Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Poznejše odkrivanje prazgodovine na mestnih tleh je meščane navdalo še z dodatnim ponosom o nekdanjih izjemno kultiviranih umetniških dosežkih današnjega novomeškega ozemlja. Materialna in duhovna kultura sta se izkazali v resnici za eno in isto, kajti iz odnosa do obeh veje duh, ki nas oživlja za prihodnost, pri čemer se povezujeta narodna zavest in krajevna samozavest. Vse to izročilo pa nam daje moč in voljo za nov razmah.

Usodni pomen narodnega ali maternega jezika

Prav šolstvo je bilo ob uradništvu in cerkvenih prizadevanjih za duhovni status Novega mesta bistveno. Ne glede na to, da je šolstvo včasih za svobodo duha tudi utesnjujoče, je s svojim razmahom omogočilo kulturni temelj, ki je pripomogel k izoblikovanju osebnosti s širokim razgledom po celotnem kulturnem svetu, posebno latinskem antičnem in krščanskem, a vsaj sčasoma, od druge polovice 19. stoletja dalje, nič manj s posluhom za usodni pomen narodnega ali maternega jezika. Slovenski jezik že sam po sebi najvidneje izpričuje našo narodno identiteto in zavedni narodnjaki so tedaj bili, kot pričuje npr. Ivan Hribar, tudi novomeški profesorji patri frančiškani. Ta slovenska jezikovna zavest pa je danes v močni krizi, k čemur je gotovo pripomoglo tudi današnje šolstvo, posebno visoko, ki se usmerja le še v specializacijo in bi najraje zavrglo osnovo, na kateri smo se narodno utemeljili, torej veljavo slovenskega jezika.

O tem naj spregovorim le iz nedavnih osebnih izkušenj. Ko me je SAZU delegirala v nacionalni svet za visoko šolstvo, sem v eminentnem omizju, sedeč med rektorji, edini glasoval proti možnosti, da se uvede na univerzo namesto slovenščine angleški jezik. S tem se seveda ne hvalim niti ne izpostavljam v morebitno sramotenje, ampak želim le iz avtopsije opozoriti, da lahko v imenu izobrazbe danes prav šole izpodkopavajo temelj, na katerem se je sicer postopoma in z velikimi prizadevanji izoblikovala naša duhovna identiteta. Celo na SAZU je bilo mogoče šele z velikim naporom doseči skupno izjavo, da mora imeti vsak slovenski študent možnost doštudirati na javni slovenski univerzi v slovenskem jeziku, k sprejetju tega stališča pa je največ prispevalo sklicevanje na odločna stališča umetnikov, Zlobca, Vuge, Simčiča, Jančarja in kar vseh po vrsti, ki so v umetniškem razredu v nasprotju z večino znanstvenikov tudi moralne in širše upoštevane avtoritete in so predlog, ki je dopuščal potujčevalno anglizacijo, vsi osupli zavrnili zelo neposredno, kot »kretenski«, »nor«, »samomorilski«, »nezaslišan« in podobno.

Posebno pa je k vsaj začasni rešitvi slovenščine prispevalo tudi svarilo Borisa Pahorja, da bo v nasprotnem primeru izstopil iz Akademije, ki smo ga slišali na zborovanju Slovenskemu jeziku v obrambo in zagovor na Slovenski matici, ustanovi, katere predsednik Fran Levec je oznanjal narodno zavest kot našo najvišjo nadosebno vrednoto, z Matico pa še danes sodelujejo ljudje z vseh strokovnih področij, ki pa so v osnovi zavezani slovenskemu izročilu in volji po njegovi ohranitvi in nadaljnjem razmahu. Prav tako je bila na Akademiji zavrnjena želja sedanje novogoriške univerze, da bi postala njen novi soustanovitelj SAZU, potem ko je nekdanji soustanovitelj ZRC SAZU od soustanoviteljstva odstopil, ker so na tej univerzi, namesto da bi bila obmejna postojanka slovenstva, ukinili vsakršno veljavo slovenskemu jeziku celo na humanističnem področju, ker je očitno tudi v univerzitetnih prizadevanjih v ozadju pohlep po karieri in denarju in tudi najvišji šolniki niso več osebnosti, marveč le še uradniki in strokovnjaki; argument znanstvenikov pa se predvsem glasi, da bomo s slovenščino na univerzi za svetom zaostali, kar pomeni, da torej zanje postaja slovenski jezik le še ovira. Posledice takega odnosa do jezika se kažejo tudi v neprimernem odnosu mladine do njega in do našega kulturnega izročila, kar se razodeva v vse večjem barbarizmu, ki vse pogosteje kulminira celo v vandalskih dejanjih, ki kažejo do našega kulturnega izročila vse večjo ignoranco ali celo prezir.

V propad ali razcvet naše identitete

Glede na to je jasno, da je kulturni pomen današnje gimnazije kot šole, ki naj bi človeka vzgajala v celovito kulturno osebnost, toliko večji, saj naj bi prav take šole skušale izoblikovati temelj za zavest, ki se v nobenih okoliščinah ne nameravava odpovedati slovenski kulturi oziroma identiteti. Ta zavest seveda nikakor ne predpostavlja zaprtosti svetu zunaj nas, s katerim smo ponovno vse bolj povezani in v katerem naj bi predstavljali naše dosežke in posebnosti. Samó vztrajanje pri ohranjanju in ustvarjalnem doseganju in preseganju izročila lahko ostaja edina smernica tudi za naprej, če želimo tudi znotraj današnje Evrope ostati še naprej prepoznaven individuum. Sicer pa lahko tlakuje šolstvo oziroma zlasti visokošolski sistem izobraževanja tudi pot v propad naše identitete in samozavesti. Zagotovilo za naš obstoj in razmah ni slepa servilnost, s katero pod videzom svetovljanstva postopoma provincialno ukinjamo sami sebe, marveč vzgajanje kulturne osebnosti, to pa je v rokah ne le samih nadarjenih mladih ljudi, marveč tudi samoiniciativnih in požrtvovalnih profesorjev, ki jih pri delu vodi tudi odnos do slovenstva in torej s pedagoškim erosom povezan etos, pa tudi vseh, ki se zavzemajo za našo dediščino in njeno ohranitev in prezentacijo.

Temelj prihodnosti, ki bo še naprej zagotavljala naš narodni obstoj in razmah, je v spoštovanju dediščine, ki nam mora biti s svojim sporočilom o našem narodnem oblikovanju, temelječem na predani ustvarjalnosti, stalna spodbuda za krepitev samozavesti, gotovo bolj kot enkratne zunanje manifestacije; tudi te pa naj bi se usmerjale v táko predstavitev našega izročila, ki naj bi se za zmeraj naselila v naše duše in v nas sprožila razmisleke o poteh zgodovine, na katerih lahko danes dejavno sodelujemo tudi v lastnem imenu, kot Slovenci in tudi kot Novomeščani. Osnova za to so knjižnice s svojo temeljno dejavnostjo, ker šele temeljito branje in opazovanje omogoča tudi lasten razmislek in presojo, mnogo bolj kot le pasivno prestrezanje informacij. Zato je pomenljivo, da se je prav v glavi Novomeščana dr. Janeza Gabrijelčiča porodila kontinuitetna zamisel o t. i. rastoči knjigi. (Samemu pa se mi je med nekdanjim delom na univerzi pokazalo kot osrednji, če že ne edini smisel učiteljskega poslanstva usmerjanje študentov k izvirnemu lastnemu snovanju, ker sem spoznal, da se v njihovih predstavah raziskovalno delo vse bolj osredotoča na prepisovanje, ki se je žal do danes razmahnilo kot nekaj povsem samoumevnega.)

