Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGODBA

Tako je naslov kriminalnemu romanu priljubljene in uveljavljene novinarke Mojce Širok, dolgoletne poročevalke RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Mojca Širok je knjigo predstavila v sproščenem pogovoru s Carmen L. Oven 10. aprila v Mladinski knjigi v Novem mestu.

Pred Pogodbo je napisala tri knjige: prva je Zadnji rimski cesar, v kateri predstavlja Silvija Berlusconija, v drugi knjigi Oblast brez obraza odkriva zapletene tančice italijanske politike in mafije, v tretji knjigi Od Benedikta do Frančiška pa predstavlja zadnja dva papeža. Pogodba je njena četrta, vendar prva leposlovna knjiga. Gre za kriminalni roman, napisan v sočnem in tekočem jeziku, v katerem bralca ob močnih likih, živih dialogih in nepredvidljivih zapletih odpelje v osrčje mafijskega dogajanja. Zgodba, ki se začne s krutim umorom odvetnika v Palermu na jugu Italije, je popolnoma izmišljena, a temelji na resničnih dogodkih. Dogajanje se zgodi v treh dneh, vsak dan pa je opisan v sedemnajstih poglavjih. Zgoščeno žanrsko pisanje zadrži bralca v napetosti od prvega do zadnjega stavka. Zato ni čudno, da je avtorica proti koncu romana bralski fokus iz intimnih človeških zgodb pretanjeno razširila na skorumpirano družbo.  Kritiki menijo, da je na tej ravni roman možno primerjati z razmerami v Sloveniji. Širokova je še poudarila, da zaradi knjige nima težav z italijansko, še manj s slovensko mafijo in da je pri pisanju niso zanimala  kriminalna dejanja, ampak predvsem posledice takšnih dejanj na ljudi. Problem mafije je, da človeška življenja uravnava nekdo drug, ne pa ljudje sami.

Večer z Mojco Širok, ki se ga je udeležilo okoli trideset ljudi, je potekal izredno  sproščeno, saj je znala pisateljica z odgovori spontano ustvariti zanimivo, na trenutke pa tudi humorno vzdušje, kar so poslušalci nagradili s ploskanjem. Mojca Širok je na koncu pogovora poudarila, da se zaveda zahtevnosti današnjih bralcev, zato jih ni mogoče pretentati s cenenimi puhlicami. Mojca Širok je s knjigo Pogodba zmagala na literarnem natečaju za knjižno nagrado modra ptica.

Besedilo in foto: Franci  Koncilija

PIONIRKE SLOVENSKE ARHITEKTURE

V arhitekturni galeriji Dessa v Ljubljani je že od 5. marca 2018 odprta zanimiva tretja arhitekturna razstava V ospredje III. : pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo v sodelovanju z galerijo DESSA pripravila Center arhitekture Slovenije in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. Na razstavi so predstavljena dela desetih diplomantk znanih arhitektov Jožeta Plečnika, Eda Mihevca in Edvarda Ravnikarja.

Namen razstave je predstaviti strokovni in širši javnosti pomemben del »anonimne« in zamolčane evropske kulturne dediščine 20. stoletja, ki jo je soustvarilo osem slovenskih žensk, drugi dve pa sta bili rojeni v Beogradu in v Zagrebu. Njihova strokovna dejavnost je bila na področju arhitekture, notranjega in industrijskega oblikovanja, krajinske arhitekture, urbanizma in gradbeništva, torej v poklicih, ki so oziroma veljajo za tradicionalno moške.

Beograjčanka Carmen Jež Gala (1925 – 1965) se je uveljavila na področju železnih konstrukcij, športnih objektov in mostov, kjer izstopata smučarska skakalnica v Zgornji Šiški in tribuna FD športnega objekta v Šiški.

Staša Blažič Gjura (1929 – 2014) je v času poklicne kariere je njena ustvarjalnost postala najbolj prepoznavna na področju starih kulturnih spomenikov, kot so: stiški dvorec, Plečnikove Žale, Plečenikova tržnica, Grad Bogenšperk, graščina Dol pri Domžalah, grad Kodeljevo in grad Fužine v Ljubljani, kjer je danes arhitekturni muzej.

Milica Detoni (1926 – 1961) pa se je uveljavila s svojim strokovnim delom pred vsem na Dolenjskem. Sodelovala je pri obnovi sledečih gradov; Otočec, Stari grad in Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi, ter spomenik ženskim demonstracijam leta 1943 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Zagrebčanka Ljerka Finžgar (1937) se je pretežno ukvarjala z oblikovanjem pohištva in je sodelovala s takratno tovarno Meblo iz Nove Gorice.

Metka Vrhunc (1939) je oblikovala tekstil in raziskovala lastnosti usnja. Njena kolekcija imenovana Popek je bila nagrajena s častno pohvalo BIO 15. Leta 1979 pa je za svoje delo prejela nagrado Prešernovega sklada.

Nataša Štupar Šumi, roj. Suhadolc (1927) pa je obnavljala gradove na Primorskem, kot so Rihemberk pri Braniku, Vogrsko pri Renčah in Štanjel pod vodstvom Marijana Zadnikarja, Naceta Šumija in drugih. Zelo uspešno pa je sodelovala pri obnovi Škrateljnove hiše pri Divači iz 17. stoletja, kjer sedaj deluje Muzej slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Špela Valentinčič Jurkovič (1931) je ena izmed najuspešnejših slovenskih konzervatork, kjer je še posebno prepoznavna po ohranjanju Dolenjske kulturne dediščine in gradov, kot so: Hmeljnik, Turjak, Smlednik, Mokrice, Soteska, Stari grad, Žužemberk, Višnja Gora, Goričane in Polhov Gradec. Za obnovo slednjega pa je leta 1994 prejela Steletovo priznanje.

Bibijana (Biba) Bertok (1941) se je v svojem življenju ukvarjala pretežno z oblikovanjem otroškega pohištva v sodelovanju Tovarne lesne galanterije v Rimskih Toplicah.

Ksenija Šetina Grum (1925) je izdelovala načrte za izgradnjo čistilnih naprav za čiščenje odpadnih voda. Tako je izdelala načrte za sledeče čistilne naprave: V Škofji Loki, Ajdovščini, Grosuplju, Novem mestu, Jesenicah, Kopru in skupne čistilne naprave za odpadne vode v Domžalah in v Kamniku.

Marija Vovk (1931) je arhitektura študirala tudi na Finskem, kjer se je srečala s povsem novimi humanimi in socialnimi razsežnostmi. Pod vplivom švedskih kolegov pa se je kasneje usmerila v študij barvnih poslikav pročelji stavb, pred vsem v Ljubljani in v Splitu. 

Otvoritev odmevne razstave se je udeležilo vseh sedem še živečih umetnic, razstava pa bo odprta do 19. aprila letos.

Pripravila: Milena Novak

Februarska reminiscenca na Prešerna

Ves mesec februar je bil in bo tako ali drugače v znamenju našega najpomembnejšega pesnika dr. Franceta Prešerna, ko 8. februarja praznujemo slovenski kulturni praznik ali Prešernov dan. Prvi sklep o podeljevanju Prešernovih nagrad je ljubljanski mestni svet sprejel že leta 1938, prve nagrade pa so bile podeljene naslednje leto. Po vojni, še leta 1945 je tudi predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta razglasilo ta dan za kulturni praznik, prve nagrade v socialistični Sloveniji pa so bile podeljene leta 1947. Od leta 1991 je ta praznik dela prost dan.

Preberi več Februarska reminiscenca na Prešerna

Razstava Ivan Cankar … in njegova pravica

V prvem preddverju Cankarjeva doma je od 15. januarja 2018 na ogled razstava, ki obiskovalcu daje vpogled v ustvarjanje velikega slovenskega literata Ivana Cankarja. V Cankarjevem letu (letos namreč mineva 100 let od njegove smrti) se bo zvrstilo še veliko dogodkov, ki bodo osvetlili pogled na življenje in delo slovenskega modernista.

Preberi več Razstava Ivan Cankar … in njegova pravica

Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

Ob letošnjem 2. februarju, Svetovnem dnevu mokrišč, ki ga vsako leto obeležujemo v okviru Ramsarske konvencije o mokriščih, je poudarjena vloga dobrega stanja mokrišč pri sobivanju narave in človeka v urbanih območjih.

Z vedno intenzivnejšo urbanizacijo je vloga ohranjenih naravnih ekosistemov v urbanem okolju pomembna za kvalitetno življenje lokalnih prebivalcev, boljše počutje obiskovalcev in prijetnejše delovno okolje ter obrambo pred vse intenzivnejšimi posledicami podnebnih sprememb. Med številnimi tipi mokrišč so na svetovni ravni pri tem najpomembnejša obalna mokrišča kot so mangrove ali obalni koralni grebeni, med celinskimi pa naravni nižinski tokovi rek s poplavnimi ravnicami in deltami ter šotna barja.

V urbanih območjih po svetu živi polovica vsega prebivalstva in ocenjuje se, da se bo to število v naslednjih 30 letih povečalo na 66% ali 6,3 milijarde. Mesta se nenehno širijo in posegajo v naravna okolja, tudi mokrišča. V Sloveniji imamo še vedno nekaj razmeroma ohranjenih ali obnovljenih mokrišč v urbanih območjih: na obali, ob rekah in v poplavnih ravnicah ter na kraških poljih. Ta mokrišča znatno prispevajo k poplavni varnosti in blažijo ali uravnavajo izredne dogodke ter so območja bogate biotske raznovrstnosti, sprostitve, izobraževanja in rekreacije lokalnega prebivalstva ter obiskovalcev in turistov, ki jih naravne danosti Slovenije privabljajo iz različnih koncev sveta.

Preberi več Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

70 let Slovenske filharmonije

30. decembra 1947 je slovenska vlada na pobudo Novomeščana, skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba, izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.

Marjan Kozina

 Prvi direktor in umetniški vodja te naše osrednje glasbene ustanove je bil Marjan Kozina, prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije pa je bil izveden 13. januarja 1948 pod vodstvom španskega dirigenta Salvadorja Bacarisse.

Na 70-letnico izvedbe prvega koncerta so koncert z enakim sporedom ponovili pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.

Slovenska filharmonija se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) postavlja ob bok najstarejšim na svetu. Med številnimi uglednimi umetniki, ki so postali častni člani Slovenske filharmonije in njene predhodnice Filharmonične družbe, srečamo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Niccoloja Paganinija, Johannesa Brahmsa, Carlosa Kleiberja, Uroša Kreka, Primoža Ramovša in številne druge.

F. K.

Plečnikova Ljubljana potuje po svetu

V Plečnikovem letu so lani v Ljubljani zasnovali ministrstvo za kulturo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Plečnikova hiša (Muzeji in galerije Ljubljana) razstavo Plečnikova Ljubljana. Na njej so predstavili različne tipe arhitektur, saj so želeli pokazati večstransko razsežnost Plečnikovega ustvarjanja. Razstavo so prvič postavili marca lani v avli ministrstva za kulturo. Razstava Plečnikova Ljubljana sedaj potuje po slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih po vsem svetu. V Moskvi so 14. januarja s to potujočo razstavo odprli Sezono slovenske kulture 2017/18 v Rusiji.

Mož, ki ljubi slovenščino

V začetku januarja letos je bil za Delovo osebnost leta 2017 izbran jezikoslovec, literarni zgodovinar, leksikograf in raziskovalec izr. prof. dr. Kozma Ahačič, namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

Izr. prof. dr. Kozma Ahačič

Napisal je dve knjigi za osnovnošolce in dijake z naslovom Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat. Knjigi sta bili odlično sprejeti in prodani že v nekaj tisočih izvodih.

Izbor jezikoslovca prof. dr. Kozme Ahačiča za Delovo osebnost leta 2017 je bila prvovrstno presenečenje ne le za samega nagrajenca, temveč tudi za javnost. To je pravzaprav priznanje vsem Slovencem, saj je skrb za jezik vselej ključna za ohranitev naroda in njegove zavesti, veliko medijsko prepoznavnost pa razume kot darilo slovenskemu jezikoslovju. Ahačič je bil izbran med desetimi izjemnimi kandidati, nagrajen pa je bil tudi zaradi vzpostavitve in urejanja zelo obiskanega spletnega jezikovnega portala Fran. Eden izmed nominirancev Boris A. Novak je v izboru prepoznal izraz zavesti o reševanju in pomembnosti slovenskega jezika, kar je bila vedno temeljna dejavnost humanistike na Slovenskem. Novak je še kritično dodal, da država ne skrbi dovolj za jezik, za umetnost in kulturo nasploh. Tudi ostali nominiranci so menili, da to priznanje nedvomno kaže na prebujeno zavest o vlogi jezika, še posebej ko imamo samostojno državo v 500-milijonski Evropi narodov.

(Vir: Nedelo)
Povzel: F. K.