Primorski dnevnik, ki izhaja v Trstu je že včeraj poročal, da je v 95. letu starosti v bolnišnici v Topolšici umrl slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec akademik Alojz Rebula.
Alojz Rebula se je rodil 21. 7. 1924 v Šempolaju pri Nabrežini na tržaškem Krasu v Italiji, kjer je preživel mladost. Šolal se je v Gorici in Vidmu, leta 1949 pa je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Kasneje je odšel v Rim, kjer je leta 1960 doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije. Do upokojitve je stanoval na Opčinah pri Trstu, zadnja leta pa v Loki pri Zidanemu Mostu.
Alojz Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje. Po slogu je »realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami. Svojo pripoved prepleta z esejističnim razpravljanjem in s premišljevanjem o narodnostnih, nravstvenih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih in političnih vprašanjih«, so o njegovem delu zapisali v založbi Mladinska knjiga. Rebula je v svoja dela zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu, pri tem pa se je pokazal kot dovolj tenkočuten opazovalec in privlačen opisovalec narave, trpke lepote kraških pašnikov in gozdov.
Njegova bibliografija je obširna, pisal je pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Poleg literarnega ustvarjanja je bil prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma, v tuje jezike je prevedenih več njegovih del.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru, leta 1995 pa Prešernovo nagrado za svoj literarni opus. Od leta 2009 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
znani Novomeščan Zvone Pelko, ki sicer živi v Ljubljani in je predsednik Kulturnega društva »Zgovorna tišina«,mi je poslal vabilo na spominski koncert Circum Tempus (okrog časa) s prošnjo, da ga objavimo na društveni spletni strani.
KD Zgovorna tišina je v slovenskem prostoru že vrsto let zelo prepoznavno in se v glavnem zavzema za popularizacijo kartuzijanske duhovnosti in koralne glasbe. Kartuzijani v samostanu Pleterje živijo asketsko, v tišini, premišljevanju in v molitvi…
Skupne molitve v koru in sv. maše še vedno pojejo v latinskem jeziku, zato je nepozabno doživetje njihovega nočnega officija, ki traja od 23.00 do 2.00 ure zjutraj…
Vljudno Vas vabim na spominski koncert, ki bo v stari gotski cerkvi v samostanu Pleterje
Evropski dnevi judovske kulture (EDJK) so vseevropski projekt, ki že devetnajsto leto zapored obiskovalcem prireditev, organiziranih v sklopu projekta, ponuja poglobljen vpogled v posamezne vidike judovske kulture in dediščine. Vsako leto se v projekt vključijo organizatorji iz okoli tridesetih evropskih držav, lani pa so prireditve potekale v 420 evropskih mestih. V Sloveniji bodo evropske dneve judovske kulture obeleževali v Mariboru, Ljubljani, Lendavi, Murski Soboti in Negovi. Dnevi bodo potekali od 1. septembra pa vse do 4. oktobra 2018.
Osrednji naslov letošnjega projekta so Pripovedovanja, slovenski organizatorji pa so ob tej priložnosti pripravili raznovrsten program: dneve odprtih vrat, strokovno vodenje po razstavah in muzejih, odprtje več različnih razstav, gledališke predstave, koncert judovske glasbe, interaktivne delavnice itn.
V mariborski sinagogi so dogodek v soboto, 1. 9. 2018, poimenovali Do strpnosti s pripovedkami, s čimer želijo opozoriti, da antisemitizem žal še ni izzvenel, v zadnjem času se celo krepi. Pripravili so tudi interaktivne delavnice, ki so jih zasnovali na kratkih filmih, ki jih je pripravila Narodna knjižnica Izraela. Judovske pripovedke je bral Robert Waltl. Pripovedovanje je eden najstarejših načinov za ohranjanje kulturnega izročila in identitete posameznih narodov, ustno izročilo pa ima v judovski tradiciji še posebej pomembno mesto. Marjetka Bradač, koordinatorica kulturnih programov v mariborski sinagogi, je na otvoritvi povedala, da si v njihovem centru prizadevajo za ohranjanje judovske kulture v Sloveniji z različnimi predstavitvami judovske zgodovine. S tem spodbujajo k spoznavanju drugih kultur ter predvsem k strpnemu dialogu in medsebojnemu spoštovanju.
Že kar nekaj časa je znano, da evropske prestolnice kulture v Veliki Britaniji leta 2023 ne bo! Evropska komisija je namreč že lani novembra letos zaradi brexita prekinila izbirni postopek in Veliki Britaniji dokončno odrekla organizacijo prestižne Evropske prestolnice kulture (EPK)… Zato so bili župani mest, ki so se potegovala za ta prestižni naziv, naravnost besni na EU, saj so si obetali velike zaslužke za svoje lokalne skupnosti. Ta mesta so bila; severnoirski Belfast, škotski Dundee, ter angleška mesta Leeds, Milton Keynes in Nottingham. Na britanskem predstavništvu pri EU pa prizadeto opozarjajo, da s tem, ko zapuščajo EU, ne pomeni, da zapuščajo tudi Evropo … Ni kaj, politika je in bo ostala cipa.
Po dvajsetih letih je v knjižni obliki končno izšla povsem nevsakdanja knjiga z naslovom Prazniki v potezi in besedi, ki je posvečena priljubljenemu pokojnemu trnovskemu župniku Janezu Pogačniku. Knjiga prinaša deset risb Janeza Bernika in deset pesmi Jožeta Snoja ob poetičnih umetnostnozgodovinskih interpretacijah dr. Milčka Komelja. Bernikova in Snojeva dela so namreč nastala že leta 1998 in 1999, kot v uvodu pojasnjuje dr. Malina Schmidt Snoj, na predstavitvi knjige pa je sodelovala še Tadeja Petrovčič Jerina. Knjigo so v založništvu Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani predstavili že v ponedeljek, 7. maja 2018, na literarni matineji.
ŽUPNIK JANEZ POGAČNIK, DUŠA IN SRCE TRNOVSKE FARE
Malina Schmidt Snoj je knjigo označila kot trojček umetniških podob, zapisov ob njih in pesmi, ki nas vodijo v duhu praznikov cerkvenega leta. Poudarila je, da je izvirno idejo o zasnovi te knjige podal pokojni trnovski župnik Janez Pogačnik, ki je od svojega prihoda v trnovsko cerkev avgusta 1979 pa do svojega rojstnega in smrtnega dne 6. februarja 2003 urejal, prenavljal in lepšal svojo cerkev znotraj in zunaj. Malina Schmidt Snoj je povedala,da se je župnik zbližal s številnimi umetniki, kulturniki, znanstveniki, pomladnimi politiki in drugimi izobraženci, ki so se na Prešernov praznik udeleževali njegove vsakoletne maše za umetnike in večerne maše za domovino ob prazniku dneva državnosti; tej maši je vselej sledil veličasten kres na župnijskem vrtu. Župnik Janez si je namreč“vseskozi prizadeval z literarnimi večeri, razstavami, predavanji, razpravami in drugimi kulturnimi prireditvami približati umetnost oltarju in oltar umetnosti.”
PESTRO KULTURNO ŽIVLJENJE NA TRNOVEM
Dr. Milček Komelj je med drugim omenil dolgo zgodovino srečevanj pri trnovskem župniku, pri katerem so se ob jedači in pijači kresala mnoga mnenja in delali načrti, ki so se zatem uresničevali. Med gosti je omenil še Nika Grafenauerja, Tineta Hribarja in Marjana Tršarja, gotovo jih je bilo, vsaj občasno, še več. Janez Pogačnik si je zamislil nekakšen preizkus njihove versko-umetniške dojemljivosti in sklenil dati župnijskemu glasilu – oznanilu Trnovo, ki ga je sicer tiskal od leta 1988, posebno vsebino: z Bernikom sta, glede na pomene cerkvenih praznikov, že spomladi 1998. leta izbrala deset njegovih podob, poimenovanih “dnevniške risbe”, ki jih je umetnik tista leta ustvarjal in označeval le z datumi; od septembra 1998 do junija 1999 so se vsak mesec pojavljale v oznanilu in sploh niso naletele na odklonilen odmev. Spremljale so jih še pretanjene pesmi Jožeta Snoja in značilne poetične razlage Milčka Komelja.
USODA GROHARJEVIH POSLIKAV
V nadaljevanju večera sta Komelj in Snoj predstavila župnika Janeza Pogačnika kot ljubitelja novotarij in nasploh družabnega, preprostega.
človeka, ki se je po Ljubljani vozil s kolesom. Tako se je z Jožetom Snojem seznanil dobesedno na cesti. Pogačnik je imel neverjetno moč povezovanja in privabljanja ljudi. Glede teoloških tem je bilo veliko “kreganja”. Komelj, ki je spregovoril o Groharjevi žalostni usodi v trnovski cerkvi, je spomnil na odločitev tedanjega župnika Vrhovnika, češ da v cerkvi ne bo nihče več slikal. Pogačnik pa je to naredil tudi v počastitev samega Groharja. Ob tem je Milček Komelj omenil še epizodo z Groharjevo načrtovano poslikavo kupole trnovske cerkve, ki se je končala pri prvi freski, Bernik pa, nasprotno, ni naredil fresk, ampak štiri velike tabelne slike, ki so sedaj na štirih stenah pod samo kupolo, ki je ostala neposlikana.
ZAKLJUČEK
Na koncu zanimivega srečanja je Jože Snoj bral svoje pesmi ob sočasni projekciji Bernikovih risb, Milček Komelj je prebral svoj komentar, urednica Tadeja Petrovčič Jerina pa je Bernikove risbe predstavila kot mapo z naslovom Katharsis, pesmi Jožeta Snoja pa kot cikel Confessio. Komeljevi komentarji so pesniški in razlagalni, bolj kot umetnostnozgodovinski ali teoretski, predvsem pa so zelo razumljivi vsem, za razliko od “luninega jezika” sodobne slovenske likovne teorije in razstavnih besedil.
(Vir: Povzeto po spletu. Besedilo in fotografije: Marijan Zlobec)
Kmalu bo minilo leto dni (15. 11. 2017), odkar se je v slaščičarni Maximarket v Ljubljani sestala skupina prijateljev in kulturnikov iz Ljubljane in Novega mesta. Pogovarjali so se o prvem letu dejavnosti Kulturnega društva Severina Šalija in snovali delovni načrt aktivnosti za leto 2018. Na plodnem srečanju je bila sprejeta pobuda, da KDSŠ v letu 2018 ob 70. življenjskem jubileju predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja izda monografijo o njegovem ustvarjalnem opusu.
Tako smo začeli polni optimizma in upanja, da bomo s skupnimi močmi lahko uresničili tako veličasten projekt. Ko smo premagali začetne organizacijske, finančne, vsebinske in oblikovne težave, nas je nastajajoča knjiga vse bolj navduševala. Zbrano in po poglavjih urejeno je celotno gradivo, ki v tipkopisu obsega več kot 900 strani večjega formata. Tudi izbor slikovnega gradiva in prispevkov, redaktorski popravki in številna posvetovanja z oblikovalko in tiskarno so že za nami. Sredi dela se je dokončno oblikoval tudi naslov monografije, ki je ŽIVLJENJE Z UMETNOSTJO. Knjiga je izredno zanimiva, še posebej za Dolenjsko in Novo mesto. Ima naslednje sklope: spominska pričevanja iz otroštva, o Novem mestu in Dolenjski, univerzitetni študij, umetnostna zgodovina in kritika, umetniki in likovni akademiki v verzih, slovenstvo, slovenski jezik, sporočilo umetnosti in drugo. Rdečo nit celotne knjige predstavlja Novo mesto, njegovi za umetnost dojemljivi ljudje in nacionalno in mednarodno pomembni umetniki. Navsezadnje knjiga izraža tudi Komeljevo ljubezen do materinega jezika in do mehkobne Dolenjske, tako kot je mehkobna in nežna jubilantova notranjost.
GALERIJA BOŽIDARJA JAKCA BOGATEJŠA ZA 15 JAKČEVIH SKIC
Člani Rotary kluba Ljubljanaso Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki konec septembra podarili petnajst originalnih Jakčevih skic skupaj z zbirko kratkih verzov. Na skicah je umetnik upodobil člane Rotary kluba med letoma 1934 in 1941, medtem ko zbirko verzov sestavljajo kratki verzi o članih kluba, ki so jih člani spesnili drug o drugem. V tistem obdobju je bil slikar Božidar Jakac član kluba. Skice in verzi izražajo pomemben del v mozaiku takratnega Jakčevega življenja.
(Vir: Dnevnik, foto: splet)
GOSLARSTVO NA SLOVENSKEM
Zbirka glasbil na Ptujskem gradu je nacionalnega pomena in je najbogatejša v Sloveniji, saj šteje okoli 300 glasbil za igranje umetne in ljudske glasbe. V Sloveniji so godala izdelovali že od konca 17. stoletja, med njimi sta tudi dve violini in violončelo glasbenika, pedagoga in goslarja Maksimilijana Skalarja. Ob 110. obletnici Skalarjevega rojstva so v petek, 5. oktobra 2018, v Pokrajinskem muzeju Ptuj -Ormož odprli simpozij o goslarstvu na Slovenskem. Na simpoziju so osvetlili različno problematiko tovrstne kulture, od historičnih uvidov do sodobnosti, po znanstvenih prispevkih pa je bila okrogla miza z mladimi slovenskimi goslarji.
(Vir: Večer, foto: splet)
IZPOSOJE KNJIG V KNJIŽNICI POŠTENJA NIHČE NE KONTROLIRA
Na dvorišču osnovnih šol v Genterovcih in Dobrovniku v Prekmurju delujeta posebni knjižnici, kjer izposoje knjig nihče ne kontrolira, zato knjižnico imenujejo kar knjižnica poštenja. Gre za leseno omaro s knjigami, ki jih ljubitelji lahko vzamejo, preberejo in jih potem vrnejo. Knjige so podarili starši otrok. Na šoli, je povedala ravnateljica Valerija Šebjanič, posvečajo branju veliko pozornosti in šolarje ves čas spodbujajo k branju. Knjižnica temelji na načelu poštenosti, saj izposoje nihče ne kontrolira. Ideja knjižnice na prostem ni izvirna, saj jo že dolgo uresničujejo po vsem svetu.
Vse od ustanovitve Društva Novo mesto izhaja tudi društveno glasilo IZZIV. Publikacija izhaja na šestnajstih straneh dvakrat letno, 15. junija in 15. decembra, v formatu B, velikosti 25×35 cm. Pogrešam veliko podatkov, ki so običajno v kolofonu in bralcem sporočajo, kdo izdaja glasilo, kakšna je sestava uredniškega odbora, manjka podatek o nakladi, najpomembnejše pa je, da glasilo nima številke ISSN, kar pomeni, da ni prijavljeno pri ustrezni službi v NUK-u. Škoda!Člani društva glasilo dobivajo brezplačno oziroma ga plačajo s članarino, sicer pa znaša letna naročnina 5 €. Glasilo nima zaporedne številke, izhaja pa že sedemnajsto leto.
Z zanimanjem sem prelistal zadnjo številko glasila, ki je izšla 15. junija letos in je zelo aktualna. Kar na šestih straneh, z začetkom na naslovnici,Slobodan Novaković in Mateja Jaklič kritično obravnavata zagatne rešitve novomeškega prometa, tako z umestitvijo v prostor vzhodne obvoznice in novega mostu čez reko Krko v Ločni. Prepričana sta, da načrtovalci objektov ne posvečajo dovolj pozornosti kakovostnemu arhitektonskemu oblikovanju, dolgo pričakovana vzhodna obvoznica pa sploh ne bo razbremenjevala mestnega prometa, ampak bo postala plačljiva hitra cesta.Občani se zato lahko upravičeno sprašujejo, za kakšno prevaro spet gre. V nadaljevanju predsednik društva Tomaž Golob piše o načrtovani sporni pozidavi v parku, na prostoru med Kulturnim centrom Janeza Trdine in Novega trga, ter o pomenu arkadnih hodnikov na Glavnem trgu. Naravovarstvenik Mitja Simič pa s svojim pisanjem opozarja na sporno novo lokacijo mestnega plavalnega bazena na lokaciji v Češči vasi. Občinski svet jo je namreč brez javne razprave soglasno sprejel. Mitja Simič je o tem zapisal:»Nenavadno je, da se Novo mesto, ki se ima za zeleno in ekološko osveščeno, odmika od lokacije, ki je dobro dostopna z vseh vidikov trajnostne mobilnosti, kot so potniški promet, dobra dostopnost peš in s kolesom itd., ter sili meščane, da se usedejo v svoje avtomobile in se odpeljejo plavat v bližnjo vas.«Tem aktualnim prispevkom sledi razmišljanje Janeza Pence o potniškem in tovornem prometu na cestah in železnici, Saša Mikec piše o prvi večji poslikavi na betonskih površinah (mural), sledi še poročilo o delu Društva Novo mesto v letu 2017, Darja Peperko Golob pa je izčrpno predstavila Janeza Cesarja (1896–1965), slovenskega gledališkega igralcaiz Dolnje Težke Vode.
V sredo zvečer, 26. septembra 2018, je bila v Cankarjevem domu premiera Cankarjevega Hlapca Jerneja. Ta socialna povest je izšla leta 1907 v času Cankarjevega aktivnega vključevanja v politiko. Bil je pripadnik socialnodemokratske politične stranke, a na volitvah ni uspel. Cankar je v tej povesti opozarjal na spopad med pravico lastnine in pravico delavcev. Delo pripoveduje o hlapcu Jerneju in krivici, ki se mu je zgodila.
Hlapec Jernej je po štiridesetih letih garanja čez noč nagnan na cesto. Prepričan, da sadovi dela pripadajo tistemu, ki je delo opravil, odide po svetu v iskanju svoje pravice. Zaman.»Pravica je ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili.«Šele tik pred smrtjo se Jernej ozre na svoje življenje in si prizna, kdo oziroma kaj je. Kako naj gledamo mi, ki še gledamo naprej? Generacija, obsojena na podcenjeno delo. Razmerje hlapec–gospodar še zdaleč ni preseženo, počasi in vztrajno postaja neopažen poslovni model. Izkoriščanja in človeka komaj še vrednega življenja nam ni treba iskati v oddaljenih deželah, dovolj je, da se ozremo po naših ulicah. Najeti izvajalci pristaniških storitev v Luki Koper, čistilke na šolah, gradbeni delavci na naših promenadah, vozniki avtobusov na izletih, mladi arhitekti v elitnih birojih …V času vseobsegajočega individualizma bomo kot družba težko obstali, če bo problem drugega ostal zgolj njegov problem. Hlapec lahko neha biti hlapec, a si mora hlapčevstvo najprej priznati. Je to zgolj njegov osebni problem? Njegov lastni neuspeh?
V Cankarjevi povesti beremo: »Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!«
V petek zvečer, 21. septembra 2018, je bil v Klubu Cankarjevega doma pogovor z nominiranci za 26. Rožančevo nagrado. Prejel jo je Jasmin B. Frelih za zbirko Bleda svoboda, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Nagrada je bila podeljena dan kasneje na Trubarjevi domačiji na Rašici. Žirijo so sestavljali predsednica Ifigenija Zagoričnik Simonović, Marko Golja, Mateja Komel Snoj in Tomo Virk.
UTEMELJITEV KOMISIJE
Žirija je v utemeljitvi zapisala: «Z Bledo svobodo Frelih poskuša tudi v esejistiki, in sicer nič manj velikopotezno kot v romanu in kratki prozi – poetika njegovega eseja je celo nekoliko podobna tej zadnji. Pred bralcem je izbrušena literarna govorica, v mnogih pogledih proza, nabita s sugestivnostjo, ki skozi meandre leposlovne retorike enako nagovarja tako njegov estetski čut kot potrebo po refleksiji.Jasmin B. Frelih težave sodobnega sveta – zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistične etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike – reflektira tako, da tudi bralca spodbudi k refleksiji. Njegovi eseji namreč klub veliki sugestivnosti niso naravnani na bralčevo pasivno sprejemanje avtorjevih pogledov in privzemanje njegove perspektive, temveč ob avtorjevi diskretnosti učinkujejo bolj kot pobude za nadaljnje razmišljanje, bodisi dialoško bodisi monološko.«
DRUŠTVO MARJANA ROŽANCA
Med finalisti za Rožančevo nagrado so bili še nedavno umrli Andrej Capuder za knjigo Zamrznjene besede, Peter Kovačič Peršin za Stopinje v pesku zgodovine in Urša Zabukovec za knjigo Vse živo. Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Zdaj nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca, ki ga vodi frančiškan prof. dr. p. Edvard Kovač.
ZAKLJUČEK
Od leta 1993 pa do danes so Rožančevo nagrado prejeli Drago Jančar (trikrat),Tomo Virk, Aleš Berger, Edvard Kovač, Vinko Ošlak, Gorazd Kocjančič, Miklavž Komelj, Andrej Capuder in drugi. Kot poklon Rožancu so v društvu te dni organizirali več dogodkov. V torek je v Volčjem Gradu na Primorskem potekalo srečanje ob spominski plošči Rožancu, sledil je tradicionalni večer z letošnjimi nominiranci v Knjižnici Komen. Veliki finale pa je bil v soboto, 22. 9. 2018,na Trubarjevi Rašici.
(Vir: Wikipedija, Dnevnik, Delo)
Zbral in uredil: Franci Koncilija
Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.
