Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

V STOPIČAH RASTOČA KNJIGA ŽIVI

V četrtek, 7. februarja 2019, je bila v Stopičah pozno popoldne nepopisna gneča. Ljudje so hiteli v šolo, kjer so na večer pred slovenskim kulturnim praznikom pripravili druženje dedkov, babic in mladih vseh starosti. V veliki dvorani se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so napeto pričakovali začetek kulturnega dogodka. Na srečanje so bili povabljeni tudi trije člani Kulturnega društva Severina Šalija: dr. Janez Gabrijelčič, ustanovitelj Rastoče knjige, projekta mednarodnih razsežnosti, dr. Miha Japelj, ki vodi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, in Franci Koncilija, prvi župan MO Novo mesto in namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija. Med udeleženci je bil tudi domačin mag. Franci Bačar, geodet, član KDSŠ in  občinskega sveta MO NM ter direktor Geodetske uprave Novo mesto.

Uvodoma je vse prisotne pozdravila prizadevna, uspešna in priljubljena ravnateljica mag. Mateja Andrejčič, ki je poudarila pomen medgeneracijskega druženja, še posebej v okviru slovenskega kulturnega praznika. Naslednji govornik je bil dr. Janez Gabrijelčič, ki je poudaril mednarodno razsežnost projekta Rastoča knjiga. Projekt  že dve leti živi in se uspešno razvija tudi v Stopičah. Govornik dr. Miha Japelj, ki izvira iz učiteljske družine, je svoje misli posvetil mladim, ki bi morali biti veselje celotne Slovenije in upanje slovenskega naroda. Nazadnje je spregovoril še Franci Koncilija, ki je predstavil knjigo v širšem pomenu besede. Spodbujal je šolarje k branju knjig in negovanju slovenskega jezika, mlade pa opozoril na nevarnosti in pasti pametnega telefona. Na vprašanje, kaj imajo raje, mobitel ali knjigo, so vsi soglasno zavpili: »Knjigo!« Ta spontani odziv mladih šolarjev so udeleženci v dvorani nagradili z bučnim ploskanjem.

Po uvodnih govorih so nastopili učenci Osnovne šole Stopiče z najrazličnejšimi in zanimivimi skeči, pel je otroški pevski zbor, nadarjeni glasbeniki pa so zaigrali več lepih pesmi. Na koncu je zapel še mešani pevski zbor DU Stopiče Podgorje, ravnateljica pa je številnim nadarjenim osnovnošolcem podelila nagrade in priznanja.

(Foto: Franci Koncilija in s spleta)

 Pripravil: Franci Koncilija

KVARTET QUATUOR VOCUM SE JE PRVIČ PREDSTAVIL NOVOMEŠKI JAVNOSTI

V soboto, 2. februarja 2019,je v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta nastopil pevski kvartet Quatuorvocum (Štirje glasovi). Pevci so se novomeški javnosti s celovečernim koncertom predstavili prvič in zapeli štirinajst skladb različnih glasbenih obdobij in žanrov. V prvem delu koncerta so izvedlirenesančne madrigale in motet Jakoba Petelina Gallusa (1550–1591) ter Ave Mario Jacquesa Arcadelta (1507–1586). V nadaljevanju so zapeli dve skladbi znamenitegabaročnega skladatelja in organista Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750), prirejeni za zbor, ter tri črnske duhovne skladbe. Koncert so zaključili z džezovskima baladama My One and Only Love in When I Fall in Love. Slednjo so posvetili priznani zborovodkinji Alenki Podpečan, ki med drugim zelo uspešno vodi tudi novomeški Mešani pevski zbor Pomlad.

Kvartet, ki ga sestavljajo Erna Povh (sopran), Tadeja Dović (alt),Tomaž Koncilija (tenor) in Marijan Dović (bas), je navdušil obiskovalce koncerta, ki so si z glasnim aplavzom izborili še dodatek –ljudsko belokranjsko pesem Tri tičice.

Sledile so iskrene čestitke, pogovori o umetniških vtisih večera in dolgo prijateljsko druženje vseh, ki jih povezuje ljubezen do glasbe in petja.

(Foto: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

ČASTITLJIV 155-LETNI JUBILEJ DELOVANJA SLOVENSKE MATICE

Slovenska matica (SM), naša najstarejša posvetna kulturna in znanstvena ustanova, je 4. februarja 2019 slovesno proslavila 155 let (1864–2019) svojega obstoja in delovanja. V tem obdobju je pomembno pripomogla k ustanovitvi Univerze v Ljubljani ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Nastala je na pobudo slovenskih rodoljubov, da je v časih tuje vladavine skrbela za ohranjanje in širjenje našega jezika, kulture in znanosti.

Tako s svojimi vrhunskimi strokovnimi in znanstvenimi knjigami že več kot stoletje in pol predstavlja najnovejša domača odkritja, analize in spoznanja ter v slovenske domove prinaša ljubezen do knjige in domačega jezika, zavest o potrebi po zaščiti naše kulturne in naravne dediščine ter osvajanju in pridobivanju novih znanj. Častni pokrovitelj jubilejnega dogodka je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

UVOD

Slovenska matica je v svojem koledarju za navadno leto 1865 zapisala:Matica mlada, naj Bog te živi. Preskrbno bogato do konca nam dni. Podpora ti bodi: ognjena mladost, podpora ti bodi:premodra krepost; in »mati« nam draga, in svitlo »ognjišče«, in »mačica« marna, in zlato »svetišče«…Cvetite ko roža, cvetite ko hrast – premilo, orjaško – in domu na čast! 

DAN ODPRTIH VRAT

V dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu se je že ob 9. uri zjutraj zbralo okoli sto članov in njenih simpatizerjev, med njimi tudi razred slovenskih dijakov iz Trsta. Uvodoma je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič pozdravil prisotnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja in vse ostale udeležence. Poudaril je pomembnost vloge Slovenske matice pri prepoznavanju Slovenije in slovenskega naroda, ki ga je vedno povezovala klena slovenska beseda in knjiga. Predsednik Pahor pa je v nadaljevanju izrazil zadovoljstvo, da so odnosi med državo in Slovensko matico zgledni, ter opozoril na pomen permanentne izgradnje državljanstva in slovenske suverenosti in vse prisotne povabil k negovanju samozavesti in utrjevanju samopodobe Slovencev. Država Slovenija je naš temelj, tako kot je bila to Slovenska matica od začetka do danes.

PESTER IN ZANIMIV PROGRAM

V nadaljevanju je mag. Daniela Juričič Čargo predstavila problematiko zapuščine Slovenske matice v arhivih in knjižnicah, s posebnim poudarkom na gradivu v Arhivu Republike Slovenije, kjer je več deset tisoč enot enkratnega in neprecenljivega arhivskega gradiva. Mag. Marijan Rupert iz NUK-a pa je za uvod povedal, da je sleherni muzej varen prostor za nevarne ideje… Na zanimiv način je predstavil problematiko arhiva založbe Slovenska matica v Narodni in univerzitetni knjižnici v obdobju 1945–2011. Povojni revolucionarni slovenski vladi se je zdela Slovenska matica zaostala in meščanska ustanova, zato je njeno premoženje nacionalizirala in uvedla strog ideološki nadzor, ki ga je »kot stric v ozadju« usmerjal Josip Vidmar.V naslednjih urah je mag. Damjana Zelnik predstavila ustanovnega predsednika Slovenske matice barona Antona Zoisa, dr. Željko Oset je govoril o odnosih med Janezom Bleiweisom in Slovensko matico, dr. Ignacija Fridl Jarc pa je predstavila vlogo pisatelja Frana Levstika kot tajnika Slovenske matice.

Med enajsto in dvanajsto uro je nekdanji dvakratni predsednik Slovenske matice akad. prof. dr. Milček Komelj na poduhovljen, na trenutke eruditski in duhovit način predstavil avtorje in umetniške slike predsednikov Slovenske matice, ki so razstavljene v prostorih matice, ter prisotne popeljal na ogled po razstavi, kjer je poglede še posebej privlačila slika nekdanjega predsednika SM pesnika Otona Župančiča .

V popoldanskem delu dneva odprtih vrat pa se je zvrstilo še veliko zanimivih predavanj in pogovorov z najrazličnejših področij delovanja Slovenske matice. To so bili naslednji pogovori: filozofi Tine Hribar, Marko Uršič in Gorazd Kocjančič so se pogovarjali O nesmrtnosti in neumrljivosti, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter je predstavil Mnogodimenzionalno vesolje, ddr. Marija Stanonik je predstavila svojo najnovejšo knjigo Slovenska kultura v znamenju čebele itd. Sledili so predavanja in pogovori o problemih slovenske zakonodaje, o kulturi in raziskovalnih dejavnostih porabskih in koroških Slovencev ter Slovencev v Italiji, o pridihu renesanse v literaturi in glasbi, pozno ponoči pa je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič podal zaključno besedo in tako zaključil pester in duhovno zelo bogat dan odprtih vrat Slovenske matice ob njenem 155. jubileju.

(Fotografije: Franci Koncilija in s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

ČLOVEŠTVO BO ŽIVELO TOLIKO ČASA, DOKLER BO ŽIVELA ČEBELA!

V sredo 30. januarja 2019 ob 11.00 uri dopoldne je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev monografije Čebela na cvetu in v svetu, ki jo je napisala akademikinja ddr. Marija Stanonik, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga je rezultat avtoričinega desetletnega raziskovanja čebel in čebelarjenja v slovenski kulturni zgodovini, slovenskem slovstvu,etnologiji, znanosti in umetnosti ter na področju gospodarstva in politike. Poleg avtorice akad. ddr. Marije Stanonik so knjigo predstavili še prof. dr. Marko Snoj in specialistka leksikologinja Ljudmila Bokal. Dogajanje je vodila in povezovala tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Predstavitve knjige se je udeležilo okoli 50 obiskovalcev, med njimi tudi predsednik Slovenske matice, Novomeščan prof. dr. Aleš Gabrič. 

TAJNICA UREDNICA DR. IGNACIJA FRIDL JARC

Tajnica urednica SM – dr. Ignacija Fridl Jarc

Uvodoma je spregovorila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je poudarila, da je»knjiga prežeta s pomenom in simboliko čebele v celotnem človeškem okolju, od antike do današnjega dne. Še posebej pa je pomembno, da je čebela izredno zaznamovala slovenskega človeka, njegovo delo in kulturo. Poleg tega je avtorica Stanonikova v knjigi opisala središčno vlogo čebele v slovenski literaturi in kulturi, zgodovini, gospodarstvu in nazadnje tudi v politiki,« je še dodala dr. Ignacija Fridl Jarc.

PROF. DR. MARKO SNOJ

V okviru predstavitve knjige je nadaljeval prof. dr. Marko Snoj iz SAZU, ki je predstavil »etimološko seciranje« slovenske besede čebela. Poudaril je, da se je v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika besedica čebela imenovala precej različno: žbela, pčela, bučela, čela, v staroslovanščini pa so čebeli rekli bčela. Vsa ta imena za čebelo so slovanskega izvora, v drugih tujih jezikih pa čebelo imenujejo precej drugače.

LEKSIKOLOGINJA LJUDMILA BOKAL

Bokalova pa je spregovorila še o drugih zanimivostih. Dejala je, da je slovenski človek zelo povezan s čebelami, zato imamo veliko besed, s katerimi enačimo človeške značilnosti s čebelami. Zato ni čudno, da nekateri čebelarstvo dojemajo kot poezijo kmečkega dela, pri poeziji pa gre za pristen odnos, za neke vrste prijateljstvo. Človek je od nekdaj zelo navezan na čebelo in čebela je bila vedno človekova prijateljica, kar navsezadnje potrjujejo tudi pokojni priljubljeni ljudski godec Lojze Slak in njegov kvartet Fantje s Praprotna, ki so že pred desetletjem spesnili in uglasbili večno zimzeleno pesem Mladi čebelar.

AKADEMIKINJA DDR. MARIJA STANONIK

Akad. ddr. Marija Stanonik

»Marija Stanonik je slovenska literarna zgodovinarka, etnologinja in redna profesorica za slovensko književnost z dvema doktoratoma. Je dolgoletna sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani, ki je utemeljila slovstveno folkloristiko kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega več kot tisoč enot.«

Potem je spregovorila avtorica knjige Marija Stanonik, ki se je najprej številnim sodelavcem zahvalila za trud pri zbiranju obširnega pisnega in fotografskega gradiva. Povedala je, da je čebela žlahtna spremljevalka slovenske kulture, saj je vedno navdihovala kulturnike in umetnike. Navedla je obširno biblioteko vseh avtorjev, ki so pisali o čebelah, opozorila pa je še na urbano čebelarstvo, ki je nova oblika čebelarjenja tudi v Sloveniji. Takšno urbano čebeljo družino imajo tudi na strehi Cankarjevega doma v Ljubljani.

Stanonikova je opozorila še na politični vidik in pomen čebele, ki je zelo pomemben ne samo za Slovence in Slovenijo, ampak še posebej tudi za Slovence po svetu.

»Organizacija združenih narodov (OZN) je namreč na pobudo slovenskih čebelarjev in države Slovenije 20. decembra 2017 soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel,Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa je lani čebelo razglasil za slovensko besedo leta 2018.«

ZAKLJUČEK

Knjiga Čebela na cvetu in v svetu je posvečena 80-letnici ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU (1938–2018) in svetovnemu dnevu čebel. Izšla je leta 2018, založila pa jo je Slovenska matica. Knjiga je trdo vezana z ovitkom in ima okoli 300 strani ter v maloprodaji stane 34 €.

Knjiga akad. ddr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu je za slovenski narod zelo dragocena, ker nosi v sebi izjemno sporočilo za človeštvo, ki bo živelo toliko časa, dokler bo živela čebela!

(Fotografija: Franci Koncilija)

Pripravil: Franci Koncilija

KULTURA DIALOGA

V četrtek 24. januarja 2019 je bil v okviru mednarodnega tedna za edinost kristjanov zvečer ob 19.00 uri v dvorani Baragovega zavoda v Šmihelu osmi Šalijev večer Kulturnega društva Severina Šalija, ki smo ga poimenovali Ekumensko srečanje. Na običajnem kraju, to je v Knjižnici Mirana Jarca, z napovedano vsebino po njihovem prepričanju žal nismo ustrezali kulturnemu poslanstvu knjižnice, zato smo morali poiskati nadomestne prostore. Udeležba je bila pičla, deloma zaradi gripe, spet drugi pa so domnevno zmotno mislili, da gre za verski dogodek. Škoda! Po izjavah prisotnih je bil to doživetij poln in sproščen večer, na izredno visoki ravni kulturološkega dialoga med predstavniki treh krščanskih veroizpovedi: katolištva, pravoslavja in protestantizma. Pobudnik in moderator ekumenskega srečanja je bil Franci Koncilija.

Na začetku je moderator predstavil vse štiri nastopajoče goste: sestro Slavko Cekuta iz redovne skupnosti Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame iz Novega mesta, misijonarko v Albaniji, Marka Burgerja, župnika in predstavnika Slovenskega ekumenskega sveta (SES) za novomeško škofijo, mag. Danijela Nikolića, paroha srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu, in dr. Daniela Brkiča, pastorja evangelijske cerkve v Novem mestu. V nadaljevanju je na kratko razložil bistvo ekumenizma, ki temelji na edinosti v različnosti, ter zgoščeno predstavil zgodovinski razvoj ekumenizma, ki se je začel v 20. stoletju pri protestantih.

Odlična iztočnica za pristen in odkrit pogovor je bilo kritično in provokativno razmišljanje pastorja dr. Daniela Brkiča o tednu ekumenizma, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Za pastorja mora danes kristjan biti ekumenski v srcu, edinost Cerkve pa bomo dosegli takrat, ko bo Cerkev enotna, ne pa poenotena! Kasneje je pastor predstavil Trubarjevo teologijo, s katero se je navezoval na takratne švicarske protestantske teologe, ter nakazal možnost, da bi Trubarjeve posmrtne ostanke iz Derendinga v Nemčiji, kjer je bil pokopan, prenesli na slovenska tla. Ob bližajoči se 490.  obletnici (2020) znamenite Augsburške veroizpovedi pa je pojasnil pomen tega dokumenta za nadaljnji razvoj krščanstva in protestantizma v Evropi.

  

V nadaljevanju pogovora je župnik Marko Burger predstavil pomen in naloge Slovenskega ekumenskega sveta ter delo svoje rodne sestre Anke Burger, sicer usmiljenke, ki deluje v Ruandi v Afriki. Sestra Slavka Cekuta pa je predstavila redovno karizmo Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame in bogata osebna doživetja s katoliki, pravoslavci in muslimani v Albaniji.

Paroh mag. Danijel Nikolić je povedal, da se pravoslavci v Sloveniji počutijo dobro, v Novem mestu pa pogrešajo primerno lokacijo, kjer bi radi zgradili cerkev, saj v pokopališki kapeli v Ločni, kjer začasno delujejo, prostor ni primeren. V nadaljevanju je prisotnim pojasnil razlike med avtokefalnimi pravoslavnimi cerkvami in Katoliško cerkvijo ter med papežem in patriarhi in na zanimiv način pojasnil razlike in podobnosti na teološkem, doktrinalnem in dogmatskem področju. Razlogi za »razkol« med rusko in ukrajinsko ortodoksijo pa naj bi bili zgolj politični.

Na koncu srečanja pa je svoje izkušnje na področju pastoralnega delovanja in ekumenizma v Kanadi, v pokrajinah Nunavut, Manitoba in Severozahodni teritoriji, na kratko predstavil še moderator. Na teh območjih so katoliške, protestantsko-binkoštne in anglikanske cerkve. Razmere niso primerljive z razmerami v Evropi. Ljudje živijo v izredni slogi in sožitju ne glede na veroizpoved ter si brez predsodkov medsebojno pomagajo, sicer pri –65 stopinjah ne bi preživeli.

(Fotografije: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

ODSEV TIŠINE – RAZSTAVA PLETERSKIH JASLIC V ZAVODU SV. STANISLAVA V LJUBLJANI

UVOD

Letošnjo božično razstavo pleterskih glinenih jasličnih skulptur, pokojnega kartuzijana p. Wolfganga Koglerja z naslovom ODSEV TIŠINE so odprli v torek, 18. 12. 2018 v Kregarjevem atriju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.  Razstava ne ponazarja klasične jaslične postavitve, kot jih lahko doživimo v cerkvah, ampak odseva odrešenjsko sporočilo iz samotne kartuzije Pleterje. Te jaslice so umetniško postavljene na okroglih bukovih čokih, kar omogoča še dodatno doživetje. Wolfgangove jaslične figure so bile pripeljane iz dvanajstih slovenskih in koroških župnij, zato v letošnjem božičnem času tam ne bodo postavljene. Razstava jaslic bo odprta vse do svečnice, 2. februarja 2019.

BLAŽENA SAMOTA KARTUZIJANOV

Mehkoba brezoblične gline šentjernejskih lončarjev se je v patrovih rokah velikokrat preobrazila v duhovno religiozno vsebino in se po njem na poseben način počlovečila. Ustvarjalni proces gnetenja, oblikovanja, žganja in končnega nanosa naravnih barvil odseva integralni del menihovega molitvenega življenja v njegovi celici z napisom na steni: »O blažena samota!« Znano je, da imajo meniške vrednote občečloveški pomen. Kartuzijani jih že stoletja skrbno varujejo pred popačenjem, pred fantazijskimi dodatki za komercializacijo božičnega praznovanja. Samo svetopisemska beseda ima v kartuziji svoj pomen v liturgiji, petju psalmov in celotnem menihovem ustvarjanju kot odrešenjsko delo zveličanega človeka. S to kartuzijansko držo je brat Wolfgang po besedah evangelija upodabljal osebe iz božične odrešenjske zgodbe Kristusovega rojstva.

   

BETLEHEMSKI PASTIRJI

V preddverju Kregarjevega atrija se razstava začenja z Evangelijem po Luku o Jezusovem rojstvu: »In pastirji so se vrnili in Boga slavili in hvalili za vse to, kar so slišali in videli, prav kakor jim je bilo povedano«(prim. Lk 2,20). Pastirji z ovcami, očetje, matere in otroci se v svojih običajnih opravilih z rokami in obrazno mimiko obračajo k slavljenju Boga, tako kot to počno kartuzijanski menihi še danes.

JEZUSOVO ROJSTVO IN SVETI TRIJE KRALJI

V soju svetil osrednjega dela odseva evangelijsko sporočilo po Luku: »Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je Sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču« (prim. Lk2,6–7). Ob steni se s podobami Treh modrih nadaljuje božična zgodba po Mateju: »Stopili so v hišo in ugledali dete z Marijo, njegovo materjo, in padli so predenj in ga počastili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire«(Mt 2,11). V prvem vidnem planu pod božjim obličjem stoji jaslična skupina iz cerkve sv. Jožefa v Ivančni Gorici. Cerkev je bila zgrajena po osamosvojitvi in brat Wolfgang takrat ni uspel pobarvati skulptur pred svojo smrtjo konec leta 1993. Jaslična skupina izstopa pred ostalimi polikromiranimi skulpturami, za mnoge izrazno še močnejša v surovi žgani terakoti.

       

HOSANA IN EXCELSIS

Božična zgodba se zaključuje z vzvišeno podobo Boga Očeta z razširjenimi rokami v objemu sveta z belim simbolom Svetega Duha na pozlačenih prsih. Množica angelov pa v podnožju poje: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji«(prim. Lk 2,14). Levo stran stene zaključuje podpis brata Wolfganga Koglerja z verigo dvanajstih skulptur kartuzijanov v beli barvi kot barvi Svetega Duha, belega platna pred poslikavo, kot bel nepopisan list, na katerem se bodo ustvarjala odrešenjska sporočila v beli svetlobi.

ZAKLJUČEK

Organizator odmevne razstave je Kulturno društvo Zgovorna tišina. Na otvoritveni slovesnosti je govoril umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar, odprl pa jo je mag. Anton Česen, direktor Zavoda sv. Stanislava. Glasbeni program ob odprtju pa so oblikovali učenci iz zavodske glasbene šole pod vodstvom prof. Barbare Tišler. Otvoritve razstave jaslic kartuzijana Wolfganga Koglerja se je udeležil tudi naš predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj.

(Fotografije so s spleta).

Po predlogu osnovnega sporočila  avtorja Z. P. je gradivo pripravil, uredil in dopolnil:

Franci Koncilija

PREMIERA PLESNE PREDSTAVE RAZGALJENO NOVOMEŠČANKE ROSANE HRIBAR

Novomeščanka, plesalka in koreografinja Rosana Hribar (1973), prejemnica Župančičeve nagrade (2011) in nagrade Prešernovega sklada (2015), je že uveljavljena umetnica v slovenskem prostoru in širše. V četrtek 13. decembra 2018 zvečer je bila v Plesnem teatru Ljubljana (PTL) premiera njene predstave, ki jo je naslovila Razgaljeno. Koreografijo in idejno zasnovo je Rosana Hribar črpala iz motivov besedila Jana Fabra z naslovom Napaka sem iz leta 1988. Rosana Hribar je ob tem povedala: »V moji novi predstavi ni več ideologije, ki bi se ji lahko uprli, ni več pravega razloga za revolucijo. Zato tudi čutimo to grozljivo praznino in hkrati nemoč, da bi se ji uprli, čeravno v nas vre neki tihi, notranji upor. Če potegnemo vzporednice med starajočim se telesom in razkrajanjem družbe, ugotovimo, da gre za popolnoma podobne anomalije,« je prepričana.

KDO JE ROSANA HRIBAR?

Novomeščanka Rosana Hribar je priznana koreografinja in vidna predstavnica generacije sodobnih plesalcev, rojena v začetku sedemdesetih let. Plesno se je izobraževala na seminarjih v Sloveniji in v tujini, končala šolanje na Akademiji za ples v Ljubljani in magistrski študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer Umetnost giba.

Od leta 2003 je s plesalcem in koreografom Gregorjem Luštkom ustvarila nekaj pomembnih duetov in predstav. V začetku leta je Rosana Hribar prav na oder PTL-ja postavila plesni solo Orlandina v koreografiji Risime Risimkin. Kot koreografinja Rosana Hribar deluje doma in v tujini. Doslej je sodelovala s skoraj vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi, vrsto gledaliških režiserjev in z različnimi plesnimi in baletnimi skupinami.

PREDSTAVA RAZGALJENO

V predstavi Razgaljeno Hribarjeva svojo poetiko konstituira skozi ideološko razočaranje in v plesno-gledališki obliki išče svojo subjektivno resnico. Ne sprašuje se samo o vrednosti, sposobnosti in omejenosti človeškega telesa, marveč skuša ponovno ovrednotiti samega človeka v luči njegove nemoči, razočaranj in ujetosti v razkrajajoči se družbeni sistem.

Poleg koreografinje so soustvarjalci in izvajalci predstave še Vito Weis, Kristina Aleksova, Tina Habun, Neža Blažič in Katja Kolarič. Nova koreografija Rosane Hribar je nastala v produkciji Zavoda Flota iz Murske Sobote, Plesnega teatra Ljubljana ter Zavoda Orlandina. (Vir: Facebook in Delo, fotografija Zavod Flota)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREDSTAVITEV KNJIGE ŽIVLJENJE Z UMETNOSTJO NA SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI

Po obeh novomeških predstavitvah je bila 12. decembra 2018 ob 11. uri knjiga predsednika našega društva akademika prof. dr. Milčka Komelja Življenje z umetnostjo predstavljena v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predstavitev je vodila glavna tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Voditeljica je z njej lastno milino, spoštljivostjo in erudicijo nadrobno predstavila akademikova področja strokovnega umetnostnozgodovinskega in zavzetega družbenega delovanja, strukturno zasnovo knjige in Komeljev duhovni status prehajanja v presežno, izžarevanje lepega in dobrega, ki soustvarja etično središče slovenstva. 

Izredni član SAZU, slikar in likovni teoretik prof. dr. Jožef Muhovič je predstavil Komeljev slikarski in literarni dar ter njegovo mnogotero umetniško nadarjenost nasploh, izkazano tudi v Komeljevem umetnostnozgodovinskem strokovnem opusu, ne le v slikanju, esejistiki in poeziji, njegov odnos do lepote, ob vsem pa “razkošje ponižnosti” Komeljeve osebnosti.

Izredni član SAZU, pesnik in literarni znanstvenik prof. dr. Boris A. Novak je orisal Komeljev literarni jezik in njegovo poezijo, ki jo odlikuje »naravno dani« ritem in tako kot vse Komeljevo literarno ustvarjanje vselej govori o drugih, nikoli o sebi in prav s tem izpisuje izjemen avtobiografski portret, kot ga z bogatim kulturnim spominom povzema knjiga Življenje z umetnostjo.

Avtor knjige akademik prof. dr. Milček Komelj, tajnik akademijskega V. razreda za umetnosti, je navzoče na začetku in na koncu dogodka pozdravil, pri predstavitvi knjige pa sodeloval z branjem odlomka iz eseja Opažanja s kritiške poti in eseja Sanjski obisk Metke Krašovec, ter odgovarjal na vprašanja voditeljice dr. Ignacije Fridl Jarc. 

Dvorana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki jo tako številčno napolni redko kateri dogodek, je bila izjemni predstavitvi priča ob navzočnosti številnih umetnikov in znanstvenikov akademikov, članov Slovenske matice in drugih uglednih osebnosti slovenske kulturne javnosti. Dogodka se je udeležil tudi namestnik predsednika, prvi novomeški župan v osamosvojeni Sloveniji Franci Koncilija, pobudnik društva in knjige, za natis katere je pri sponzorjih vse leto zbiral potreben denar in si je še posebej ob tej zadnji predstavitvi knjige lahko čestital za svojo predanost duhovnemu poslanstvu umetnosti in kulture (Foto: Aljaž Osrajnik).          

N. Š.

ZAKLJUČEK CANKARJEVEGA LETA V KNJIŽNICI MIRANA JARCA

Pisana beseda Ivana Cankarja je aktualna še danes!

V ponedeljek 10. decembra 2018 zvečer je bila v Knjižnici Mirana Jarca prireditev ob zaključku Cankarjevega leta, ko se spominjamo stote obletnice smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918). Predavateljica Tina Kralj iz Ljubljane je na zanimiv način predstavila prvega slovenskega poklicnega pisatelja, ki ni samo glasnik dogajanja s preloma stoletja, pač pa je njegova pisana beseda še kako aktualna tudi danes.  

 

V domala več kot dve uri trajajoči prireditvi so poleg predavateljice nastopili tudi uslužbenci knjižnice, ki so izmenično brali posamezne odlomke iz Cankarjevih del. Predavateljica Tina Kralj je uvodoma dovršeno predstavila nekaj osrednjih tem iz Cankarjevega ustvarjalnega opusa, ki so okoli 50 udeležencem približale okoliščine v začetku 20. stoletja ter obdobju prve svetovne vojne, ki je imelo na vihravega pisca, močan vpliv. Poleg tega je predavateljica umetelno odstirala tudi zanimive in med ljudmi manj znane drobce iz Cankarjevega osebnega življenja, ki je ves čas zelo nihalo med askezo in boemstvom. Avtorica je poudarila, da je povsem zgrešeno misliti, da je bil Ivan Cankar zagrenjena, težka in depresivna osebnost. Čeprav je bil piker in ciničen, skratka zahteven sogovornik, je imel tudi smisel za črni humor.

  

Zelo zanimivo je bilo poslušati odlomke iz Cankarjevih osebnih pisem številnim ženskam, s katerimi je tako ali drugače prijateljeval, ter ostre dialoge, ki jih je imel s takrat živečimi kulturniki. Izmed žensk gre omeniti učiteljico Mileno Rohrmann, Anico Lušin, Olgo Kuster in Zofko Kvedrovo, izmed moških pa Frana Govekarja, Antona Aškerca, Ivana Tavčarja, Otona Župančiča in Dragotina Ketteja. V nadaljevanju je predavateljica še povedala, da je bila drama Za narodov blagor prvo Cankarjevo delo, v katerem je utelesil takratno burno slovensko politično situacijo in v katerem je tudi očrnil slovenske politike. Pomembno sporočilo prireditve pa je bilo, da se je imel Ivan Cankar za narodnega mučenika, ki ni nikoli ničesar pisal na pamet ali po spominu, ampak je vedno pisal samo to, kar je osebno doživel.

Pripravil: Franci Koncilija

TA VESELI DAN KULTURE

V ponedeljek, 3. decembra 2018, je minilo 218 let od rojstva   najpomembnejšega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Ministrstvo za kulturo je 3. december leta 2000 razglasilo za dan odprtih vrat v slovenskih kulturnih ustanovah in ga imenovalo ta veseli dan kulture. Tudi letos so kulturni ustvarjalci vseh vrst na ta dan ljubiteljem kulture na različne načine omogočili doživetje kulture v vseh njenih razsežnostih. Tako so se nekateri člani KDSŠ odzvali povabilu Dolenjskega muzeja in si v Jakčevem domu ogledali čudovito razstavo IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA. Po razstavi jih je popeljala njena avtorica Katarina Dajčman,  kustosinja in umetnostna zgodovinarka.

       

Razstavo, ki je bila odprta 12. oktobra 2018, so pripravili v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem, saj se je portretist in figuralik Ivan Vavpotič rodil prav v Kamniku leta 1877. Družina se je preselila v Novo mesto in Vavpotič je tu obiskoval gimnazijo. Spoznal je tudi pesnika Dragotina Ketteja; oba hkrati sta bila nesrečno zaljubljena v Novomeščanko Angelo Smola, ki jo je Vavpotič naslikal v ozadju Kettejevega portreta. Kasneje je prijateljeval tudi s pesnikom Otonom Župančičem in ga prav tako portretiral. Po maturi je Vavpotič študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, domov pa se je vrnil leta 1910. Umrl je v Ljubljani 11. januarja 1943.

  

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg obširnega scenografskega dela za Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi predstavljene tudi skice scenografije ter kostumografije za dramo. Slikar pa je postal slaven leta 1918, ko je izdelal znamenite osnutke serije prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar. Ob razstavi so izdali tudi lično monografijo Ivan Vavpotič s številnimi fotografijami njegovih del.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2019.

Pripravil in fotografiral:

Franci Koncilija