Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021,je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec,ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorilaFani Gošte. Tretji poklon pa je veljalPavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Janez Turkpa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program.Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče.«

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

60 LET PREŽIHOVE BRALNE ZNAČKE

Tradicionalni dogodek pri spominskem muzeju slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca nad Kotljami na Koroškem je bil letos posvečen visokemu jubileju. Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu so namreč 10. avgusta 2021pripravili letošnje že 19. srečanje, ki je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke (1961 – 2021).

Občina Ravne na Koroškem načrtuje preurediti to območje Prežihove ustanove, katere osnovno poslanstvo je ohranjati spomin na pisatelja in popularizacijo njegovih literarnih del, v spominski park. V ta namen bodo že letos izdali Prežihov vojni roman Doberdob v angleščini. Pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije, pa je ob tej priložnosti povedal, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil pisatelj France Bevk, ki se je skupaj s Prežihom boril na soški fronti. Ob vsem tem je Kravos še omenil, da ima gibanje Bralna značka več kot 140. 000 članov in da je bilo leta 2019 vpisano v Unescov register nesnovne kulturne dediščine. Marko Kravos pa je opozoril tudi na Margareto Jukič, upokojeno knjižničarko in učiteljico slovenščine, ki si že vse življenje prizadeva za širjenje bralne kulture.

Marko Kravos
Margareta Jukič

Na srečanju je govoril tudi mladinski pisatelj Primož Suhadolčan, ki je ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne. Povedal je, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. Trdno je prepričan, da je Prežihova črtica Solzice brezčasna in bo za vedno ostala med nami; »Nobena zgodba namreč ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom.« Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot virov znanja. Prepričan je, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako.

Fotografije so s spleta.

Vir: časnik Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM

UVOD

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM je naslovljen literarni zbornik, ki ga je v posebni izdaji ob 25. obletnici svojega delovanja natisnilo Slovensko društvo Hospic. Besedila literarnih prispevkov so bila zbrana na vseslovenskem literarnem natečaju, ki ga je razpisalo Slovensko društvo Hospic s pomočjo Literarnega društva Šentjur.

LITERATI SO PISALI O SMRTI?

V naši družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico

skrivnosti, zato je imel natečaj tudi namen,da spregovori o smrti, ki se dotakne vseh nas. Ljubitelji literarnega pisanja so ubesedili 62 prispevkov kratke proze in pesmi, ki so nastali iz osebnih izkušenj in občutij pri sobivanju z umirajočimi ali srečanjem s smrtjo. Boleče izkušnje in občutja so zorela v njih, jih učila sočutnega bivanja z umirajočimi, sprejemanje smrti in bolečine ter našla olajšanje tudi v zapisanem.

SMRT, KOT NOV ZAČETEK

 Dr. Metka Klevišar

Literati opisujejo konec življenja, odnos do smrti, kako lahko življenje dodajamo dnevom, ali je res smrt konec, ali je morda le nov začetek.

Tudi članica našega društva Rezka Povše se je kot domska prostovoljka pred leti udeležila predavanj dr. Metke Klevišar, kjer so odkrito spregovorili o umiranju, smrti in žalovanju. Takole se spominja besed dr. Metke Klevišar, ustanoviteljice slovenskega Hospica: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.«          

MINEVANJE

Smrt,

vstopi vame,

zamujaš!

Utrujena sem od bivanja.

Že zdavnaj bi morala oditi,

a so mi v žile

in drobovje

nataknili cevke.

Rezka Povše

Dnevi so prazni.

Ne mislim več.

V zaton sonca drsi tišina,

 postajam svetla.

Plime in oseke srca

so v objemu minevanja.

Odtekajo kaplje časa,

samo svitanje betlehemskih poljan

se ozarja.

Pustite me umreti!

UMIRANJE

Obrazi ljudi so stekleni,

svetloba zamrznjena.

Besede ne šumijo več v grlu.

Spomini,

ki mi posojajo krila,

so izginili med sence.

Zvezde

leže potopljene v luči,

samo ptica v rani poje.

Dotikam se je

in ji gladim perje.

Ko bo utihnila,

bom v predsobi smrti

odložila prtljago.

Vedno bolj prazna sem.

Odpotovala bom

in nič več mi ni mar,

kje bo izstopna postaja.

Prosim,

Pokrižaj mi čelo!

                                                              Rezka Povše

EN OCEAN. ENO PODNEBJE. ENA PRIHODNOST.

V torek, 8. junija 2021 smo praznovali Svetovni dan oceanov. Ta dan je vsakoletni poziv za čim večje sodelovanje vseh deležnikov družbe s ciljem ohranitve oceanov. Svetovni dan oceanov in aktivnosti za ohranitev morij na mednarodni ravni potekajo od leta 2002 v okviru projekta »The Ocean project«. Združeni narodi pa so uradno Svetovni dan oceanov razglasili leta 2008, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejela pripadajočo resolucijo.

Zadnjih nekaj let se krepi zavedanje, da ima ne-trajnostno ravnanje družbe z morskimi ekosistemi pomembne negativne posledice na morja. Posledice se kažejo v preobremenjenosti morij z odpadki, podvodnim hrupom, z onesnaževali, upadom gospodarsko pomembnih ribjih populacij in drugih morskih organizmov ter biotske pestrosti. Pomembno grožnjo kakovosti morij predstavljajo tudi podnebne spremembe, ki pomembno vplivajo na spremembe v dinamiki procesov morskih ekosistemov.

Netrajnostno ravnanje z morji, tako na nacionalni ravni kot v subregiji Jadranskega morja, v soodvisnosti s podnebnimi spremembami, kaže negativne posledice tudi v slovenskem morju. Posodobljena presoja stanja morskih voda (morska direktiva), nakazuje preobremenjenost slovenskega morja in subregije Jadranskega morja z odpadki ter izgubo gospodarsko pomembnih vrst rib in drugih morskih organizmov. Pojavlja se tudi vse večja prisotnost tujerodnih vrst, ki pomembno vplivajo na domači morski ekosistem ter porast v jakosti podvodnega hrupa, ki lahko pomembno negativno vpliva na morske organizme. Vse to se že kaže v upadanju biotske raznovrstnosti tudi v slovenskem morju in subregiji Jadransko morje.

Pomembnost ohranjanja ali povečanja biotske raznovrstnosti ter dobrega stanja morja je bila prepoznana tudi v slovenskem morju. Z Načrtom upravljanja z morskim okoljem za obdobje 2017 – 2021, ki ga je pripravilo ministrstvo in sprejela vlada, so bili sprejeti ukrepi za zagotovitev trajnostne rabe morja in preprečevanje upadanja biotske raznovrstnosti. Med temi ukrepi sta bila na primer ukrep za preveritev vzpostavitve modrih koridorjev na čezmejni ravni oziroma v Jadranskem morju, katerega del je slovensko morje ter ukrep za pripravo pomorskega načrta na morju, ki je trajnostno naravnan in čezmejno usklajen.

Ministrstvo za okolje in prostor je v letošnjem letu pripravilo Pomorski prostorski načrt, ki opredeljuje tudi modre koridorje, prav tako je s pomorskim prostorskim načrtom vzpostavljena prostorska podlaga za usklajeno in trajnostno upravljaje z morskim okoljem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor

Zbral in uredil: Franci Koncilija

26. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Z odprtjem razstave Najljubši literarni junaki so se v sredo, 16. junija 2021 Ljubljani začeli 26. Slovenski dnevi knjige. Dnevi knjige potekajo tudi v partnerskih mestih – Novi Gorici, Mariboru, Celju, Brežicah, Hrastniku, Lenartu, Novemu mestu, Ormožu in Sežani.

Slovenski dnevi knjige so vseslovenski festival. Čeprav je dogajanje v jedru festivala namenjeno slovenski literaturi, se skozenj prepletajo različne umetniške prakse, ki obiskovalcem nudijo poglobljen vpogled v literaturo. Med cilji festivala so po zapisu organizatorjev »ozaveščanje bralne kulture, neposreden stik publike z izvirnimi avtorji različnih generacij ter opozarjanje na dosežke slovenskega leposlovja.« Festival v svoj fokus postavlja različne aktualne tematike in širi izbor akterjev, delujočih na področju kulture, pri tem povezuje različne generacije ljubiteljev literature, avtorje in založnike in je priljubljena točka srečevanja ljubiteljev kulture ob knjigi.

Po lanski virtualni izvedbi se festival tokrat vrača v živem formatu, na spletni strani www.dneviknjige.si pa bo omogočen tudi spletni prenos dogajanja v živo. Na odprtju dnevov knjige v Ljubljani so po napovedi spregovorili o letošnjem dogajanju in glavnih poudarkih programa ter odprli razstavo Najljubši literarni junaki, ki so jo ustvarili otroci različnih ljubljanskih osnovnih šol in bo na ogled celotni čas festivala.

Na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev je potekal pester festivalski program. Ta bo po napovedi ljubljanske programske ekipe ponudil »raznolike dogodke, ki kažejo na bogastvo slovenske literature«. Ob predstavitvah najnovejših knjižnih izdaj različnih slovenskih založb, branjih slovenskih in tujih literatov in izmenjavanju različnih literarnih žanrov bo velik del dogodkov namenjen povezavi literarnih ustvarjalcev z bralci.

Razstava knjig na Glavnem trgu pred knjigarno Goga

Med mednarodnimi avtorji bodo gostili Martina Previšića, Anno Höglund, Lauro Freudenthaler, Pio Leino in Noro Verde, med slovenskimi pa denimo Andreja Blatnika, Mirano Likar, Braneta Mozetiča, Nino Dragičević, Miriam Drev, Meto Kušar, Jasmina B. Freliha, Boruta Kraševca, Arjana Pregla, Muanisa Sinanovića in Dejana Kobana.

Festivalski dogodki bodo dopoldne namenjeni otroški in mladinski literaturi, pri čemer bo festival ponudil tudi več delavnic za otroke in mladino, v popoldanskem času pa bodo s predstavitvami svežih knjižnih izidov ter okroglimi omizji nagovorili odrasle bralce ter literarno stroko. Ob večerih bodo dogajanje zaključili v glasbeno-literarnem prepletu. Večja pozornost festivala bo namenjena tudi širjenju bralne kulture skozi interaktivne postavitve. V sodelovanju z Narodno galerijo in Moderno galerijo bodo tako slovensko poezijo prepletali tudi z likovno umetnostjo.

Ob festivalskem dogajanju bodo Slovenski dnevi knjige ponudili še Sejem na zraku, ki bo v organizaciji pisarne Ljubljane – Unescovega mesta literature na vrtu Društva slovenskih pisateljev. Sejem na zraku bo v prihodnjih dneh potekal tudi pred knjigarno Libris v Kopru, pred knjigarno Antika v Celju in pred knjigarno Goga v Novem mestu.  

Fotografija: Franci Koncilija in s spleta.

Vir: Delo in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.

PETI JUNIJ 2021 JE ŽE 47. SVETOVNI DAN OKOLJA

UVOD
Svetovni dan okolja je eden najstarejših svetovnih dni, ki jih obeležujemo na pobudo Organizacije Združenih narodov in njenega okoljskega programa. Letošnji svetovni dan okolja je tokrat v znamenju generacije za obnovo ekosistemov in poteka pod geslom Preobrazi, preustvari, obnovi -Generacija za obnovo.  

Namen letošnjega svetovnega dne je spodbuditi slehernega izmed nas, da na svoj način prispevamo k ohranjanju čistega okolja. »Smo generacija, ki mora naravi podati roko,« pravijo pobudniki svetovnega dneva okolja, ki so prepričani, da je biotska raznovrstnost eden od ključnih temeljev razvoja človeštva.

Letošnji svetovni dan okolja je prelomen tudi zato, ker Okoljski program OZN pričenja z globalno pobudo Desetletje za obnovo ekosistemov. Ta sovpada z opozorili znanstvenikov, da je prihodnje desetletje ključnega pomena za ohranjanje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter prilagajanje na podnebne spremembe. Med ključnimi ekosistemi izpostavljajo mokrišča, gozdove in koralne grebene. Njihovo zmanjševanje neposredno vpliva na življenje skoraj polovice svetovnega prebivalstva. Ribe predstavljajo petino živalskih beljakovin za okoli 3 milijarde ljudi. Več kot štiri petine človeške prehrane temelji na rastlinah. V državah v razvoju 80 odstotkov ljudi živi na podeželju in njihovo zdravje temelji na rastlinstvu.

Urbana območja predstavljajo zgolj 1 odstotek površine Zemlje, na tem odstotku pa živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Funkcionalna urbana življenjska okolja lahko prispevajo k čistejši vodi in zraku, ustvarjanju hladnejših otokov v segretem urbanem okolju, ščitijo kakovost življenja pred različnimi tveganji in omogočajo kakovosten počitek in igro. Tudi urbano okolje je dom raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. To je le nekaj dejstev, ki nam govorijo o izjemnem doprinosu biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj in kakovostno življenje človeštva.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor (MOP)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRED 50 LETI JE UMRL VENO PILON (1896–1970), SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF

»Jaz se vrnem v svoje rodne kraje,« je zapisal v svoji knjigi Veno Pilon. In ko se je kot njen častni občan po veliki noči leta 1968 dokončno vrnil v Ajdovščino, je to krepko in trdno mestece s svojo podobo ponosno oznanjalo svoj uspeh. Pilon je kljub načetemu zdravju še vedno ustvarjal. Občini Ajdovščina je podaril kip Ivana Cankarja v bronu, ki se ozira s Trga na Dvorano prve slovenske vlade. Izšla je tudi knjižica umetnikovih prevodov slovenske poezije v francoščino Rdeči nageljni za Pariz … Veno Pilon je leta 1970 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter najvišje priznanje Občine Ajdovščina, Petomajsko priznanje. Veno Pilon je umrl v Ajdovščini 23. septembra 1970.

PILONOVO RAZGIBANO ŽIVLJENJE

Slikar, grafik in fotograf Veno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 v Ajdovščini. Mati je bila Slovenka, oče pa Furlan. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, kjer so ga v Galiciji zajeli in je bil odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Leta 1921 se je vrnil domov, kjer si je v domačem mestu uredil atelje. Dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924.

Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer se je posvetil predvsem fotografiji, ki je postala zanj tudi vir preživljanja. V zakonu z Anne-Marie Guichard se je rodil sin Dominique in slikarjev album so odtlej polnile tudi družinske fotografije. Po drugi svetovni vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz. Kasneje je bil občasno tudi organizator razstav, urednik, ilustrator, prevajalec, scenograf in igralec. Veliko je sodeloval tudi pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji. Pisal je tudi poezijo (Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, slik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla tudi njegova knjiga spominov Na robu. S staranjem pa je Pilona vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil tri leta pred svojo smrtjo. O umetnikovem življenju in ustvarjanju je bil še za časa njegovega življenja posnet dokumentarni film v produkciji RTV Slovenija.

ZAKLJUČEK

Po njegovi smrti je v Franciji živeči sin Dominique očetovo umetniško zapuščino daroval ajdovški občini. Domači kulturni in politični delavci so si zagnano prizadevali najti zanjo prostor in leta 1973 je na nekdanji Cesarski ulici – današnji Prešernovi – zaživel kulturni hram Ajdovščine, Pilonova galerija.

Leta 1978 je bila po izvirnih načrtih Svetozarja Križaja prenova Pilonove domačije končana, februarja 1979 pa je bila v prvem nadstropju postavljena Pilonova stalna zbirka. Kasneje je občina oplemenitila prvotno zbirko še z odkupi Pilonovih del, ki so jih hranili njegovi prijatelji – predvsem Danilo Lokar – in sorodniki ter z deli iz zapuščine Riharda Jakopiča.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PESEM PTIC TRNOVK

UVOD

Leta 1983 je svetovno javnost obnorela 10-urna ameriška televizijska nadaljevanka Pesem ptic trnovk, ki v angleškem izvirniku nosi naslov TheThorn Birds. Serija, ki je bila posneta po najuspešnejši knjižni predlogi istoimenskega romana avstralske pisateljice Colleen McCullough(1937 – 2015) je z glavnima igralcema Richardom Chamberlainom in Rachel Ward ter z neverjetno ljubezensko zgodbo osvojila tudi slovenske gledalce in bralce. Film je režiral Daryl Duke televizijska nadaljevanka pa je prejela štiri zlate globuse.

 Naslovnica knjige

Družinska saga o večnem konfliktu prepovedane ljubezni med strastjo in vestjo je postala tudi ena najbolj gledanih nadaljevank v zgodovini slovenske televizije, veliko pozornosti in občudovanja pa je bila deležna tudi glasba Henryja Mancinija.V Sloveniji je roman prvič izšel že leta 1980 pri Pomurski založbi v visoki nakladi 40.000 izvodov. Ponatis knjige je bil še leta 1984. Po svetu so roman prodali v 30 milijonih izvodih.

Ralph in Maggie  
Avtorica: Colleen McCullough

ZGODBA

Večina zgodbe se dogaja na Droghedi, izmišljeni ovčji farmi v Avstraliji. Na začetku romana avtorica najprej predstavi Meghann »Meggie« Cleary, štiriletno deklico, ki živi na Novi Zelandiji v začetku dvajsetega stoletja. Njen oče je irski kmetijski delavec Paddy, mati pa aristokratska ženska Fee. Meggie je edina hči med samimi fanti. Čeprav je lep otrok, se mora za svoj položaj boriti med samimi starejšimi brati. Med njimi je njen najljubši najstarejši Frank, uporniški mladenič, ki se proti svoji volji uri za kovača in se po videzu razlikuje od ostalih otrok. Oče Paddy je reven, vendar ima bogato sestro Mary Carson, ki živi v Avstraliji na ogromnem ovčjem ranču, imenovanem Drogheda. Nekega dne Paddy dobi pismo sestre, ki mu ponuja službo na Droghedi.

MEGGIE IN RALPH

Tam Meggie spozna Ralpha de Bricassarta, mladega, sposobnega in zelo ambicioznega duhovnika, ki so ga zaradi žalitve škofa kazensko premestili na majhno oddaljeno župnijo Gillanbone v bližini Droghede. Ralph se je spoprijateljil z Mary v upanju, da bo svoje ogromno premoženje zapustila Katoliški cerkvi, s čimer bi se sam rešil izgnanstva. Ralph privlači Mary, ki tega niti ne skriva, vendar on nadaljuje s svojimi obiski pri njej. Medtem bdi nad Clearyevimi in kmalu vzame pod svojo zaščito Meggie, ki ji družina ne namenja dovolj pozornosti. Zaradi tega Ralph postane središče njenega življenja. Po tem dogajanju se Meggie še bolj oklepa Ralpha, hkrati pa zori v svoji ženskosti. Mnogi, vključno z njima samima, se sprašujejo o tesnosti njunega odnosa. To opazi tudi Mary Carson, ki postane ljubosumna in kuje načrt za ločitev Ralpha in Meggie. Pri tem igra na Ralphovo šibko točko, njegovo skrito željo: visoko mesto v cerkveni hierarhiji. Skrivno napiše novo oporoko, kjer premoženja ne zapusti Paddyju, ampak imenuje Katoliško cerkev za glavno upravičenko in Ralpha za izvršitelja. Kljub temu je poskrbljeno tudi za družino Cleary – kakor dolgo bo živel kdo od njihovih potomcev, lahko bivajo na Droghedi.

Mary umre v noči po zabavi za njen 75. rojstni dan, kjer je največjo pozornost uživala njena nečakinja Meggie, ki je sedaj stara 17 let. Mary je uredila, da je njeno novo oporoko po njeni smrti najprej videl samo Ralph, ki se je tako moral odločiti med ljubeznijo do Meggie in med svojimi ambicijami. Upravljanje z bogastvom, vrednim 13 milijonov funtov (v današnjih številkah 200 milijonov dolarjev), mu je zagotavljalo vzpon po cerkveni hierarhiji. Ralph se odloči za slednje. Odvetnik mu zgrožen zaman brani in s tem se začne Ralphov hiter vzpon. Pred odhodom pride do poljuba med njim in Meggie, ki ga ne more odvrniti od njegovih ambicij.

ZAKLJUČEK

Po odhodu Ralpha v Rim Meggie na Droghedi rodi Ralphovega sina, ki ga poimenuje Dane. Po dolgem času jih obišče Ralph, sedaj kardinal, ki tako prvič vidi Dana, vendar kljub očitni podobnosti ne ugotovi, da je njegov sin. Dane se odloči, da bo postal duhovnik, čemur Meggie odločno nasprotuje.

Richard Chamberlain

V nadaljevanju Dane skupaj s svojim mentorjem Ralphom, za katerega ne ve, da je njegov oče, odpotuje v Rim. Dane v Rimu postane duhovnik, vendar Meggie ne pride na slovesnost. Po posvečenju Dane odpotuje v Grčijo na počitnice, kjer umre med reševanjem utapljajoče se ženske. Meggie prosi Ralpha, naj uredi prevoz Danovega trupla na Droghedo, in mu takrat prizna, da je njegov sin. Po pogrebu Ralph umre v Meggijinih rokah.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija