Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

DREVESA, KNJIGA PESMI IVA SVETINE IN FOTOGRAFIJ GREGORJA RADONJIČA

V torek, 6. oktobra 2020, je bila v Glaserjevi dvorani UKM v Mariboru, predstavitev knjige Drevesa pesnika Iva Svetine in fotografa Gregorja Radonjiča. Knjiga Drevesa je zagotovo posebna knjižna izdaja, saj je ni enostavno žanrsko umestiti. V njej je namreč kombinacija poezije Iva Svetine in fotografij Gregorja Radonjiča, vendar na način, da pesem in fotografija delujeta kot celota, se dopolnjujeta in bralcu omogočata posebno bralsko doživetje. Knjiga se v celoti navezuje na tematiko dreves in gozdov in pomeni prvi tovrsten avtorski pristop pri nas. Nekatere Svetinove pesmi so v knjigi objavljene prvič. Z avtorjema se je pogovarjal pesnik Borut Gombač, večer pa je popestril glasbenik Mitja Novak.

UVOD

»Osupljiva lepota! Dih diha presežno v magiji jezika in čarobnosti podob, ki pojejo hvalnico drevesom, gozdu, kamnu in vodi. Tem pradavnim pričam stvarstva, ki vežejo čas med nekdaj in večnostjo in šepetajo spomine na tisočera imena iz globin v nebo. Samo v brezgrajno potopljeno uho in odprto notranje oko zmoreta uzirati božansko Nevidnost in jo narediti vidno za lepote žejni svet. Knjiga Drevesa pesnika Iva Svetine in mojstra fotografije Gregorja Radonjiča je živa voda, ki odžeja.« – Manca Košir

KDO JE IVO SVETINA?

Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Izdal več kot 30 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli; leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi; in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): v letih 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od decembra 2014 do junija 2018 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od marca 1991 do maja 2020 je bil tudi član SC PEN.

KDO JE GREGOR RADONJIČ?

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Je avtor 29 samostojnih razstav, soavtor dveh knjig s fotografijami in devetih multimedijskih fotografskih projektov. V soavtorstvu s pesnico Nežo Maurer je izdal knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskima projektoma predstavil v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah v tujini in Sloveniji, dvakrat je bil izbran v program Fotonični trenutki slovenskega Meseca fotografije in Festivala fotografije Maribor ter trikrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. Fotografsko ga zanima predvsem vizualno raziskovanje prostorov in iskanje ter odstiranje njihovega karakterja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem prostorov.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Vsaj enkrat bodi drevo, ki je dom vsem in vsemu. Ne pričakuj hvaležnosti, ker tvoje sočutje je samo eno od mnogih bitij, ki so si poiskala zavetja v tvoji krošnji … To je pesem Iva Svetine iz njegove zbirke Svitanice, ki skupaj s fotografijami Gregorja Radonjiča tvori komplementarno celoto hibridne knjige s prepletom fotografij in poezije. S preprostim naslovom Drevesa.Knjiga je v vseh pogledih izvenserijski knjižni izdelek, tako zaradi kakovosti fotografij in skrbno izbranih pesmi kot zaradi harmoničnega sporočilnega prepleta miselnega in vizualnega načina komunikacije. Skratka, knjiga Drevesa je nazadnje tudi v formalnem smislu svojevrsten oblikovno-estetski presežek.

ZAKLJUČEK

Zanimivo je, da se avtorja še kako zavedata, da je bilo drevo vse od sumerskega drevesa življenja ena od središčnih točk mitoloških in verskih kozmologij, v bibličnem Ednu pa je drevo predstavljalo celo spoznanje o dobrem in hudem. Knjiga ima tudi okoljevarstveni pomen, ki bralca spodbuja k razmisleku o varovanju okolja in bistri njegov odnos do narave in obstoja človeštva. Knjiga Drevesa predstavlja tudi čudovito sintezo fotografije in poezije, saj sodobni človek praviloma ne premore več koncentracije, da bi pozorno prisluhnil zgolj besedi ali se poglobil v opazovanje ene same podobe stvarstva. Zato je knjigo Drevesa treba vzeti v roke, vedno znova jo je dobro imeti v rokah, še posebno takrat, ko se nas poloti malodušje, v času, v kakršnem živimo sedaj.

Fotografije so s spleta

Viri: Wikipedija in Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA KRAJINSKA ARHITEKTKA MAG. JELKA HUDOKLIN JE DOBITNICA PLATINASTEGA SVINČNIKA ZBORNICE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR SLOVENIJE

Ob dnevu arhitektov, ki je bil 9. oktobra 2020, so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani podelili priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Mag. Jelka Hudoklin, ki je zaposlena v novomeškem podjetju Acer, je za ustvarjalni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, kakor tudi za sooblikovanje prostorskega razvoja JV Slovenije, prejela platinasti svinčnik.

Mag. Jelka Hudoklin je na podelitvi prestižnega priznanja povedala: »Za uspešno delo na področju prostorskega načrtovanja je izrednega pomena dobro sodelovanje s številnimi strokami, civilno družbo ter s politiki na lokalni in državni ravni. Prav tako je pomembno tudi razumevanje procesov v prostoru, okolju in družbi, saj se prostorsko načrtovanje razteza na širokem področju različnih interesov, ki jih je treba medsebojno usklajevati.« Hudoklinova je prepoznavna tudi na področju kulturne krajine. Prepričana je, da so jo ljudje stoletja dolgo ustvarjali iz čiste potrebe po preživetju. Zato so kulturno krajino ljudje spoštovali in se na različne načine prilagajali naravnim procesom ter tako ustvarjali prepoznavne strukture, značilne za posamezna krajinska območja. Žal se je zadnja leta zelo razširila tako imenovana razpršena gradnja stanovanjskih sosesk, ki so prostorsko in finančno za sleherno lokalno skupnost zelo potratne. Žal se pri tem zelo spreminja tudi naravni značaj tipične slovenske urbane krajine,« je še dodala nagrajenka Jelka Hudoklinova.

V nadaljevanju pogovora je mag. Jelka Hudoklin opozorila na lep slogan Slovenija – moja dežela, ki bojda že živi. Slovenska krajina je namreč ena bistvenih prvin prepoznavnosti države. Na takšno Slovenijo smo vsi ponosni. Hkrati pa smo do nje tudi pristranski, saj dopuščamo, da se pospešeno degradira in nam tako razpada dobesedno pred očmi. Razlogi za to so večplastni in izhajajo iz zatečenih družbenih razmer in nizke ravni zavedanja pomena krajine za gospodarski in kulturni razvoj.

Vir: Nedeljski dnevnik, fotografije Boštjan Pucelj in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 240 LET OD SMRTI MARIJE TEREZIJE (1717–1780) IZ RODBINE HABSBURŽANOV

V nedeljo, 29. novembra 2020, je minilo 240 let, odkar je na Dunaju umrla »naša vladarica« Marija Terezija (1717–1780) iz rodbine Habsburžanov. Bila je nadvojvodinja Avstrije, kraljica Češke in Ogrske ter vladarica habsburških dednih dežel. Nikoli pa ni postala cesarica, kot se velikokrat še danes marsikje zmotno naslavlja! Cesar Karel VI. (1685–1740) se je oženil z Elizabeto Kristino, ki je 13. maja 1717 rodila hčer Marijo Terezijo.

Hoffburg

PREUDARNA IN NAPREDNA MARIJA TEREZIJA

Cesarja Karla VI. je zelo skrbela usoda habsburških posesti, zato je s pragmatično sankcijo (1713) z družinskim zakonom o dedovanju in nedeljivosti habsburških dežel poskrbel za pravne temelje ter omogočil vladanje hčerki Mariji Tereziji.

Cesar Karl VI.

Okoliški evropski vladarji v Franciji, Prusiji in Bavarski so se najprej strinjali s pragmatično sankcijo, po Karlovi smrti leta 1740 pa so videli priložnost za razširitev svojih posesti in začela se je vojna za avstrijsko nasledstvo. V vladanju neizkušena Marija Terezija je pokazala odločnost in z vojaško silo ter diplomatsko spretnostjo se ji je uspelo obdržati na prestolu, čeprav je izgubila nekaj svojih ozemelj.

Leta 1745 je Franc Štefan I. Lotarinški, soprog Marije Terezije, postal rimsko-nemški cesar, potem ko je krono kratek čas (1742–1745) zadnjič nosil nehabsburški cesar.

V zakonu s Francem Štefanom se jima je rodilo kar 16 otrok, pet sinov in enajst hčera, toda kar nekaj jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu. Med najbolj znanimi je njena najmlajša hči Marija Antonija, ki jo je poročila s francoskim prestolonaslednikom Ludvikom, kasnejšim kraljem Ludvikom XVI. Leta 1789 so ga s prestola pregnali francoski revolucionarji. Marija Antonija je v Franciji postala Marija Antoaneta in kot prva francoska kraljica končala pod giljotino. Znana je njena izjava, ki je razkačila sestradane pariške množice. Ko so ji dvorjani povedali, da ljudje nimajo kruha, je odvrnila, naj jedo potico.

NAPORNO VLADANJE V NEGOTOVIH ČASIH

Ko je Marija Terezija prevzela krono, se je soočila z zahtevami ogrskega plemstva, ki je odločno vztrajalo pri svojih posebnih stanovskih pravicah, da bi zagotovilo dualistični razvoj monarhije z dvema nosilcema: Dunajem in Budimpešto. Ko je Marija Terezija v ogrskem državnem zboru leta 1741 pristala na zahteve madžarskega plemstva, je postala tudi ogrska kraljica, vendar s tem dovolila, da so oblast nad Hrvati, Srbi in deloma Romuni prevzeli Madžari.

Najstarejšega sina Jožefa je Marija Terezija priznala za sovladarja leta 1765, kajti po smrti očeta je kot Jožef II. postal rimsko-nemški cesar.

Po njeni smrti je Jožef II. leta 1780 prevzel samostojno vladanje. Pruski kralj Friderik II., eden njenih največjih nasprotnikov, naj bi o Mariji Tereziji nekoč dejal: »Naposled imajo Habsburžani dedca, in še ta je ženska.«

ZAKLJUČEK

Habsburškim podložnikom so boljše življenje prinesle terezijanske reforme državne uprave in pravosodja, vključno z uvedbo Terezijanskega katastra.

Na cesarskem dvoru

Terezijanski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je uveljavila v habsburških dednih deželah po davčnih reformah v letih 1748–1756, poimenovan pa je po takratni vladarici Mariji Tereziji. V katastru so bila popisana vsa rustikalna in dominikalna zemljišča, sestavili pa so ga na podlagi zemljiških posestev. Zemljišč še niso merili, ampak so njihovo velikost okvirno ugotavljali na podlagi velikosti pridelka, ki je temeljil na šestletnem povprečju. V Sloveniji je bil Terezijanski kataster v veljavi vse do uvedbe Jožefinskega katastra v letih 1789 in 1790, ko so zemljiške parcele že geodetsko izmerili in tudi izračunavali njihovo površino.

Marija Terezija
Novomeška gimnazija

S tem se je Marija Terezija zapisala v zgodovino! Med drugim ima prav ona največ zaslug, da so v naših krajih v času njenega vladanja začeli saditi krompir. 16. maja 1767 je izdala ukaz o sajenju te poljščine in s tem izboljšala prehranjevalne navade naših prednikov. Zato so ji leta 2008 v Šenčurju pri Kranju postavili spomenik. V Novem mestu pa je Marija Terezija leta 1746 ustanovila gimnazijo, prvo v habsburški monarhiji!

Fotografije so s spleta

Avtorja: dr. Renato Podberšič in dr. Marjan Horvat

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PLEČNIKOVO ZAVAROVALNICO TRIGLAV V LJUBLJANI SO DOKONČNO OBNOVILI

Na nekdanji Vzajemni zavarovalnici, danes sedežu Zavarovalnice Triglav, na vogalu Miklošičeve ceste in Trga OF v Ljubljani so jeseni leta 2020 končali s postopno nekajletno obnovo zunanjosti in notranjosti. Objekt sodi med glavna Plečnikova dela in je bil zgrajen v letih 1928–1930. Znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957), ki je bil Ljubljančan, je s tem reprezentančnim arhitekturnim objektom obogatil svoje rojstno mesto in ga tako iz provincialne ravni povzdignil v prestolnico slovenskega naroda.

Zgradba Zavarovalnice Triglav je dediščina arhitektove mladostne mojstrovine, ki je bila načrtovana in zgrajena za takratne potrebe katoliške bančne ustanove. Že pred leti so obnovili pročelje zgradbe, lani pa so se odločili tudi za prenovo notranjih prostorov, ki je trajala vse do letošnje jeseni. Žal je bilo v petdesetih letih in tudi kasneje uničene veliko kulturne Plečnikove dediščine, ki je ni bilo mogoče nadomestiti. Najbolj boleča je bila izguba turistovske kapele v kleti, ki je ohranjena v novi cerkvi v Dražgošah, zaradi preboja v recepcijo pa je prvotni smisel izgubila tudi okrogla veža. Kljub vsemu je sedanja prenova stavbi kolikor mogoče spet vrnila prvotni sijaj. Prostori so bili izčiščeni poznejše navlake, v prvem nadstropju pa je bilo po originalih in fotografijah rekonstruirano prvotno čakalniško pohištvo. Prenovo je z izrednim posluhom izvedla delavnica Restavratorstvo Kavčič, d. o. o. iz Šentjošta nad Horjulom, ki je dokazala, da se je danes pri nas edina zmožna lotevati najzahtevnejših nalog.

Vir: Demokracija, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ODMEVNA RAZSTAVA O DR. FRANU WINDISCHERJU (1877–1955), V NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI

Dr. Fran Windischer je bil najpomembnejši posamični donator v zgodovini Narodne galerije. Od leta 1929 do 1946 je bil predsednik Društva Narodna galerija. Vodil je smelo, daljnosežno politiko ustvarjanja zbirke osrednje slovenske umetnostne ustanove, ki je danes temelj Narodne galerije. Še posebej se je posvetil zbiranju, se pravi odkupovanju in v največji meri doniranju slik, kipov in grafik Narodni galeriji; zlasti ga je zanimala življenjska in poklicna pot sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so z njegovo finančno pomočjo prav tako našla pot v nastajajočo zbirko Narodne in po drugi svetovni vojni tudi Moderne galerije. 

Dr. Fran Windischer
Barbara Jaki

Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zapisala, da je bil Windischer do umetnosti širokogruden in spreten pogajalec, saj je za Narodno galerijo uspešno pridobival potreben denar za odkupe in dolgoročna posojila za številne dragocene umetnine. V okviru predstavitev številnih pomembnih osebnosti, ki so soustvarjale zgodovino Narodne galerije, so v galeriji že pred časom pripravili razstavo o Karlu Dobidi, drugem direktorju galerije. Pripravili pa so tudi razstavo o delu prvega direktorja, Iva Zormana.

Vir: Družina, fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

PETI DECEMBER JE MEDNARODNI DAN PROSTOVOLJSTVA

UVOD

Že v davnini se je človek zavedal, da brez medsebojne pomoči, bodisi materialne bodisi zaščite drug drugega oziroma celotne skupine skupaj živečih, ne bi mogli preživeti. Sprva se je to nanašalo na prinašanje hrane onemoglim članom skupine – plemena –, ki si je zaradi bolezni ali starosti niso več mogli priskrbeti sami, in pa na zaščito pred plenilci ter sovražnimi skupinami, ki so jih napadale z namenom kraje hrane, do katere je bilo težko priti, in zasedbe teritorija. To je bila vedno naloga mlajših in najmočnejših članov skupine. Lahko rečemo, da je bila ta empatija vedno del medčloveških odnosov in da je stara toliko kot človeštvo.

RAZVOJ PROSTOVOLJSTVA V SVETU IN DOMA

Z leti in spremenjenim načinom življenja se je ta skrb v plemenih spreminjala, pač času primerno. Tako so se v srednjem veku že formirale posebne skupine ljudi – prostovoljcev –, ki so skrbele za revnejše, bolnike in zapuščene otroke. Vse pa je seveda potekalo pod okriljem cerkve in bolnišnic. V 18. in 19. stoletju pa so začela nastajati združenja prostovoljcev, ki so, spet pod okriljem cerkve in samostanov, skrbela za dobrodelnost, izobraževanje in tudi kulturo. Tudi slovenska družba ima zelo dolgo tradicijo. Že med prvo svetovno vojno so se javljali prostovoljci in prostovoljke za pomoč ranjencem, še več pa jih je bilo med drugo svetovno vojno, ko so se prostovoljno javljali ne samo za pomoč, pač pa tudi za boj za osvoboditev domovine. Še najbolj je do izraza prišlo prostovoljstvo po vojni, ki je pustila hude posledice, in sicer porušeno domovino, vojne sirote in splošno revščino. Cele skupine ljudi so se javljale za delovne akcije za obnovo porušenih stavb, cest, železnic, in za to nihče ni zahteval plačila. Takrat so bile že ustanovljene razne organizacije, kot so Rdeči križ, taborniške organizacije, gasilska društva, Zveza prijateljev mladine in cerkvene organizacije, ki so vse te akcije koordinirale.

PROSTOVOLJSTVO PO OSAMOSVOJITVI

Po osamosvojitvi Slovenije pa se je prostovoljstvo še bolj razmahnilo in na naših tleh so začele delovati tudi mednarodne organizacije, kot so UNICEF, UNHCR, Amnesty International ter še mnogo drugih nevladnih organizacij. Njihova skrb je pridobivanje novih članov, predvsem pa pomoč ljudem v materialni stiski ali pa pri izobraževanju. Prostovoljstvo je odigralo veliko vlogo pri vseh naravnih katastrofah, kot so potresi, velike poplave, tornadi, in ne nazadnje tudi pri svetovnih epidemijah.

PROSTOVOLJCI V ČASU PANDEMIJE

Posebno v današnjem času je vloga prostovoljcev neobhodna, saj je epidemija veliko ljudi pahnila v revščino, posebno starejši ljudje potrebujejo pomoč – ne samo v materialnih dobrinah, pač pa predvsem psihično pomoč. Zaradi hitrega širjenja nevarnega virusa je priporočljivo, da ostajajo doma, zato je nujno, da se jim prinaša hrano, zdravila in se jih tudi spremlja k zdravniku. Ti ljudje so bili že brez epidemije zelo osamljeni, vendar so vseeno lahko šli na sprehod in se morda s kakšnim znancem ustavili na klepetu ob kavici. Sedaj vsega tega ni več, počutijo se osamljene in pozabljene, zapadajo v depresijo, načeto je tudi njihovo duševno zdravje, in tukaj nastopijo prostovoljci, ki poskušajo tem ljudem dokazati, da niso sami, in jim delati družbo ter jim vrniti zaupanje v družbo. Toda tudi mlajša generacija že občuti to izoliranost in ji je potrebna psihična pomoč. Prav tako so prostovoljci potrebni tudi za pomoč šolarjem, ki na žalost ne morejo več obiskovati šole, ampak se pouk odvija preko računalnikov. Marsikatera družina si računalnika ni mogla oziroma si ga ne more privoščiti, poleg tega pa, tudi če ga imajo, otrokom ne morejo pomagati, ker še sami ne znajo delati z njim. In spet so tu prostovoljci, ki rade volje priskočijo na pomoč brez plačila in žrtvujejo svoj prosti čas za pomoč bližnjim.

ZAKLJUČEK

Vprašali se boste, kaj pravzaprav žene te ljudi k prostovoljstvu. Mogoče je to priložnost, da si pridobijo dragocene izkušnje o življenju nasploh, ali pa vračanje družbi za vse, kar jim je dala. Najverjetneje pa je to notranje zadovoljstvo, da nekomu prevzameš del bremena, mu spremeniš in olepšaš življenje. In to ne samo njim, pač pa tudi sebi samemu, in zapustiš zanamcem to dediščino.

Prav je, da je OZN leta 1985 peti (5) december razglasila za mednarodni dan prostovoljstva in se jim s tem vsaj malo oddolžila za njihovo karizmo in požrtvovalnost. Opomnila pa je tudi nas ostale, da je prostovoljstvo velika vrednota in plemenito dejanje, ki bi se ga morali zavedati vseh 365 dni v letu, in ne samo ta dan.

Emilijana Crgol

JANČAR IN KRIŽNAR – DRŽAVLJANA EVROPE

Evropski parlament je leta 2015 med drugimi podelil nagrado državljan Evrope tudi dvema Slovencema: pisatelju Dragu Jančarju in zagovorniku človekovih pravic Tomu Križnarju. Nagrado so jima podelili 3. julija na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Leto pred tem je isto nagrado novembra 2014 prejel tudi slovenski pisatelj, sedaj že pokojni Alojz Rebula. Nagrado državljan Evrope prejme le izbrana peščica posameznikov ali skupin, ki se s svojim delovanjem angažirajo za povezovanje narodov Evropske unije.

Drago Jančar

Ob podelitvi nagrade je pisatelj Drago Jančar dejal, da je v njegovi literaturi veliko demonov, ker so vse 20. stoletje v različnih uniformah in v imenu različnih izmov strašili in razsajali širom po Evropi. To pa še ni vse. Jančar je imel tudi neprecenljivo vlogo v slovenski pomladi ter v poznejšem kulturnem, političnem in nacionalnem dozorevanju Slovenk in Slovencev.

Tomo Križnar

Drugi slovenski nagrajenec je bil Tomo Križnar, »zagovornik človekovih pravic, novinar, pisatelj, ustvarjalec dokumentarnih filmov, svetovno znan podpornik in zaščitnik afriškega ljudstva v Darfurju v Sudanu«, kot so zapisali v obrazložitvi. Križnar je v zahvali povedal, da se je pri tem boju za človekove pravice srečal s številnimi najrazličnejšimi kulturami, zato odslej verjame v različnost, da morajo ljudje drug drugega poslušati in sprejeti. Tomo Križnar je prejeto nagrado v zahvalo za veliko humanitarno delo izročil Suleimanu Jamusu iz Sudana.

Fotografije so s spleta

Vir: Družina, avtorica je Ksenja Hočevar

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM 2020 JE BIL SAMO NA SPLETU

»Kultura ne sme umreti,« je zapisala mag. Manja Toplak, vodja pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji, ob ponovnem razmahu epidemije covida-19. Kultura je sicer v pristojnosti držav članic, vendar Evropa podpira kulturnike, da bi izšli iz te zgodbe čim manj prizadeti. EU je tako podprla tudi znameniti Frankfurtski knjižni sejem 2020 na spletu, ki je trajal od 13. do 17. oktobra 2020, dvakrat po štirinajst ur na programu Bookfest Digital. Frankfurtskega knjižnega sejma se je iz 103 držav z vsega sveta udeležilo 4.422 spletnih razstavljavcev.

mag. Manja Toplak

Organizatorji največjega in najpomembnejšega knjižnega sejma na svetu so najprej načrtovali hibridno prireditev, pozneje pa so se morali odpovedati upanju na fizični sejem zaradi znanih okoliščin koronske pandemije. Tako je običajnih 300.000 obiskovalcev in skupaj 7.500 razstavljavcev nadomestilo zgolj 260 ur spletnega programa. »Taka je letošnja podoba Frankfurtskega knjižnega sejma,« je na otvoritveni slovesnosti povedal direktor sejma Juergen Boos, ki je še dodal, da jim »je za nekaj dni vendarle uspelo združiti mednarodno založništvo«.

Nemška vlada je za premagovanje krize založnikov knjigarnam ter knjižnima sejma v Frankfurtu in Leipzigu namenila rekordnih 25 milijonov evrov, deset milijonov pa bodo prejeli še pisatelji in prevajalci. Celotnemu nemškemu kulturnemu sektorju pa je vlada Angele Merkel s programom »Neustart Kultur« za dodaten kulturni zagon že junija namenila še milijardo evrov! V torek, 13. 10. 2020, je spletni knjižni sejem odprla nemška ministrica za kulturo in medije Monika Grütters, ki ji je predsednica združenja nemških založnikov in knjigotržcev Karin Schmidt-Friderichs v zahvalo za obilno denarno pomoč podelila častno medaljo podpornice knjige. Sejem v Frankfurtu je z videospotom pozdravil tudi izraelski pisatelj David Grossman, dobitnik številnih prestižnih nagrad združenja nemških založnikov in knjigotržcev, ki je dejal: »Upanje je sidro, ki omogoči prihodnost; ko si upamo upati, dokazujemo, da je v naši duši prostor za svobodo, vreči sidro na betonsko podlago zdajšnjega naključnega stanja pa je optimistično dejanje. V svetu, ki je vse bolj zaprt v mehurčke in ga vodi strah, zmoremo najti bogastvo ustvarjanja!« Med spletnimi gosti posebne izdaje Frankfurtskega sejma – v okviru programa Bookfest Digital – je bilo precej znanih pisateljskih imen, kot so: Margaret Atwoord, Suzanne Fisher, Edward Snowden, Jamie Oliver in številni drugi.

V okviru Javne agencije za knjigo je na sejmu sodelovala tudi Slovenija, ki je prejela prestižno nagrado BELMA za najkakovostnejše učno gradivo za otroke. Slovenija je prejela srebrno nagrado za celovit komplet učnih gradiv za prvošolce »Moj Nande 1«, ki ga je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane. Slovenija je na sejmu sodelovala tudi z virtualno stojnico v izvedbi Javne agencije za knjigo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V ISKANJU NEBA

Beseda v nadaljevanju bo kratek oris zbirke misli in pesmi, avtorja Smiljana Trobiša, naslovljeni Tu, kjer smo, iščemo nebo. Knjigo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija, uvodni pospremek podpisuje Andrej Špes, spremni besedi pa sta prispevala akad. prof. dr. Milček Komelj in teolog dr. Stanislav Matičič. Tenkočutno podobo naslovnice je ustvarila roka akad. slikarja Jošta Snoja, naslovljena pa je Zavesa, sicer v tehniki akril na platnu.

Jošt Snoj
Manja Žugman

Zbirko je moč razumeti kot večno iščočega se pisca, ki v svojem dosedanjem ustvarjalnem opusu venomer hrepeni in se zateka k nebu, v višave. Andrej Špes v uvodnem premišljevanju o pričujoči knjigi zapiše, da vsebina nikakor ni ne teološka ne filozofska, ampak »želi pomagati bralcu pri bogatenju njegove osebnosti in njegove osebne filozofije«. Strinjati se je, da premišljenost ubesedenega vsekakor plemeniti človekovega duha, ga vodi v razmišljanje o samem sebi, o svojem ravnanju in poteh usode. Vsebino oblikujejo misli in poezija. Le-ta dopolnjuje razumske sentence na poetičen, drugače izpoveden način. Z njo se dopolni posameznikovo znanje in védenje ter le še globlje (lahko) seže do njegovega srca.

Pred bralcem se razgrinja pesnikov svet, nekaj novega, čudovitega, nekaj, kar je tesno prepletenega to- in onstran. Trobiš se predstavlja kot ustvarjalec, ki se zahvaljuje za dano življenje, kot nekdo, ki mu je (bila) dana moč zrenja in zorenja, kot nekdo, ki sega više v višave in hrepeni po občutenju in lepotah neba. Svoj svet ubeseduje in ga pretaplja v misli in verze, da bi z njimi svojega bralca popeljal bliže k naravi in da bi le-ta uvidel, da lahko s pričujočimi vrsticami laže in lepše živi. Vsekakor ima knjiga (tudi) terapevtski pomen. Zdravi in ozdravlja. Poudarja pomen umetnosti in etike, saj le-ta v pestrosti človeških odločitev edina ponuja, podaja in človeka spomni na univerzalne vrednote, ki so v vesolju in v duhu že od samega začetka, od stvarjenja naprej.

Avtor je svojim ljubiteljem poezije obrazložil tudi naslov. Po njegovih besedah je: »V nas /…/ položeno hrepenenje po popolni in večni sreči in ko se po mnogih zmotah in napakah tega zavemo, spoznamo, da pravzaprav iščemo nebo, bolje napisano: Nebo.«Zakaj tako – boste bralci s svojim prebiranjem danega sami odkrivali, zaznavali, spoznavali, premlevali, občutili, zapuščali svoj dom in se ne nazadnje vanj tudi vračali – raziskovali in/ali (raz)iskali svoje nebo. Pri tem običajno pesem služi enako kot ljubezen, kot želja po uvidu, pisec spremne besede, akad. prof. dr. Milček Komelj, pa dodaja, da Trobiš »predstavlja svoja spoznanja o poeziji, tako da označuje njene aksiome ter opozarja na etično zavezanost ustvarjalni nujnosti in na njeno moč, ki lahko spreminja umetnika in svet«.

dr. Stanislav Matičič
prof. dr. Milček Komelj

Knjiga ne nazadnje govori tudi o modrosti. Le-ta pomirja človeške strasti in vse hudo, kar preži na posameznika bodisi ždi v njem samem, a hkrati daje moč za ustvarjalno življenje, med ljudmi ustvarja mir, pomirja dušne globine in povezuje. Trobiš sledi sebi, svojemu poetičnemu duhu, svoji (ustaljeni) pesniški govorici. Sledi preizkušenim in trdnim postulatom modrosti, ki so se rojevali tisočletja; v tem času pa so modreci in preroki spoznavali univerzalne vrednote, ki veljajo ob vsakem času in za vse ljudi.

Zaključiti velja z besedami teologa dr. Stanislava Matičiča »Kaj pa ostane od sveta? Pesem, ki bo v-spesnila njegovo minljivost, je seveda popolna izročitev, to je resničnost, kjer bo svet potihnil v mir noči

Manja Žugman

IRSKA GLASBA NA GRADU BOGENŠPERK

V petek, 18. septembra 2020, zvečer je bil na gradu Bogenšperk grajski glasbeni večer, ki so ga poimenovali Keltska skrivnost, s skupino Noreia in gosti. Noreia je štiričlanska zasedba izkušenih mladih slovenskih glasbenikov, ki igrajo tradicionalne irske, škotske in bretonske pesmi. V zadnjem času skupina aktivno spaja tradicije keltskega sveta z lastno dediščino, to je slovensko ljudsko glasbo, kar ustvarja prepoznaven, zanimiv in edinstven zvok.

PREDSTAVITEV SKUPINE NOREIA

Ime Noreia izhaja iz izgubljene starodavne prestolnice v noriškem kraljestvu, zadnjem keltskem kraljestvu, ki je segalo celo na sedanje slovensko ozemlje. Ob izdaji treh studijskih albumov v zadnjih petih letih je skupina ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasbenih skupin med domačimi etnofolk zasedbami. Noreia je v zadnjih treh letih delovanja zabeležila več kot 200 nastopov, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi na festivalskih odrih, tako doma kot v tujini. Glasbeniki imajo za sabo uspešne turneje po Irski, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Češki, Nizozemski, Nemčiji in Španiji. Leta 2017 je bila skupina v močni mednarodni konkurenci izbrana za nastop na enem najpomembnejših festivalov keltske glasbe na svetu, Festivalu Ortigueira v Galiciji (Španija), kjer so glasbeniki nastopili na otvoritvenem dogodku pred tridesettisočglavo množico. Glasbeno so sodelovali že z mnogimi izjemnimi imeni, kot so Donal Lunny, Tola Custy, Janez Dovč, Diarmaid in Donncha Moynihan in drugi.

ZAKLJUČEK

Tudi na gradu Bogenšperk je, kakor na vseh dosedanjih koncertih, številna publika z ovacijami sprejela glasbeno skupina Noreia. Petčlanska skupina mladih glasbenikov iz Slovenije, ki igra tradicionalne irske, škotske in bretonske melodije, prisega na keltsko glasbo, v katero pogosto vpletejo še del sebe. Tako v smislu modernizacije obstoječih aranžmajev kot tudi z vidika ustvarjanja avtorske glasbe. V sklopu koncerta na Bogenšperku je zasedba pripravila več kot poldrugo uro dolg nastop, ki je navdušil prisotno publiko.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija