Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

ODPRLI SO SPOMINSKO SOBO IVANKE MESTNIK V HIŠI KULTURE IN NATURE V DRAŠČI VASI

V petek, 19. septembra 2020, dopoldne je bilo v Suhi krajini prvemu jesenskemu mrazu navkljub zelo lepo. V rojstni Drašči vasi plodovite pisateljice in pesnice Ivanke Mestnik, sedaj Novomeščanke in članice Kulturnega društva Severina Šalija, se je zbralo okoli sto ljudi. Prišli so na slovesno odprtje njene spominske sobe v Hiši kulture in nature. Slovesnosti se je poleg številnih drugih častnih gostov, prijateljev in znancev Ivanke Mestnik udeležil tudi župan občine Žužemberk Jože Papež. Pester in vsebinsko bogat kulturni program, ki so ga soustvarili občina Žužemberk, učenci suhokrajinskih osnovnih šol, duet – pevka Tjaša Primc in pianist Jernej Fabijan – ter številni predstavniki Turističnih društev, je povezovala Carmen L. Oven.

RODNI VASI

Tu jaz, tam ti.

Vmes kanjon z zeleno Krko.

Tu jaz, tam vi,

spomini na mladost in drage mi ljudi.

Vmes most,

ki spaja z bregom breg.

Ni most, ki veže.

In rodni dom

ni moj, ni vaš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar

in zaloputnil dver.

Ivanka Mestnik

SPOMINI NA MLADOST

Ta pesem najlepše ponazarja celotno dogajanje in pogovor Ivanke Mestnik z moderatorko Carmen L. Oven, ko je slavljenka najprej predstavila svojo mladost in takratno življenje v Drašči vasi. Ivanka Mestnik, po domače Kovačeva, je bila deveti od desetih otrok in še dandanes čuti neizmerno ljubezen do pokojnih staršev, celotne družine in predvsem do vseh ljudi v Drašči vasi. Tako ni čudno, da je še danes, v teh čudnih časih, trdno prepričana, da lahko zmagujeta samo spoštovanje in ljubezen do sebe in do drugih ljudi! Vse to ji je že v otroštvu dala mama. Pravo nasprotje pa je sovraštvo, ki ruši, razdira in uničuje vse, kar je dobrega. To je v svojem nagovoru poudaril tudi žužemberški župan Jože Papež, ki je povezanost in sožitje vaščanov v Drašči vasi postavil za zgled vsem ostalim občanom v občini Žužemberk.

KULTURA KOT TOPEL KRUH

Poleg župana sta spregovorili tudi dolgoletna ravnateljica žužemberške osnovne šole, mag. Jelka Mrvar,in Slavka Kristan,nekdanja Ivankina sodelavka iz Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Obe sta poudarili lepe in uspehov polne skupne spomine na številne dogodke, ki so ohranjali njihovo prijateljstvo, plemenitili kulturno raven bivanja in ljubezen do slovenskega jezika na Dolenjskem in v Suhi krajini. Vse to je Ivanko Mestnik tako osrečilo, da je dejala: »Kultura je ljudem bolj potrebna kakor topel kruh!« Na koncu čudovitega srečanja z ljubljenimi rojaki je Ivanka Mestnik številne znance in prijatelje obdarila s svojimi knjigami.

ZAKLJUČEK

Udeleženci odprtja spominske sobe pisateljice Ivanke Mestnik v Hiši kulture in nature v Drašči vasi smo pozno popoldne odhajali na svoje domove polni lepih doživetij z Ivanko Mestnik in v duhu starega reka iz knjige vseh knjig, ki pravi: »JE ČAS SETVE IN JE ČAS ŽETVE!«

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

14. KRKIN KULTURNI VEČER V KOSTANJEVIŠKEM GRADU

V petek 31. julija 2020 zvečer je Krka, tovarna zdravil Novo mesto v samostanski cerkvi Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici organizirala že 14. Krkin kulturni večer. Letošnji večer je bil v znamenju Vivaldija v izvedbi legendarnega beneškega komornega ansambla I Solisti Veneti. V Krki so veseli, da so Krkini kulturni večeri v Kostanjevici postali tradicionalni. Predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič pa je prepričan, da Krka tako prispeva k bogatitvi umetniškega in kulturnega prostora na Dolenjskem in širše, ki mu domači in tuji gostje s svojimi nastopi dajejo poseben pečat. S tem Krka utrjuje in neguje svoj plemeniti odnos do kulture in skrbi za lepše in bogatejše duhovno življenje ljudi.

DOLGOLETNA TRADICIJA KRKINIH VEČEROV

Začetki Krkinih kulturnih večerov segajo v leto 2008, ko so kot prvi v omenjenem nizu v samostanski cerkvi kostanjeviške Galerije Božidarja Jakca nastopili člani ruskega komornega zbora Smolniške katedrale iz Sankt Peterburga. V naslednjih letih so nastopili še Andrzej Jagodzinski Trio, Perpetuum Jazzile, plesni ansambel Ruski kozaki, akademski zbor Mihaila Ivanoviča Glinke, Anton Podbevšek teater z mednarodno zasedbo ustvarjalcev, koncertni zbor Carmina Slovenica, a capella zbor Viva Vox, skupina Voca People in Beograjski komorni zbor.

BREZ KRKE BI KULTURA ZAMRLA

Krka je danes pomembno podjetje na svetovnem farmacevtskem trgu. Poleg osnovne dejavnosti pa je kultura v poslovnem razmišljanju trajni element. Že od ustanovitve spremljajo in podpirajo različne kulturne dejavnosti, omogočajo pa tudi delovanje nekaterih kulturnih ustanov. Med njimi denimo podpirajo Glasbeno šolo Marjana Kozine in Dolenjski muzej, Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, Pihalni orkester Krka ter novomeško gledališče Anton Podbevšek teater. Skoraj 50 let pa podpirajo tudi delovanje Kulturno-umetniškega društva Krka.

»Prispevek h kulturnim projektom je del našega odnosa do okolja. Zavedamo se, da je kultura posebno zavetje duha, ki prispeva k večji vrednosti življenja, in da je izjemno pomembna za družbo. Tako ne le podpiramo, ampak tudi sami negujemo kulturo. Krkin 65-letni jubilej smo lani zaznamovali z odkritjem skulpture Krkine deklice z rastočo knjigo, ki smo ga umestili pred najsodobnejšo tovarno za proizvodnjo trdnih oblik zdravil Notol. Ob praznovanju jubileja smo kupili tudi koncertni klavir Steinway & Sons in novembra lani s slavnostnim koncertom začeli Krkine klavirske večere. V prihodnje bomo nastope omogočili med drugim tudi nadarjenim učencem in dijakom glasbenih šol ter študentom glasbenih akademij,« pojasnjuje predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič.

Na letošnji prireditvi se je predstavil beneški komorni ansambel I Solisti Veneti, ustanovljen leta 1959, ki ima za seboj več kot 6000 koncertov v več kot 90 državah po vsem svetu in je prejemnik najvišjih svetovnih glasbenih priznanj. Leta 2008 so v beneškem gledališču La Fenice prejeli nagrado Una vita nella musica, ki jo podeljuje glasbeno združenje Rubinstein in v Italiji velja za Nobelovo nagrado za glasbo.

Kostanjevica na Krki 
Antonio Vivaldi

Njihov ugled so utrdile tudi druge laskave nagrade, med njimi grammy in častna plaketa Evropskega parlamenta. Sodelovali so z najpomembnejšimi pevci in solisti našega časa, kot so Placido Domingo, José Carreras in June Anderson. Posebno vez gojijo z beneško glasbo in z enim najpomembnejših baročnih glasbenih mojstrov, Antoniom Vivaldijem, čigar glasbo so predstavili tudi na petkovem koncertu.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREDSTAVITEV KRONIKE KD SEVERINA ŠALIJA 2017–2018 ODDALJENE BLIŽINE

V četrtek, 10. septembra 2020 ob 18.00, je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu potekal 3. občni zbor KD Severina Šalija, ki mu je sledila predstavitev kronike kulturnega društva za obdobje 2017–2018, z naslovom Oddaljene bližine. Zaradi trenutnih razmer je srečanje potekalo v skladu s predpisi, vodil pa ga je namestnik predsednika društva Franci Koncilija.

V prvem delu večera je poleg formalnosti potekal pregled dejavnosti KDSŠ v letu 2019. Namestnik predsednika je posebej izpostavil najpomembnejša Šalijeva večera: predstavitev monografije  novomeške pisateljice in članice društva Ivanke Mestnik – Krka, zelena žila do srca ter predstavitev monografije o Severinu Šaliju – Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje.

Ob 18.30 je sledila predstavitev kar 348 strani dolge kronike, kjer lahko najdemo izbor najpomembnejših člankov, ki so sicer objavljeni na spletni strani društva. Franci Koncilija, urednik kronike, je povedal, da sam kulturo razume zelo široko, vidi jo v vsakem trenutku naših življenj, vlogo KDSŠ, predvsem spletne strani KDSŠ, pa vidi v deljenju kulturnih zanimivosti in zvrsti z drugimi. Cilj kronike je predstaviti kulturno dogajanje na ravni društva, na ravni lokalne skupnosti in širše, predvsem pa v bralcih vzbuditi ljubezen do kulture.

Pripravila: Ema Koncilija

Fotografije: Ema Koncilija

NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL SERGEJ CURANOVIĆ

V petek, 28. avgusta, je na gradu Grm potekala slovesna razglasitev zmagovalca festivala Novo mesto short. Nagrado novo mesto je za svoj kratkoprozni prvenec Plavalec prejel Sergej Curanović.

Žirija je v utemeljitvi svoje odločitve poudarila izčiščen knjižni jezik, ritmično enakomeren pripovedni ton, zgodbe pa opisala kot brezčasne in nepredvidljive. Vseh šest kratkih zgodb povezuje podobna atmosfera in pripovedni ton, prav tako v vseh izstopa občutje samotnosti pripovednih oseb, ki plavajo proti toku in se poskušajo obdržati na gladini.

Sergej Curanović, sicer iz Kranja, z družino živi na Poljskem, kjer dela kot prevajalec pravnih besedil iz nemščine, španščine, italijanščine in poljščine v slovenščino. Pred izidom Plavalca je nekaj njegovih kratkih zgodb že izšlo v slovenskih literarnih revijah.

Curanović je ob zaključku festivala povedal, da je nagrade novo mesto zelo vesel, saj se mu to zdi lepa spodbuda za nadaljnje pisanje. Lepo se je zahvalil tudi organizatorjem festivala Novo mesto short, ki mu je bil zelo všeč in se ga bo z veseljem, sicer le kot gledalec, udeležil prihodnje leto.

Pripravila: Ema Koncilija

ALI IMA BOG ČRNO PIKO?

Konec avgusta 2020 je Collegium Evangelicum, teološko-pastoralni inštitut Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, izdal knjigo Ali ima Bog črno piko?, ki jo je napisal pastor, prof. dr. Daniel Brkič, član Kulturnega društva Severina Šalija, in ji dal podnaslov Eseji o trpljenju. Naklada trdo vezane knjige, ki ima 212 strani, je dvesto izvodov, slikovno gradivo pa je povzeto s spleta. Knjiga, ki jo je oblikoval in natisnil Špes, grafični studio Novo mesto, je izšla ob 100-letnici novomeške pomladi, s finančno podporo MO Novo mesto.

KRATEK UVOD

Knjiga dr. Daniela Brkiča »Ali ima Bog črno piko?« ima globoko povezavo z nedavno prometno nesrečo pri Poljanah, v kateri so umrli štirje ljudje, med njimi celo dva otroka. Kar nekaj ljudi me je v povezavi s tem pobaralo, kako krivično je od Boga, ki je dober in pravičen, da dopusti smrt celo nedolžnih otrok! Tragična smrt štirih ljudi in Brkičeva knjiga sta me spodbudili k temu, da sem napisal naslednje razmišljanje.

TEOLOGIJA O TRPLJENJU

V domala stotih kratkih esejih dr. Daniel Brkič na zanimiv in neobičajen način razmišlja o trpljenju, osnovni večni teološki dilemi, ki je in ostaja skrivnost! Sprašuje se, zakaj dobri Bog na svetu dopušča toliko trpljenja, zla in gorja, ki povrhu vsega običajno doleti prav nedolžne ljudi in celo otroke. Na spoznavni ravni teologije glede vprašanj o trpljenju ni nobenih problemov, tam je vse jasno. Teologi trdijo, da je poleg duhovnosti, nesmrtnosti in svobode povezanost duše in telesa ena od temeljnih predpostavk razumskega spoznanja Boga (objectum formale), njegove volje, spoznanje resnice, smisla in opravičenja. Seveda pa usposobljenost človeškega duha za spoznanje resnice, njenega smisla in opravičenja ni odvisna od tega, kar človek pričakuje.

ČLOVEK TEŽKO RAZUME TRPLJENJE IN ZLO

Na ravni človekovega dojemanja skrivnosti trpljenja pa so stvari zapletene do skrajnih razsežnosti. Človek ne razume trpljenja in zla, sicer pa tako ali drugače na koncu trči ob vero, kjer za razum ni nobenega prostora. Če človek ne obupa, se mu odpre edina možnost, da v duhu spoštovanja in ljubezni do Boga trpljenje vdano sprejme kot Njegovo voljo. Dr. Daniel Brkič nekje zapiše: »Ljudje se dandanes preprosto sploh več ne trudijo dokazovati, da Bog ne obstaja, ampak ga rotijo, da jih naj pusti pri miru, da jih naj neha gnjaviti s svojimi pravili in zapovedmi. Takšno življenje, ki je oropano Boga, je mizerno, bedno in trpljenje za takšnega človeka pač nima nobenega smisla!«

BISTVEN JE ODNOS DO BOGA

Rdeča nit Brkičeve knjige Ali ima Bog črno piko? pa je ravno vprašanje odnosa Boga do trpljenja ljudi, še posebno nedolžnih. Tu pa trčimo na teodicejo v ožjem smislu, ki »raziskuje« odnos Božje vsemogočnosti in dobrote do zla, krivice in trpljenja v svetu, skratka, gre za razmišljanje o spremenljivosti, nekakšnega trpljenja v Bogu. Znameniti francoski teolog Jean Galot je nekje zapisal, da je Bog z učlovečenjem (Jn 1,14) nase sprejel tudi trpljenje in učlovečena Beseda je postala tako trpljiva. Tako sta bila trpljenje in smrt učlovečenega Boga Jezusa Kristusa na križu, vrh izničenja in dopolnitev učlovečenja. Zato lahko trdimo, da je tudi vsako človeško trpljenje, za vernega človeka seveda, soudeleženo v božjem odrešitvenem načrtu. Bog torej vsakega človeškega trpljenja, tudi nedolžnih otrok, seveda noče zavoljo trpljenja samega, ampak zgolj za dosego odrešenja. Bog je človeku tako blizu, da skupaj z njim trpi, in sicer iz ljubezni do njega.

ZAKLJUČEK

Če torej človek v luči božjega razodetja zmore trpljenje razumeti kot eno izmed mnogih razsežnosti njegovega bivanja, mu to pomaga najti svojo pravo podobo in smisel življenja. Bog torej nima črne pike!

Vir: Bogoslovni vestnik št. 4/ 1972 in št. 2/1976, fotografije pa so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

NA OTVORITVI LETOŠNJIH NOVOMEŠKIH POLETNIH VEČEROV JE BLESTEL ZNANI BOSANSKI IGRALEC ZIJAH SOKOLOVIĆ

Tako kot vsako leto je tudi letos novomeška založba Goga uspešno začela letošnje Novomeške poletne večere. Otvoritveni dogodek je bil v torek, 21. julija 2020, ob 20. uri zvečer na dvorišču novomeškega gradu Grm, kjer je nastopil priljubljeni bosanski igralec Zijah Sokolović z monokomedijo »Lijevo, desno, glumac«. Sokolović je novomeški publiki dobro znan, zato je bil za odličen nastop nagrajen s številnimi udeleženci, ki so mu dolgo ploskali. Igralec in režiser Zijah Sokolović je po predstavi še povedal, da so nekoč ljudje v gledališče hodili zato, da bi doživeli kaj novega, danes pa zato, da bi doživeli tisto, kar že vnaprej pričakujejo ali vedo!

Novomeški poletni večeri so na gradu Grm in v mestni knjigarni Goga na Glavnem trgu in bodo potekali vse do 22. avgusta 2020, zatem pa organizator načrtuje še že uveljavljeni in utečeni novomeški festival kratke zgodbe. Duša in srce Novomeških poletnih večerov je Novomeščanka Jedrt Jež Furlan, ki je pri založbi Goga zadolžena za odnose z javnostmi. Furlanova je povedala, da bo dogajanje na večerih zanimivo in pestro ob torkih, ob četrtkih in ob sobotah. Zaradi pandemije so bili prisiljeni odpovedati vsa glasbena dogajanja. Ljubiteljem kulture in literature pa se med 25. in 29. avgustom letos obeta še izvedba festivala Kratke zgodbe!

Fotografije so s spleta

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA ZALOŽBA GOGA POSTAJA PREPOZNAVNA V ŠIRŠEM SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU

Na slovenski knjižni trg je že meseca maja 2020 prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Avtorica Agata Tomažič je uveljavljena slovenska pisateljica, ki je že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti pritegnila pozornost številnih bralcev in slovenske literarne javnosti. Vmes je objavila še roman Tik pod nebom in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?, lani pa je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč izdala knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri.

Na enih svojih literarnih večerov je Agata Tomažič povedala, da »piše tako, kot Fernando Botero slika ljudi. Niso lepi, so pa toliko bolj zanimivi.« In res, junaki so v njenih najnovejših kratkih zgodbah na videz čisto navadni ljudje.V zgodbah Agate Tomažič lahko samota in zagrenjenost postaneta smrtonosni. Učijo nas, da ljudje niso, kar mislimo, da so! Zgodbe Agate Tomažič so mračne, vendar daleč od zagrenjenosti, saj so obarvane s posebnim humorjem in natančnim optimističnim cinizmom.

V spremni besedi Ana Svetel zapiše, da Nož v ustih ni zgolj zbir zgodb, ki preigravajo družinske in partnerske odnose s podtonom neizkoreninjene samosti. Zanimivo je, da avtorica v številnih zgodbah tematizira trenja med »urbanim in ruralnim«, med »liberalnim in klerikalnim«, med »svetovljanskim in provincialnim«, med »privilegiranim in neprivilegiranim družbenim razredom«. Ana Svetel je prepričana, da so protagonisti dobesedno ukleščeni v predstave o lastni večvrednosti in hkrati prepričani o tem, da so širokosrčni. Skratka, zgodbe, ki jih piše Tomažičeva, delajo najbolj posebne stranski junaki in edinstven literarni slog.

Fotografije so s spleta

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEDEMNAJSTI FESTIVAL PRANGER V ROGAŠKI SLATINI IN V LJUBLJANI

Pranger, pesniško-prevajalsko-kritiški festival, bo od 7. do 11. julija 2020 na Sladki Gori pri Rogaški Slatini, spremljevalni dogodki pa bodo tudi v Ljubljani. To je festival s posebnim in dinamičnim programom, v središču katerega sta poezija in to, kako jo razumemo – s srcem ali razumom? Na srečanju bodo predstavili devet pesniških zbirk, potekali bosta prevodna razprava ter razprava Poezija in množice, predstavljen pa bo tudi prejemnik Stritarjeve nagrade za mlade literarne kritike.

PREDSTAVITEV FESTIVALA

Pred nami je tako eden najbolj izvirnih festivalov pri nas – Festival Pranger – srečevališče pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki prvobitno goji sposobnost povedati mnenje dobronamerno v obraz ter po drugi strani neustrašno premisliti o slišani in predvsem dobro utemeljeni in vljudni kritiki. Prevajalci pa na okrogli mizi premišljujejo o prevajanju poezije po manj uhojenih poteh, tokrat je v fokusu nemščina. Kritiške razprave se odvijajo v Rogaški Slatini oziroma na bližnji Sladki Gori in prinašajo plodne refleksije ter premislek tako kritikom kot pesnikom za nadaljnja umetniška in kritiška raziskovanja in ustvarjanja. Vse kritiške razprave spretno vodi novinarka in Stritarjeva nagrajenka 2017 Maja Šučur. Del Prangerja zavzema tudi prevod nekaterih pesmi v nemščino, kar bo festival povezalo s Frankfurtskim knjižnim sejmom v letu, ko naj bi bila Slovenija tam častna gostja. Za ta del festivala bo skrbela dr. Nada Grošelj. Zaključek festivala že vse od leta 2013 pripade slavnostni podelitvi Stritarjeve nagrade Društva slovenskih pisateljev.

FESTIVAL JE DRŽAVNEGA IN EVROPSKEGA POMENA

Soustanoviteljica in vodja Festivala Pranger Urška P. Černe je pred 17. festivalom povedala, da je Festival po duhu in čudi prireditev državnega in evropskega pomena. Na festivalu gre za to, da gojimo kritiko poezije in prevodno analizo poezije. Naše navodilo kritikom, ki izbirajo svoje tri knjige, je samo to, naj se odločijo za zbirke, o katerih bi se bilo treba pogovoriti. Na 17. Prangerju bo potekala tudi konceptualna razprava Poezija in množice, na kateri bodo sodelovali Sergej Harlamov, Saša Pavček in Nataša Velikonja. Snovalec in moderator debate Jernej Kaluža meni, da je koncept množic aktualen še danes, še posebej v navezavi na poezijo, ki je pomembna za animacijo in vodenje množic, za vzpostavljanje narodov. Na žalost pa je danes poezija takšna, da težko postane množično prepoznavna, razen v izjemnih primerih. To odpre veliko vprašanj, ki jih bodo zastavljali na okrogli mizi.

POEZIJA IN MNOŽICE

Poezija se je v svoji zgodovini uveljavila kot umetniška zvrst, ki je posebej intimno zvezana z dušami množic: zmožna naj bi bila, vsaj sledeč zgodovinsko najpogosteje vzpostavljenim stereotipom, povezovati in vzpostavljati narode, iz roda v rod prenašati arhetipske zgodbe in družbene strukture, bodriti vojake, navdihovati zaljubljence … Zaradi vsega tega se zdi še posebej paradoksno, da je, po drugi strani, poezija dandanes pogosto dojeta kot najbolj hermetična in včasih celo elitistična umetniška zvrst, ki ostaja, vsaj kolikor k njej ne prištevamo besedil popularne glasbe, bolj ali manj omejena na ozko publiko literarnega polja.

V kontekstu kulturno-političnega dogajanja v zadnjih mesecih dobiva vprašanje odnosa med umetnostjo in množicami tudi pomembno politično perspektivo. Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je mogoče meriti umetnost glede na njeno privlačnost za ljudske množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kvalitetne umetnosti problem, ki ga je treba naslavljati. Vprašanje je, nadalje, ali bi se morale poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi principom popkulture kot kulture množic, ali pa je ta ista kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe? So problem množice same s svojo inherentno neumnostjo? Ali velja nasprotno in je problem v specifičnih, poneumljajočih principih množične kulture? Je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote? Navsezadnje: kaj, če sploh kaj, lahko v tem kontekstu stori poezija?

ZAKLJUČEK

Že od leta 2013 je vsakokratni slavnostni zaključek Festivala Pranger v znamenju podelitve Stritarjeve nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki ga trenutno vodi Dušan Merc.Nagrada je namenjena mladim literarnim kritikom, lani pa jo je prejela Martina Potisk.Letošnja novost je, da bo nagrajenka ali nagrajenec znan šele na svečani podelitve nagrade.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Večer, splet

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI KRIŽ JE PREJEL KULTURNIK Mag. FRANCI PIVEC

Vsestranski kulturnik, filozof, sociolog in politik Franci Pivec (1943) je prejel visoko avstrijsko odlikovanje – častni križ za znanost in umetnost I. reda Republike Avstrije. Visoko odlikovanje so Pivcu izročili v petek, 3. julija 2020, v prostorih avstrijske rezidence v Ljubljani, in sicer za njegova izjemna prizadevanja in zasluge za poglobitev dobrih odnosov med Slovenijo in Avstrijo na številnih kulturnih področjih.

Avstrijska veleposlanica Sigrid Berka je v nagovoru ob izročitvi priznanja poudarila, da je Avstrija Pivcu izkazala priznanje za dosedanje dosežke na področju čezmejnega sodelovanja, in se mu hkrati zahvalila za dolgoletno negovanje kulture dialoga spominov med sosednjima državama. Na avstrijskem veleposlaništvu so še zapisali, da Francija Pivca zaradi njegovih številnih aktivnosti na področju znanosti, družbe in kulture štejejo med vidnejše osebe v slovenskem javnem prostoru. Poleg številnih drugih dejavnosti je bil Pivec vrsto let še posebej prepoznaven kot aktiven podpornik nemško govoreče narodne skupnosti v Mariboru in Sloveniji, od leta 2013 pa sodeluje v avstrijsko-slovenski skupini dialoga Peace Region Alp-Adria ter podpira prizadevanja koroške skupine za vzdrževanje čezmejne komemorativne kulture.

Za svoje delo je Pivec doslej prejel tudi številna slovenska priznanja, nazadnje zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo, več organizacij pa ga je izbralo za svojega častnega člana.

Viri: STA in Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V JAKČEVEM DOMU SO ODPRLI ŽE 16. NOVOMEŠKE LIKOVNE DNEVE

V Novem mestu se že šestnajsto leto zapored odvijajo Novomeški likovni dnevi, ki jih je organizator, Dolenjski muzej Novo mesto, 16. junija predstavil na novinarski konferenci. Projekt, katerega pokrovitelj je Mestna občina Novo mesto, je tokrat privabil sedem akademskih likovnikov, ki so ustvarjali v Jakčevem domu. Njihove stvaritve so bile v soboto, 20. junija 2020, ob 20. uri v sklopu Poletne muzejske noči predstavljene na letošnji razstavi.

Na novinarski konferenci so že pred časom predstavili letošnje goste – likovne ustvarjalce na 16. Novomeških likovnih dnevih, ki so prišli v Novo mesto z vseh koncev Slovenije. To so bili: Nina Čelhar, Vesna Drnovšek, Zdenko Huzjan, Erik Mavrič, Borut Popenko, Vlado Stjepić in Borko Tepina, ki so se za čas likovne kolonije povečini preselili v Novo mesto in ustvarjali pod mentorstvom Roberta Lozarja.

Kurator razstave in vodja kolonije Robert Lozar je po petnajstih letih nasledil idejnega vodjo Janka Orača, želja direktorice Dolenjskega muzeja Novo mesto Jasne Dokl Osolnik pa je, da bi kolonija tudi v naslednjih letih potekala uspešno kot do zdaj. K uspehu prispeva tudi dobro sodelovanje Dolenjskega muzeja z novomeško občino, ki umetnikom omogoča odlične pogoje za delo. Direktorica Doklova je še povedala, da Dolenjski muzej iz minulih kolonij hrani zbirko 120 likovnih del, kar še dodatno bogati muzejsko zbirko umetniških slik. Projekt podpira tudi novomeški župan Gregor Macedoni, ki verjame, da je že postal del novomeške kulturne tradicije, ki deluje na visoki profesionalni ravni, podobno kot so pred sto leti, leta 1920, ustvarjali in razstavljali kulturniki takratne novomeške pomladi.

Na otvoritveni slovesnosti se je zbralo veliko ljudi, ki so si z zanimanjem ogledali razstavljene slike, prisluhnili so bogatemu kulturnemu in glasbenemu programu ter nagovoru, ki ga je imel podžupan Bojan Kekec.

Fotografije: Boštjan Pucelj, Dolenjski muzej in Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija