Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

RAZSTAVA BANJALUŠKE SLIKARKE

V petek, 17. januarja 2020, ob 18.00 uri zvečer je bila v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu odprta razstava akademske slikarke Tatjane Ratković Bosnić iz Banjaluke v Bosni. Razstavo, ki so jo poimenovali »MODRO«, sta pripravila Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPDNM) in Društvo Slovencev Republike Srbske Banja Luka.

Na začetku je moderatorka Klavdija Kotar pozdravila okoli 60 zbranih obiskovalcev. Poudarila je, da je tudi likovna umetnost sprejemanje drugih in da imajo medkulturna srečanja med Slovenci in Srbi iz Republike Srbske v Banjaluki že več kot dvajsetletno tradicijo. Za kulturni dogodek sta poskrbela kitarista Jera Parkelj in Nal Čoralić, učenca novomeške Glasbene šole Marjana Kozine pod mentorstvom Dušana Pavlenča.

V nadaljevanju programa so predstavili akademsko slikarko Tatjano Ratković Bosnić, ki se je leta 1984 rodila v Banjaluki. Na razstavi je bilo predstavljenih okoli dvajset njenih slik. Avtorica se je tokrat po grafičnem ciklusu »Oblike« predstavila z novim opusom »Modro« v tehniki akrila na platno. Rdeča nit razstavljenih slik je modra barva, ki ima domala avtobiografsko razsežnost, pojavlja se kot rokopis avtoričinega stanja. Na razstavi jo doživljamo v vseh njenih globinah in niansah. Tema njenih slik je beleženje vsakdanjega življenja, umetniški napor pa je osredinjen na slike, ki so projekcija osebnih izkušenj. Na razstavi je bil obiskovalcem na voljo tudi ličen katalog. Razstavo je po kulturnem programu in kratkem nagovoru odprla dr. Vida Čadonič Špelič, direktorica občinske uprave MO Novo mesto.

Na koncu otvoritve razstave se je avtorica Tatjana Ratković lepo zahvalila vsem sodelujočim, za uporabnike spletne strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) je dejala: »V Novem mestu sem prvič in doživetja so lepa.« Na vprašanje, zakaj je razstavo poimenovala »Modro«, pa je dejala: »Modra barva je globoka, božanska in predstavlja inteligenco. To je izraz mojega notranjega, to je duhovnega stanja. Resnica je zame prvenstvena, od ljudi pa pričakujem iskrenost. Imam veliko pozitivnih doživetji in želim, da bi obiskovalci razstave vso to lepoto in globino modre barve odnesli domov …«

     

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

MLADI UMETNIKI SO POPESTRILI KULTURNO DEDIŠČINO ZGODOVINSKIH MEST

Decembra lani so v Škofji Loki sklenili domala poldrugo leto trajajoč mednarodni projekt mladih umetnikov na evropski ravni, ki so ga naslovili »OSVEŽITEV« (Refresh). Projekt, ki je bil financiran z evropskim denarjem, je potekal v štirih državah: v Italiji, Španiji, Romuniji in Sloveniji. Mladi plesalci, glasbeniki, slikarji, fotografi in vizualni umetniki so ob spoznavanju bogate kulturne dediščine teh držav na osmih dogodkih predstavili svoja umetniška dela, ki interpretirajo kulturno dediščino s povsem novo mladostno svežino. Ustvarjali so na Ptuju, v Novem mestu in nazadnje v Škofji Loki.

 

V projektu je sodelovalo več kot sto mladih nadarjenih umetnikov, še enkrat toliko pa se jih je udeležilo vzporednih ustvarjalnih delavnic. »Cilj projekta je bil približati kulturno dediščino naših krajev ljudem v okolju, posebej mladim. Prepričani smo, da smo vseh osem dogodkov izvedli uspešno. Vsak dogodek je trajal po en teden,« je povedala generalna sekretarka vodilnega partnerja projekta, Združenja zgodovinskih mest Slovenije, Mateja Hafner Dolenc. Na Ptuju je tako imenovani osvežilni teden potekal v okviru mednarodno uveljavljenega festivala »Art Stays«, ki se mu je pridružilo dvanajst mladih slikarjev, kiparjev in vizualnih umetnikov iz partnerskih držav ter domači umetniki s Ptuja. V Novem mestu pa je na vsakoletnem dogodku »Teden kultur« sodelovalo dvanajst mladih plesalcev iz partnerskih občin ter skupina domačih plesalcev. Prijavili so novo plesno koreografijo na glasbo novomeške glasbene skupine Dan D in jo odplesali na prenovljenem novomeškem Glavnem trgu, naslednji dan pa še na zaključnem dogodku Plesnega studia Novo mesto.

