Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

MINILO JE 210 LET, ODKAR JE BILO PRVIČ UPORABLJENO IME SLOVENIJA

Spomladi, 24. marca 2020, je minilo 210 let, odkar je bilo prvič v zgodovini uporabljeno ime Slovenija. Ob 200-letnici prve uporabe tega imena pa je Celjska Mohorjeva družba pripravila slavnostno akademijo, ki so jo poimenovali Naprej zastava slave. Slavnostni govornik je bil zgodovinar in Novomeščan dr. Stane Granda.

Dr. Stanko Granda

JANEZ NEPOMUK PRIMIC

Slavnostni govornik dr. Stanko Granda je uvodoma povedal, da se v pismu Janeza Nepomuka Primica, ki ga je ta leta 1810 poslal Valentinu Vodniku, prvič omenja ime domovine Slovencev v slovenskem jeziku. V tisku pa se je beseda Slovenija prvič pojavila leta 1844, ko so Bleiweisove Novice objavile pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Granda pa je spomnil tudi na slovenskega koroškega pesnika Urbana Jarnika, ki je imel v prvi polovici 19. stoletja izjemno veliko zaslug za utrditev pojmov, kot so Slovenija, Slovenci, slovenstvo. V Ljubljani pa je bila beseda Slovenija živa predvsem v Vodnikovem krogu slovenskih rodoljubov.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Z orožjem in desnico,
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
je plakala moja mila,
tu ostani ljubi moj!

Zbogom mati, ljuba zdrava,
mati mi je očetnjava,
ljuba moja čast in slava,
hajdmo, hoj, zanjo v boj!

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Naprej! Naprej!

Jovan Vesel Koseski
Valentin Vodnik

»Slovenci smo potrebovali 40 let, da smo slovensko oznako za slovensko ozemlje prelili v politično zahtevo po lastni kulturni in politični samoupravi, kar pomeni ideja združene Slovenije. Od tedaj je moralo preteči še skoraj poldrugo stoletje, da smo prišli do lastne države. Zanjo niso bili dovolj le zreli politični načrti in volja, ki je bila potrebna za njihovo uresničitev, ampak tudi ustrezne mednarodne politične razmere, kakršne je ustvaril mednarodni zlom komunizma,« je dejal Granda.

Dr. FRANCE PREŠEREN

»Prešernu pa je bila Slovenija povsem jasna,« je pojasnil Granda. Za Franceta Prešerna je bil slovenski narod »Slovenščna cela«, torej Slovenija kot ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci. To Prešeren dokazuje v pesmi V spomin Andreja Smoleta.

Dr. France Prešeren
Andrej Smole

ZAKLJUČEK

»Za lastno kulturo si je vselej vredno prizadevati,« se je v nagovoru zavzemal dr. Stane Granda. Zato se moramo Slovenci za svoj obstoj in razvoj zahvaliti vsem, ki so vztrajali v zvestobi slovenskemu jeziku. Posebno še tistim, ki so se aktivno borili proti potujčevanju. Poudaril je, da nas slovenska zgodovina uči, da si je za lastno kulturo, katere temelj je slovenski jezik, vselej vredno prizadevati. Treba je delovati vztrajno in s pametjo, predvsem pa z neskončno vero v vrednote, iz katerih smo se Slovenci kot celota stoletja napajali.

Dr. Stanko Granda pa je zapisal: »Slovenci v zgodovini nismo ostali nikomur nič dolžni, in nikomur se nam ni treba zahvaljevati ali klanjati. S samostojno državo smo namreč dosegli največ v svoji zgodovini, odkar smo postali narod.«      

Fotografije so s spleta.

Vir: STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRED 400 LETI SE JE RODIL KAPITELJSKI KANONIK MATIJA KASTELEC (1620–1688)

KDO JE BIL KANONIK MATIJA KASTELEC?

Kanonik nekdanjega novomeškega kolegiatnega kapitlja Matija Kastelec je bil doma z Notranjske. Pod to »zgodovinsko« slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je ugledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral.

Vas Kilovče

Ko mu je bilo komaj 22 let, je že bil župnik v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo –Bratovske bukvice svetegaroženkranca –, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je bila prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana dominikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je finančno podprl prenovo frančiškanske cerkve v Novem mestu. Plačal je njeno obokanje in postavitev zvonika. V zahvalo za to pomoč so ga po smrti, 19. ju­nija 1688, pokopali v njeni kripti.

KASTELEC JE BIL PLODOVIT PISATELJ

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega pisateljskega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca (1678), ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, ki joje Kastelec ustanovil in vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684).

To je »teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati«. Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledijo 80 strani dolgi Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. »Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čimer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu« (Martin Jevnikar).Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med »enim katoliš in lutriš« človekom, sajtedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežen latinsko-­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

MATIJA KASTELEC SE JE V LEPOSLOVJU ZGLEDOVAL PO PROTESTANTIH

»Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik« (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodal.

Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionariumlatino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja, pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

Kastelčeva ulica

Po kanoniku Matiji Kastelcu so v centru Novega mesta poimenovali ulico.

Fotografije so s spleta

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Z JANEZOM TRDINO ZA DOLENJSKO MIZO

Janez Trdina je v desetih letih pohajanj po Dolenjskem (1870–1879) ustvaril izjemno zbirko terenskih zapiskov, ki ostajajo edinstveno pričevanje o življenju tedanjih ljudi. Iz komaj pregledne gmote zapiskov, ki včasih presenečajo z odkritostjo in grobo neposrednostjo, je priznani slovenski etnolog Janez Bogataj izbral in komentiral obsežno gradivo, ki pred bralcem še kako nazorno izriše dolenjsko jedilno mizo iz Trdinovih časov.

Janez Trdina
Naslovnica knjige

Na tej mizi nikdar ni manjkalo vina in humorja, ki se je sem in tja izrodil v prostaško kvantanje. Naj nam je Trdinova podoba naših prednikov všeč ali ne – ne moremo podvomiti, da je bila zapisana z najboljšimi nameni.

Knjiga, ki je pri novomeški Založbi Goga izšla konec leta 2020, ob 190. obletnici Trdinove smrti, je opremljena z dragocenimi fotografskimi dokumenti iz Trdinovih časov. Za dobro mero so na koncu dodani še kuharski recepti izbranih dolenjskih jedi, ki naj spodbudijo bralca k obujanju starodavne kulinarične tradicije v sodobni preobleki.  

Ilustracija Suzane Bricelj                                
Pečena ajdova kaša (pripravil Damjan Fink, foto Janez Pukšič)

Knjigo je uredil Marijan Dović, izbor fotografskega gradiva je prispevala Ivica Križ (Dolenjski muzej), naslovna ilustracija je delo Suzane Bricelj, lično oblikovanje pa je prispeval Jurij Kocuvan. Izbrane dolenjske jedi sta kuhala Damjan Fink in Natalija Pirc, slikal pa jih je Janez Pukšič.

Dr. Marijan Dović
Kustosinja Ivica Križ

 Trdinovi reki, zapisanih v knjigi:

Jejmo race, pijmo vin, saj bo plačal vse Martin!

Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več.

Vino jezik opere, rit pa povalja.

Slovencev, ki bi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer.

Dolenjci slabo žive. Zadovoljni, da le za pečjo duhan puhajo …

Izbral in pripravil: Marijan Dović

Pravopis 8.0: Novo Mesto

Decembra 2019 in marca 2021 je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU v sodelovanju s sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na portalu Fran objavila predloge štirih poglavij novih pravopisnih pravil za javno razpravo.

Gre za osmo samostojno izdajo pravopisnih pravil, saj smo prvi slovenski Pravopis dobili 1899. leta, zadnjega 2001. leta, vmes pa l. 1920, l. 1935, l. 1937, l. 1950 in leta 1962. Ker je torej osmi po vrsti, se imenuje Pravopis 8.0 , vendar ne smemo pozabiti, da je še v fazi javne razprave.

Pravopis 8.0 rešuje problematična mesta v jeziku. Poglavja, ki so deležna prenove, so štiri, in sicer: o pisnih znamenjih, o krajšavah, o veliki in mali začetnici, o prevzetih besedah in besednih zvezah.Najbolj opazna sprememba v poglavju z naslovom Velika in mala začetnica preureja zapisovanje zemljepisnih imen, ki označujejo imena mest, naselij, zaselkov ter so po novem poimenovana krajevna, in ne več naselbinska imena. Predlagano je, da se tako kot pri drugih jezikih tudi v slovenščini piše neprve sestavine z veliko začetnico, z izjemo predlogov in veznikov, kar je sicer veljalo že doslej.

Tako naj bi po novem enako kot npr. Zidani Most, Kranjska Gora, Škofja Loka pisali tudi Novo Mesto, Birčna Vas, Uršna Sela itd. To pomeni, da bi bile odpravljene izjeme iz Pravopisa 2001, te pa so: mesto, vas, selo, trg, naselje, ki se jih v današnjem času piše z malo začetnico. Iz dolgoletne prakse poučevanja in lektoriranja vem, da so te izjeme marsikomu delale preglavice. Seveda so te in druge rešitve za poenostavljanje pravil, ki jih sama hvaležno sprejemam in podpiram, do potrditve in uskladitve pravil zgolj na ravni predlogov.

Akad. prof. Jože Toporišič

Pravopisna komisija nas prijazno vabi, da objavimo svoja mnenja, predloge in komentarje na predlagana nova pravila do roka, tj. do15. aprila, na portalu Fran, kjer kliknemo na polje Oddaj komentar.

Pa še to. Kot mnogi drugi, bi bila tudi jaz presrečna, če bi naredili reformo še pri zapisu imen slovenskih državnih in cerkvenih praznikov in bi prvo besedo pisali z veliko začetnico, tako kot ves svet, npr.: Novo leto, Velika noč, Božič, Dan državnosti, Dan spomina na mrtve itd. Enako naj bi velika začetnica veljala tudi za imena nagrad in priznanj, npr.:  Kresnik, Kristalno pero, Zlatnik poezije, Fabula itd.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

25. MARCA PRAZNUJEMO MATERINSKI DAN

Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje  materinski dan, in tona isti dan kot Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena – 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika. Svet glede praznovanja materinskega dneva sicer ni poenoten, največ držav pa materinski dan praznuje drugo nedeljo v maju.

V maminem naročju je vedno lepo.

Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim:ne samo otrokom, tudi možu, staršem idr.

Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral nekaj proze in poezije, ki nas na poseben način povezuje z materami, otroki, možmi, hkrati pa nas usmerja tudi v eshatološke razsežnosti…Tako sem izbral nobelovca Petra Handkeja, ki čudovito razmišlja o materi v knjigi Žalost onkraj sanj, Šalijevo pesem Na materinem grobu, žalostinko za mamo z naslovom Biseri  iz nove pesniške zbirke Saše Pavček Zastali čas, Toneta Pavčka pesem Kako raste mama, razmišljanje Alenke Rebula v pesmi z naslovom Naši moški ter Otona Župančiča pesem Ti skrivnostni moj cvet, v kateri opeva rožo mogoto, ki ima še dandanes čudodelno moč.

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

POKLON MATERI

Sredi poletja 2020 je založba Beletrina izdala drobno knjižico Žalost onkraj sanj, ki jo je napisal Peter Handke (1942), nobelovec, pisatelj, pesnik, filmski režiser, scenarist in prevajalec.

Nobelovec Peter Handke

UVOD

Peter Handke je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, vendar ga je ta čast doletela šele leta 2019. Mnogi so zaradi njegovih knjig to pričakovali, nekateri pa so zaradi njegovih političnih stališč temu nasprotovali. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, saj piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, komaj 31 let star, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.

HANDKEJEVA MATI, SREDIŠČNA OSEBNOST ROMANA

V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov nobelovca Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi«, kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred drugo svetovno vojno in med njo. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.

To je bil prvi pisateljev poklon njegovi materi Mariji Handke Sivec, dve leti po njeni žalostni smrti v noči z 19. na 20. november 1971, ko je bilo njeno trpljenje prehudo. V romanu je podal portret svoje matere, ki bi ji v življenju privoščil več sreče in manj nerazumevanja, vsekakor pa več družinske topline. In kar je najbolj vznemirjajoče, nakazal je, da so bile njene zgodbe, ki mu jih je pripovedovala in ki jih še vedno nosi v sebi, na nek način tudi izpoved njenega življenja. Zdi se, da Peter Handke v upodobitvi svoje mame izhaja iz podobe cankarjanske matere, torej tihe, trpeče in odrešujoče matere. Zato ni čudno, da je bil Handke vedno ponosen na svojo mater,ki je bila koroška Slovenka. Tako ob Handkejevem opisovanju vidimo, kako se je njegova mati kljub svojim stiskam in bedi spopadala z življenjem, ki ni bilo lahko, saj je z veseljem sprejela svojega nezakonskega otroka in mu priskrbela krušnega očeta. 

ZAKLJUČEK

Literarni kritiki pravijo, da je Peter Handke v svojem izražanju nenavaden in da ima svojstven slog, s katerim je obogatil nemško književnost. Res je izviren, hkrati pa v svojem jeziku ne skriva koroških narečnih posebnosti in s tem naredi Koroško prepoznavno v nemški in svetovni literaturi. Handkejeva knjiga Žalost onkraj sanj je knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Fotografije so s spleta.Viri: Zvon št. 4-5/2020 in s spleta

Avtor: Prof. dr. Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJLEPŠA SLUŽBA NA SVETU  –  BITI MATI

Kaj je lepšega kot pogled na bitje, ki je zraslo v tebi in ga z vso ljubeznijo sprejmeš, držiš v naročju, ga varuješ in ljubiš, dokler si živ. In ko ti prvič reče mama, se ti srce napolni z neizmerno srečo.

Bliža se 25. marec – materinski dan, posvečen vsem materam sveta. V Evropi ta praznik ni bil poznan, izvira iz Amerike. Leta 1907 je Anna Jarvis razdelila med ljudi 500 belih nageljnov v spomin na svojo mater. Njena želja je bila, da bi to postal praznik. Uresničila se ji je leta 1914, ko je predsednik Amerike Woodrov Wilson uzakonil 25. marec za materinski dan – v čast vsem materam, ki so izgubile sinove v 1. svetovni vojni.

Cvetličarske industrije so kmalu izkoristile ta praznik in kovale dobičke na račun prodaje cvetja in voščilnic, ki so jih začeli tiskati. Anna je bila zelo razočarana, kajti njen namen, podarjati nageljne, se je spremenil v zaslužkarstvo. Tudi natisnjene voščilnice ji niso bile po godu, njej niso pomenile nič, ker da samo pokažejo lenobo, namesto da bi lastnoročno napisali voščilo ženski, ki je za vas storila več kakor kdorkoli na svetu. Tudi glede sladkarij ni imela lepega mnenja, saj so po navadi otroci materi prinesli škatlo s sladkarijami in jih potem večino pojedli sami. Res lepa ljubezen, je rekla.

V Evropi se je materinski dan praznoval med obema vojnama, do takrat se je praznoval le 8. marec, vendar je ta posvečen ženskam, 25. marec pa je izrecno namenjen vsem materam sveta. Pri nas se je materinski dan pričel bolj praznovati po osamosvojitvi. Čeprav je biti mati najlepša služba na svetu, je to zelo težakpodvig. Istočasno se mora posvetiti partnerju, sodelavcem, prijateljem, službi, gospodinjstvu … ne nazadnje pa še najpomembnejše – biti mati. Otrok potrebuje vso materino pozornost, skrb in varnost, pri vsem tem pa mati pozablja na sebe, na svoje potrebe in želje. Za praznik mati ne potrebuje ne rož ne sladkarij in ostalih daril, potrebuje le, da ji poklonite delček svojega časa. Mati celo svoje življenje posveti svojim otrokom, tudi ko so že odrasli, še vedno bdi nad njimi.

Zatorej posvečajmo materi svoj čas, in to skozi celo leto po malem, kajti prehitro pride težko slovo in nas na njo res spominjajo samo beli nageljni.

Pripravila:

Emilijana Crgol

Na materinem grobu

Severin Šali

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                   

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup pesti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca.

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

Tone in Saša Pavček

Biseri

Nadela sem si tvoje biserne uhane.

Porinila skozi mečici.

Na vsaki strani dve kapljici krvi.

Zate, mama.

Zdaj sem ranjena kot ti.

Enako me boli.

Biseri so rožnati.

Saša Pavček

Kako raste mama

Najprej je sama tema,

najprej je velik nič,

potlej je majcena deklica

in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,

a raste mnogo in dolgo let,

potem pa je to kar naenkrat

in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama,

bogvekdaj, kar nekega dne,

ko še sama ne ve, da ji pada

prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste

mama počasi nazaj,

dokler babica ne postane

in pride z vnuki v raj.

Tone Pavček

Nekateri moški znajo ljubiti. Morda so se dolgo učili, morda se še učijo, a prav to je ljubezen. Vsem njim je posvečena ta pesem.

Alenka Rebula

Naši moški

Hvala vam

Hvala moškim
naše svetove nosijo skozi življenje                                                         
in ne izpustijo roke
ki jim zaupa

iz pogorišča
znajo dvigniti dom
iz jalovega drevesa
stesati posteljo za ljubezen
ki rodi

nerazumljivega jezika
se učijo
in znajo pogrniti travnik na mizo
ko nimamo več hrane zanje

na čelu svoje mirne vojske
prihajajo osvajat divjino
vzravnani
nam stopajo naproti
in brez meča

blagi bojevniki
ležejo na naše telo
skrivnostni in prosojni
in nas prekrijejo vroče

hvala jim
ko vse hočejo
in vse dajo.

Ti skrivnostni moj cvet

Oton Župančič

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal …
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …

O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

Naj žive naše mame!

PESTER KNJIŽNI ŽIVLJENJSKI MOZAIK

Izšla je knjiga spominov prof. dr. Mihe Japlja

Naslovnica Japljeve avtobiografije
Krka je vedno cenila kemika Miho Japlja

Te dni je izšla zanimiva knjiga, ki bo gotovo pritegnila pozornost članov Kulturnega društva Severina Šalija, saj se jim s platnice nad naslovom SPOMINI PA OSTAJAJO prijazno smehlja dobro znani obraz njihovega sočlana, prof. dr. Mihe Japlja. Ko bodo polistali po več kot tri sto strani obsežni knjigi, se jim bo razgrnila zanimiva in pestra krajina življenjskih in delovnih poti, ki so oblikovale njegovo osebnost in jo vpisale v javno zavest kot uglednega kemijskega strokovnjaka, gospodarstvenika in pedagoškega delavca ter za kulturo zavzetega zavednega Slovenca in domoljuba, kar vse potrjuje dolg niz v knjigi navedenih nagrad in priznanj.

Prof. dr. Miha Japelj je Dolenjskemu muzeju podaril umetniško sliko

Zametek knjige leži v Japljevi zamisli izpred več let, ko je sklenil, da bo predvsem za svoje številne sorodnike, prijatelje, sodelavce in znance zbral raznovrstne zapise, ki so nastajali na njegovi dolgi življenjski poti izpod njegovega peresa ali peresa drugih o njem. Z leti se je nabralo obsežno raznovrstno gradivo, ki sega od spominskih zapisov na starše, stare starše in druge sorodnike do avtobiografskih zapisov in priložnostnih govorov ob najrazličnejših družinskih srečanjih  in drugih dogodkih, ob vsem tem pa še kopica zapisov, ki so nastali v povezavi z njegovim strokovnim izobraževanjem in predvsem z razvojno-raziskovalnim delom v tovarni zdravil Krka in pedagoškim udejstvovanjem. Ni mogoče spregledati tudi obsežnega sklopa govorov, ki jih je prof. dr. Japelj imel ob najrazličnejših kulturnih dogodkih in s katerimi je izkazal svojo pristno zavzetost za slovensko kulturo, kot tudi sicer drobnih, a zanimivih anekdotičnih zapisov o njem samem ali o znanih osebnostih, s katerimi je delal ali se srečeval. Temu pestremu prepletu zapisov je dodal še fotografsko gradivo iz družinskih albumov in tako vse skupaj zaokrožil v zanimiv knjižni spominski mozaik.

Knjiga je, kot je v uvodni besedi zapisal akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik KD Severina Šalija, dokument o življenju učiteljskih družin v preteklosti, o rasti tovarne Krke, njenih uspešno izvojevanih patentno-pravnih sporih, in posebej o Japljevih zaslugah pri spodbujanju mladine k izobraževanju, o šegavosti Dolenjcev, predvsem pa o srčnih vezeh med tako številnimi ljudmi. »Posebej pa se v njej kaže tudi Japljev odnos do lepote in življenjskih sporočil, ki mu jih prinašajo žlahtne leposlovne knjige in biblijske modrosti,« še poudarja uvodničar.

Fotografirali so: Milan Markelj, Simona Fajfar in Franci Koncilija.

Avtor besedila: MiM

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LEJA JURIŠIĆ IN MIKLAVŽ KOMELJ SKUPAJ POOSEBLJATA PLES, TELO IN BESEDO

S premierno predstavo Ni mogoče čakati zaman so v petek, 4. decembra 2020, v ljubljanskem gledališču Glej javnosti predstavili »trodelni projekt«, pri katerem sta moči združila dva samosvoja umetniška glasova – performerka, koreografinja in plesalka Leja Jurišić ter pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Njun raziskovalni izziv je bil, kako je nastopati s kamnom oziroma ali lahko kamni nadomestijo gledalce predstave.

Leja Jurišić in Miklavž Komelj. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Gle

UVOD

V normalnih razmerah na sleherno predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje. Glede na to, da gre v njunem projektu za duet s kamnom, in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bodo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedeli samo kamni, ki so po prepričanju Jurišićeve in Komelja dejansko gledalci.

PREDSTAVITEV PROJEKTA

Na dan premiere sta izšli še istoimenski knjiga slik ter dramska pesnitev. Projekt Ni mogoče čakati zaman je nastal v okviru programa gledališča Glej, kjer so o njem zapisali, da predstavlja vedno zanimivo »Komeljevo strastno poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja«. »Odrska umetnost pa vedno predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je treba izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje,« je ob premieri izjavila Leja Jurišić. Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova z močno individualno prezenco: »Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj.« Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa da ne bosta sklepala kompromisov.

Jurišićeva je Komelja označila za največjega še živečega slovenskega pesnika. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

 »MIKLAVŽ KOMELJ, NAJVEČJI ŽIVEČI SLOVENSKI PESNIK«

S Komeljem, ki ga je Jurišićeva označila za »največjega živečega slovenskega pesnika«, sta začela delati januarja 2020. Lejo Jurišić je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oziroma od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še statični misterij. Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo – tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, »ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oziroma pokažejo drugačne možnosti povezovanj«. Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se »projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco«.

ZAKLJUČEK

Predstava je bila premierno uprizorjena brez gledalcev. Namesto njih so bili na stolih kamni. Leja Jurišić je najradikalnejše ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Na koncu predstave je umetnica še povedala: »Na koncu predstave bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave.« Po premieri je izšla zbirka 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oziroma statični misterij.

Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

Viri: STA in Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

21. MAREC JE SVETOVNI DAN POEZIJE

Organizacija Združenih narodov (UNESCO) je leta 1999 današnji dan razglasila za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. UNESCOV namen je zagotoviti  priznanje in spodbudo nacionalnim, regionalnim in mednarodnim poetičnim gibanjem.

Poezija je prostor, v katerem se srečujemo skozi besedišča vseh barv, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje. Pesniki širijo brezčasna sporočila in so včasih vzvodi in priče pomembnim družbenim ter zgodovinskim spremembam, včasih pa nam njihovi verzi zgolj pomagajo pri iskanju duševnega miru in lastnega bistva. Vsak jezik ima svojo poezijo in vsak človek ima svoj pristop do razumevanja poezije. Zato je poezija prostor, v katerem se srečujemo skozi različna besedišča, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje.

»Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.«

                                                        García Lorca

Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija notranje usmerja, da vedno znova premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja. Poezija zastavlja vprašanja, in to na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v človeku, v svetu. In svet, v katerem smo, je zdaj zelo drugačen.

Ne beri…
Ne beri teh pesmic, če nimaš res volje.
Glej raje kar v prazno, morda ti bo bolje.
Ne bodi, kar nisi, ne rabiš te slave,
brez želje se verzov ne uči iz glave.
Ni vredno sploh truda, če kdo te priganja.
Pozdravlja te pesnik, ki ljubi in sanja.

Feri Lainšček

Želim vam, da lepo doživite letošnji svetovni dan poezije, ki je hkrati tudi  prvi dan pomladi. Izkoristite ta čas najrazličnejših omejitev – zaradi korone,ko se trudimo, da bi ostali zdravi – tudi za poezijo. Vabim vas, da preberete pesem, dve ali tri.

Zagotovo bo v počastitev svetovnega dne poezije na voljo tudi kar nekaj spletnih dogodkov. Eden od njih bo v nedeljo, 21. marca, ob 18. uri na Youtube kanalu Mladinske knjige. Pesnica in igralka Saša Pavček bo brala pesmi iz svoje nove pesniške zbirke Zastali čas. Verjamem, da bo praznični dan ob vrhunski interpretaciji Sašinih globoko doživetih, iskrenih pesmi še lepši, prijaznejši in mirnejši. S spoštovanjem in vse dobro!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SAŠA PAVČEK: ZASTALI ČAS

ZANIMIV DOGODEK

Verjetno je mimo marsikoga od nas ušel lep dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v Švicariji 14. februarja 2021. Nekateri pa so morda vendarle imeli to srečo, da so prisostvovali Večeru z Manco Košir pred zasloni, v živo iz MGLC Švicarije. Manca Košir se je pogovarjala s Sašo Pavček o njeni novi pesniški zbirki Zastali čas, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi. Pesmi v celoto povezujejo nežne ilustracije Mateje Kavčič. Gost prešernovsko uglašenega večera je bil tudi psihoterapevt in ljubitelj poezije Tomaž Flajs.

O SAŠI PAVČEK, HČERKI NAŠEGA DOLENJSKEGA ROJAKA TONETA PAVČKA

Saša z očetom

Mogoče ni prav splošno znano, da igralka Saša Pavček svoj osnovni poklic ves čas druži in prepleta s pisanjem, tudi poezije. Znano pa je, da ni samo dramska in filmska igralka, ampak tudi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doslej je odigrala več kot 120 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog ter zanje prejela številne nagrade, tudi Borštnikov prstan. Naj omenim še knjižni prvenec dram in esejev Na odru zvečer in mladinski deli Zakaj je polje jezero ter Rumi in kapitan.

Pesniški zbirki Saše Pavček

Njen pesniški prvenec Obleci me v poljub, kije izšel leta 2010, opeva moč in nemoč ljubezenskega odnosa, v drugi pesniški zbirki Zastali čas panamenja svojo pesniško in človeško pozornost svojim dragim pokojnikom: očetu, mami, bratu, nonu, noni, prababici, igralskim kolegom … Ob tem se sprašuje tudi o svojem življenju in premišljuje o smislu obstajanja in vztrajanja v času, ki tudi zanjo polagoma zastaja. Pesniška zbirka Zastali  čas vsebuje pet ciklusov: Zastali čas, Luč breztežna, Žalostinke za mamo, Korzet besed ter Geste in katarze. 

MANCA KOŠIR O PESNIŠKI ZBIRKI ZASTALI ČAS

Manca Košir

 »Poezija Saše Pavček je doživeta in iskrena, zato močna, ko poje hvalo zemlji in dobroti rok, zapoje žalostinke za pokojno mamo, se spominja ljubih umrlih ter se hudomušno zavrti, ko vstopi v gledališki svet med svoje ljudi. Ko srce predeluje izkušnje, se rodi poezija duše za dušo, zato zmore nagovoriti slehernika.«

ENA OD PESMI ZA OKUS

Vse Sašine pesmi so globoko doživete in osupljivo iskrene, iz duše in srca. Prababicam je ena od tistih pesmi iz zbirke Zastali čas, ob katerih zadrhti srce. Ko jo prebereš, se v mislih povežeš s svojimi prednicami in drugimi umrlimi sorodnicami, in ko hodiš po gozdu, se včasih nanjo spomniš.

Saša Pavček

PRABABICAM

Šla sem v gozd po pesem tolažbe,

nisem je zaslišala.

Listje je škrepetalo pod mojimi stopali,

kot da bi drobila kosti prednikov.

Prababice pa so razumele, rekle, poj za nas.

Šumi kot gozd, pokaj kot veja,

vzbrsti kot popek, bodi naš glas.

Ne maščuj nas, samo povej, koliko veder vode smo znosile,

koliko krav pomolzle, koliko otrok povile,

koliko politih prtov oprale,

koliko njiv prekopale, koliko ajde posejale,

koliko kruha zamesile

in kaj dobile v zahvalo. 

Ena bežen poljub, druga ukaz,

ena pretesen objem, druga klofuto,

nobena odrešitve od veder, prtov,

njiv in loncev …

Nobena ni odšla brez vere, da je

storila vse

za življenje, ki mora v rast.

Žalostnih oči so odhajale

v gozdove,

prosile drevesa, trave in ptice

za moč,

rotile nebo, verjele, da bo nekoč

nekoč davno iz listja in trav

zašumelo, da bodo popokale

verige,

da bo zapela izpod mahu nežna

piščal,

da se bo rod, lačen ljubezni,

napojil,

da bo …

Da bo nekoč …

Hodim po pomladnem gozdu,

suho vejevje še vedno kriči,

po svežih listih solze polzijo …

Udarce, poljube, pokopane otroke

in iluzije

še vedno skrivajo debla dreves.

Veselim se avtoričine vrhunske interpretacije pesmi, ki jo poznam s CD-ja z zvočnim posnetkom pesmi iz zbirke Obleci me v poljub, in priporočam napovedani estetski doživljaj.

VABILO ZA LJUBITELJE POEZIJE

V nedeljo, 21. marca, bo ob 18. uri na Youtube kanalu Mladinske knjige spletni pesniški večer v počastitev izida pesniške zbirke Zastali čas in svetovnega dneva poezije. Saša Pavček bo brala svoje pesmi, zbirko in avtorico bo predstavil vodja leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

VOŠČILO ZA 8. MAREC, MEDNARODNI DAN ŽENA

Danes praznujemo 8. marec, mednarodni praznik žensk oziroma dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk.

Dejstvo o neenakopravnem položaju žensk v družbi so najprej začele širiti zapostavljene ženske v Ameriki, kjer so 28. februarja leta 1909 praznovale svoj dan. Tudi v Sloveniji je potekal boj za enakopravnost ženskih pravic. Leta 1897 je začel izhajati ženski časopis Slovenka, leto pozneje pa je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo.

Obstaja tudi izjava Evropske komisije, kjer je enakost spolov osrednja vrednota EU.

V imenu KDSŠ in v svojem imenu čestitam za dan žena  vsem članicam našega društva.

Želim vam lepo praznovanje, obilo trdnega zdravja in vse dobro v krogu svojih družin in prijateljev.

Franci Koncilija, namestnik predsednika