo pozitivno, kumulativno pa je ustvarilo 1635,36€ presežka prihodkov nad odhodki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2263.JPG

Tudi iz poročila disciplinske komisije je bilo razvidno, da je KDSŠ delovalo zgledno, s plemenitimi idejami in ob širjenju ljudem prijaznih, sočutnih in navdušujočih kulturnih vsebin. V preteklem letu 2020 je delo KDSŠ potekalo zakonito in brez kršitev statutarnih določil društva.

KULTURNI PROGRAM

Za pester in zanimiv kulturni program v čast 110-letnice rojstva Severina Šalija so poskrbeli kulturniki in glasbeniki. Šalijev sin Cveto je uglasbil dve očetovi pesmi in ju izvedel ob kitari skupaj z Mitjo Simičem, Šalijevo pesem Popotnik, zaljubljen v življenje, kakršen je tudi naslov monografije o Severinu Šaliju, ki je pri KDSŠ izšla pred dvema letoma, pa je občuteno recitiral Tomaž Koncilija. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2204.JPG

Vse to je v dvorani med občinstvom ustvarilo prijetno in nepozabno vzdušje, nastopajoče pa so udeleženci nagradili z dolgim ploskanjem.

Himno nevenljivega upanja

si šepetam na svoji poti

in stvari tega sveta

me imajo rade.

Ker ljubim življenje,

me bo smrt prijazno

sprejela v pozabo.

(Severin Šali, Popotnik, zaljubljen v življenje, odlomek)

PREDSTAVITEV KRONIKE 2019–2020)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2156.JPG

K prijetnemu vzdušju na Šalijevem večeru je pripomogla tudi predstavitev druge Kronike KDSŠ ODDALJENE BLIŽINE 2019–2020, ki vsebuje domala 700 strani velikega formata. Oddaljene bližine pa niso samo kronika dejavnosti KDSŠ, ampak predstavljajo sistematično predstavitev kulturnih dogodkov v najširšem pomenu te besede. V knjigi so predstavljeni dogodki na Dolenjskem, v Sloveniji in po svetu na področju likovne umetnosti, poezije, literature, religije, glasbe, in drugih področij človekovega ustvarjanja. 

Ko so po končanem dogajanju prisotni odhajali domov, se je tu in tam slišalo: »Takšnega srečanja pa si še želimo!«

Fotografija: Marko Klinc

Avtor: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O UMIRANJU, SMRTI, LEPOTI IN LJUBEZNI …

UVOD

Znano je, da ambasadorka branja, avtorica številnih knjig, samooklicana aktivistka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih, Ljubljančanka Manca Košir, že nekaj časa uspešno kljubuje raku. Umreti se sploh ne boji, zato je smrt zanjo njena največja učiteljica življenja. Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. 

O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, o staranju in vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega sprijaznjena s sabo in svetom.

KOT PROSTOVOLJKA V HOSPICU JE OPLEMENITILA ŽIVLJENJE

Prepričana je, kako pomembno je slovo od drage in ljubljene osebe. Hospic nam vsem pomaga žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen. Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo od umirajočega… Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim načinom življenja. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Glede smrti pa še vedno velja staro pravilo: »Kakor živimo, tako bomo umrli«! Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Smrt pa ima še eno razsežnost; odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\starostniki.jpg

SMRT NI VEČ TABU TEMA

Glede umiranja pa bi rada opozorila še na eno dejstvo. Odnos ljudi do minljivosti in smrti se je v zadnjih letih ali desetletjih precej spremenil. Umiranje ni več tabu, vendar se o smrti še vedno premalo pogovarjamo. Osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Zato je hospic pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 3.jpg

COVID V TEMELJIH RUŠI STAR NAČIN ŽIVLJENJA

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in medsebojno spoštovanje. 

MANCA KOŠIR JE STRASTNA BRALKA IN ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 4.jpg

Manca Košir je znana kot strastna bralka in neumorna pisateljica, skratka ambasadorka branja. Branje ji je izjemno pomembno, zlasti v mladosti, ko človek ostari pa se ozira bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti,če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost  zame najpomembnejše delo. Hvala bližini smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. 

Ja, jaz sem zaljubljena v življenje! 

MANCA KOŠIR ŽIVI V MOČI LEPOTE IN LJUBEZNI

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah je in v prah se bo povrnil… Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 5.jpeg

Manca Košir

Moja izbira je to! Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Povem vam, da navkljub vsem težavam današnjega časa, je Lepota tu in Ljubezen je tudi tu…okoli mene in v meni!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UVODNI POZDRAV AKAD. PROF. DR. MILČKA KOMELJA NA SIMPOZIJU O PESNIKU, RODOLJUBU IN DUHOVNIKU ANTONU ŽAKLJU (1816–1868) NA SAZU V LJUBLJANI

Spoštovani,  

v veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti  prav ob simpoziju o Antonu Žaklju ‒ Rodoljubu Ledinskem. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\1200-Žakelj kvadrat.jpg

Uvodni pozdrav na simpoziju akad. prof. dr. Milčka Komelja

Še iz časov svojega otroštva se namreč spominjam, kako mi je oče, ki je kot skrben knjižničar posebej evidentiral vse kulturne delavce, povezane z Dolenjsko, nekoč potožil, kako celo profesorji slovenščine ne poznajo več Marnovega Jezičnika, kaj šele da bi vedeli za Antona Žaklja in Jožefa Žemljo. Oba je v svojem Jezičniku nekdaj obravnaval tudi Josip Marn, ki je, sam duhovnik in predsednik Slovenske matice, Žaklja imenoval celo »Prešerna-duhovna«, torej pesniškega Prešerna med duhovniki, ker je bil tudi Žakelj posvečen mož. In to razmerje med obema bi lahko ponazorili kar z besedami iz Žakljevega zapisa pesmi Črni kos: »Prelepo poje črni kos, pa lepši poje slavec še«.Vendar je Ivan Grafenauer to povezavo pesnika s Prešernom razložil le kot Prešernovo degradacijo, ker naj bi se lahko nanašala samo na njuno pivsko bratstvo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\LEDINE.jpg

Ledine nad Idrijo, rojstni kraj Antona Žaklja

Predvsem zaradi očetove kritične opombe o nerazgledanosti profesorjev sem poslej imeni Žakelj in Žemlja poleg še nekaterih podobnih nosil v mladostni spominski zakladnici srca kot nepogrešljive in celo znamenite, četudi kuriozne pojme, ki so dotlej res že izginili iz splošnejše kulturne zavesti; danes, ko so v svoji obrobnosti videti še bolj pozabljeni, pa se bo Žakljevo ime v znamenju dejavnosti akademijskega razreda za filološke in literarne vede spet prebudilo na slovenski Akademiji.

V svojem delu Iz knjige spominov je v poznih letih svojega življenja akademik Vojeslav Molè napisal, da je v mladosti na Dunaju spoznal občudovanega Ivana Prijatelja in se predvsem čudil, da mu je ob vsej svoji mednarodni razgledanosti mnogo raje kot o velikih ruskih pisateljih, Čehovu ali Tolstoju, govoril »o razvoju slovenske misli in književnosti«. Zdelo se mu je nenavadno, da se tako pomemben mož ukvarja s takimi malenkostmi, kot so razni »Čbeličarji pa Jakob Zupan, Pavlina Pajkova idr.«

A je priznal, da je bilo to čudenje tedaj samo posledica njegovega tedanjega »neznanja in nerazumevanja problematike zgodovine slovenskega slovstva in kulture« in da seveda ni »dolgo ostal tega mnenja«. Med take»malenkosti« je sodil tudi čbeličar Žakelj, ki se ga je v zvezi z Vrazovimi pismi in komentiranjem Žakljevega prevoda Puškinovih Stanc dotikal tudi Prijatelj, sicer pa ljudske pesmi, ki jih je zapisal, v Krajnski čbelici, kjer so bile objavljene ob Vodnikovih, Prešernovih, Kastelčevih in Žemljevih verzih, ne nosijo zapisovalčevega imena. 

Žakljeve zasluge živijo vse do danes največkrat brez njegovega zapisovalskega avtorstva, ki je v resnici tačas le še malo znano, saj je celo v Matičini literarni zgodovini omenjeno le na enem mestu, kjer izvemo, da je Žakelj zapisal vrsto pesmi iz petega zvezka Krajnske čbelice; prav v njej pa sta poleg drugih priobčeni tudi znameniti ljudski pesmi o mladi Bredi in mladi Zori.

Pesnik iz kroga sodelavcev Krajnske čbelice in Bleiweisovih Novic je danes gotovo najbolj znan kot zapisovalec ljudskih pesmi, ki jih je slišal od svoje matere Ane. Krajnska čbelica seveda izstopa v znamenju genija Prešerna, a manjši prizadevni pevci ustvarjajo zaledje, v katerem so se trudili za dvig slovenske kulture in vzpostavljanje zavesti o njeni tradiciji, ki je posebno vidna prav v ljudski pesmi. Tega se je pričelo najbolj zavedati romantično 19. stoletje, v katerem je med letoma 1816 in 1868 živel tudi Žakelj, ki je bil najprej vključen še v ilirski kulturni krog (in je zato sprva pisal ne o slavcu, ampak o slavulju). Ljudske pesmi, ki jih je zapisal Žakelj, so bile nekoč zelo živo v zavesti že glede na naklonjen odnos do ljudskega izročila; imele so svoje mesto v šolskih čitankah in antologijah in ostajajo v sklopu ljudskega pesništva znamenite še danes. Sicer pa je Žakljevo delo, še posebno njegove danes manj prezentne izvirne pesmi, ki so jih nekoč spremljali prevodi ali priredbe, med katerimi meje med avtorstvi niti niso vedno jasne, vse bolj prepuščeno predvsem kulturnozgodovinskemu zanimanju, a na novo kliče tudi po estetski presoji, najbolj vznemirljivo pa je za narodopisne preučevalce. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FRANCE.jpeg