Udeleženci vseh partnerskih organizacij in držav so zelo pohvalili pomen in pozitivne učinke tovrstnega povezovanja in sodelovanja mladih, ki se jim na ta način približa raznovrstna in bogata kulturna dediščina držav in okolja, kjer so ustvarjali in gostovali. Navdušeni so bili tudi nad Matejo Hafner Dolenc, ki je napovedala, da se na osnovi doseženih rezultatov pripravljajo na razpis projekta »OSVEŽITEV« v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Upajo, da bodo na razpisu uspešni.

   

V mednarodnem projektu »Osvežitev« (Refresh) je sodelovala tudi MO Novo mesto. O projektu, ki ga je vodila mag. Sandra Boršić iz kabineta župana mag. Gregorja Macedonija, je povedala: »Mladi plesalci so junija 2019 gostovali v Novem mestu v okviru evropskega projekta REFRESH, Young artists refreshing heritage sites, ki je prejel sredstva iz razpisa Ustvarjalna Evropa, katerega vodilni partner je Združenje zgodovinskih mest Slovenije, pridruženi partner pa Mestna občina Novo mesto, ki je tudi članica Združenja. Namen projekta REFRESH je bil vključitev mladih umetnikov v spoznavanje in oživljanje kulturne dediščine zgodovinskih območij z ustvarjanjem na področjih različnih umetnosti, od slikarstva, glasbe, plesa, do filma in video umetnosti. 

V tednu od 9. do 15. junija 2019 so v Novem mestu plesalci sodobnega plesa iz štirih držav, Italije, Španije, Romunije in Slovenije, ustvarjali nove plesne koreografije, za katere so dobili navdih v bogati kulturni dediščini Novega mesta. Skupina 20 plesalcev iz štirih držav je aktivno oblikovala in trenirala novo koreografijo pod mentorstvo Tjaše Žibert in v sodelovanju s Plesnim studiem Novo mesto. Novoustvarjeno plesno koreografijo na glasbo novomeške skupine DAN D so plesalci predstavili na prenovljenem novomeškem Glavnem trgu v okviru Festivala Teden kulture ter na poletni produkciji Plesnega studia Novo mesto v Športni dvorani Leona Štuklja.

V času, ko so plesalci kreirali plesno koreografijo, je v okviru projekta Refresh v Novem mestu potekala tudi video delavnica na temo VIDEO in MLADI in DEDIŠČINA, ki jo je organiziralo Združenje zgodovinskih mest Slovenije v sodelovanju z AGRFT, Ekonomsko šolo Novo mesto in Gimnazijo Novo mesto. Na okrogli mizi sta poleg dijakov Ekonomske šole Novo mesto in Gimnazije Novo mesto sodelovala Marko Naberšnik, režiser, scenarist in profesor na AGRFT, in Ivana Vogrinc Vidali, študentka filmske in televizijske režije na AGRFT ter voditeljica več filmskih delavnic za mlade. Spregovorili so o tem, ali sta danes video in film nosilni medij izražanja, pa tudi kreativnega ustvarjanja mladih in ali je kulturna dediščina lahko tema in navdih za dober video. Dijaki so s predstavitvijo svojih kratkih filmob, ki so jih posneli na lokacijah, ki so del novomeške kulturne dediščine, dokazali, da sta kulturna in naravna dediščina odlična podlaga za turistično promocijo novomeške občine. Udeleženci filmske delavnice REFRESH so svoje kratke filme ustvarjali v času od 11. do 13. junija 2019.«

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta in iz arhiva F. K.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

SREČKO KOSOVEL, SILOVITI HLADEN VETER, KI SE S KRASA SPUŠČA NA TRST

Patti Smith (73), znamenita ameriška punk in rock pevka, je v torek, 26. novembra 2019, pred začetkom koncerta v Trstu v angleškem jeziku recitirala Kosovelovo pesem »Majhen plašč«. O tem dogodku najpomembnejši slovenski mediji, razen Primorskih novic, niso poročali.