Obstoj gimnazije je svetla luč za ohranjanje in bogatenje tradicije kot spodbude za nastajanje vsega novega in s tem tudi za manifestiranje dosežkov slovenstva, ki jih nikakor ne smemo reducirati le na folkloro in jih, kot pogosto opažamo danes, spričo morebitnih blagodati naraščajoče globalizacije kakorkoli omalovaževati. Če se namreč ne želimo ohraniti in ne želimo prosperirati kot samostojen kulturen narod, potem nam niso potrebne več nobene slovenske šole in tudi ne potrebujemo mukoma priborjene slovenske države. Vendar svoje šole in svojo dediščino, takó dediščino današnjih slovenskih tal kot dediščino slovenskega duha, že dolgo imamo, četrt stoletja pa imamo tudi svojo državo. Ta naj bi nam zagotavljala razcvet našega jezika in kulture. V tej luči je videti cesaričina naklonjenost ustanovitvi novomeške gimnazije še posebno zaslužna glede na daljnosežne pozitivne kulturne posledice te njene geste tako za vse Slovence kot za Novomeščane, saj se je prvotna gimnazija izkazala kot nujno zgodovinsko izhodišče za našo poznejšo kulturno preobrazbo. Kot je dejal ob praznovanju 150-letnice novomeške gimnazije njen tedanji ravnatelj pisatelj Fran Detela, je z ustanovitvijo te šole žarek cesaričine milosti obsijal tudi Novo mesto. Zato je tudi ljubezniva pobuda profesorja Mihe Japlja za jubilejno obuditev spomina na Marijo Terezijo kot izraz našega današnjega spoštovanja do njenega zgodovinskega dejanja vsekakor hvalevredna. A vsa naša življenjska dejavnost naj bi se odvijala v duhu nenehnega kulturnega ozaveščanja tudi ne glede na jubileje in vsakršne uradne razglasitve.

NAD BESEDAMI JE NEBO

3. Šalijev večer je potekal v znamenju poezije Smiljana Trobiša

Pripravil: Milan Markelj, fotografije: Marko Klinc

Kulturno društvo Severina Šalija je v četrtek, 14. septembra, zvečer pripravilo v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto že 3. Šalijev večer, na katerem so predstavili novo knjigo “Nad besedami je nebo” člana društva in novomeškega pesnika Smiljana Trobiša. Pogovor s pesnikom je po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika društva Francija Koncilije vodil urednik in avtor spremne besede Marjan Pungartnik, Trobiševe pesmi je bral Tomaž Koncilija, za glasbeno doživetje je poskrbela sopranistka Urška Kastelic ob klavirski spremljavi Aleksandre  Naumovski, program pa je povezovala Irena Potočar Papež.

Smiljan Trobiš je gotovo eden najplodnejših dolenjskih pesnikov, saj ima za seboj že kar 23 samostojnih pesniških zbirk, ob tem pa še nekaj knjig, s katerimi se javnosti predstavlja kot mentor delavnic kreativnega pisanja, da ne omenjamo likovne kataloge, v katerih Trobiš pesniško interpretira likovne stvaritve. Marjan Pungartnik, ki se je lotil priprave preglednega izbora iz vsega dosedanjega Trobiševega pesniškega ustvarjanja za knjigo Nad besedami je nebo, res ni imel prav lahkega dela.

“Pri izboru sem imel občutek, kot da urejam celo knjižnico,” je povedal ter poudaril, da Trobiš ob svojem zelo obsežnem pesniškem opusu vendarle ostaja zelo raznolik pesnik tako po tematiki, ki se je loteva, kot tudi po pristopih in pesniških oblikah. V njegovih pesniških zbirkah najdemo tako klasične pesniške oblike kot prosti verz pa tudi eksotične pesniške forme, kot so, denimo, haikuji in senryji. Osrednjo črto Trobiševega pesniškega ustvarjanja je Pungartnik našel v odnosu do duhovnosti, predvsem krščanske, ki pa jo pesnik pojmuje širše od uradne doktrine, saj se po njegovem mnenju v Trobiševi poeziji z njo prepletajo elementi vzhodnjaške in celo poganske duhovnosti, znotraj nje pa je opredeljen tudi odnos do ženske, za katerega je pesnik v pogovoru poudaril, da presega običajna erotična razmerja, ki v odnosu do ženske lahko brišejo njeno človeškost in njeno povezanost s Stvarnikom. Prav ta presežna in najvišja vrednota je tisto, čemur se skuša približati v svojem pesništvu, saj “se s poezijo duša pomiri in se zbliža s Svarnikom”.

 

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Oskrunjen umetnikov grob

V Kulturnem društvu Severina Šalija smo ob kraji nagrobnega kipa Božidarja Jakca zgroženi nad vandalizmom ljudi, ki jih v primitivni gonji za denarjem ne ustavi niti posvečenost mrtvih

Pripravil: Franci Koncilija

Mineva že mesec dni, odkar so delavci Komunale ugotovili, da je na novomeškem pokopališču v Ločni nekdo ukradel doprsni bronasti kip Božidarja Jakca (1899–1989), znamenitega Novomeščana, slikarja, akademika, profesorja, prvega rektorja Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in dobitnika Trdinove nagrade občine Novo mesto (leta 1956). Policija do sedaj še ni odkrila zlikovcev, ki so vrhunsko organizirani in še posebej usposobljeni  za krajo bakra in brona.

Kipar Stojan Batič portretira grafika in slikarja Božidarja Jakca.
Odlitek Batičevega kipa v Jakčevem domu v Novem mestu. (Foto: F. Koncilija)

Jakčev bronasti doprsni kip oziroma plastiko je leta 1979 izdelal pred tremi leti umrli slovenski kipar Stojan Batič (1925–2015). Znano je, da so bili do sedaj na Dolenjskem trije Batičevi originalni Jakčevi bronasti odlitki; eden je bil na grobu družine Jakac na pokopališču v Ločni, drugi odlitek že od leta 1984 stoji v avli Jakčevega doma v Novem mestu, tretji pa je v  Jakčevi galeriji v kostanjeviškem gradu. Tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani, pred vhodom v Univerzo, so 19. junija 2012 slovesno odkrili doprsni spomenik Božidarju Jakcu, ki ga je izdelal portretist in kipar akad. prof. Drago Tršar, slavnostni govornik pa je bil predsednik Slovenske matice in našega društva dr. Milček Komelj.

SPOMENIKE KRADEJO POVSOD PO SVETU

Kraja nagrobnih spomenikov ni neka slovenska »izvirna novost« ali folklora, še posebej ne za tiste, ki to počno. Nagrobnike kradejo povsod po svetu, vendar ne zato, da jih pretopijo in pri tem zaslužijo bagatelo, ampak so tam na delu zbiratelji, ki resnično ne skoparijo z denarjem, da izbrano skulpturo tudi pridobijo. Na znanem pariškem pokopališču Pere Lachaise je pokopanih veliko slavnih ljudi, kot so Oscar Wilde, pevec skupine The Doors Jim Morrison, operna pevka Maria Callas, pisatelj Marcel Proust, dramatik Molière, pevka Edith Piaf, skladatelj Frederic Chopin in drugi. Razlika je le v tem, da v Franciji kradejo spomenike bogati zbiratelji, pri nas pa revni zaslužkarji. Sicer pa kaj bi ugibali, na policiji dobro vedo, kdo in zakaj krade spomenike. 

ZAKAJ NI SKRBNIKA JAKČEVEGA GROBA  

Zainteresirana javnost se seveda upravičeno sprašuje, kdo bo postavil nov spomenik. Od najemnice groba, ki je sorodnica Jakčevih, tega ne moremo pričakovati. Strokovnjaki v Dolenjskem muzeju, ki so zadolženi za to področje, so prijazno sporočili, da je iz vseh njihovih dokumentov razvidno, da Dolenjski muzej ni skrbnik Jakčevega spomenika na pokopališču v Ločni. A to še ni vse! Tudi v dopolnjenem Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju MO Novo mesto iz aprila 2016 je razvidno, da Jakčevega nagrobnika ni na seznamu kulturnih spomenikov lokalnega pomena. Tudi Ignacij Hladnik ni nikjer omenjen, Trdinovo, Kozinovo in Kettejevo obeležje pa so črtali iz omenjenega odloka, ker dediščina več ne izpolnjuje pogojev za razglasitev kulturnega spomenika lokalnega pomena. Nezaslišano!

Odgovor župana Mestne občine Novo mesto Gregorja Macedonija na problematiko, zapisano v tem prispevku.

Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Zlatomašnik Jožef Lap

Prelat Jožef Lap, nekdanji dolgoletni novomeški prošt, sedaj stolni prošt ljubljanske nadškofije, je ta mesec praznoval 50-letnico mašništva.

Pripravil: Franci Koncilija

Foto: Jože Potrpin

Na jubilejni slovesnosti v Ljubljani so se zbrali številni Dolenjci, Gorenjci in drugi njegovi znanci, prijatelji ter sobratje v duhovništvu. Vsa ta množica je tako napolnila stolnico in prostor od Robbovega vodnjaka pri Magistratu pa vse tja do Vodnikovega spomenika na tržnici. Poleg številnih duhovnikov sta z njim somaševala oba pomožna škofa in ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Jožef Lap. (Foto: Ema Koncilija)

Jožef Lap je kot mlad duhovnik prišel v Novo mesto še v tistih časih, ko so na proštiji stanovale tri družine z majhnimi otroki, ko je JLA imela v kleteh shrambo krompirja in drugo hrano za vojake v garniziji v Bršljinu, ko je bil v severnem traktu proštije internat vajencev, ko so po proštijskem dvorišču kokodakale kure in ko je v bližnjem hlevu mukala zmeraj lačna krava. Za mladega in postavnega možakarja izpod kamniških planin je bil to pravi šok. Navkljub vsemu je Jožef Lap kot vikar kolegiatnega Kapitlja hitro napredoval na hierarhični lestvici slovenske Cerkve in je tako kmalu postal župnik, prošt in prelat. Tako je domala 40 let izredno uspešno pastoralno deloval v Novem mestu.

Če se v mislih ozrem na vsa ta leta, ki sem jih preživel z njim, lahko izpostavim kar nekaj pomembnih značilnosti njegove osebnosti, ki niso zaznamovale samo Novomeščanov, ampak so se ukoreninile tudi v meni. Jožef Lap je bil pošten, resnicoljuben, globoko veren, načelen in izredno priljubljen med Novomeščani pa tudi na Dolenjskem. V duhu pokorščine do svojega škofa in ljubezni do Cerkve pa je brez obotavljanja, mirno in ponižno ter dostojanstveno sprejel odločitev, da mora po ustanovitvi novomeške škofije oditi stran, v Ljubljano. To je bila njegova najbolj boleča izkušnja duhovništva. S tem pokončnim dejanjem je ponovno dokazal, da je velik človek, da zna in zmore odpuščati in da neizmerno zaupa v božjo previdnost.

Druga pomembna in prepoznavna značilnost Lapove osebnosti je njegova dobrosrčnost in prijaznost do vseh ljudi. V duhu apostolskih časov in evangeljske ljubezni je bil v medčloveških odnosih najprej človek in šele potem duhovnik. Prošt Lap ni ločeval ljudi na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane in belogardiste, na revne in bogate, na hinavske in poštene, na grešne in svete, na lene in delovne, posvetne in sakralne itd. Vse je imel rad, vsem je z veseljem pomagal, če ne drugače, pa s prijazno besedo in molitvijo. Vse to ga je naredilo priljubljenega med ljudmi. Ljudje so ga neizmerno spoštovali in ga imeli radi, zato ni čudno, da je bil za svoj pristni krščanski humanizem, neumorno delo pri duhovni prenovi novomeškega vernega občestva in zaradi materialne obnove cerkve in proštije v Novem mestu večkrat nagrajen.

Prejel je naslednja priznanja:
– leta 1994 občinsko priznanje ČASTNI OBČAN,
– leta 1998 priznanje MESTNE OBČINE NOVO MESTO,
– leta 1999 naziv NAJ NOVOMEŠČAN,
– leta 2006 OBČINSKI GRB.

Ob 50-letnici duhovništva je mag. Ivan Sivec, priljubljeni publicist in proštov rojak, napisal knjigo o življenju in delu Jožefa Lapa z naslovom Od pastirja do zlatomašnika. Prepričan sem, da je prelat in prošt Jožef Lap s svojim pastoralnim in drugim delom pustil v Novem mestu neizbrisen pečat človeka in duhovnika ter se tako za vedno zapisal v zgodovino Novega mesta.

Dodatno branje: Milan Markelj: Intervju z Jožefom Lapom

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

Pesmi in glasba ob lotosih

Turistična ponudba, obogatena s poezijo in glasbo

Pripravila: Lidija Markelj

Terme Krka Šmarješke Toplice in pesnica Terezija Balaževič iz Novega mesta nadaljujeta tradicijo literarnih večerov ob jezercu v zdraviliškem parku, kjer kraljujejo lotosovi cvetovi. Prijetno in urejeno okolje zdravilišča je tako za goste kot naključne obiskovalce obogateno s pesniško besedo in glasbo.
Na tretjem kulturnem večeru, ki je potekal v nedeljo, 9. julija, zvečer, so nastopile mlade glasbenice Lana Jeglič, Pia Medle in Tiara Turk ter pesniki in recitatorji Terezija Balaževič, Veronika Perše in njen vnuk Jan Trpotec, Lara in Aleks Šimc, Zala Pungeršič in Metoda Turk. Za prijetno vzdušje je poskrbela pevka Marija Jerele ob harmonikarski spremljavi Draga Brankoviča.
Ljubiteljica narave Anina Bobič iz Šmarjeških Toplic je zbranim spregovorila o indijskem lotosu, ki zdraviliški park krasi že četrt stoletja. Mnogi si hodijo ogledovat in občudovat to cvetje, ki ga v jezercu že kar mrgoli. Posebnost indijskega lotosa je, da cveti le štiri dni, ostane pa cvetišče s semeni. Novi cvetovi se tako razcvetajo vse do septembra in privabljalo obiskovalce od blizu in daleč.
Kulturni dogodek v parku je povezovala animatorka v šmarjeških Krkinih Termah Simona Vidic.

Malešev Prešernov Sonetni venec

Maleševe ilustracije Prešernovega Sonetnega venca na ogled v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu – Nastale pred 80 leti

Pripravil: Franci Koncilija

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je bila v torek, 20. junija 2017, ob 18. uri otvoritev likovne razstave ilustracij Mihe Maleša, ki so jo ustvarjalci poimenovali »Sonetni venec Franceta Prešerna«.« Razstava je posvečena 170. obletnici prve knjižne objave Sonetnega venca v Poezijah Franceta Prešerna (1847), 80. obletnici prve izdaje Sonetnega venca z ilustracijami Mihe Maleša (1937) in 30. obletnici smrti Mihe Maleša (24. 6.1987). Dogodek so poleg Knjižnice Mirana Jarca pripravili še Osrednja knjižnica Celje, Medobčinski muzej Kamnik in Galerija Mihe Maleša iz Kamnika.

Preberi več Malešev Prešernov Sonetni venec

Vzpenjanje, Vstajenje, Razsvetljenje

V Galeriji Krka na ogled kiparstvo br. Janeza Hollensteina

Janez Hollenstein: Vzpenjanje

 V Galeriji Krka v poslovni stavbi tovarne Krka je na od srede tega meseca na ogled zanimiva likovna razstava, na kateri se kot svojevrsten umetniški ustvarjalec predstavlja br. Janez Hollenstein iz Kartuzije Pleterje. Kot kartuzijanski menih je predan meditativnemu puščavniškemu življenju, v katerem ima svoje mesto tudi ukvarjanje s fizičnim delom, v primeru br. Hollensteina umetnostno kovaštvo. Tako v samoti meniške celice nastajajo umetniške stvaritve, ki jih br. Hollenstein ustvarja iz odsluženih ali odpadnih kovinskih elementov, zlasti zavrženih ograj, železnih sodarskih obročev in podobnega gradiva ter kot “pravcati meniški kovač duhovnega življenja preusmerja trdo materijo v duhovna obzorja ter jo s svojim kovanjem oživlja in dematerializira,” kot je v govoru na otvoritvi razstave dejal akademik dr. Milček Komelj. Zgovorno dopolnilo kiparske razstave so črno-bele fotografije z motivi iz življenja br. Hollenstaina, ki jih je za samostanskimi zidovi pleterske kartuzije posnel Zvone Pelko, mojster fotografije in predsednik Kulturnega društva Zgovorna  tišina. Slednje je sodelovalo s Kulturno-umetniškim društvom Krka  pri nastanku  razstave.

Ogledati si jo je mogoče vsak delavnik od 7. do 22. ure, na ogled pa bo vse do 1. septembra.

Dodatno branje:
Govor akademika dr. Milčka Komelja ob otvoritvi razstave 13. junija 2017 v Galeriji Krka Novo mesto.
Milan Markelj: Iz samote in molka – Intervju s pleterskim priorjem Janezom Hollensteinom, objavljen v reviji RAST.