Arhivi Kategorije: Spoznavamo

Spoznavamo

MONOGRAFIJA O SODOBNIH TRŽAŠKIH PESNICAH

Komentiraj

Dr. Vilma Purič, Slovenka, ki živi in ustvarja v Trstu, je leta 2018 uspešno doktorirala s področja literarnih ved. Na tej podlagi je nastala obsežna monografija z naslovom Sodobne tržaške pesnice, ki jo je letos jeseni objavila tržaška založba Mladika. Dr. Vilma Purič je po diplomi iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa še diplomi z leposlovne fakultete tržaške univerze, stopila na pedagoško pot. Trenutno poučuje slovenščino na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu. Potem ko je izdala dva romana (Burjin čas, 2009, in Brez zime, 2011),se je Puričeva uveljavila predvsem kot recenzentka, avtorica spremnih besed in literarna kritičarka. Srečanje je povezovala Nadia Roncelli, urednica knjižnih izdaj pri založbi Mladika.

Dr. Vilma Purič
Nadia Roncelli

PREDSTAVITEV KNJIGE

Na predstavitvi tržaške založbe Mladika, ki je bila v torek, 22. septembra 2020, so poleg drugih številnih edicij slovesno predstavili tudi obsežno monografijo dr. Vilme Purič. V pozdravnem nagovoru je vse prisotne pozdravil predstavnik Mladike Ivo Jevnikar, s svojimgovorom pa je nadaljeval predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, ki je poudaril moč slovenske zamejske književnosti, tako na Tržaškem in Goriškem kot na Koroškem in Štajerskem. Poudaril je, da Ljubljana morda še vedno ne razumne, da je bil Trst vedno ali skoraj do najnovejše dobe večje mesto od sedanje slovenske prestolnice, v njem in okolici je živelo več Slovencev, kot je imela Ljubljana sploh vseh prebivalcev, imel je svoj Narodni dom, svoj dnevni in revijalni tisk, svoje šolstvo in seveda svoje ženske, ustvarjalke, literatke, emancipiranke, kot jih je – sicer posejane bolj poredko – imela Ljubljana.

Ivo Jevnikar
Dušan Merc

V nadaljevanju je Nadia Roncelli predstavila sijajno knjigo dr. Vilme Purič, pri čemer je poudarila, da smo s to knjigo vstopili v svet, ki ga centralna Slovenija in Ljubljana ne poznata niti ne priznata. Puričeva s to knjigo ni presegla zgolj slovenskega zamejskega prostora, ampak je sprejela pod streho slovenskih tržaških pesnic tudi italijanske pesnice. Roncellijeva je v nagovoru še dejala, da je dr. Vilma Purič v knjigo vnesla prepletanje najrazličnejših kultur v Trstu z vsemi konflikti. Eksperti ugotavljajo, da sta v knjigi opisana širši zgodovinski kontekst literarnega dogajanja in inštrumentarij, s poudarkom na feministični literaturi in študijah spolov, tako rekoč novih spoznanj in definicij modelov spolne identitete, s čimer povojna generacija pesnic pravzaprav nadaljuje ambientalno, socialno in ustvarjalno-intelektualno držo žensk, kakršno bi v Ljubljani pred drugo svetovno vojno lahko opazili okrog revije Ženski svet.

MONOGRAFIJA PURIČEVE JE KOT MILOST IN ODREŠENJE

Avtorica knjige dr. Vilma Purič ni pesnica in ne pozna pesniške zavisti, rivalstva, ega, pozna pa moč ustvarjalnosti prozne erotike kot avtorica dveh romanov: Burjin čas in Brez zime. Ve in čuti, kaj je ustvarjanje, ki ga dolga leta spremlja kot literarna kritičarka ter esejistka (Pesniki pod lečo), in to se pri prebiranju njene knjige pozna. Knjiga Sodobne tržaške pesnice je knjiga primerjalno-raziskovalne zrelosti, ki povezuje vse ustvarjalno izvorno, pogumno, moderno, če že ne kar avantgardno, in seveda vse, kar presega čas in prostor, vse konvencije, ter daje pesnicam nov, samosvoj profil, vsebino, izpoved, čutenje, moč, pogum, občutljivost, invencijo, fantazijo, emocijski razpon …, lahko bi rekli milost in po svoje še odrešenje. Med slovenskimi pesnicami je Puričevi najljubša Irena Žerjal z enajstimi pesniškimi zbirkami, potem Ljubka Šorli in Bruna Marija Pertot …, med italijanskimi Lina Galli in Anita Pittoni in druge. To so pesnice, ki odlično obvladajo tako italijanščino kot slovenščino.

ZAKLJUČEK

Knjiga ima uvod z opisom teoretskih izhodišč, potem pa sledi zgodovinski in kulturni kontekst: Trst zaprto ali odprto mesto? Zgodovinski pregled dogodkov od konca druge svetovne vojne do zaščitnega zakona (14. 2. 2001). Sledi poglavje Rekonstrukcija slovenskega kulturnega sistema na Tržaškem po letu 1945, medtem ko je najobsežnejši pregled pod naslovom Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Nobenega dvoma ni, da se je Slovenka dr. Vilma Purič v Trstu odlično pesniško emancipirala, morda bi primerjalno veljalo potegniti še vzporednico s centralno Slovenijo in njeno vse bolj udarno feminizacijo, ne nazadnje z množico festivalov idr.

Viri: Večer in Delo, fotografije pa so s spleta

Avtor: Marijan Zlobec

Spoznavamo

Na sprehod po Cankarjevi življenjski poti

Komentiraj

Pripravila: Manja Žugman

V Mestnem muzeju Ljubljana že od meseca junija (19. 6. 2018) poteka razstava o življenju in delu Ivana Cankarja, katere avtorsko zasnovo podpisuje dr. Blaž Vurnik. V razstavne prostore obiskovalca pelje stopnišče, ki ga krasijo bele krizanteme in zdi se, da na tovrsten način še mnogo bolj vtisno naznanjajo 100-letnico smrti velikega slovenskega literata.

Muzejski prostori so v ozadju obogateni z izrisanimi črno-belimi podobami pisateljeve rodne Vrhnike in vseh drugih mest in okolij, v katerih je Cankar živel in ustvarjal. Ob teh se nizajo podobe družinskih članov in prijateljev, v zaprtih predalčkih pa se skrivajo številna pisma, rokopisi in odlomki iz knjig. Kot zanimivost velja omeniti ilustracije znamenitega Hinka Smrekarja, ki je opremil veliko Cankarjevih del, hkrati pa dobi obiskovalec na vpogled še številne naslove dnevnega časopisja ter literarnih revij, ki so izhajale v tedanjem času.

  

Del razstave so številne razglednice, ki jih je pisatelj pošiljal iz Ljubljane ali Dunaja v rodni dom ali pa svojim ljubeznim in ki so danes v lasti in hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice. Obiskovalec se lahko ustavi v razmisleku ob mnogoterih citatih oziroma mislih, ki ga spremljajo tako na tleh kakor tudi na stenah. Kot zanimivost z razstave velja omeniti, da je pesem Pes, maček in miši Cankar objavil v reviji Vrtec (1892) pod psevdonimom Prepiračev, prav tako pa, da je pesem Ivan Kacijanar, ki jo je imel za domačo nalogo, objavil v Ljubljanskem zvonu (1893) in z njo zaslužil prvi honorar. Na eni izmed fotografij si je moč ogledati tudi neskončnost cesarske ceste, ki jo je pisatelj v svojih delih večkrat omenjal in ki mu je pomenila brezdomstvo, iskanje, nemir ter nikoli dokončano popotovanje.

