Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

Nova knjiga o gradu Otočec

Da ima kultura v Krki prav posebno mesto in da imajo do nje spoštljiv odnos, ne potrjuje le podpora različnim kulturnim dejavnostim v lokalnem okolju in širše, ampak tudi lastna knjižna zbirka, ki je letos bogatejša še za eno, že šesto knjigo.

Dosedanjim knjigam je Krka ob slovenskem kulturnem prazniku pridružila še delo izpod peresa priznanega umetnostnega zgodovinarja in proučevalca slovenskih gradov dr. Ivana Stoparja z naslovom Otočec – biser na zeleni Krki.

Dr. Stopar na podlagi poglobljenega raziskovanja grad Otočec predstavi z različnih perspektiv. Posebej se je posvetil zgodovinskim dejstvom in arhitekturnim posebnostim gradu skozi čas. Delo je obogatil s predstavitvijo plemičev in plemkinj, ki so s svojim bivanjem na tem edinstvenem slovenskem vodnem gradu snovali podobo srednjeveškega gradu in odsevali utrip tedanje družbe. To daje gradu Otočec, ki je v sodobnem času zaživel kot kulturni spomenik državnega pomena in kot protokolarni objekt, predvsem pa kot eden najprivlačnejših hotelov v Sloveniji, dragocen romantični pridih. Kot pravi avtor, mu je grad Otočec posebej blizu tudi zato, ker je bil to prvi grad, s katerim se je srečal v svojih mladeniških letih, ko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu.

Ker je ohranjanje slovenske kulturne dediščine, še posebej pa skrb za lokalno okolje, pomemben del Krkinega trajnostnega razvoja, so tokrat k sodelovanju pri nastajanju nove knjige povabili še nekaj strokovnjakov iz domačega okolja. Tako je predgovor (preberi) prispeval umetnostni zgodovinar akademik dr. Milček Komelj, katerega korenine so tesno vpete v Novo mesto, obenem pa je izvrsten poznavalec znanstvenega dela dr. Stoparja pa tudi gradu Otočec. Uredniško delo so zaupali umetnostnemu zgodovinarju Iztoku Hotku. Priznani fotograf Borut Peterlin, ki je v objektiv mojstrsko ulovil podobo današnjega gradu, in oblikovalec Jurij Kocuvan pa sta v knjižnem delu srednjeveškemu gradu vdahnila pridih modernosti.

Na predstavitvi se je o delu dr. Stoparja in knjigi o gradu Otočec z dr. Milčkom Komeljem in Iztokom Hotkom pogovarjal dolgoletni novinar Dolenjskega lista Andrej Bartelj, ki je tudi sam ljubitelj in poznavalec gradu Otočec.

Knjiga je namenjena predvsem poslovnim partnerjem pa tudi gostom gradu Otočec, zato so poleg slovenske pripravili še angleško in rusko različico. Njena izdaja in predstavitev ob kulturnem prazniku je še ena potrditev, da se v podjetju zavedajo pomena kulture kot enega ključnih temeljev družbenega razvoja.

Jantarjeve sledi v kamnu

Na slovenski kulturni praznik v četrtek, 8. februarja 2018, je bila ob 18. uri v Hotelu Center na Glavnem trgu otvoritev razstave Jantarjeve sledi v kamnu, ki jo je pripravilo Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu iz Novega mesta ob zaključku jantarjevega leta v Mestni občini Novo mesto.  Zanimive razstave z bogatim kulturnim programom se je udeležilo okoli 60 ljudi.

Pesnik Smiljan Trobiš ter kiparja Jožica in Rudi Škof.

Za uvod otvoritvene slovesnosti je pesnik Smiljan Trobiš prebral Prešernovo pesem Pevcu, predsednik društva Stane Jakopin pa je povedal, da ima vsak kamen srce, dušo in neko svojo zgodbo, zato ni čudno, da se predstavljene skulpture iz kamna in jantarja med seboj lepo dopolnjujejo. Ustvarjalci se zavedajo, da so del narave in tako na poseben način povezani tudi z jantarjem in kamnom. Umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič je povedal, da gre na razstavi za avtorske stvaritve, ki izhajajo iz razumskega in čustvenega doživljanja individualne likovne kreacije v odkritem in poštenem odnosu do okolja. Matijevič je še poudaril, da je lepota, ujeta v kamnu, nadnaravna, jantar pa pri tem greje srce. Drugače povedano, na razstavi Jantarjeve sledi v kamnu gre za čudovito povezanost duha in lepote. Kulturni program je z mojstrskim igranjem na orglice popestril Oto Nemanič, član ansambla Preloški muzikanti iz Bele krajine.

Franci  Koncilija

Hotel Center odpira vrata kulturi

Voditeljica večera Enja Grabrijan ter gosta Igor Likar in Vladimir Kovačič. (Foto: Natalija Petakovič)

V dvorani Hotela Center v Novem mestu so v soboto zvečer, 10. 2. 2018, v počastitev slovenskega kulturnega praznika pripravili zanimiv kulturni dogodek. Organizirala sta ga Hotel Center in Kulturno društvo Taus teater pod pokroviteljstvom Mestne občine Novo mesto.

Gosta literarno-glasbenega večera sta bila vsestranska umetnika Igor Likar in Vladimir Kovačič. Igor Likar je pesnik, scenarist, dramaturg, režiser in programski vodja rastočega projekta Slovenska pisateljska pot, Vladimir Kovačič pa violončelist, profesor čela in pisatelj.  V uri in pol sta pred približno dvajsetimi poslušalci prepletala besede in glasbo, da so besede zazvenele, kot bi dejal letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, in glasba spregovorila. Igor Likar je bral pesmi iz svojih petih zbirk, zlasti iz zadnje V ptici na tleh, in odlomke iz še neobjavljenega romana Sojenje črnemu klovnu. Vladimir Kovačič je bral odlomke iz še neobjavljenega romana Pohabljenost ter na violončelu izvajal odlomke iz Bachovih suit. Program je povezovala Enja Grabrijan.

Sobotni večer je bil prvi od načrtovanih kulturnih dogodkov v Hotelu Center v sodelovanju naštetih organizatorjev. S prireditvami v hotelu želijo popestriti in obogatiti dogajanje v mestnem jedru. Obiskovalci dogodka so uživali v poslušanju umetniških besedil in glasbe, saj prevečkrat le govorimo o umetnosti, namesto da bi ji prisluhnili.

Suzana Krvavica

Drugo srečanje v klubu KDSŠ

V petek, 2. februarja 2018, se je ob 17. uri v okrepčevalnici gostišča Na trgu začelo že drugo srečanje v klubu KDSŠ. Udeležba je bila zaradi močnega sneženja precej pičla, vendar so se vsi prisotni kljub slabemu vremenu po uri in pol dolgem pogovoru razšli z zadovoljstvom in enotnim mnenjem, da je druženje v klubu koristno in prijetno, ne glede na okoliščine.

Po uvodnem pozdravu Francija Koncilije, ko je udeležence provokativno spraševal, zakaj se srečujemo in kaj sploh počnemo tukaj v klubu, je za iztočnico prebral misel ameriške pisateljice Marry Ann Shafer, ki je zapisala, da iskrena ljubezen do kulture v vsej njeni razsežnosti lahko premaga sleherno oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot. Koncilija je še dodal, da v življenju niso pomembni ljudje, ki nam želijo srečo, ampak tisti, ki nas osrečujejo.

Nadaljeval je Janko Goleš, ki je v duhu evropskega leta kulturne dediščine predstavil pomen projekta Po poteh dediščine kot priročnik za načrtovanje trajnostnega razvoja in turizma z vključevanjem naravne in kulturne dediščine. Menil je, da ima ta projekt izjemno vrednost za lokalne skupnosti in da bo dobro, če ga bodo odgovorni spet oživili.

Profesorica Suzana Krvavica je najprej vse prisotne opozorila na zanimivo knjigo Prelivi slik, besed in oblik našega člana in pesnika Smiljana Trobiša. To je zbirka pesmi, ki jih je Trobiš napisal ob likovnih delih. Suzana Krvavica je na novomeški gimnaziji zadolžena za izvajanje kulturnih dejavnosti in je prisotnim spregovorila o filmu Družina, ki ga je režiral nekdanji gimnazijec Rok Biček. Film so si ogledali vsi gimnazijci in ga po pogovoru z režiserjem sprejeli z navdušenjem. Film prikazuje težko življenje družine Rajk, v povezavi z Območnim združenjem Rdečega križa Novo mesto pa ob predvajanju filma poteka tudi humanitarna akcija Pomagajmo družini Rajk.

Franci Koncilija

GIMNAZIJCI ZA ZAPRTIMI VRATI

Gledališka skupina Goga Gimnazije Novo mesto nadaljuje s tradicijo uprizarjanja kakovostnih predstav, saj je v četrtek, 1. februarja 2018, na odru Kulturnega centra Janeza Trdine premierno odigrala kultno dramo Jeana-Paula Sartra Zaprta vrata. V dveh dopoldanskih ponovitvah so se gogovci predstavili dijakom, večerna predstava pa je bila namenjena someščanom in drugim obiskovalcem..

Mija Jarc, Tara Štraus in Jaka Kunej.

 Scenarij za Zaprta vrata novomeških gimnazijcev je priredila Ana Čuk, dijakinja 4. letnika, ki je poleg Tare Štraus Duvnjak in ob idejah celotne ekipe ustvarjalcev predstave prevzela tudi režijsko vlogo. Priredba besedila je nastajala skozi poletje, intenzivne vaje pa so se začele na začetku šolskega leta. Uprizoritev je v celoti delo dijakov, ki so poleg igre prevzeli tudi scenografijo, kostumografijo in tehnično izvedbo, kot mentor pa jih je usmerjal profesor latinščine Marko Kastelic. V naslovnih vlogah so nastopili četrtošolki Tara Štraus Duvnjak kot Estelle in Mija Jarc kot Ines ter dijak 1. letnika Jaka Kunej kot Garcin.

Eksistencialistična drama Zaprta vrata že vse od prve uprizoritve leta 1944 postavlja vprašanja o človekovi krivdi, predvsem za lastna dejanja. Spremlja sobivanje treh posameznikov, ki se – naključno ali ne – znajdejo v sobi za zaprtimi vrati, v novodobnem peklu. Tudi gimnazijska Zaprta vrata kot v izvirniku predstavijo zgodbo teh na prvi pogled popolnoma različnih oseb. Obsojene na sobivanje za zaprtimi vrati počasi razkrivajo krivdo in laži svojega zemeljskega življenja, dokler od njih ne ostane le še resnica. Interpretacija mladih poudarja pomen človekovega bivanja na Zemlji, hkrati pa namiguje na utesnjeno in omejeno življenje sodobnega človeka v današnji družbi. So pekel res ljudje okoli nas?

Dijaki v glavnih in stranskih vlogah so se odlično znašli in navdušili ne le z interpretacijo dolgega in zahtevnega besedila, temveč tudi z mimiko, kretnjami in drugo nebesedno komunikacijo. V Sartrovi drami nastopajo le štiri osebe, gimnazijci pa so na oder domiselno postavili še sedem igralcev, ki odigrajo tudi prizore dogodkov, o katerih se osebe v izvirniku pogovarjajo. Scena je minimalistična in sledi Sartrovemu opisu, z igro svetlobe oziroma temnih barv in rdeče pa poglablja vtis utesnjenosti in brezizhodnosti. Brezčasni kostumi, izbrani glede na poklic, položaj in karakter oseb, kažejo, da problematika Zaprtih vrat ostaja večna, navdušujoče pa je, da je zanimiva tudi razmišljujočim mladim.

Želimo si, da Zaprta vrata niso zadnji projekt te obetavne ekipe v gledališki skupini Goga.

Suzana Krvavica

PESNIKOVANJE OB LIKOVNIH DELIH

Pesnik Smiljan Trobiš, član našega društva, je pred kratkim pri založbi Špes izdal novo pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik. V knjigi so zbrane vse tiste njegove pesmi, ki so nastale ob slikarskih in kiparskih stvaritvah na likovnih kolonijah, ob drugih priložnostnih likovnih dogodkih in projektih.

Več kot osemdeset zbranih pesmi je razvrščenih v enajst poglavij. V prvih osmih so kronološko predstavljene pesmi, ki so nastale na različnih likovnih in kiparskih kolonijah, v devetem poglavju so zbrane pesmi, nastale za likovni projekt slikarke Jožice Škof Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo, deseto in enajsto poglavje pa prinašata pesmi, ki jih je pesnik ustvaril za umetniška koledarja Galerije Škof. Pesniški del knjige zaključuje pesem, z akrostihom posvečena slikarki in kiparki Jožici Škof ob 25. letnici tvornega prijateljstva in sodelovanja s pesnikom. Zanimivo je, da ima več pesmi v knjigi akrostih z imenom posameznega likovnika, s čimer pesnik dodatno počasti in kliče bralcu v vednost ne zgolj poetizacije likovne stvaritve, ampak tudi njenega ustvarjalca.

Ker gre za specifične pesmi, tesno povezane z likovnimi deli, se zdi samoumevno, da bi bile ob pesmih nujen sestavni del knjige tudi reprodukcije likovnih stvaritev, a je žal likovna oprema omejena na 36 barvnih reprodukcij izbranih del udeležencev likovnih kolonij in članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpta. Izbor je pripravila Jožica Škof.

Izbranemu pesniškemu in likovnemu gradivu v knjigi so dodana spremna besedila, ki so jih prispevali Jože Bartolj, Nataša Petrov in Jožef Matijevič ter pismo Demetra Bitenca.

S pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik se izjemno obsežen pesniški opus novomeškega literarnega ustvarjalca Smiljana Trobiša knjižno zaokrožuje s pesmimi, katerih značilnost je, da jim za osnovni motiv in pesniški vzgib ne služi pesnikova lastna doživljajska, izkustvena in duhovna pokrajina, ampak ob nji likovna dela ljubiteljskih in drugih ustvarjalcev. Gre za nekakšno pesniško interpretacijo likovnih del, hkrati ob tem pa za širjenje obzorij siceršnjega Trobiševega pesniškega sveta.

Trobiš s tovrstnim pesnjenjem sicer ni nekaj izrazito posebnega in samosvojega, saj je v slovenskem pesniškem izročilu mogoče zaslediti posamične pesmi in celo zaokrožene pesniške cikle, nastale ob navdihu, izvirajočim iz likovnih umetnin, gotovo pa je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, za katere lahko zapišemo, da se tega ustvarjanja lotevajo redno in načrtno. Med njimi s svojima dvema pesniškima zbirkama, Oznanjenje pogleda in Otoki sanj, izstopa tudi dr. Milček Komelj, predsednik našega društva.

Milan Markelj

Naš član prof. dr. Miha Japelj prejel priznanje prometej znanosti

Pred dobrim tednom so na slavnostni akademiji Zahvalnega dneva Slovenske znanstvene fundacije v Prešernovi dvorani SAZU podelili priznanja za dosežke pri komuniciranju znanosti in o znanosti v preteklem letu. Slovenska znanstvena fundacija tako vsako leto počasti posameznike, ki so se v minulem letu odlikovali v kakovostni, jasni in strokovno neoporečni komunikaciji znanosti.

Med priznanji so že petnajstič podelili tudi priznanja prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, in sicer v štirih kategorijah.
Prometeja za življenjsko delo pri komuniciranju kemijske in farmacevtske znanosti in tehnologije v okviru Krkinih nagrad je prejel član našega društva, Novomeščan, kemik prof. dr. Miha Japelj, ki je h komuniciranju spodbujal mlade raziskovalce in tudi sam dokazoval, da je odličen in učinkovit promotor znanosti.

Med organizacijami je bila priznanja deležna tudi novomeška tovarna zdravil Krka.

Kulturno društvo Severina Šalija za prejeti priznanji iskreno čestita našemu članu prof. dr. Mihi Japlju in našemu najpomembnejšemu donatorju Krki, tovarni zdravil s predsednikom uprave in direktorjem Jožetom Colaričem na čelu!

(Vir: Delo)
Franci Koncilija

Edinost v različnosti

Vsako leto po vsem svetu na severni polobli med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov, na južni polobli pa obhajajo teden molitve okoli binkoštnega praznika, ki je tudi pomenljiv simbolični dan za edinost Cerkve.V Sloveniji pravimo temu dogodku kar ekumenski teden.

Letošnja središčna misel tega tedna je vzeta iz Stare zaveze: »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna!«(2 Mz 15,6). To pesem pripisujejo Mojzesu in njegovi sestri Mirjam. Pobudo za obhajanje molitvenega tedna, ki na čudovit način pooseblja razsežnost edinosti v različnosti, je dal že pred 110 leti (1908) anglikanski redovnik p. Paul Wattson iz Marylanda v ZDA. Gradivo za teden molitve vsako leto skupaj pripravita Papeški svet za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev pri Svetovnem ekumenskem svetu Cerkva.

Ob zaključku tega tedna je bilo v sredo zvečer, 25. januarja 2018, v frančiškanski cerkvi v Novem mestu skupno ekumensko bogoslužje, na katerem so sodelovali novomeški katoliški duhovniki, paroh Srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu Danijel Nikolić in pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu dr. Daniel Brkič.

Uvodoma je zbrane vernike nagovoril župnik Marko Burger, predstavnik novomeške škofije za ekumenizem. Poudaril je, da vse kristjane s Kristusom povezuje krst in da pravi ekumenizem pomeni spoštovanje med brati in sestrami ne glede na njihovo veroizpoved. Frančiškan in gvardijan pater Tomaž Hočevar, ki je vodil somaševanje, pa je v homiliji izpostavil problem današnje družine v luči ekumenizma. Potegnil je paralelo o pomenu edinosti v družini z edinostjo v Cerkvi po darovih in sadovih Sv. Duha.
Uvod v očenaš je imel pastor dr. Daniel Brkič. Poudaril je, da smo vsi povabljeni k duhovnemu ekumenizmu, h globokemu spreobrnjenju srca, k ljubezni do vseh. Molitev očenaša prihaja direktno iz Očetovega srca, zato je očenaš molitev celokupne Cerkve. Vera v Boga, ki je Oče, vrača človeku sočloveka, kajti bližnji je najkrajša pot do Boga. Bog nas ljubi, če v to verjamemo ali pa ne. 

Za pozdrav miru je spregovoril paroh Danijel Nikolić. Življenje v miru je prepoznavni znak za ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Žal ljudje danes živijo pod vtisom zla in smrti, pri tem pa kot da pozabljajo na Ljubezen, ki je Bog, ki vse ljudi povezuje. Zato je odrešenje človeštva možno samo v medsebojni ljubezni, v edinosti skupnosti z Bogom, ki je naša Pot, Resnica in Življenje, je še dodal paroh Nikolić.

Na koncu ekumenskega bogoslužja je spregovoril dekan dr. Silvester Fabijan, ki je vsem prinesel pozdrave škofa Andreja Glavana in se v njegovem imenu zahvalil za sodelovanje na ekumenskem bogoslužju z željo, da bi vsi neprestano živeli pristni ekumenizem medsebojnega spoštovanja in ljubezni v Kristusu.

Franci Koncilija

Hana Stupica razstavlja v galeriji Krka

Od 11. januarja je v galeriji Krka v Novem mestu na ogled razstava del ilustratorke Hane Stupica, ki predstavlja že tretjo generacijo ilustratork iz družine Stupica.

Pripravil: F. Koncilija

Tatjana Pregl Kobe in Hana Stupica

Na otvoritvi je spregovorila likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe. V svojem nagovoru je poudarila, da je Hana Stupica nadarjena, iskriva in študijsko zagnana ilustratorka in oblikovalka. Vedno je rada risala živali. Čim bolj nenavadne so, tem bolj so ji pisane na kožo in toliko raje jih upodablja. Še posebej uživa v slikanju takih, ki jih prvič predstavlja. Rada riše tudi mačke, hrčke, pravzaprav vse živali. Sicer pa se Hana Stupica pri ilustriranju postopoma spoznava tudi s podobami ljudi. Najbolj jo pritegnejo starejši, katerih obrazi pričajo, da so že marsikaj izkusili. Največji risarski izziv pa ji pomenijo otroci. Morda tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot enakovredne člane družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. Ilustratorka Stupica včasih v svojih delih preseneti tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom ali pošastjo, ki ji sede v zavest ob bolj ali manj primernih trenutkih…

Lani je Založba Miš izdala v slovenskem prevodu znamenite Schönwerthove pravljice, ilustriranje pa je zaupala Hani Stupica, ki so ji bili pravljični junaki dobesedno pisani na kožo, saj se je ilustriranja lotila s filigransko natančnostjo in pretanjenim posluhom za barve, ne da bi se pri tem odrekla dramatični drugačnosti upodobljenih junakov.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2018.

Prvo srečanje v klubu Severina Šalija

Na pobudo gospe Marinke M. Miklič se je v petek, 5. januarja, zvečer v gostišču Jakše na Drski v Novem mestu zbralo okoli petnajst članov in simpatizerjev Kulturnega društva Severina Šalija na prvem srečanju v okviru društvenega kluba.

Pripravil : F. K, foto: MiM

Po uvodnem medsebojnem pozdravljanju in spoznavanju je namestnik predsednika Franci Koncilija vsem prisotnim pojasnil razloge za ustanovitev kluba, ki temeljijo na negovanju in poglabljanju medsebojnega spoštovanja in prijateljstva, hkrati pa bo to tudi priložnost za druženje in izmenjavo predlogov in pobud za poživitev dela društva, in podobno. V nadaljevanju je Koncilija dr. Janezu Gabrijelčiču voščil za življenjski jubilej in mu v imenu društva podaril najnovejšo knjigo V kamen vklesano, ki jo je s podporo KDSŠ izdala Marinka M. Miklič.

Dr. Janez Gabrijelčič je kot pobudnik in ustanovitelj Rastoče knjige, ki se uspešno širi po Sloveniji in v tujini, na kratko predstavil ta projekt, še posebej Deklico z Rastočo knjigo, ki deluje že osemnajst let, in njeno letošnje sporočilo. Poudaril je, da je Deklica živa in raste in je pravo izživetja slovenstva. Rastoča knjiga je posvečena predvsem mladim in vsem Slovencem, ki smo v duhu Brižinskih spomenikov in v Trubarjevem smislu tudi narod (rastoče) knjige. Na koncu je dr. Janez Gabrijelčič v imenu Deklice z rastočo knjigo poudaril, da udejanjajmo tisto, v kar resnično lahko verjamemo, udejanjajmo misli in besede ljubezni. Naj bo torej leto 2018 leto sejanja univerzalne ljubezni, polno miroljubnega, ustvarjalnega in pozitivnega sodelovanja!

Po »uradnem delu« srečanja so se ob odlični kulinariki in pijači razplamteli številni medsebojni pogovori med udeleženci, ki so bili enotnega mnenja, da klub Severina Šalija upravičeno zasluži svoj obstoj. Dogovorjeno je bilo, da v bodoče srečanje vseh ljudi dobre volje na ravni kluba vsak mesec na prvi petek zvečer.