Dr. France Prešeren

France Prešeren je ustvarjalno prepesnil že poprej zapisano ljudsko pesem Lepa Vida, ohranil je njeno sporočilo, a jo povzdignil na višjo estetsko raven, in podobno je najbrž ob svojih zapisovanjih, ki so nekoliko redigirana ali so se pozneje v novih, navadno razširjenih variantah celo spreminjala, skušal počenjati tudi Žakelj, ki zato povzroča preglavice raziskovalcem, kadar iščejo razmerje med avtentično ljudsko pesmijo in njeno poznejšo stilizacijo oziroma predelavo, kakršna je v našem slovstvu najbrž najlepše razvidna pri Lepi Vidi. Ta je postala celo osrednji simbol slovenskega hrepenenja, ki je odmeval v umetni literaturiz Jurčičem in Cankarjem in v raziskavah slovenskih akademikov od Grafenauerja do Pogačnika, akademik Cevc pa je z njenim hrepenenjem povezal tudi slovenske slikarske impresioniste, medtem ko so ljudski pesmi z modernejšo secesijsko formo prisluhnili vesnani, Žakljevemu zapisu pesmi iz idrijskih hribov Minica, imenovane tudi Spanjščice, pa secesijski Dobnikar. Prav tako pomembni junakinji naše ljudske pesmi mlado Bredo in mlado Zoro, pa tudi manj popularno mlado Mojco, nam je Žakelj celo prvi odkril,aju je hkrati nekoliko prepesnil oziroma korigiral, Anton Slodnjak pa je ponovil celo domnevo, da bi tudi Mladi Bredi »utegnil dati zadnji prireditveni blagoslov Prešeren«. Zlasti Mlada Breda je prav tako odmevala tudi v slovenski poznejši literaturi, posebej pri Ivanu Preglju, oživela v knjižnih ilustracijah in se izrecno iz ljudske pesmi naselila celo v konkretna lastna imena, skupaj s kakšno Zariko in Sončico, Mlada Zora pa je v naše izročilo vnesla shakespearski motiv korena lečena.V svoji ljudski zvrsti sta postali obe pesmi  antologijskiin sta bili prevajani tudi v tuje jezike.Pomen Mlade Brede pa je Marija Stanonik primerjala celo z znamenitostjo srbske Hasanaginice

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\Anton_Žakelj_here-died_plaque.jpg

Spomenik na grobu Antona Žaklja.

Anton Žakelj nam je s svojim narodopisnim delom ohranil dragocenosti, za katere mu moramo biti hvaležnine glede na siceršnjo moč njegove ustvarjalnosti, ki je presojana različno. Že Karol Glaser ga imenuje pesnika po božji volji, Maks Pleteršnik je v zborniku Slovanstvo zapisal, da so njegove pesmi premalo cenjene, Anton Slodnjak meni, da je bil »darovit in izviren«, »zadnji neposredni Prešernov učenec«, medtem ko ga Jože Pogačnik uvršča med »manj pomembne slovenske stihotvorce«, a v eni od pesmi razbira celo nastavke impresije, vsekakor pa lahko v njej občutimo krajinsko poetično razpoloženje, kakršno je v tistem času ponekod razvidno tudi v slikarstvu.V Žakljevi dikciji in besedju je moč opaziti tako sledove Prešerna kot samovoljnost Koseskega, oba pesnika pa Žakelj v svojih verzih celo omenja, Prešerna kot slavca in Vesela kot škrjanca. Take pesmi, posebno Mlado Bredo, je raziskovala oziroma jih še danes raziskuje akademikinja Marija Stanonik, ki je tudi zaslužna pobudnica današnjega simpozija in je v eni in isti osebi tako literarna zgodovinarka kot etnologinja, ki jo pritegujejo vse specifične pesniške zvrsti od ljudskih pesmi vseh vrst tja do samotnega, Bogu posvečenega pesnjenja redovnic.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FOTKA - AAA.jpeg

Skozi njeno optiko se nam na novo obuja zavest, da so ljudske pesmikot avtentičen del izročila tudi dragoceno gradivo, skozi katero lahko razbiramo sledove naše preteklosti celo kot pravcati arheologi, kar mi v spominu najnazorneje potrjujejo prizadevanja Jožeta Kastelica, ki je odkril v omembi zlate koklje s piščeti v eni od ljudskih pesmi ohranjen spomin na starodavno langobardsko umetnino iz katedrale v Monzi. V pesmih, ki jih je zapisal Žakelj, pa živijo vsaj spomini na turške osvajalce ali se razkrivajo realije nekdanje grajske oziroma stanovanjske opreme, predvsem pa v življenjskih usodah vznemirljiva arhetipskost medčloveških odnosov, kakršni so razmerja med nevesto in hudobno taščo ali žensko svobodo utesnjujočimi bratovskimi vezmi, v znani baladi o nuni Urški pa tudi spomin na samomor dekleta, ki je že videlo življenje in je bilo zatoprepozno zaprto v samostan, da bi lahko tako osamitevše preneslo. Sicer pa je Žakelj opeval tudi lepoto slavčeve pesmi in rož, v katerih je lahko že na zemlji dojel slutnjo nebeškega veselja, ogovarjal je zaničevalce pesnikov, v katerih delu je videl božji poklic in za radoživim veseljem tudi skrito žalost, opisoval pa tudi naravno lepoto krajev, 

Triglav                                                            Bled

Triglava, Blegoša ali Bleda ter posvetil verze posvetitvi velikega oltarja v dolenjski cerkvi na Raki in besedno oživil za likovno ikonografijo pomembno legendo Udarjene Marije v nekoč množično obiskovani gorenjski romarski cerkvi v Ljubnem.

Spraševanja ob takih zapisovanjih in popisovanjih so netivo za literarne zgodovinarje in etnologe, kakršna je med članicami Slovenske akademije znanosti in umetnosti Marija Stanonik. Še toliko bolj pa je pomenljivo, da je kot Žirovka v današnjo zavest Akademije prinesla prav Žaklja, ker je bil Rodoljub Ledinski doma iz vasi Ledina pri Žireh, iz nadarjene družine, iz katere je izšel tudi slikar Anton Ažbe; žirovski priimek Žakelj, eden najbolj pogostih v tistih krajih, pa je v slovenski literaturi ponovno oživel tudi danes.

Za Žirovce vemo, da so nadvse čuječni lokalpatrioti in so na svoje pomembne ali še tako minorne ali drugod prezrte rojake ponosni vsaj toliko kot Novomeščani na nekdanje slavne dijake svoje staroslavne gimnazije, med katere je sodil tudi Žakelj, ki je bil sicer kaplan v bližnji dolenjski Mirni Peči, v Sv. Križu pri Kostanjevici na Krki in nazadnje v Velikem Trnu blizu Leskovca pri Krškem, kjer so mu prav na pobudo Marije Stanonik odkrili spominsko ploščo. 

Mirna Peč
Veliki Trn

O taki zavzetosti priča tudi poudarjeno velik trud Žirovcev za osvetljevanje njihovega kulturnega pomena, ki dela iz nekoč odmaknjenih Rovt kulturne Atene in se pri tem usmerja na vsa področja, ob literarnem zlasti na likovno, kjer so se ustvarjalci prav tako radi spuščali na ljudsko raven. O tem duhovito priča nenavaden in vseobsegajoč Žirovski besednjak, ki ga je sestavil Miha Naglič in v katerem preberemo, da je prvak žirovskih pesnikov še vedno Anton Žakelj, ki je bil tudi ledinski rodoljub in je ostal vse življenje le kaplan, ker je prerad pogledal v kozarec, a je menda tudi pri tem ohranjal dostojanstvo, in je bil torej kot pristen pevec tudi duhovit veseljak, ki ga je že Marn označil tudi kot zelo izobraženega ter izvrstnega v sukanju besed, v ljudskem  spominu pa se je ohranil tudi kot velik duhovitež. O vsem tem gotovo priča tudi njegova pesem In vino veritas

O tem, kakšen pesnik in zapisovalec je bil Žakelj nekoč in kakšen je videti danes, kakšen je bil njegov čas in kakšno je njegovo mesto v kulturni zgodovini, v čem so njegove trajne zasluge, ustvarjalni dosežki in omejitve, kaj nam njegovo delo lahko še danes posreduje in simbolizira in še o marsičem drugem nam bo odgovarjal današnji z napovedanimi referati intenzivno natrpani simpozij. 

Vsem spoštovanim navzočim in referentom se zahvaljujem za udeležbo in naklonjeno sodelovanje. V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vas vse še enkrat lepo pozdravljam in želim simpoziju uspešno in prijetno delo, z željo, da bomo po njem, kljub krvavim baladam in opozarjanjem na minljivost, lahko z besedami prostodušnega Žakljevega črnega kosa še vedno razigrano zapeli: »Kjer bom hodil, bom vesel, / povsod bom žvižgal, sladko pel.« 

Fotografije so s spleta.

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj, v Ljubljani, 14. oktobra 2021