Obiskovalci, predvsem pa učenci in dijaki, se na razstavi ne poučijo le o življenju in delu Ivana Cankarja, temveč lahko med drugim spoznajo ali ponovijo tudi literarno-teoretičen pojem črtice. Hkrati so na voljo številne črtice, ki jih je moč prebrati ter po svojih zamislih in domišljiji ustvarjalno dokončati. Poudariti je treba, da so učenci OŠ Prežihovega Voranca v sodelovanju z Animateko in Slovenskim filmskim centrom pripravili tudi privlačne animacije treh črtic ter igrani film o pisateljevem življenju.

Razstavne prostore bogatijo osnutki okrasja s pročelja ljubljanskega Deželnega gledališča (Alojz Gangl), ogledati si je mogoče okrasne ornamente s pročelja stavbe, v kateri je živela Ana Lušin, pisateljeva ljubezen, tu je še skulptura Naplavljenca (Franc Berneker) pa vrč iz hotela Tivoli iz leta 1903 in podobno.

Bogato zasnovana razstava ponuja še veliko več, vendar naj očem do morebitnega obiska ostane skrito, po Cankarjevi življenjski poti pa se je moč sprehoditi še vse do konca februarja 2019.

Fotografije in besedilo je prispevala članica KDSŠ, Manja Žugman.

 

Spoznavamo

10 LET SODELOVANJA Z DUNAJSKO ALBERTINO

Komentiraj

Redno sodelovanje novomeškega slikarja in grafika ter člana Kulturnega društva Severina Šalija prof. Branka Suhyja z najpomembnejšim svetovnim muzejem za grafiko in risbo,  Albertino na Dunaju, seže v leto 1992, ko je takratni, sedaj že pokojni direktor prof. dr. Konrad Oberhuber izbral okoli 140 grafičnih del za zbirko v prestižnem muzeju.

Od takrat naprej je direktor Albertine prof. dr. Konrad Oberhuber redno obiskoval Novo mesto in tvorno sodeloval na vseh prireditvah Bienale slovenske grafike Otočec Novo mesto (preberi intervju). Z vsake razstave bienala je po svoji presoji izbral dela nagrajenih in drugih avtorjev. Tako je sčasoma nastala obsežna zbirka slovenske grafike avtorjev vseh generacij, ki danes šteje okoli 140 del štiridesetih slovenskih ustvarjalcev. Sodelovanje med Bienalom slovenske grafike Otočec Novo mesto in dunajsko  Albertino pa ni bilo samo enostransko, saj je tudi Albertina na bienalu razstavljala dela najpomembnejših svetovnih grafikov, kot so Rembrandt, Goya, Dürer  in drugi, pa tudi sodobnih avstrijskih grafikov. Dr. Konrad Oberhuber je sodeloval na mnogih otvoritvah Suhyjevih osebnih razstav in napisal več tekstov za kataloge in monografije o njegovih delih.

Branko Suhy

Razstava leta 1992 ni bilo prvo sodelovanje Branka Suhyja z Albertino. Že med študijem na dunajski likovni akademiji leta 1978 se je v študijski sobi grafike posvečal preučevanju in študiju velikih mojstrov grafike, leta 1982 pa je sodeloval na razstavi ob 500-letnici delovanja grafične umetnosti  in na specialni razstavi globokega tiska z naslovom Z iglo in kislino (Mit Nadel undSäure – 500 Jahre Kunst der Radierung). Takrat komaj 32-letni Branko Suhy je kot najmlajši grafični ustvarjalec razstavljal svojo grafiko pod naslovom Črno belo (1973, 1980), posvečeno Rembrandtu in njegovi znameniti grafiki Za sto guldnov.

Suhyjeva grafika Črno belo.

Skupaj z Janezom Bernikom sta bila edina ustvarjalca iz takratne Jugoslavije v družbi svetovnih grafikov. Razstavo in razstavni katalog sta pripravila takratni direktor Albertine dr. Walter Koschatzky in Kristian Sotriffer.

V letu 1999 je prof. Branko Suhy doživel svojo retrospektivno razstavo v dunajski Albertini. Besedila za katalog so  napisali direktor Konrad Oberhuber, Victoria Martino in Igor Zidić, takratni direktor Moderne galerije v Zagrebu. Po zaprtju Suhyjeve razstave, ki je odmevala tudi na mednarodni ravni, je celotna razstava 112 grafik na željo direktorja Konrada Oberhuberja ostala v grafični zbirki znamenite Albertine.

Franci  Koncilija

Spoznavamo, Zgodilo se je

»SLIKARIJA JE VENDAR NEKAJ LEPEGA…«

Komentiraj
S temi besedami je Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka vseh časov, opredelila svoje poslanstvo in poklic, ki je bil v tistih časih izrazita domena moških. Ta poved namreč izraža resnico, da je slikanje lepa umetnost, ki lahko plemeniti medčloveške odnose, osmišlja kulturo v vseh njenih razsežnostih in osrečuje ljudi, glede smisla življenja pa odpira celo eshatološke razsežnosti.

Avtoportret Ivane Kobilca

RAZSTAVI V LJUBLJANI IN KOSTANJEVICI
V sklopu praznovanja 100. obletnice Narodne galerije v Ljubljani so odprli obsežno pregledno razstavo o življenju in delu slikarke Ivane Kobilce. Častni pokrovitelj slovesnosti, ki obeležujejo stoletnico Narodne galerije, je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Odmevno razstavo, ki postaja prepoznavna v Sloveniji in v tujini, so naslovili»Ivana Kobilca (1861–1926): Slikarija je vendar nekaj lepega…«.

Mediji so poročali, da je to prva retrospektivna razstava Ivane Kobilce oziroma njenega opusa v zadnjih štiridesetih letih (1978–2018), novomeška revija Rast (št. 7–8/1993) pa je leta 1983 poročala, da je bila tega leta ob 35-letnici neprekinjenega delovanja Lamutovega likovnega salona v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane odprta razstava Ivane Kobilce in Ferda Vesela, ki jo je pripravil kustos Ferdinand Šerbelj. O dogodku je takrat v reviji Rast pisal predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj.Razstavo si je ogledal tudi slovenski slikar Maksim Gaspari.

RETROSPEKTIVA IVANE KOBILCE

Najbolj priljubljena slika Ivane Kobilce “Poletje”.

Razstavo so pripravili v devetih razstavnih dvoranah novega krila galerije, kjer si obiskovalci lahko ogledajo okoli 140 slikarkinih del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov, ki so jih izbrali iz več kot 350 evidentiranih del. Razstavo sestavlja dvanajst sklopov, ki raziskujejo razvoj Kobilčinih motivov, kot so: münchenske portretne študije in orientalski motivi, otroški portreti in žanrske podobe, žanrski interier, akt in meščanski portret. Poleg teh slik so predstavljene še okoliščine nastanka alegoričnih podob Pariza, Sarajeva in Berlina in priljubljene slike,kot so Poletje, Kofetarica, Otroci v travi in druge.

ALI SO SLIKE IVANE KOBILCA ZGORELE V GRADU RUPERČ VRH?

Grad Ruperč vrh pred vojno.

Omeniti je potrebno, da je na razstavi veliko slik Ivane Kobilca iz zasebnih zbirk, ki so širši javnosti malo znane, a so jih lastniki z veseljem dovolili razstaviti v Narodni galeriji. Po izjavi Novomeščana in zgodovinarja dr. Stanka Grande pa pri tem ostaja nerazjasnjeno vprašanje usode okoli desetih (10) slik Ivane Kobilca na nekdanjem gradu Ruperč vrh nad Stransko vasjo pri Novem mestu, ki so bile v lasti plemiških družin Stare in Fabjan. Med drugo svetovno vojno so partizani v letih 1942 in 1943 uresničevali načrtno akcijo požiganja dolenjskih gradov. Tako so po podatkih Wikipedije 6. aprila 1943 zažgali tudi grad Ruperč vrh, domnevno s slikami Ivane Kobilce vred… Graščaka Fabjana, ki je bil po izobrazbi geodet, pa so skupaj z ostalimi sedemnajstimi domačini jeseni 1943 partizani ustrelili v breznu pri Mihovici na Gorjancih.

DODANA VREDNOST RAZSTAVE SO TUDI DELA DRUGIH SLOVENSKIH REALISTOV
V sklopu razstavljenih 140 del iz vseh slogovnih obdobij so vključena tudi pomembna dela drugih slovenskih mojstrov realistov njene dobe, kot so Jurij Šubic, Anton Ažbe, Jožef Petkovšek in Ferdo Vesel. S tem je razstava dobila poseben pomen, saj si obiskovalci zlahka predstavljajo, kako enkratni umetniki so bili naši rojaki. Vse razstavljene umetnine odsevajo Kobilčino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostnih centrov, zato si je razstavo najbolj priljubljene slovenske slikarke vredno ogledati. Razstava, ki sta jo postavila avtorja Mateja Krapež in Jure Mikuž, bo odprta vse do 10. februarja 2019.

Ob izhodu iz razstavnih prostorov je razstavljenih tudi nekaj zanimivih osebnih stvari slikarke Ivane Kobilca, še najbolj pa njen zapis:
»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.«

(Vir: Vabilo, Delo, Dnevnik, Večer)

Besedilo in foto: Franci Koncilija

Spoznavamo

Politika brez kulture je jalova

Komentiraj
Predsednik države Borut Pahor je zaradi predčasnega odstopa predsednika vlade dr. Mira Cerarja odločil, da bodo izredne parlamentarne volitve v nedeljo,  3. junija 2018. Tako se je začel neizprosen strankarski boj za oblast in denar. Ker Slovenija domala nima nobene demokratične parlamentarne tradicije, povrhu pa ima še izredno slab in nedorečen volilni sitem, se nam spet obeta prava politična zmeda in številni predvolilni nategi, ki jim običajno nasedajo naivni Slovenčki. Zato bi po mojem globokem prepričanju v Sloveniji morali imeti dve, morda največ tri močne in učinkovite politične stranke, ki bi se menjavale vsakih pet let glede na (ne)uresničene predvolilne obljube.

MAČEHOVSKI ODNOS DOSEDANJE VLADE DO KULTURE

Na področju slovenske kulture vlada prava polomija, saj kulturni minister Tone Peršak sploh ne obvlada resorja, ki mu je bil zaupan. To, da je bil župan občine Trzin in da je pisatelj, torej kulturni delavec in ustvarjalec, mu nič ne pomaga ali pa se preprosto požvižga na vse pridobljene izkušnje. Celo leto 2018 beremo, kako »donkihotovski« so slovenski kulturniki v prizadevanju za denar, ki jim pripada, minister Peršak pa se spreneveda. Tudi Nacionalni program za kulturo 2018–2025 še vedno ni ustrezen, zato se bo z njim morala spopadati nova oblast. Napisan bo moral biti za dobrobit vseh kulturnikov in Slovencev, ne sme pa biti všečen samo bodoči strankarski koaliciji, ki bo na oblasti.

V PREDVOLILNIH SOOČENJIH KULTURE NIHČE NE OMENJA

Kot svoboden državljan Slovenije in davkoplačevalec nisem v nobeni politični stranki. Pred časom sem zaradi bogatih političnih izkušenj želel pomagati aktualni politiki na lokalni ravni z nasveti, pa nisem bil sprejet, še manj željen. Zato sedaj mirno spim in se sploh ne obremenjujem z dnevnimi političnimi zdrahami na vseh ravneh. Zaskrbljen pa sem zaradi soočenj političnih voditeljev na TV Slovenija in drugod, kjer beseda kultura sploh še ni bila omenjena, kaj šele, da bi se katera izmed strank v svojem volilnem programu zavzemala za razvoj in primerno financiranje kulture. Nezaslišano, saj vendar vsi dobro vemo, da bomo Slovenci brez kulture izginili. V 800-milijonski evropski skupnosti narodov je lastna kultura še toliko pomembnejša.

ČAS JE ZA KULTURO IN UMETNO

Kulturnice in kulturniki opozarjajo vse politike na pomen kulture in umetnosti, ki jima  je treba zagotoviti primerno pozornost v slovenskem prostoru. Tako so  kulturniki na Cankarjev rojstni dan začeli kampanjo, ki so jo poimenovali Čas je za kulturo in umetnost. Po odstopu vlade Mira Cerarja so kulturniki skušali najti obliko, kako nadaljevati poskus sistemskega urejanja kulture in umetnosti. Na tiskovni konferenci so javnosti odločno predstavili svoje zahteve za ureditev tega področja:

  1. Zvišanje proračuna za kulturo z rebalansom na 2 % BDP že leta 2019
  2. 5-odstotno zviševanje proračuna letno
  3. Ministrstvo mora voditi strokoven minister
  4. Izdelati je treba nov kulturni model

Zahteve bodo predstavili v obliki peticije na sklepu kampanje 31. maja v kinu Šiška. Udeleženci zborovanja so menili, da je polje kulture kompleksno, zato potrebujejo ministra, ki problematiko kulture dobro pozna in je pripravljen na dialog in nov kulturni model.

Franci  Koncilija

Spominjamo se, Spoznavamo

Oropani vsega, a tako ustvarjalni

Komentiraj

Po Slovenije že kar nekaj časa potuje zanimiva razstava arhivskih fotografij Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled so jo postavili nazadnje v Škocjanu.

Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili ali se uprli komunističnemu nasilju, so se bali ukrepov povojne komunistične oblasti  in so zato maja 1945 zapustili domače kraje. Od 20 do 25 tisoč Slovencev je prebegnilo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

»To je bila res težka odločitev . Večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, a ni bilo tako. To dogajanje je trajno močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na predavanju ob otvoritvi razstave v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Med begunci je bilo poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži nato z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in večino brezsodno pomorili, tudi okrog deset tisoč civilistov, od tega jih je okrog šest tisoč prebegnilo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni,« pravi Jaklitscheva.

Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti najprej našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.

Šole, zbori, gledališke predstave …

Angleške oblasti so po nekaj mesecih vetrinjsko taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa razporedili po štirih drugih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so naši ljudje nadaljevali z organiziranim taboriščnim življenjem. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje brez težav lahko nadaljevali študij na univerzah. Poleg šol je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo tudi kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.

Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) zgovorno priča o ustvarjalnosti in organizacijski iznajdljivosti Slovencev v begunskih taboriščih. Kot pravi zgodovinarka Jaklitsceva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.« Vse to so kasneje znova in znova potrjevali tudi v slovenski skupnosti v Argentini, ki je nastala, ko so leta 1948 begunska taborišča zaprli.

Izkušnja 95-letnice

Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila in nikoli več videla. “Jaz sem ostala sama v Avstriji,” pripoveduje. “Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli.” Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled.

Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba tudi to plat naše zgodovine odpreti in predstaviti mladim generacijam, da bodo tako lahko razumeli sedanjost.

Spoznavamo

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Komentiraj

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), kjer gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga.

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, s smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Preberi več VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI →

Beremo, Spoznavamo

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Komentiraj

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

Beremo, Spoznavamo

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Komentiraj

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA →

Spoznavamo, Zgodilo se je

Neznana Gutenbergova Biblija

Komentiraj

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)