Srečko Kosovel: MAJHEN PLAŠČ

Jaz bi hodil
v majhnem plaš
ču
besed.

Ali pod tem naj se skriva
topel, svetál svet.

Kaj je bogastvo?
Kaj je razkošje?

Zame je eno:
majhen plaš
č imam
in ta plaš
č ni nobenemu
podoben.

 KOSOVELOV NEMIRNI DUH

    

Avgust Černigoj, portret Srečka Kosovela

Je pa o čudovitem trenutku na Pattijinem koncertu v Trstu obširno poročal zagrebški Jutarnji list. Novinar Miljenko Jergović je v prispevku zapisal: »Rad imam Trst, še posebej jeseni, ko s Krasa zapiha burja in se mraz spusti do morja.« Jergović nadalje piše, da ta Kosovelova pesem sploh ni najlepša in najpomembnejša v njegovem pesniškem ustvarjalnem opusu, pa jo je Patti Smith vseeno izbrala in prebrala v angleškem prevodu … Pesem Majhen plašč je bila objavljena na 297. strani Kosovelove pesniške zbirke, ki jo je leta 2013 izdala Beletrina v Ljubljani. Znano je, da je Srečko Kosovel (1904–1926), lirični pesnik, avantgardist in eksperimentator v svojem kratkem življenju napisal veliko žanrsko različnih pesmi. Čeprav ni živel in ustvarjal v Trstu, je imel na to etnično tako raznoliko mesto kljub temu velik in vsestranski vpliv. Srečko Kosovel, piše novinar Jergović, se je še kot mladenič popolnoma predal viharjenju svoje dobe. To lahko razberemo iz njegovih pesmi, ki nam sporočajo njegovo življenjsko raznolikost in različnost njegovih pesniških osebnosti. Zanimivo je, kako v nadaljevanju Miljenko Jergović povezuje Kosovela z njegovim hrvaškim sodobnikom Antonom Brankom Šimićem – obema je bila skupna nemirna doba, kakor tudi duhovna prodornost, apartnost pesniških pojavov in drugo … Medtem ko je bil Šimić bolj tradicionalen, je bil Kosovel vedoželjen in se z duhom časa ni hotel pomiriti, ampak ga je hotel spremeniti. Oba sta bila zelo navezana na svoja domača kraja, ki sta ju v svojih pesmih strastno opisovala na način, ki je bil glede na njune racionalne književne predhodnike revolucionaren.

   

ZAKLJUČEK

Tudi če bi Srečko Kosovel živel dlje, ne bi imeli takšnega pesnika, kakršen nas danes navdušuje. Na svoje ustvarjalnosti je postal konstruktivist, prijatelj umetniškega genialca Avgusta Černigoja (1898–1985), slikarja, grafika, kiparja, ilustratorja in likovnega pedagoga, Tržačana, ki je narisal konstruktivističen portret Srečka Kosovela. Tudi Černigoj je bil Šimićev sodobnik, ki je umrl v Kosovelovi rodni Sežani. Na koncu prispevka je Jergović zapisal: »Tako sem srečen, ker je Patti Smith v Trstu pred množico udeležencev njenega koncerta v angleščini (zbirka Open – Odprto) prebrala Kosovelovo pesem Majhen plašč. Mati ameriškega, angleškega in svetovnega punka pač ni vedela, da je bil Srečko Kosovel, že davno pred njo, oče slovenskega punka!«

Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta

Zbral in prevedel: Franci Koncilija

VELIČASTNA MONOGRAFIJA »VSE, KAR JE …« O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMSKEGA SLIKARJA PROF. ANDREJA JEMCA

Zadnji pogovorni večer v tem letu, v ponedeljek, 23. decembra, so na Slovenski matici posvetili jubileju akademskega slikarja profesorja Andreja Jemca. Tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc je na pogovornem večeru gostila eminentna sogovornika: jubilanta, 85-letnega akademika Jemca, in umetnostnega zgodovinarja, akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki je za monografijo napisal spremno besedo.

 . 

Da je 80 slik, objavljenih v monografiji, nastalo v zadnjih dveh letih, je povedal Jemec. »Ko smo razmišljali o monografiji vsega ustvarjalnega opusa, od akademijskih let do zadnjih let, sem ugotovil, da je pridobivanje fotografij izjemno zahtevno in težko. Tako sem se odločil, da bom, raje kot zbiral in pridobival staro, slikal in risal na novo.« Ko mu kdo ob razstavi reče, da se je njegovo slikarstvo v večdesetletnem obdobju ustvarjanja spremenilo, mu slikar odgovori, da se je spremenilo tudi življenje. Spomnil se je na vojne čase, ko je bil kaznovan, če je govoril slovensko, spomnil na povojne poboje in čas totalitarizma, ki je tudi pogosta tema njegovih slik, s slikami pa opisal čas, ki ga živimo danes. Po besedah Fridl Jarčeve ima ena najbolj zgovornih slik v monografiji, ki slika današnji čas, naslov »Evropi gori pod nogami«. »Skoraj sto let po Kosovelovem klicu Evropa umira slikar Jemec to sporočilo slika z barvami.«

  

Milček Komelj se je sprehodil skozi različna obdobja Jemčevega ustvarjanja in se ustavil pri slikah iz zadnjega obdobja, objavljenih v monografiji. »Z njimi je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo,« je dejal Komelj. Po njegovih besedah se je v teh slikah Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo. »Na nazoren način, z barvami in potezami, pokaže resničnost sveta,« je dejal Komelj in pristavil, da so v Jemčevem opusu zgovorni naslovi slik. »Jezik barve, poteze, svetlobe enači z besedo jezika, sklicuje se na Sveto pismo. Beseda je Luč, v njegovih slikah je njegov rokopis,« je dejal Komelj. S slikarjem sta se spomnila duhovnika in slikarja Staneta Kregarja, družinskega prijatelja Jemčevih. »Nekoč sem ga povabil v atelje. Ko je zagledal eno od slik, je zavzdihnil: Joooj, kakšna modrina! In sem mu rekel: Hvala, Stane, pa imam naslov slike,« se je spominjal Jemec.

    

Andrej Jemec, kot se nam razkriva v slikah, je »prefinjena rahločutnost«, je dejal Komelj in pristavil, da je kljub temu, da spet uporablja veliko temne barve, v osnovi bliže svetlemu kot temnemu: »Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino …« Da je najnovejši opus slik, objavljen v monografiji, nekakšen »dnevnik Jemčevega doživljanja«, je dejal Komelj: »Nastajale so nenačrtovano in impulzivno v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi.«

Vir in fotografije: Časnik Družina, Ksenja Hočevar

 

(Posvetilna pesem v jubilejno monografijo) 

Andreju Jemcu

 

V svoj rokopis naseljeni slikar

si švignil v luč kot kozmični vratar.

Zapornice lučem sveta si odprl.

 

Kot Bog si pot luči v temo uzrl

in z živo gesto znamenja izpisal.

 

Šelest sveta v barvito luč si vrisal

in vse, kar jè, prepesnil si v duhá

med zemskim dnom in zvezdami neba.

 

Poteze švist zveni in zven utripa

v utrinkih večne harmonije hipa.

V minljivo večnost zvonko se razlega

in iz srca v srce s svetlobo sega.

 

Milček Komelj

 

Jemčevo seizmografsko oznanjanje vsega

Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe.

Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, »tematiko« svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski galeriji AS, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih najnovejših slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je … in to »vse« izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je … Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.  

V svojih slikah se Jemec zataplja v vse okrog sebe in se vsemu temu ustvarjalno predaja. V njih vse izraža, vse komentira in vsemu prisluškuje. Sprašuje se o najsplošnejših, temeljnih stvareh človeške eksistence in se prepušča srečnemu občutenju, da živi, zazrt v lepoto in svetlobo sveta, ki ga prešinja s svojim notranjim soncem. V slike pa priklicuje tudi aluzije na družbene razmere in pojave, ki ga ne morejo pustiti neprizadetega. Zato v njegovih slikah občutimo in razbiramo varnost in zatišje, oaze lepote, sijoče jase poetične nedolžnosti in slast sproščenega trenutka, a tudi nevarnosti, ki svet razjedajo, požigajo in ogrožajo človeštvo. Vse to mu vseskozi oživlja v živahno dinamiko, tudi v spokojnosti pritajen nemir in tudi v nemiru navzočo skladnost, astralno zračnost in zemeljsko zgoščenost, dojeto skozi občutljivo srce človeka, ki ni le opazovalec, ampak je v sliki udeležen kot subjekt. Navzoč je kot dirigent, ki usklaja orkester, v katerem instrumenti barv in zvočnih linij uprizarjajo in prebujajo življenje, v katero je, brez vnaprejšnje partiture pred sabo, kot njegov slikarski stvarnik mnogoglasno raztopljen predvsem on sam.

Preberi več VELIČASTNA MONOGRAFIJA »VSE, KAR JE …« O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMSKEGA SLIKARJA PROF. ANDREJA JEMCA

SLOVESNA AKADEMIJA OB 550-LETNICI PRIHODA FRANČIŠKANOV V NOVO MESTO

V ponedeljek, 6. januarja 2020, na praznik Svetih treh kraljev, se je ob 17. uri v novomeški frančiškanski cerkvi sv. Lenarta začela slovesna akademija ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto. Ob tem dogodku so frančiškani v trajno last dobili tudi tedanjo kapelo sv. Lenarta, kjer so kasneje sezidali sedanjo cerkev. Slavnostni govornik na akademiji je bil zgodovinar in Novomeščan dr. Stanko Granda, slovesno bogoslužje pa je po kulturnem programu vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Na akademiji je bil tudi novomeški župan mag. Gregor Macedoni. Slovesno akademijo je pripravil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto skupaj z novomeškimi Frančiškovimi brati.

    

Za akademijo so pripravili bogat kulturni program. Najprej je vokalni kvartet zapel dve pesmi; na začetku akademije Pogled v nedolžno oko, ki jo je spesnil Hugolin Sattner (1851–1934), na koncu pa pesem Večerni zvon novomeškega organista in skladatelja Ignacija Hladnika (1865–1932). Sledilo je branje najrazličnejših kroniških knjig ter dokumentov civilnih in cerkvenih oblasti v povezavi s prihodom frančiškanov v Novo mesto, vmes pa je pela sopranistka Kristina Kastelic. Na koncu akademije pa je »sprehod« novomeških frančiškanov skozi nemirno tedanjo dobo in vse do današnjih dni izčrpno orisal novomeški rojak dr. Stanko Granda.

   

V nagovoru je dr. Stanko Granda v nabito polni cerkvi spraševal Novomeščane, ali bi se tudi danes upali primerjati s predniki, ki so pred 550 leti medse sprejeli frančiškane, ki so skupaj s kapucini in duhovniki takratnega kolegiatnega kapitlja krojili duhovno podobo tedanjega Novega mesta in uspešno presegali socialne razlike med ljudmi. Družbeno pravičnost so zahtevali v imenu Boga, zato so ljudje hitro sprejeli socialni duh sv. Frančiška Asiškega.

   

Tako so frančiškani postali most med revnimi in bogatimi, med preprostimi in izobraženimi meščani, zato ne smemo nikoli podcenjevati dobrobiti, ki so jo frančiškani prinesli v Novo mesto. Njihova pripadnost Novemu mestu pa se je navsezadnje kazala tudi v ohranjevanju in negovanju slovenskega jezika, kar se je še najbolj izkazalo, ko so patri poučevali na novomeški gimnaziji, prvi v avstro-ogrski monarhiji. Skrbeli so tudi za ohranjanje kulture v najširšem pomenu besede. Z veličastno samostansko knjižnico, ki ima veliko dragocenih knjig in inkunabul, pa samostan še danes predstavlja pomembno kulturno središče Novega mesta.

   

Fotografije: Franci Koncilija in Andrej Goličnik

Pripravil: Franci Koncilija

MLADI GIMNAZIJCI SO POČASTILI DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

V ponedeljek, 23. decembra 2019, zvečer so Mestna občina Novo mesto, dijaki Novomeške gimnazije in Knjižnica Mirana Jarca v prireditvenem atriju, kjer se je zbralo okoli sto ljudi, pripravili kulturni dogodek ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra.

  

Uvodoma je priložnostni gimnazijski godalni kvartet zaigral državno himno, potem pa sta sledila pozdravna nagovora župana mag. Gregorja Macedonija in ravnateljice gimnazije Mojce Lukšič. V pestrem in izredno domiselnem kulturnem programu, ki ga je pripravil in organiziral Tomaž Koncilija, pa je gledališka gimnazijska skupina Goga pripravila igrani recital z naslovom Po nevihti sladkih rož, v katerem so z antologijskimi verzi iz slovenske in svetovne lirike, pronicljivimi razglabljanji iz Ihanovih Državljanskih esejev in lastnimi reminiscencami občuteno prikazali pomen edinstvene odločitve Slovencev za samostojno državo in njeno devetindvajsetletno potrjevanje kot večplasten ljubezenski odnos med narodom in državo.  

   

V sporočilu za javnost so zapisali, da se je v nekem trenutku slovenska osamosvojitvena zgodba razprla kot ljubezenska prispodoba, segajoča od tisočletnega hrepenenja do njegove uresničitve, od romantično vznesenega pričakovanja do okušanja sadov z drevesa spoznanja, vseh prijetnih, a tudi manj prijetnih posledic tega dejanja in, končno, zorenja v prepletenosti pogosto različnih pogledov na skupno življenje v novozgrajenem domu, obremenjenem in obogatenem z osebno življenjsko izkušnjo vsakega posameznika.

   

Kovičeve naslovne besede iz pesmi Adam in Eva, ki metaforično ugotavljajo, da vedno nastopi trenutek, ko je treba odložiti rožnata očala, se tako kažejo kot spoznanje in izziv, da je treba vsak odnos nenehno graditi in negovati, kar tako v zasebnem kot v javnem oziroma družbenem življenju predstavlja svojevrsten izziv tudi vanj vstopajoči mladi generaciji.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravila: mag. Sandra Boršić in Franci Koncilija

MIKLAVŽ KOMELJ, KLIC VPIJOČEGA V FINŽGARJEVI GALERIJI

Že v četrtek, 7. novembra 2019 so v Ljubljani, v Finžgarjevi galeriji v Trnovem, odprli razstavo slik na papirju Miklavža Komelja, sina predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, sicer pa umetnostnega in literarnega zgodovinarja, slikarja, teoretika, pesnika in prevajalca. Razstavo je avtor naslovil Vox clamantis in deserto (Glas vpijočega v puščavi). Zanimivo je, da so razstavljene slike majhnega formata in nimajo naslovov. Prireditev sta popestrili odlični glasbenici, pianistka Maja Tanjšek in flavtistka mag. Jurka Zoroja. Obe imata bogate mednarodne koncertne izkušnje.

  

Matej Metlikovič, predsednik društva Finžgarjeva galerija, je v nagovoru pred otvoritvijo razstave takole nagovoril Miklavža Komelja: »Ko gledam te male slike, vidim tvojo puščavo tudi kot nekakšen »mistični vrt«, o katerem poje znameniti pevec Bob Dylan. Podobno kot on, v tej pesmi tudi ti hodiš po puščavi, da bi se lahko oddaljil od sveta špekulacije in se posvetil kontemplaciji, ki je pot duše v neznano, med angele in demone itd… V tem zanosu si čudovito naslikal skalovje, kjer se ti kot Mojzesu razodeva cinobrasto žareč božji plamen in kristalno čist studenec…«  

 .      

V petek, 13. decembra 2019 ob 19.30 pa je bil prav tam še Literarni večer, kjer je pesnik Miklavž Komelj, poleg besedil iz že objavljenih knjig bral tudi iz svojih še neobjavljenih del. Razstava bo odprta do 6. januarja 2020.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Vir: Časnik, spletni magazin z mero – https://www.casnik.si

TA VESELI DAN KULTURE TUDI V NOVEM MESTU

Tretjega decembra, v spomin na rojstni dan najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna, na dan, ki mu rečemo tudi ta veseli dan kulture, ali dan odprtih vrat slovenske kulture, je bilo v Sloveniji več kot 300 različnih prizorišč odprtih obiskovalcem, ki so si jih lahko ogledali brezplačno. Tako je bilo tudi v Novem mestu. V četrtek, 5. decembra 2019, zvečer so v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Društvo Novo mesto, MO Novo mesto in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Novo mesto, pripravili odličen Večer poezije in glasbe. Večer je bil posvečen spominu na pokojno Stašo Vovk, veliko novomeško kulturnico. Na večeru se je zbralo okoli osemdeset ljubiteljev Prešerna in kulture.

 .  

Uvodoma je vse prisotne pozdravil predsednik Društva Novo mesto Tomaž Golob, na rog pa je dovršeno zaigral nadarjeni mladi glasbenik Jernej Slak, ki ga je na klavirju spremljala njegova mama, prof. Petra Slak. Uvod v večer je s predstavitvijo nastopajočih avtoric pesniških zbirk nadaljevala voditeljica večera Klavdija Kotar, ki je poleg Nine Kremžar, Nine Dragičević in Tatjane Pregl Kobe tudi brala svoje pesmi. Na koncu branja pesmi je Klavdija Kotar vse nastopajoče avtorice povabila h kratkemu pogovoru.

Nina Dragičević je povedala, da se še vedno počuti kot Novomeščanka, nagrade za knjižna dela pa razume po svoje. Nagrade sprejema precej ravnodušno, pomenijo pa ji veliko. Prejem nagrade sprejema kot sporočilo, da so nekateri pa vendarle prebrali njene pesmi in so tako z njo postali povezani.

Nina Kremžar se je nekako strinjala z mnenjem predhodne pesnice; za izdajo pesniške zbirke je po njenem mnenju potreben pogum, nagrada pa ji prav tako pomeni veliko.

Tatjana Pregl Kobe piše poezijo za odrasle, ne po naročilu ali celo za preživetje, ampak izključno iz sebe in za sebe, skratka iz notranjega vzgiba. Z žalostjo ugotavlja, da knjižne založbe izdajajo vedno manj kakovostnih pesniških zbirk.

Klavdija Kotar pa je povedala, da izhaja iz novomeške umetniške družine in da so bili njeni prijatelji in ljubimci vsi umetniki. Povedala je, da ji je literatura pomagala živeti in preživeti, še posebej pa ceni poezijo, ki ji pomaga, da je boljši človek. Prepričana je, da dandanašnji svet še kako potrebuje umetnost, ki je poleg znanosti najpomembnejša oblika razuma.

Po tem zanimivem razgovoru je rogist zaigral še eno skladbo, potem pa je sledila podelitev častnih članstev v Društvu Novo mesto, ki so jih prejeli Marjan Moškon, Marjan Lapajne in Matjaž Verbič. Priznanja so prejeli za zasluge za večjo prepoznavnost in ugled društva na širši ravni, podelila pa jim jih je častna članica Eva Simič. Po domala poldrugo uro dolgem večeru je sledilo prijetno druženje ob jedači in pijači, ki jo je pripravilo Gostišče na Trgu, Hiša kulinarike in turizma v Novem mestu.

Fotografiral in napisal:

Franci Koncilija

SLOVENSKA KNJIGA, TE SPLOH ŠE KDO BERE?

Na 35. Slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu je vsak dan burno in pestro. Veliko obiskovalcev, ki so si sejem ogledali, pa žal ne pozna zatečenega stanja v bralni kulturi, ki je, milo rečeno, bedno.

Znano je, da bo vlada RS s predlogom novele zakona z novim letom obdavčitev knjig in drugih publikacij z 9,5 % znižala na 5 %, kar je že junija podprlo vseh 90 poslancev. Državnemu zboru pa se je za izglasovanje novele na odprtju sejma zahvalil tudi premier Šarec, ki je na otvoritveni slovesnosti med drugim zelo optimistično dejal: »Brati knjige pomeni v njih videti kdaj tudi tisto, česar danes še ni tukaj, pa se zna zgoditi, brati knjige pomeni se izobraževati in ohranjati lepo besedo, predvsem pa brati pomeni ceniti lastni jezik in spoznavati druge jezike.« Govor je bil, milo rečeno, čuden, saj je Šarec dajal vtis, kot da sploh ne pozna zadnje nacionalne raziskave, ki so jo naslovili Knjiga in bralci VI (KiB 6). V tej raziskavi nedvoumno jasno piše, da več kot polovica Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige, tudi elektronska knjiga se pri nas sploh še ni uveljavila. Večina ljudi raje kaj prebere v angleškem jeziku.

Ja, pa še to! V Sloveniji letno prodajo pet parov čevljev na prebivalca, a le dve knjigi. Večina pač ne ve, da dobra knjiga ponese človeka bistveno dlje kot še tako izvrstna obutev.

Dejstvo je, da je v Sloveniji v relativnem kratkem času ugasnilo več založb: Prešernova družba, Vale Novak, Nova revija, Tuma, nazadnje še ena osrednjih kakovostnih, založba Modrijan …

Narod, še posebej tako majhen, kot je slovenski, ne bo preživel brez slovenske knjige! V časniku Delo so zapisali, da Slovenci postajamo družba, ki ne bere knjig, hkrati pa minister Pikalo mimo slavistične strokovne javnosti pospešeno uresničuje za usodo slovenskega jezika uničujoč projekt: pouk in predavanja tako na slovenskih gimnazijah kakor tudi na univerzah v angleškem jeziku!

Viri: Večer, Dnevnik, Delo, Primorske novice, fotografije pa so s spleta.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVENSKI TEDEN LITERATURE NA DUNAJU

V okviru sosedskega dialoga Slovenija – Avstrija 2019/2020 je bil na Dunaju od 4. do 8. novembra 2019 Slovenski teden literature. Pripravili so ga Javna agencija za knjigo, Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji Skica in slovensko veleposlaništvo. V ta namen je bil na sporedu vse dni bogat kulturni program. Ob tej priložnosti so v preddverju Osrednje knjižnice na Dunaju odprli razstavo Slovenska ilustracija 1976–2019. Takrat je bil tudi otvoritveni koncert s pesmimi Anje Štefan, sledila je otroška delavnica z Davidom Kranjčanom in Žigo X Gombačem, vrhunec dogajanja pa je bil v četrtek, 7. novembra, ko je na knjižnem sejmu Buch Wien kar trikrat v enem dnevu nastopil priljubljeni slovenski literat Drago Jančar.

Z novimi nemškimi prevodi svojih knjig so v okviru Slovenskega tedna kulture v četrtek, 7. 11. 2019, na Dunaju nastopili Drago Jančar, Aleš Šteger, Mojca Kumerdej in Mirt Komel. Najprej je na tem večeru Drago Jančar predstavil svoj s kresnikom nagrajeni roman In ljubezen tudi, ki se dogaja med drugo svetovno vojno, med okupacijo nacistične Nemčije, v brutalnem vojnem času. Jančar je povedal, da se je »težko odločil za tak naslov romana, ker je bilo o ljubezni že veliko napisanega. Vendar roman govori o tem, da se tudi ljubezen utrudi, tako kot življenje, še posebej v vojnih razmerah …« Roman, katerega naslov se v prevodu glasi Wenn die Liebe ruht, je v nemščino prevedla Daniela Kocmut. V nadaljevanju je Aleš Šteger predstavil svoj umetniški projekt Na kraju zapisano, Mojca Kumerdej pa je predstavila z malo Prešernovo nagrado ovenčani roman Kronosova žetev. V petek, 8. novembra, pa je o svoji knjigi Pianistov dotik spregovoril še pisatelj in filozof Mirt Komel. Slovenski teden literature na Dunaju seveda ni minil brez znanega pisatelja slovenskega rodu Florjana Lipuša, ki je lani za svoj roman Gramoz (nemško Schotter), ki je izšel ob njegovi osemdesetletnici, kot prvi Slovenec prejel veliko avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijsko kulturno priznanje.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija