Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

ŠENTJERNEJSKA NOČ

Šentjernejska noč označuje množični pokol pariških hugenotov, ki so bili francoski kalvinisti, v noči s 23. na 24. avgust 1572. To je bilo v času osmih francoskih verskih vojn (1562–1598), ki so Francijo pretresale v poznem 16. stoletju, ko so se hugenoti pod vodstvom admirala Gasparda Colignyja uprli katoliškemu kralju, ki gaje podpiral vojvoda Guise.»Kapljica čez rob« dogajanja na pariškem dvoru pa je bil spodleteli atentat na hugenotskega admirala Colignyja, ki je atentat preživel. Zgodovinarji so enotnega mnenja, da je imel pokol za ozadje predvsem politična, pa tudi verska nasprotja na francoskem dvoru.

                                                                                                                                  

V Franciji je divjala krvava državljanska vojna, Šentjernejska noč pa je bila višek te vojne. Ko je Katarina Medičejska ugotovila, da katoliški vojski ne bo uspelo premagati protestantov, se je domislila načrta. Svojo hčer Margareto (Margot) je 18. avgusta 1572 poročila s hugenotskim kraljem Henrikom Navarskim Burbonom in na praznik apostola Jerneja priredila veličastno poroko. Na slavju v Parizu je bila zbrana večinahugenotskih voditeljev. Tik pred zoro 24. avgusta 1572 je zvon cerkve Saint-Germain-Auxerrois naznanil začetek pokola Hugenotov. Tisto noč je bilo v Parizu in drugod po Franciji zastrupljenih ali pa pobitih na tisoče hugenotov. Prva žrtev pokola je bil admiral Coligny. Ocene števila žrtev se zelo razlikujejo, od 2000 do 30.000, samo v Parizu pa naj bi bilo ubitih 3000 hugenotov.

Čeprav je pokol močno oslabil hugenote, pa je zaradi maščevanja ponovno podžgal novo vojno, ki se je končala z nantskim ediktom v Bulonjskem gozdu julija 1573. Henrik Burbonski, ki je medtem prestopil v katoliško vero, pa je hugenotom podelil amnestijo in zagotovil omejeno versko svobodo. Razpleta v Franciji pa se je na neki način veselil tudi papež Gregor XIII., saj je bil prepričan, da se je Francija odločno obrnila na katoliško stran.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKI FESTIVAL FOTOPUB JE ŽE PREPOZNAVEN NA EVROPSKI RAVNI

V Novem mestu je bil med 31. julijem in 4. avgustom 2019  6. Mednarodni festival sodobne fotografije FOTOPUB. Rdeča nit festivala je bila težnja k prepoznavanju šele uveljavljajočih se umetnikov – fotografov – in odpiranju prostora za neodvisno raziskovanje in eksperimentiranje na področju fotografije. Festivala se je udeležilo 27 umetnikov in kuratorjev iz desetih evropskih držav, Kitajske in ZDA. Najvidnejši novomeški predstavnik Fotopuba je bil direktor festivala Dušan Josip Smodej.

Novomeški Fotopub je bil medijsko izredno dobro pokrit in korektno predstavljen. Letos je bilo na Fotopubu opaziti vrsto novih projektov, ki so na kritičen način vznemirjali in raziskovali, kako razni družbeno-politični rituali sodelujejo pri tvorbi novih fotografskih pomenov.

Tako je 27 umetnikov in kuratorjev predstavljalo svoje delo izključno v zapuščenih prostorih zgradb v mestnem središču, novomeške ulice pa so bile prizorišče lokacijsko različnih performansov. V okviru festivalskega programa se je zvrstila vrsta dogodkov: sedem razstav, trije projekti, večerna predavanja, kuriran glasbeni program in Fotopubov pregled portfeljev.

   

Ni mogoče prezreti, da je bil Mariborčan Tadej Vindiš, sicer izvršni direktor Fotopuba, med tistimi ključnimi ljudmi, ki so Fotopub pred petimi leti oživili, posodobili in internacionalizirali. Pohvalno je, da so bili tudi letos za udeležence festivala na voljo brezplačni avtobusi za prevoz od Ljubljane do Novega mesta.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

ALI JE O SREČKU KOSOVELU (1904–1926) MOGOČE SPLOH ŠE KAJ POVEDATI?

V četrtek, 11. julija 2019, so se zvečer ob 20.00 začeli Novomeški poletni večeri, ki jih že po tradiciji vsako leto pripravlja Založba Goga na Glavnem trgu. Prvi pogovor je potekal z Miklavžem Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem in pesnikom, urednikom obeh knjig z naslovom Vsem naj bom neznan – Srečko Kosovel in avtorjem spremnih esejev. Knjigi vsebujeta okoli 2000 strani do sedaj neznane ustvarjalne dediščine Srečka Kosovela. V obeh knjigah je njegova poezija, proza, dramatika, zapisi o literarni teoriji in osnutki pisem. Pogovor je vodila Mateja Kralj, poznavalka in vodja Kosovelove sobe v Sežani. Po pogovoru je sledil kulturni program, koncert klasične glasbe, kjer sta nastopila Komeljeva hčerka, vrhunska sopranistka Talita Sofija Komelj, in pianist Urban Stanič. Dogodka se je udeležilo okoli 80 ljudi.

   

Na prvem Novomeškem poletnem večeru je zbrano občinstvo najprej pozdravil Mitja Ličen, direktor založbe Goga, ki je organizatorica večerov, potem pa še novomeški župan mag. Gregor Macedoni, ki je poudaril, da je knjiga o Srečku Kosovelu impresivna po obsegu in po vsebini.

   

Moderatorka Mateja Kralj in gost večera Miklavž Komelj sta v domala dve uri trajajočem pogovoru predstavila domala vso Kosovelovo zapuščino in rokopise, v katerih se po 120 letih še kako čuti močna sporočilnost. Naslov je izrazito paradoksalen, Komelj pa je poudaril, da se je zavedal, da bolj ko je odkrival zastrte skrivnosti pesnika Kosovela, manj ga je poznal. Miklavž Komelj je še dejal, da je Srečko Kosovel o sebi pisal kot o zvezdnem utrinku, ki ga bodo šli ljudje iskat in ga ne bodo našli – ob tem pa se bodo zavedali, da so sami utrinki velike kozmične volje. Njegov literarni opus, ki je v glavnem nastal v nekaj letih pred njegovo smrtjo, je neverjetno intenzivno pisanje, strahotna ustvarjalna erupcija, predvsem pa popolnoma preobrača takrat uveljavljene predstave o tem, kaj je življenje in kaj je smrt.

   

V dveh knjigah te izdaje, ki jo je mojstrsko oblikoval novomeški arhitekt Jurij Kocuvan, so zbrani vsi zapisi iz Kosovelove zapuščine, ki so ostali neobjavljeni do danes. Prva knjiga obsega poezijo, prozo in dramatiko. Vanjo so vključeni tako dokončani teksti – pesmi, črtice in nekaj drobnih dramskih del – kot tudi številni fragmenti in osnutki. Druga knjiga pa predstavlja Kosovela predvsem kot misleca v razponu od aforizmov do načrta za knjigo Biti ali ne biti. Vključeni so tudi zapisi o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo o Alojzu Gradniku in osnutki pisem. V dodatku so nove transkripcije že objavljenih pesmi in drugih besedil. Na koncu knjige pa sta dodana dva spremna eseja Miklavža Komelja. Na koncu pogovora je beseda tekla tudi o Kosovelovih Integralih, ki so bili za tiste čase nekaj izrednega in v katerih Srečko Kosovel deluje zelo sodobno, ter o pesniški zbirki Zlati čoln. Iz obeh knjig je razvidno, koliko načrtov je še imel Kosovel in kako neizčrpna je bila njegova ustvarjalna vizija.

(Foto: Franci Koncilija)

Franci Koncilija

CIGANSKE NOČI POEZIJE IN VINA V MEDANI

Medana v Goriških Brdih je najbolj znana po pesniku Alojzu Gradniku (1882–1967). Z odprtjem razstave v njegovi rojstni hiši so na ogled postavljeni arhitekturni idejni predlogi za prenovo Gradnikove domačije, ki so jih pripravili študenti arhitekture na ljubljanski fakulteti. V četrtek, 26. junija 2019, pa se je prav tam začel pesniški, pravljični in glasbeni festival Sanje v Medani, ki ga letos izvajajopod sloganom Ciganske noči poezije in vina.

Na Festivalu se srečujejo ustvarjalci in ustvarjalke, ki jih združuje in povezuje slovenska založba Sanje iz Ljubljane, in njihovi bralci in simpatizerji. Poleg treh dni večernih branj poezije bo na festivalu tudi veliko glasbenega dogajanja. V Brda so namreč prišli tudi številni romski glasbeniki. Pred vilo Vipolže in pred gradom Dobrovo so nastopili trikratni zmagovalci festivala trobentačev v Guči Bojan Ristič Brass Band iz Srbije, Romanimo in Monika Lakatos iz Madžarske, romski glasbeniki iz Prekmurja Romano Glauso in drugi. Na Forumu Sanje pa so v nedeljo spregovorile tri ženske: misijonarka Marija Sreš, ki že 40 let deluje v Indiji, Anja Srpčič, ki je kot prostovoljka delovala v Gambiji, in Vlasta Nusdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic.Rdečo nit letošnjega dogajanja, svobodo, pa predstavljajo tri knjige, izdane ob festivalu. To so: esej ameriškega meniha,trapista in pisatelja Thomasa Mertona O dežju in nosorogu, kjer razmišlja o brezčasni meditaciji o samoti, ki nagovarja k razmisleku, kako ostati človek. Druga knjiga je pesniška zbirka Marka Tomaša Želim postati terorist, tretja pa esej Wilhelma Reicha z naslovom Prisluhni, mali človek.

    

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

KRESNA NOČ SLOVENSKEGA ROMANA

Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman je prejela Bronja Žakelj za delo, ki ga je naslovila Belo se pere na devetdeset. Nagrajenka je šele tretja literatinja, ki je prejela Delovo nagrado za roman leta. Pred njo sta kresnika prejeli Berta Bojetu (1996) in Katarina Marinčič (2002). Nagrajeni roman je, ko so ga povsod drugod zavrnili, izdala Beletrina. Avtorica Bronja  Žakelj je dejala, da je roman pisala sproščeno in z lahkoto: »To je bilo zame prelepo potovanje […],kot bi se vračala domov.« Dodala je, »da je pravi čudež, kako so bralci sprejeli roman z navdušenjem, mnogi pa so našli v njem tudi podobe svojega lastnega življenja«.

 

Na Cankarjevem vrhu na ljubljanskem Rožniku se je 23. junija tako iztekel kresni večer, ki je privedel do podelitve letošnje Delove nagrade za najprepričljivejši roman leta. Žirija je odločila. Kresnika je zasluženo prejela nadobudna pisateljica Bronja Žakelj. Predsednica žirije Mimi Podkrižnik je v utemeljitvi zapisala: »Pisateljica Bronja Žakelj s pretresljivim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset zmore nekaj, kar obvladajo le redki: po najbolj žalobnih meandrih življenja vodi v jeziku, ki veselo in hudomušno žgečka, včasih pa je tudi ironično. Bronja Žakelj mojstrsko opisuje vsakdanje življenje v domači hiši, kjer sta včasih v bolečem in tesnem objemu lahko mehka nežnost in neizmerna surovost bivanja. Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti.« Po besedah žirije Bronja Žakelj s svojim pisanjem »tudi literarno zadene v srce, ker ne moralizira in ni patetična; ker so življenje predvsem umetelni kratki stavki, veliko smeha in solz«. Nagrajenka je šele tretja avtorica, ki je prejela to nagrado. V tekmi pa so letos bili še romani Brez imenaJanija Virka,Najlepša neznanka svetlobaVladimirja P. Štefaneca, Medsočje Mirta Komela in Pogodba Mojce Širok.

(Vir: STA, Dnevnik, Delo, Primorske novice, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

UMETNIKOM PODELILI ŽUPANČIČEVE NAGRADE

V sredo, 12. junija 2019 zvečer, so na vrtu Plečnikove hiše v Trnovem slavnostno podelili Župančičeve nagrade za leto 2019, najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture, ki trajno bogatijo kulturno zakladnico našega mesta in s svojo vrhunskostjo odmevajo tudi v širšem nacionalnem in mednarodnem prostoru.

  

Nagrado za življenjski opus je prejela velika dama slovenske ilustracije, akademska slikarka Marlenka Stupicaumetnica, ki je povzdignila slovensko knjižno ilustracijo na svetovno raven. Marlenka Stupica že desetletja neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije, v katerem se na svojevrsten način zrcali moderno slikarstvo. S svojimi likovnimi upodobitvami je zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem, pa naj gre za mnogokrat ponatisnjene knjige Rdeča kapica, Pika Nogavička, Grdi raček, Palčica, Krojaček Hlaček, Zvezdni tolarji, Pastir idr. ali pa njeno antologijo Drevo pravljic, pravo zakladnico njenih umetnin, ki odpirajo vrata v svet domišljije, lepote in brezčasnosti.

   

Župančičeve nagrade so prejeli še baletna plesalka in koreografinja Sanja Nešković Peršin za koreografijo baletnega večera Kompozicija,pianist in pedagog Bojan Gorišek za opus zvočnih monografij sodobnih skladateljev ter režiserka in scenaristka Urša Menart za celovečerni prvenec Ne bom več luzerka.

(Vir: Wikipedija in Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

PREDSEDNIK BORUT PAHOR JE ČLANU KDSŠ DR. JANEZU GABRIJELČIČU PODELIL RED ZA ZASLUGE

V torek, 11. junija 2019, so iz kabineta predsednika Slovenije Boruta Pahorja naspletu objavili sporočilo za javnost, da je na posebni slovesnosti v predsedniški palači Pahor podelildržavna odlikovanja. Med drugimi je red za zaslugeprejel tudi naščlan dr. Janez Gabrijelčič. V obrazložitvi podelitve priznanja je bilo navedeno, da dr. Gabrijelčič državno odlikovanje prejema za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje v Sloveniji in v tujini.

Dr. Janezu Gabrijelčiču je čestitala tudi mag. Marjeta Tratnik Volasko iz kabineta predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Našemu dragemu članu KDSŠ izrekamo vse članice in čani iskrene čestitke in zahvalo za dosedanje delo, še posebej pa za sočasno pomembno in odmevno prepoznavnost Kulturnega društva Severina Šalija!

Poleg našega člana dr. Gabrijelčiča so različna odličja prejeli tudi drugi. Zlati red za zasluge je za svoj izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti prejel prof. dr. Janko Kos. Red za zasluge je prejela še dr. Ana Kranjc, za velik prispevek k razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji in drugod ter k uveljavitvi Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Medaljo za zasluge pa je prejel Sergij Šlenc, za svoj izjemni prispevek k povezovanju med italijanskim in slovenskim narodom, predvsem na jezikovnem in literarnem področju.

   

UTEMELJITEV :

Za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje pri nas in v tujini prejme dr. Janez Gabrijelčič red za zasluge.

Dr. Janez Gabrijelčič, doktor ekonomskih znanosti, je bil rojen leta 1939 v Novem mestu. Kjerkoli je deloval, je pustil vidno sled svojega dela. Je duhovni vodja forumov odličnosti in mojstrstva, aktiven član Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, častni občan Mestne občine Novo mesto in častni občan Občine Trebnje. Iz vseh njegovih dejavnosti in zanimanj je zrasla Rastoča knjiga, katere idejni vodja in nosilec zamisli ter vseh nadaljnjih nadgradenj je prav dr. Gabrijelčič. 

Že kot ekonomist, zaposlen v Pionirju v Novem mestu, je spodbujal trajno izobraževanje in vseživljenjsko učenje s projektom Pionirka in podprojektom Rastoča knjiga. Ideja je zorela, ko je bil zaposlen na Računskem sodišču Republike Slovenije, izvirno vsebino rastoče knjige je razvijal na podlagi kulturnih, gospodarskih in znanstvenih dosežkov Slovencev. S to vsebino je pridobival nove somišljenike in zamisel vse bolj spreminjal v vseslovensko gibanje, ki ga je nazadnje pod svoje skrbništvo vzel Državni svet, aktivno vlogo v njem pa imajo še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Mestna občina Ljubljana. 

   

Projekt Rastoča knjiga je slovenska posebnost, dr. Janez Gabrijelčič pa ji je dal tudi svetovno razsežnost z Združenimi rastočimi knjigami sveta, katerih središče je v neposredni bližini Navja v Ljubljani, pokopališča velikanov slovenske kulture. Prva je k Rastoči knjigi pristopila Rusija s Tolstojevim romanom Vojna in mir, letos se ji je kot 13. država pridružila Češka z najslovitejšim disidentskim esejem Vaclava Havla, Moč nemočnih. Dr. Gabrijelčič zamisel Rastoče knjige nenehno nadgrajuje, pravkar snuje Družinske rastoče knjige, leta 2018 pa je Ljubljana gostila tudi prvi mednarodni festival Rastoče knjige in Združenih rastočih knjig sveta. Festival je predstavil dejavnosti osnovnih šol, društev, lokalnih skupnosti in organizacij, ki so vključeni v projekt. 

Če bi hoteli celovito prikazati dejavnost in ustvarjalnost dr. Janeza Gabrijelčiča, bi rekli, da si vse življenje prizadeva za osebnostno rast: od kakovosti k odličnosti stremi na vseh področjih človekovega ustvarjanja in življenja. 

Dr. Janez Gabrijelčič je človek vrednot, pri tem pa ostaja skromen. Republika Slovenija mu je hvaležna za njegovo delo in mu z državnim odlikovanjem izkazuje spoštovanje in zahvalo. S tem dobivajo potrditev njegove besede: »Preberi, napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.«

Viri: Spletna stran, fotografije so s spleta/STA

Pripravil in obdelal: Franci Koncilija

10. ŠALIJEV VEČER JE BIL V ZNAMENJU KULTURE GORNIŠTVA

V torek, 4. junija 2019, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu že 10. Šalijev večer, slednjič v znamenju kulture gorništva in planinarjenja. Večer je KDSŠ pripravilo v sodelovanju s PD Dolenjske in Bele krajine. Gost večera je bil najuspešnejši slovenski vrhunski alpinist in himalajec Viki Grošelj, športni pedagog, gorski reševalec in vodnik, pisatelj in humanist. Grošelj je izmed Slovencev preplezal največ osem tisočakov in osvojil najvišje vrhove vseh petih kontinentov sveta, stal je tudi na vrhu Mount Everesta. O smislu alpinizma, o ekstremnih vzponih, o humanizmu in njegovih nepozabnih doživetjih ter ljubezni do gora se je z Vikijem Grošljem pogovarjal Franci Koncilija. Na večeru se je zbralo okoli 40 ljubiteljev gora.

Po krajšem uvodnem pozdravu so vsi prisotni z enominutnim molkom stoje počastili spomin na številne slovenske planince in himalajce, ki so se smrtno ponesrečili v gorah. Imenovani so bili Grošljev brat Silvo, pa Novomeščana Vanja Furlan in Andrej Markovič, Tomaž Humar, legendarni Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjak in drugi. Sledil je veselejši del srečanja. Oba, Viki Grošelj in Franci Koncilija, sta dan preje, to je 3. junija, praznovala rojstni dan, zato sta si ob tej priložnosti iskreno čestitala in drug drugemu podarila knjigi.

Sledilo je zanimivo predvajanje slik z večine Grošljevih vzponov in dosežkov na področju alpinizma na Himalaji in ostalih najvišjih vrhovih, ki jih je osvojil na vseh petih kontinentih. Grošelj je najprej predstavil gorsko verigo Himalajo, s posebnim poudarkom na Mount Everestu, ko so Slovenci pred 40 leti, 13. maja 1979, prvič priplezali na sam vrh. Grošlju takrat zaradi hudih ozeblin ni uspelo osvojiti vrha sveta. Viki Grošelj je na Čomolungmo priplezal deset let kasneje, 10. maja 1989.

  

Na koncu pa je še posebej poudaril naravne lepote Nepala, ki je zanj poleg slovenskih gora najlepši na svetu. Tako Viki Grošelj še vedno vsako leto obišče Nepal in ga prehodi v različnih smereh. Hud potres v Nepalu, ki je aprila 2015 presenetil tudi Vikija Grošlja, ki je bil visoko v gorah, pa se mu je najbolj žalostno vtisnil v spomin, še posebej številni ljudje, ki so ostali brez vsega, več tisoč pa jih je tudi umrlo. Po pogovoru je bila v knjižnici še priložnost za druženje in izmenjavo duhovno bogatih doživetij.

(Fotografije: Marko Klinc)           

Pripravil: Franci Koncilija

 

V Novem mestu je odprta razstava ob 150-letnici rojstva slikarja Josipa Germa

Že sredi maja so v Jakčevem domu v Dolenjskem muzeju v Novem mestu odprli odmevno razstavo del Novomeškega slikarja Josipa Germa (1869–1950). Z razstavo ob 150-letnici slikarjevega rojstva Dolenjski muzej po razstavah del Ivana Vavpotiča in Božidarja Jakca nadaljuje razstavni niz, posvečen Novomeškim slikarjem realistom. Odprtja razstave, ki je bilo 17. maja 2019, se je udeležilo okoli sto ljudi, večinoma ljubiteljev slikarske umetnosti. Ob tej priložnosti so izdali zelo lep katalog. Germova razstava bo na ogled do 10. avgusta. V nadaljevanju objavljamo uvodni govor ugledne umetnostne zgodovinarke in kustosinje Katarine Dajčman, ki je razstavo tudi pripravila.

Spoštovani gostje, slikarjevi dediči, vsi ljubitelji umetnosti,

22. februarja letos je minilo 150 let od rojstva slikarja Josipa Germa (1869–1950), čigar življenjska pot je bila tesno povezana z Novim mestom, saj je imel pomembno vlogo v kulturni zgodovini tega območja. V počastitev tega jubileja se v Dolenjskem muzeju umetnika spominjamo s pregledno razstavo njegovega življenjsko-ustvarjalnega opusa.

Josip Germ se je rodil leta 1869 v Adlešičih v Beli krajini, mladost pa je preživel v Novem mestu, kamor se je družina preselila konec osemdesetih let 19. stoletja. Že v času šolanja na novomeški gimnaziji je pokazal nagnjenje k samostojnemu likovnemu izrazju, zato ne preseneča, da se je po maturi odločil za študij slikarstva. Z uspešno opravljenim sprejemnim izpitom se je vpisal neposredno v drugi letnik Akademije za likovno umetnost na Dunaju ter tako pričel svojo slikarsko pot. Ta ga je nato v želji po novem znanju in raziskovanju vodila v eno tedanjih najpomembnejših evropskih kulturnih žarišč, velemestno Prago, kjer so kot rezultat prilagajanja miljeju ter takratnim umetnostnim spodbudam nastala njegova najbolj uglajena dela, v katerih je dosegel svojo najvišjo umetniško raven.

Danes Josipa Germa uvrščamo med predstavnike realističnega načina slikanja, saj je v svojih upodobitvah v duhu akademske podstati stremel k čim večji tehnični popolnosti, pri tem pa ostal tematsko tradicionalen. Tudi v obdobju na prelomu 19. v 20. stoletje, ko so v razumevanju likovnega ustvarjanja nastajale vse večje diferenciacije tako med slikarji kot tudi med kritiki, je neomajno vztrajal v svoji osnovni likovno-nazorski opredelitvi in se ni priključil nobeni od umetniških skupin moderne. Tudi zato mu v slovenski likovni umetnosti pripada povsem svojsko mesto.

    

Na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, leta 1898, je v Ljubljani pripravil prvo samostojno razstavo, v času, ko so bile te še redkost in je to pred njim storila le še Ivana Kobilca. S tem pogumnim in samozavestnim dejanjem je uspešno opozoril nase ter zbudil zanimanje in odobravanje likovne kritike in širše javnosti. Odmevni predstavitvi je nato sledilo prvo večje reprezentančno oziroma javno naročilo ljubljanske mestne občine, ki je Germu zaupala upodobitev zgodovinskega dogodka, ko je Ljubljano po potresu v letu 1895 obiskal cesar Franc Jožef I. Slika velikega formata z večjo figuralno kompozicijo, kjer v prvem planu izstopajo anatomsko pravilne, skoraj akademsko idealno obdelane postave, je vrsto let visela v ljubljanskem magistratu, danes pa jo lahko vidite na razstavi.

 

Nesebična domovinska ljubezen je slikarja po 16 letih bivanja v tujini privedla v domovino, saj je sprejel službo profesorja risanja na novomeški gimnaziji. Kar 32 let predanega pedagoškega dela je tako posvetil številnim rodovom novomeških gimnazijcev, med katerimi so bili tudi akterji kulturno-umetniške manifestacije, ki jo danes poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Zaradi predanosti pedagoškemu delu je žal poredkoma nastopal v javnosti kot slikar, toliko bolj pa se je udeleževal društvenega in kulturnega življenja v dolenjski metropoli, pri čemer se je izkazal za vsestransko dejavnega človeka z več različnimi interesi in sposobnostmi ter za vnetega organizatorja in akterja novomeške kulturne zgodovine.

Spoštovani, z namenom kar najširše pričevalnosti je razstava ob 150-letnici slikarjevega rojstva zasnovana tako, da prikazuje likovno ustvarjanje Josipa Germa v splošnem pregledu in je sinteza vseh njegovih slikarskih prizadevanj, poznanemu in dostopnemu gradivu adekvatno. Iz sicer dokaj homogenega opusa izbrana dela kažejo njegove začetke, odzive na sočasne evropske tokove na prelomu stoletja ter dela, nastala v času, ko se je zaradi pedagoške in vsestranske kulturne dejavnosti slikanju posvečal vedno manj. Širših raziskav, zbiranja podatkov o slikarju in njegovih delih za razstavo in pripravo kataloga ne bi mogli opraviti brez naklonjenosti številnih posameznikov in ustanov, zato mi dovolite na koncu kratko zahvalo. Iskrena hvala dedičem Germove zapuščine, ki so popolnoma nesebično in z veliko vnemo podpirali naše delo, saj so Dolenjskemu muzeju podarili vsa slikarjeva dela ter nam pomagali poiskati nekatera druga slikarjeva dela v zasebni lasti. Tudi z njihovo pomočjo smo v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zbrali in reproducirali 300 slikarjevih del. Hvala tudi vsem zasebnim lastnikom, ki ste z zavestjo, da vrhunci človeške ustvarjalnosti pripadajo vsem in nas vse bogatijo in je zato prav, da so na ogled javnosti, oplemenitili našo razstavo. Hvala gospe Tatjani Matjašič iz Ljubljane, ki je našemu muzeju prijazno podarila eno slikarjevo delo in s tem plemenitim dejanjem obogatila našo zbirko slikarjevih del. Hvala tudi oblikovalki kataloga Katji Keserič Markovič in seveda sodelavcem za vso pomoč pri pripravi ter postavljanju razstave.

Skupaj smo tako strnili dosedanje vedenje o življenju in delu Josipa Germa in tako v najboljšem duhu zaznamovali spomin nanj.

Še enkrat vsem iskrena hvala.

(Gradivo in fotografije je posredovala organizatorica razstave, kustosinja Katarina Dajčman.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

MUHOVIČEVI PRSTNI ODTISI

akad. prof. dr. Milček Komelj

V Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani so ob njenem 25-letnem jubileju delovanja že 4. aprila 2019 odprli razstavo slik akademika profesorja Jožefa Muhoviča, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Razstavo je umetnik naslovil Prstni odtisi. Na odprtju razstave je govoril naš predsednik, akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je med drugim povedal: »Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost.« V nadaljevanju objavljamo celoten govor. Razstavo so zaprli že 4. maja.

Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost. Muhovičeve slike so vsaj na prvi pogled videti v osnovi abstraktne, pomenljive in izrazne že s samimi jasno profiliranimi oblikami, z zadržano pogosto temno in zemeljsko barvitostjo in raznoliko obdelavo kompaktnih ali migetajočih površin, a so hkrati preprežene z znakovnimi liki in figuralnimi aluzijami ali segmenti; pri tem pa so v svoji pretehtanosti, tudi kadar so reducirane le na nekaj oblikovnih prvin, v osnovi monumentalne in s svojo pomensko napetostjo metafizično usmerjene v transcendentalno.

Zavod sv. Stanislava

Njihov avtor je s svojo celotno mnogovrstno in na vseh področjih uspešno dejavnostjo pri nas edinstvena, nadvse kompleksna likovna osebnost: izšolan ustvarjalen slikar, profesor in filozof in naš danes najvidnejši likovni teoretik (med drugim je avtor monumentalnega Leksikona likovne teorije), ki se sprašuje ne le o formalni naravi likovnih sredstev, ampak tudi o njihovih možnostih, da zajamejo nevidno, in še posebej o vprašanjih religioznega v umetnosti. Pri svojem ustvarjalnem snovanju se lahko sklicuje ne le na spoznanja ali razglabljanja relevantnih filozofskih besedil, marveč živi tudi v dejavnem dialogu z umetniško literaturo, posebno pesništvom, pa tudi z glasbo. Pri tem pa mu njegovo védenje ne preprečuje prvinsko ustvarjalne spontanosti, zato sem lahko ob lanski jubilejni razstavi članov SAZU v ljubljanski Narodni galeriji v sentenci o Muhoviču napisal, da med slikarskim ustvarjanjem očitno hodi po prstih, da bi ne zbudil v sebi spečega teoretika, saj kot umetnik prisluškuje le notranjemu glasu intuicije, ki pa se mu poraja iz celovitega, tako intelektualnega kot doživljajskega duhovnega zrenja, usmerjenega v univerzalni svet arhaičnih mitov ter človeških spoznanj in biblijskih sporočil in usod; ponotranjenost njegove razgledanosti pa oplaja še široko kulturno zaledje. Spričo tega pri Muhovičevem umetniškem delovanju, četudi je slikar izrazit intelektualec, ne gre za likovne definicije vnaprejšnjih miselnih spekulacij, ampak je Muhovič kot umetnik – enako kot »zgolj slikarji« – prepuščen negotovosti ustvarjalnega tveganja, ki ga do kraja in energično obvladuje šele med samim ustvarjalnim procesom, ko skuša v inventivnem stiku z likovno materijo izraziti tudi vse tisto, kar je racionalno neobvladljivo. Predvsem pa svoje podobe priklicuje iz notranje polnosti, četudi včasih naslika le z drobcenim človečkom, rastlinskim detajlom ali figuralnim izrezom naseljeno praznino, ki v resnici zaznamuje z duhovnim izžarevanjem nasičeno kozmično prostranstvo.

Akademik profesor Jožef Muhovič je bil rojen leta 1954. Na Univerzi v Ljubljani je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo. Ukvarja se s slikarstvom, umetniško grafiko, likovno teorijo in estetiko. Med leti 1993 in 1996 je v okviru postdoktorske štipendije fondacije Alexandra von Humboldta deloval kot raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Univerze Otto-von-Guericke v Magdeburgu in na Inštitutu za filozofijo Svobodne univerze v Berlinu. Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Njegova dela učinkujejo kot vidno uzrti mogočni haikuji, magična sporočila ali biblijski izreki in sentence, polne namigov in filozofskih spoznanj ali vprašanj; tovrstna tematika pa ni nikoli prikazana deklarativno, kaj šele ilustracijsko nazorno, marveč se vseskozi manifestira kot izraz slikarjeve premišljujoče narave, ki suvereno obvladuje znakovno primarni likovni jezik z njegovimi nosilnimi elementi od pike in črte do zaokrožene oblike ter vključenimi kolažno nanesenimi materiali, kot so zrcala, emajl ali kovinske plošče; umetnik pa se med ustvarjanjem ob vsej premišljenosti s sunkovito širokopoteznostjo inventivno prepušča le nepredvidljivim duhovnim vzgibom.

Njegova likovna dela izžarevajo svojo skrivnostno vsebino sama zase, tudi če se ne opirajo na naslove, ki nas lahko v njihovem doumevanju vsaj dodatno potrjujejo, če že ne usmerjajo v bližino njihovih pomenov. Predvsem pa široko razpirajo za umetnika temeljni duhovni dialog s človeškim religioznim, miselnim in vsem drugim zgodovinskim izročilom ter ustvarjalnimi dosežki in na novo oživljajo večna vpraševanja, ki nam jih sproža na primer misel na Antigono ali pogled na vzravnanega človeka, ki s svojo hojo med stebri antične agore sledi izročilu človeške civilizacije kot lastni senci, ne da bi razrešil zadnjo uganko, ki nam jo zastavlja smrt.

Vsa taka vprašanja, od alfe do omege, bolj kot enoznačne odgovore, utelešajo, simbolizirajo ali zagonetno izrekajo slikarjeve mogočne monolitne ali razkosane temne nosilne in včasih že kar mumijsko fosilne forme, zasidrane v premišljenih razmerjih kot nosilni piloti v prostorski panorami Muhovičeve predstave o človeškem bivanju, ki jim dajejo temeljni ton tudi barve s svojo elegično zamolklostjo ali svetleje energično intenziteto. S svojimi vertikalami in križnimi oblikami zaznamujejo navzočnost trpljenja ali skrivnostnost biblijske črke Tau; ponekod postajajo antropomorfne ali se izoblikujejo v silhuete človeških drž, v umetnikove značilne »bivajoče oblike« kot znanilke duhovnih stanj, ki predvsem zaznamujejo potopljenost vase in predanost Bogu. Umetniku je pri tem bistven tudi ritem, ki uravnava človeški kaos v večno fugo in lahko spregovori tudi o srčni aritmiji ali ga ustvarjalec usmerja v arhitektonsko čvrstost kompozicij, kar vedno znova kaže, da je Muhovič tudi izrazit kompozitor, ki svoje like premišljeno razporedi in hkrati povezuje, včasih s posebnim žilno linijskim prepletom, v predvsem navznoter dinamično razčlenjeno ubranost med duhovnimi razmerji.

 

Na Muhovičevih slikarskih duhovnih planjavah so posebej zgovorna razmerja med ploskovno projiciranimi prostorskimi prostranstvi in v njih naseljenimi človeškimi silhuetami. Njegov človek je brezčasen, odprt večnemu spraševanju, pokornosti ali češčenju, ležeč v horizontali trupla, tudi z aluzijo na Kristusov pasijon, poševno stoječ pod nebesnimi prepadi med naletavanjem snežink časa kot eksistencialen spomenik vztrajanju pod ponjavo temnega kozmosa, v katerega obrisu na eni od tovrstnih grafik razberemo celo arhaičen profil božanstva, ali pa je spuščen na kolena, pogosto simptomatično posejan po platnih kot molivec, zgoščen v nerazčlenjeno silhueto sedečega puščavnika, predanega večnemu meditiranju, ali razbit na fragmente in bdeč nad zgodovino kot krilata sfinga. Njegova bivanjska prizorišča pa so v svojih peščenih barvah včasih kot neznane egiptovske puščave, kjer kakšna jasno izrezljana geometrijska oblika spomni na puščavski šotor. V zaledju temne oblike lahko razberemo belo silhueto dvojice, povezane v medsebojnost, ki uteleša medčloveško razmerje ali harmonično dvojnost v posameznem človeku; zlasti slikovitejši obrisi pa se mu ponekod razblinjajo v postave angelskih ali demonskih prividov. In spet drugod se lahko že sama struktura slikovne površine kot razjedene ledene rože ob nosilni vertikali s svojim slikovitim utripanjem, odtenki in srebrnimi prelivi razširja v razprostrto tkanino žive poezije, iz katere nenadoma zaveje čista poetična lepota, katere izvor nam ostaja skrivnosten.

Vse take Muhovičeve silhuete so vtkane v panorame svetovja onstran konkretnega časa in prostora ter utelešajo iščočo človeško misel in nenehno zaupanje v odrešitev, ki jo v simbolnih figurah izpričuje njihova večnostna, s sveto tišino napojena negibnost. Na takih podobah gre vseskozi za vzorčna stanja duhovnega ozračja, pa naj na njih dominira nosilna figura ali pa se pojavljajo na slikah kot dotik živega le vanje vstavljena človeška znamenja, ki oživljajo prostranost sveta kot na brezčasnem duhovnem odru, na sublimiranem zgodovinskem zemljevidu ali v slikarjevem obrisnem gledališču senc. Na sliki prostrane gore, zlato obsijane gomile pod črnim soncem, se kot v proskinezi klanja figurica žalovalca, najbrž v spomin vsem v zemljo zagrebenim žrtvam neusmiljenega življenja, ne politično deklarativno, marveč univerzalno in zato toliko bolj prepričljivo. Na eni od najbolj poetičnih podob iz cikla Horizonti s hrbta vidna figura sedečega samotnega človeka zre s kovinskega podija nad vodovjem v večnostni horizont obale, malone kot v duhu stare romantike, hkrati večnostno in sodobno. Prostorska ploskev slike je premerjena in razmejena z vodoravnimi črtami, morda kot v dialogu s slikarskim svetom Muhovičevega profesorja in kolega Janeza Bernika, čigar Sencam na duši se je umetnik izvirno poklonil z lastno istoimensko sliko; sicer pa ga je, kot nakazujejo že naslovi in posvetila nekaterih slik, mestoma navdihnil ne le dialog z Bernikom, marveč tudi duhovni razgovor s pesniki Balantičem, Celanom, Hölderlinom ali Rilkejem ali skladateljem Messiaenom ter celo s pojmi, kakršni so Pitagorov izrek, »relativnostna teorija pogleda« ali Albertijevo okno, ki ga vidimo na razstavi. Umetnikovi kompaktni obrisi so ponekod kamnito mogočni ali nabreklo monolitni in se drugod spet organsko mehkeje prelivajo v silhuetni preplet, tako da pri njem izstopajo tako boleča ostrina in voljnost, masivno neprodirna zatemnjenost in zračnost; ob vseh bolj ali manj aluzivnih geometriziranih likih se v različnih metamorfozah prikazuje tudi vsaj na prvi pogled povsem hermetična, pomensko enigmatična abstraktna oblika, a se lahko celo ta, če ji prisluhnemo z ustvarjalno domišljijo, izkaže kot v bistvu antropomorfna ali humanoidna, na reliefno otipljivi sliki Temna snov na primer kot velikanska temna glava, v katere mogočnost so kot v nerazpoznaven portret človeka zliti vsi dosedanji kiparski človeški spomeniki. Ali pa se oglata forma v svoji pravokotnosti spreminja v kalup odprtega groba. Drobni človek, vrisan v temino prazgodovinske silhuete, v velikansko arhaično, na moderen kiparski spomenik spominjajočo glavo na krhkih paličastih nosilcih, pa učinkuje kot oko njene neuničljive misli, kot oživeli duh v gmoti snovi.

Med linijske elemente ene izmed takih mogočnih, z aluzivnimi ploskvami in črtovjem ter madeži razčlenjenih podob, slike z naslovom Prstni odtisi ali Fingerprints, je umetnik vključil tudi vzorce prstnih odtisov. Ker so v skladu z orjaškim formatom slike nadnaravno veliki, jih je lastnoročno naslikal kot vse drugo in niso vključeni v podobo kot neposreden odtis njegovih lastnih, torej ustvarjalnih prstov. Po tej sliki oziroma njenih prstnih odtisih je slikar naslovil kar celotno pričujočo razstavo, zato mi je pobudo za njen naslov posebej pojasnil. Usklaja se namreč z mislijo pisatelja in premišljevalca Vinka Ošlaka, ki jo je slikar prebral prav med nastajanjem te slike, da človek prstne odtise skriva, vsaj zločinci, ki jim preiskovalci po njih najlaže pridejo na sled, Bog pa jih kot stvarnik sveta razkriva vsepovsod, v vseh pojavih.

Tako kot se božji stvarnik razkriva v pojavih oziroma čudežih življenja, se razkriva v svojih delih tudi Jožef Muhovič, kot umetnik voljno orodje v nevidnih rokah, hkrati pa živ človek s svobodno voljo, ustvarjalec in torej človeški stvarnik, čigar ustvarjalna dela so prstni odtisi njegovega duha; zato so že sama po sebi najbolj pristni prstni odtis njegove eksistence v vseh njenih temeljnih duhovnih razsežnostih in legah, njegovih občutij, zavesti in podzavesti; umetnik kot mislec, ki premišljuje o svetu in o umetnosti in ki mu kot umetniku goli razum ne zadostuje, pa se očitno tega več kot zaveda. Zato v umetniška dela kot svoje prstne odtise in kot prstne odtise človeštva vtiskuje skozi lastno ustvarjalno osebnost potrjene misli, spoznanja, modrosti in iskanja človeškega rodu; to pa počne vselej skrivnostno in sugestivno ter celo obredno enigmatično, zaupajoč v poseben, malone ezoteričen smisel govorice likovnih elementov, ki v ustrezni, navdihnjeno premišljeni, a ne naključnostno poljubni povezavi, lahko vizualizirajo njegovo zamisel na način, ki učinkuje izrecno s svojo vidno prezentnostjo kot bolj ali manj sugestivna, z diskurzivno mislijo neizrekljiva likovna podoba. Pri tem umetnik prirašča iz izročila modernističnega slikarstva še posebno kot poznavalec in raziskovalec njegovega likovnega jezika, ki ga sam izrecno razlikuje od danes razraščajoče se zgolj vizualne informacijske govorice, ker je lahko ta likovno povsem neartikulirana. V tej luči je Muhovičeva poetika, ki jo je sam imenitno pojasnil v lanskem nastopnem predavanju po sprejemu v SAZU ter nazadnje doslej v intervjuju za Slovenski čas ob izidu svoje najnovejše knjige o vidnem in nevidnem kot uvodu v formalno likovno analizo, tudi izrazito osebna in že dolgo ali celo vse bolj jasno izkristalizirana in slogovno prepoznavna.

Številne od tovrstnih in pričujočih Muhovičevih slik so bile predstavljene že v uglednih galerijskih prostorih na Dunaju in drugod po svetu, najreprezentativneje v umetnostnem muzeju v Budimpešti, kamor so se idealno umestile že s svojo monumentalnostjo. V Zavodu sv. Stanislava, v prostorih, ki so živa priča zgodovinske veličine in tragike in v katerih odzvanja odmev vsega, kar se je kdajkoli oglašalo v njegovih hodnikih in učilnicah, pa dobivajo na novo pomenljiv zven še posebej v bližini galerijske zbirke Staneta Kregarja, umetnika, ki se je prav tako spraševal o razmišljanjih Antigone in antičnih spoznanjih ter dilemah in usodi sveta in človeka v njem, kot se danes Jožef Muhovič, ki si prav tako skuša priti o vsem na jasno, ob tem, ko se zaveda izhodiščne nejasnosti vsega. V tem prizadevanju, razvidnem iz njegove celotne poglobljene življenjske dejavnosti, je hkrati najbolj neposreden in skrivnosten v svojem monumentalnem slikarstvu (monumentalnem ne glede na pogosto velikanski format), kajti slikanju se inventivno prepušča z vso ustvarjalno zbranostjo kot pravcati likovni svečenik, ki z mogočnimi liki in lapidarno odmerjenimi gestami prostrana platna in ponjave vedno na novo posveča le emanaciji svojega likovnega pogleda, v katerega žarišču je v zgodovini sveta zatemnjen človek, izročen upanju na večnost in neskončnost.   

Milček Komelj

Fotografije so s spleta