Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

TA VESELI DAN KULTURE

V ponedeljek, 3. decembra 2018, je minilo 218 let od rojstva   najpomembnejšega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Ministrstvo za kulturo je 3. december leta 2000 razglasilo za dan odprtih vrat v slovenskih kulturnih ustanovah in ga imenovalo ta veseli dan kulture. Tudi letos so kulturni ustvarjalci vseh vrst na ta dan ljubiteljem kulture na različne načine omogočili doživetje kulture v vseh njenih razsežnostih. Tako so se nekateri člani KDSŠ odzvali povabilu Dolenjskega muzeja in si v Jakčevem domu ogledali čudovito razstavo IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA. Po razstavi jih je popeljala njena avtorica Katarina Dajčman,  kustosinja in umetnostna zgodovinarka.

       

Razstavo, ki je bila odprta 12. oktobra 2018, so pripravili v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem, saj se je portretist in figuralik Ivan Vavpotič rodil prav v Kamniku leta 1877. Družina se je preselila v Novo mesto in Vavpotič je tu obiskoval gimnazijo. Spoznal je tudi pesnika Dragotina Ketteja; oba hkrati sta bila nesrečno zaljubljena v Novomeščanko Angelo Smola, ki jo je Vavpotič naslikal v ozadju Kettejevega portreta. Kasneje je prijateljeval tudi s pesnikom Otonom Župančičem in ga prav tako portretiral. Po maturi je Vavpotič študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, domov pa se je vrnil leta 1910. Umrl je v Ljubljani 11. januarja 1943.

  

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg obširnega scenografskega dela za Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi predstavljene tudi skice scenografije ter kostumografije za dramo. Slikar pa je postal slaven leta 1918, ko je izdelal znamenite osnutke serije prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar. Ob razstavi so izdali tudi lično monografijo Ivan Vavpotič s številnimi fotografijami njegovih del.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2019.

Pripravil in fotografiral:

Franci Koncilija

NAŠ INTERVJU

Fotografija: Luka Petravič

K pogovoru smo povabili Suzano Krvavico, profesorico   slovenščine in umetnostne zgodovine. Na novomeški gimnaziji, kjer poučuje slovenščino, je koordinatorka za kulturne dejavnosti in mentorica prostovoljstva na RK in DRPD, vključena pa je tudi v številne šolske dejavnosti in projekte, povezane s kulturo in medkulturnostjo. V KDSŠ je članica upravnega odbora in lektorira nekatere prispevkeza društveno spletno stran. Ob izidu jubilejne monografije ob 70-letnici rojstva predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja smo ji postavili nekaj vprašanj, povezanih z monografijo.

Predstavitev jubilejne monografije je potekala dvakrat – prvič 6. 11. 2018 v Anton Podbevšek teatru, drugič pa 16. 11. 2018 v Knjižnici Mirana Jarca. Kako ste doživeli eno in drugo predstavitev?Je bilo med njima kaj podobnosti ali celo ponavljanja? Kje je bilo vzdušje bolj sproščeno, domače?

Z veseljem sem se udeležila obeh prireditev in čeprav so monografijo obakrat predstavljali isti gostje, torej avtor in jubilant Milček Komelj, urednica Nada Šumi in njun sin Miklavž Komelj, in so se nekatere vsebine seveda ponovile, sta bila oba večera nepozabna in zelo dobro pripravljena. Soareja v APT-u je bila zelo svečana, dogodek v knjižnici pa bolj sproščen. Prav na dan predstavitve monografije v knjižnici, 16. 11., je Milček Komelj praznoval svojo 70-letnico, kar je dalo dogodku posebno čustveno noto. Večer v prostorih knjižnice, katere prvi ravnatelj je bil jubilantov oče Bogo Komelj, je bil izjemen tudi zato, ker je bilo čutiti, da gospod Milček Komeljta prostor doživlja kot svoj drugi dom, saj je v njem preživel številne otroške in mladostne ure. To, da smo jubilej preživeli s slavljenčevo družino in da so nam odstrli del svojega družinskega sveta, sem doživela kot poseben privilegij. Ganljiv je bil tudi pevski nastop Talite Sofije Komelj, slavljenčeve vnukinje, večer pa je tako povezalo več področij umetnosti. Čutile so se tudi prijateljske vezi iz otroštva med Milčkom Komeljem in vami v vlogi moderatorja.

Fotografija: Marko Klinc

Ste že prelistali monografijo Milček Komelj, Življenje z umetnostjo? Kakšni so Vaši prvi vtisi o knjigi?

Seveda sem jo prelistala in tudi začela prebirati. Gre za zelo obsežno in lepo opremljeno monografijo v dveh delih, v katerih se nam Milček Komelj predstavlja s svojim izjemnim strokovnim opusom na različnih področjih, hkrati pa pred nami zaživi kot umetnik in človek. Poznala sem ga predvsem kot enega od vodilnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, v monografiji pa se nam predstavi še drugače, kot pesnik, pisatelj, slikar in risar. Ker je v knjigi objavil tudi svoje najzgodnejše literarne spise, pesmi in slike, lahko spremljamo razvoj mladega umetnika od začetkov do zrelosti.

V statutu KDSŠ je določilo, da društvo izdaja tudi knjige. Kakšno mesto zavzema med do sedaj izdanimi knjigami društva monografija o ustvarjalnem opusu našega predsednika?

V statutu je določeno, da KDSŠ lahko izdaja različne vrste knjig, ne samo leposlovja. Monografija Življenje z umetnostjo je prva društvena knjiga, ki ni zgolj leposlovna, pač pa tudi strokovna, esejistična, spominska itn. Skratka, gre za polihistorsko delo. Tudi po obsegu je monografija nekaj izjemnega.

  
Fotografiji: Marko Klinc

Kateri del knjige Vas je osebno najbolj nagovoril?

Knjiga je zame zelo zanimiva, saj obravnava kulturo in umetnost, dve področji pa sta posebej povezani z mojo poklicno potjo, to sta literatura in umetnostna zgodovina. Milček Komelj ni le izjemen umetnostni zgodovinar in slovenist, pač pa tudi pesnik, pisateljin slikar, ki umetnosti ne živi samo kot ljubitelj in strokovnjak, ampak tudi kot umetnik. Najprej so me nagovorile njegove pesmi, ilustracije in slike, potem pa sem začela prebirati eseje in spomine na dolenjske, slovenske in druge umetnike. Z zanimanjem listam tudi po poglavju o slovenskih umetnostnih zgodovinarjih, saj so bili nekateri med njimi moji profesorji.

Ali poleg Komeljevih del Novomeška knjiga ter Črnomaljska in metliška knjiga tudi za Vas predstavlja monografija dodano vrednost na področju kulture, še posebej za Dolenjsko in Belo krajino?

Seveda. Tako polihistorsko delo je izjemnega pomena sploh, prvi dve poglavji, to sta Zanimanja iz otroštva in Novo mesto in Dolenjska, novomeški umetnikipa sta tesneje povezani z Novim mestom in Dolenjsko in tako posebej zanimivi za nas. V prvem poglavju pred nami zaživi odraščajoči Milček Komelj, v njegovih besedah, risbah in slikah pa tudi Novo mesto iz časov avtorjevega otroštva in mladosti, njegovi starši, someščani, učitelji, umetniki, ki jih je srečeval itn. V drugem poglavju so spomini in eseji, posvečeni dolenjskim umetnikom. Mnoge med njimi, npr. Božidarja Jakca in Vladimirja Lamuta, je avtor osebno poznal, zato jih je še toliko bolj živo predstavil in ovrednotil njihovo delo.

Fotografija: Marko Klinc

Kateri del Komeljevega ustvarjalnega opusa, poezija, proza ali slikarstvo, Vas najbolj nagovori? Na katerem področju se Vam zdi najbolj ustvarjalen?

Ker nisem literarna ali umetnostna kritičarka, si ne drznem ocenjevati njegovega ustvarjalnega opusa, sem pa nad njim navdušena. Milček Komelj se nam v monografiji kaže kot umetniški multitalent in z veseljem prebiram njegovo pretanjeno poezijo ter se potapljam v nežno barvitost njegovih slik. Besedila iz otroštva in mladosti kažejo zgodaj odraslega in zrelega človeka, ki je z umetnostjo in za umetnost živel od otroštva naprej in vseskozi razglašal njeno etično in odrešenjsko moč.

Kdaj ste spoznali Milčka Komelja? Kakšen je bil kot predavatelj na Filozofski fakulteti?

Ponosna sem, da je bil akademik prof. dr. Milček Komelj moj profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Takrat, to je sredi 80. let, sem ga prvič srečala in od tedaj spremljam njegovo strokovno delo. Na fakulteti sem obiskovala njegova predavanja o slovenskem ekspresionizmu in tako imenovana poglavja iz slovenske umetnosti. Njegova predavanja so bila, če se lahko tako izrazim, »strokovna poezija«, saj je o strokovnih temah likovne umetnosti govoril v poetičnem, bogatem jeziku. Vsi njegovi nastopi so še vedno taki – strokovno brezhibni in jezikovno edinstveni. Predaval je z navdušenjem, do študentov pa je bil vedno prijazen in pravičen. Občudovali smo tudi njegov čut za estetiko, ki se je med drugim kazal v oblačenju in uglajenosti.

Fotografija: Marko Klinc

Menite, da je KDSŠ z izdajateljsko dejavnostjo postal bolj prepoznaven v prostoru in okolju, v katerem deluje?

Zdi se mi, da je v poplavi različnih društev težko postati in ostati prepoznaven, vendar sem prepričana, da KDSŠ s svojim poslanstvom in številnimi kakovostnimi prireditvami in drugimi dejavnostmi postaja pomembno kulturno društvo v našem prostoru. Izdajateljska dejavnost k temu zagotovo pripomore.

Ali želite še kaj povedati?

Želim vam čestitati in se vam zahvaliti, da ste dali pobudo za nastanek monografije, sodelovali pri njenem nastajanju z iskanjem donatorjev in organizirali slovesnost ob 70. rojstnem dnevu Milčka Komelja.

Profesorica Suzana Krvavica, najlepše se Vam zahvaljujem za odgovore. Želimo si, da bi intervjuji s člani društva postali stalnica naše spletne strani.

 Pogovarjal se je Franci Koncilija.

 

JUBILEJNA MONOGRAFIJA O MILČKU KOMELJU JE BILA RAZSTAVLJENA TUDI NA SLOVENSKEM KNJIŽNEM SEJMU

  

Na 34. slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, ki je bil od 20. do 25. novembra 2018 v Cankarjevem domu v Ljubljani je 106 založb razstavilo 25.000 knjig, od tega kar 3000 novih naslovov. Med njimi je bila tudi jubilejna monografija: Milček Komelj. Življenje z umetnostjo, ki je bila na knjižnih policah Slovenske matice in Mohorjeve družbe iz Celja. Vseh šest dni je bil sejem množično obiskan, na 340 spremljevalnih dogodkih pa se je predstavilo več sto domačih in tujih gostov. Slovenski knjižni sejem vsako leto obišče več ljudi kot vse druge knjižne prireditve skupaj. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da kar polovica Slovencev knjig sploh ne kupuje, 42 odstotkov pa jih niti ne bere!

  

Nobenega dvoma ni, da je Slovenski knjižni sejem kulturni, komercialni in družabni dogodek, skratka največji slovenski praznik knjige, na katerem se dogaja marsikaj. Zato ni čudno, da se sejem širi in iz leta v leto raste na vseh področjih. Na otvoritveni slovesnosti so nastopili Svetlana Makarovič, Drago Jančar, Ivo Svetina in Marjanca Jemec Božič. Tako Cankarjev dom, kjer so se ves teden zbirali literati, znane osebnosti in drugi ljubitelji knjig vseh starosti, očitno že postaja premajhen. Seveda primerjava z znanimi knjižnimi sejmi v Frankfurtu, Beogradu, Zagrebu ali drugod po svetu (še) ni možna, vendar je množica obiskovalcev dovolj zgovoren dokaz, da smo tudi Slovenci »narod ljubiteljev knjig«. Slovenski knjižni sejem vsako leto organizira Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Letošnji sejem je obiskalo tudi nekaj pomembnih osebnosti, med drugimi slovenski pisatelj iz avstrijske Koroške Florjan Lipuš, ki je oktobra letos kot prvi Slovenec, prejel avstrijsko državno nagrado za književni opus v slovenskem jeziku. Sejem je obiskal tudi Roddy Doyle, prvi Irec, ki se ponaša z nagrado man booker, ter angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor uspešnice Podivjana celina in drugi… Sejem namenja posebno pozornost mladinski literaturi in mladim, na njem je bil poseben kotiček tudi za otroke. Tako sta mlade obiskala dobitnika prestižnih nagrad za mladinsko književnost Ralf Schweikart iz Nemčije in Jake Hope iz Anglije. Na sejmu so podelili deset nagrad: za najboljšo knjigo leta, za najboljši knjižni prvenec, in tako naprej.

(Vir : Delo, Večer, Dnevnik)

Zbral, uredil in fotografiral : Franci Koncilija

PREDSEDNIK MILČEK KOMELJ NA PREDSTAVITVI KNJIGE O RUDOLFU MAISTRU V MARIBORU

UVOD
V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so v sredo, 14. novembra 2018  predstavili doslej najobsežnejšo in najcelovitejšo knjigo o življenju in delu slovenskega generala, domoljuba, pesnika, slikarja in bibliofila z naslovom Rudolf Maister – sto let severne meje v obdobju 1874-1934. Reprezentativno knjigo je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane, ki je izšla v zbirki albumov Mladinske knjige. Od mnogih avtorjev, ki so sodelovali pri nastanku knjige, so se predstavili v Mariboru Mihael Glavan, ki je opisal celovito življenjsko zgodbo, Milček Komelj, ki je raziskal pesniškega generala kot likovni spomenik, Aleš Berger, ki je izbral spominske članke, Igor Grdina zgodovinsko ozadje odločilnih dneva in noči v novembru 1918, Vlasta Stavbar, ki je predstavila Maistrovo knjižnico v UKM, Primož Premzl je zbral in uredil bogato dokumentarno in slikovno gradivo, Dejan Kac pa je prispeval bibliografijo del o Maistru. Moderator dogodka je bil Stane Kocutar, ki je poudaril, da smo dobili knjigo, kot si jo Maister po sto letih od velikega dejanja zasluži.

Avtorji, ki niso bili na predstavitvi, pa so prispevali svoje deleže v knjigo o Maistrovem posmrtnem življenju, so še Alenka Puhar, ki je svoj prispevek naslovila Maistrovine v kulturni krajini. Študije o Maistrovi vsestranski ustvarjalnosti in življenju so prispevali še Andrej MissonAlenka JuvanMilan Lovrenčič, ki je predstavil združene potomce borcev za severno mejo, in Peter Krečič, ki je predstavil tri risbe za grob generala Maistra po Plečnikovi zasnovi. Knjigo je uredila Nela Malečkar, oblikoval pa jo je Klemen Kunaver.

PREDSTAVITEV MILČKA KOMELJA 
Milček Komelj je predstavil manj znano zgodbo o Maistru kot likovnem ustvarjalcu. Najbolj znana je njegova podoba Bleda iz 1897, ki ga je večkrat slikal, ko je bil tam v komisiji za meje. Bil je poznavalec in prijatelj umetnikov, Riharda Jakopiča, Frana Tratnika, podpiral je tudi Nikolaja Pirnata, ki je naredil doslej najbolj reprezentativen portretni kip Maistra, ki je v Mariboru. Je odločen in monumentalen. Maister je bil tudi organizator likovnega življenja v Mariboru.Tudi upodobljen je bil večkrat, njegovi spomeniki so po Sloveniji – od Kamnika preko Ljubljane do Maribora, Ptuja. Političen odnos do njega se kaže v prav njegovih upodobitvah, posebno kiparskih. Po vojni je bil prvi spomenik Segulinov v Kamniku, prvi večji spomenik pa so postavili v Mariboru. Lirična kiparka Vlasta Zorko je njegovo odločnost izrazila v gubah plašča in energičnosti kretenj, s sabljo, ki jo izdira iz nožnice. Spomenik ni vojaško napadalen, kaže pa energičnost moža. V Ljubljani imamo v razdalji petih kilometrov kar dva Maistrovega spomenika. Potrebno je še povedati, da je bil Milček Komelj tudi predsednik žirije za postavitev spomenika v Ljubljani. Na natečaju je zmagal Jakov Brdar, delo Boštjana Putriha pa stoji pred ministrstvom za obrambo. Poleg številnih peripetij sta sedaj v Ljubljani dva Maistrova spomenika, kar se zdi Komelju čisto korektno.

KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA
Te dni pa so iz mariborske univerze sporočili, da je vlada RS razglasila Maistrovo knjižnico v Univerzitetni knjižnici Maribor za kulturni spomenik državnega pomena. S tem je država Slovenija prepoznala poseben pomen te knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra, ki predstavlja pomemben  vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo ter kot spomin na izjemno osebnost Rudolfa Maistra. Zbirka obsega 5945 enot.

(Vir: Večer, foto Andrej Petelinšek)

Pripravil in povzel: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMIKA DR. MILČKA KOMELJA OB NJEGOVI 70-LETNICI

Akademik prof. dr. Milček Komelj, Novomeščan, pesnik, pisatelj, slikar, umetnostni zgodovinar in prepoznavni likovni kritik, redni član SAZU in Evropske akademije znanosti in umetnosti, dolgoletni predsednik Slovenske matice, častni občan MO NM in navsezadnje tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija, se je rodil 16. novembra 1948 v Novem mestu. V čast njegovega življenjskega jubileja je Kulturno društvo Severina Šalija v sodelovanju s spodaj navedenimi ustanovami pripravilo tri odmevne kulturne dogodke. V torek, 6. 11. 2018, je že bila v novomeškem Anton Podbevšek Teatru soareja, v petek, 16. 11. 2018, bo v Knjižnici Mirana Jarca potekalo srečanje z jubilantom na društveni ravni, v mesecu decembru pa bo srečanje še v prostorih Slovenske matice v Ljubljani.   

Ob tej priložnosti je Kulturno društvo Severina Šalija Novo mesto na pobudo Francija Koncilije v sozaložništvu s Slovensko matico izdalo jubilejno monografijo z naslovom Milček Komelj: Življenje z umetnostjo. Knjiga v dveh delih ima 900 strani in 450 barvnih umetniških slik, dokumentarnih fotografij in seznam v knjigi omenjenih osebnih imen. Knjigo je uredila Nada Šumi, oblikovala jo je Barbara Bogataj – Kokalj, natisnila pa tiskarna Formatisk iz Ljubljane.  

Jubilejna monografija ob 70-letnici akademika dr. Milčka Komelja Življenje z umetnostjo je panoramski pregled vseh področij Komeljevega delovanja in ga predstavlja kot umetnostnega zgodovinarja in umetnika. V njej so ponatisi odlomkov besedil iz revij, zbornikov in katalogov, nekatera besedila pa so v knjigi objavljena prvič. Taki so – kot posebej simpatično berilo – tudi Komeljevi spisi iz dijaških let, ki kažejo avtorjevo zgodnjo literarno nadarjenost in zgodnje poznavalsko zanimanje za likovno umetnost. Prvič je objavljena večina portretov, pokrajinskih risb, akvarelov in pastelov, največ iz časa pred začetkom študija, ko se je Komelj pripravljal na umetniški poklic slikarja. V času študija in po njem je začel intenzivno, tako rekoč vsakodnevno, slikati z besedami in poslej z vsakim besedilom s pesniško besedo širi in razcveta izrazne registre slovenskega jezika, ki se mu tudi javno postavlja v bran. Slikarska roka tako ostaja pri roki za priložnostne namene, beseda pa žari v esejih, stihih, v odgovorih na vprašanja v intervjujih, pa tudi v strokovnih pesniško artikuliranih besedilih, značilnih za znamenite klasike slovenske umetnostne zgodovine. Ti so, kot danes Milček Komelj, umetnost ob vsem poznavalstvu želeli približati široki javnosti ljubiteljev in jih tudi z načinom njenega predstavljanja usmeriti v njeno duhovno globino in lepoto.

Življenje z umetnostjo Milčka Komelja je tako svojevrstna avtobiografija zaljubljenca v umetnost, cenjenega interpreta umetnosti, priljubljenega univerzitetnega učitelja, za slovenstvo zavzetega dolgoletnega predsednika Slovenske matice, dejavnega rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in z vsem svojim delom in povezovalno osebnostjo upoštevane javne moralne avtoritete.

Pripravila: Nada Šumi in Franci Koncilija

Fotografija: Marko Klinc

IZJEMEN KULTURNI DOGODEK V KARTUZIJI PLETERJE

V petek zvečer, 26. oktobra 2018, je v Kartuziji Pleterje v nabito polniakustični gotski cerkvinastopil vrhunski Ženski komorni zbor ČARNICE pod taktirko nadarjene Monike Fele. Koncert je organiziralo Kulturno društvo Zgovorna tišina, ki si prizadeva za popularizacijokartuzijanske duhovnosti. Vodi ga Novomeščan Zvone Pelko, tudi avtor priljubljene multivizije o Kartuziji Pleterje.

UVOD
Uvodoma je okoli 40 mladih deklet, odetih v meniške kute,zapelo pesem Aleluja. Dekleta s svečami v rokah so stala v poltemi ob steni po vsej cerkvi. Čarnice so v nadaljevanju programa zapele še trinajst pesmi v latinskem jeziku, kar je dalo večeru še poseben čar in mistično vzdušje. Solista sta bila Jaka Mihelač, bariton, in Dominik Fele, deški sopran.

KAKO JE KONCERT USTVARJAL SKLADATELJ ANEJ ČERNE
Skladatelj Anej Černe je koncert poimenoval Circum Tempus (Okrog časa). Zapisal je: »V tem koncertnem prepevanju se ljudje sprašujemo o samem smislu našega obstoja in časa. Odgovor na ta večna vprašanja je vedno razpet med dvema poloma: med dvomom in absolutnostjo.« V nadaljevanju se je skladatelj  spraševal o temeljnih človeških vprašanjih, npr. kdo lahko sodi ipd. Anej Černe je globoko prepričan, da je sporočilnost glasbe za človeka najgloblja izpoved. Glasba po njegovem povezuje naravni red in hkrati neskončno svobodo. Po njegovem sta zato človeški glas in zborovsko petje izraz sožitja med sicer različnimi ljudmi. Preplet petja, besede in tišine v prostoru in času, ki sta temu namenjena, predstavlja mistično poglobitev vase po poti nad lastnim egom v sinergiji z ostalimi ljudmi.

MARIJANSKA RAZSEŽNOST KONCERTA
Iz predstavitve celotnega koncerta je razvidno, da je izrazito marijanski. Sestavljen je iz dveh delov: prvi, Angelus Domini, opisuje Marijino oznanjenje, torej čas, ko se po Mariji izpričuje božanska resničnost stvarjenja in učlovečenja Boga, ki ni sprememba danosti, ampak dar sam, po božji Besedi. V drugem delu koncerta so se udeleženci s poslušanjem ubranega petja preselili z Marijinim trpljenjem pod križ na Golgoti in se soočili s smrtjo Marijinega Sina Jezusa Kristusa. Tako je lahko Marijina pot s pomočjo čudovitega petja posebna preslikava za vsakogar, ki stopa po poti življenja in išče pot do miru.

ZAKLJUČEK
Skladatelj Anej Černe je s tem čudovitim glasbenim stvariteljstvom dosegel neverjeten odziv med poslušalci, ki so se na poseben način počutili globoko povezani. Tovrstno petje ni samo lepo, ampak tudi globoko sporočilno, vključno z eshatološkimi razsežnostmi.  

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

VEČER RUSKE KULTURE, GLASBE IN KULINARIKE

V Knjižnici Mirana Jarca je bil 17. oktobra 2018 v soorganizaciji Zavoda Boter in knjižnice Večer ruske kulture, glasbe in kulinarike. Gostji večera sta bili Elena Lavrič in Sofya – Agnessa Yakuntsova, moderator pa Milan Stjepanović. Večer je obiskalo veliko Novomeščanov.

Elena Lavrič je doktorica slavistike (profesorica ruskega jezika in leposlovja), rojena v mestu Belgorod v Rusiji. Od leta 2010 živi v Novem mestu. Umetnica in glasbenica po duši je lani ustanovila Kulturno društvo Slovanski svet, v okviru katerega piše otroške pravljice.

Sofya – Agnessa Yakuntsova, rojena leta 2000 v mestu Novorossijsk v Rusiji (ob Črnem morju), živi in ustvarja v Ljubljani. Igra violino, pleše balet in ruske narodne plese, piše poezijo in prozo ter ilustrira Puškinove pravljice v verzih.

Elena je v svojem pričevanju predstavila utrinke iz bogate ruske kulture. Posebno mesto ima matrjoška, to je lesena figurica, ruska igrača in spominek. Gre za votli kipec deklice, ki se odpre, v njem je manjša votla deklica in notri še manjša itd… Praviloma mora biti v garnituri figuric najmanj pet, lahko pa jih je tudi več kot dvajset.

Kvas je ruska nizkoalkoholna pijača, katere glavne sestavine so kruh, moka, kvas in voda.Beseda je nanesla tudi na samovar, črni čaj, boršč in rusko vodko, ki pa je Elena ne mara.

Poudarila je svojo ljubezen do knjig in ruske literature, posebej do poezije Puškina, Jesenina, Majakovskega.

Kulturno društvo Slovanski svet je ustanovila z željo ohraniti, kar je prinesla s seboj iz Rusije, in dodati to, kar spoznava in pridobiva v Sloveniji, predvsem pa ohraniti slovansko kulturo, spoštovanje, vse dobro.

Sofya–Agnessa je občuteno in doživeto dodajala svoje glasbene kamenčke v mozaik večera. Z izbranimi skladbami je prijetno popestrila vzdušje. Izvedeli smo tudi, da si je dopisovala s pesnikom Tonetom Pavčkom, njegovo ženo, s pesnico Nežo Maurer, pesnikom Borisom A. Novakom in izdala že dve pesniški zbirki.

Večer je minil ob ogledu priložnostne razstave tradicionalnih ruskih spominkov ter pokušini izbranih sladic in kvasa.

Fotografiral je Franci Koncilija, avtorica prispevka pa je članica KDSŠ,

Danica Rangus

MEDOBČINSKO DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH NOVO MESTO DELUJE ŽE 70 LET

Slavnostno srečanje članov društva ob 70-letnici delovanja, ki je bilo v atriju Knjižnice Mirana Jarca v petek, 12. oktobra 2018, je bilo v znamenju kulture in glasbe. Vse prisotne je najprej pozdravil predsednik društva Janez Kermc, mešana pevska skupina Mavrica, ki že od leta 2004 uspešno nastopa v okviru Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto, pa je zapela več pesmi. V nadaljevanju je nastopila slepa nadarjena igralka Metka Pavšič iz Idrije in v monoigri Vinka Möderndoferja z naslovom Ničesar ne obžalujem, mojstrsko povezovala sedem žensk v eni osebi. V spremni  besedi k igri je bilo zapisano, da je Pavšičeva človek, ki preseneča s svojim pogumom, talenti, vztrajnostjo in občutkom za sočloveka. Mnogim je zato vir navdiha. Po končanem slavnostnem dogodku so v preddverju Knjižnice Mirana Jarca odprli priložnostno razstavo umetniških slik dveh slabovidnih slikark, Tinke Šetina in Rezke Arnuš. Častni govornik in pokrovitelj dogodka je bil župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni.

 
Igralka Metka Pavšič in predsednik Janez Kermc

PREDSTAVITEV DRUŠTVA

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Novega mesta deluje od leta 1948, ko je bilo ustanovljeno poverjeništvo za to področje z nalogo odkrivanja slepih na terenu in njihovo vključevanje v organizacijo, medtem ko so otroke vključevali v šolanje oziroma v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Pomen društva je z leti naraščal tudi na drugih področjih, kot so: izobraževanje, zaposlovanje, kulturno-prosvetna dejavnost, šport in rekreacija ter urejanje stanovanjskih in socialno zdravstvenih problemov.

 Društvo izvaja posebne socialne programe za slepe in slabovidne uporabnike, ki so prilagojeni ugotovljenim interesom in specifičnim potrebam slepih in slabovidnih ter pomenijo dopolnitev programov in storitev, ki so zagotovljene v okviru javnih služb. Organizirajo in izvajajo prvo socialno in osebno pomoč, pomoč družinam na domu, osebno asistenco, prek zveze društev ali samostojno zagotavljajo članom tehnične pripomočke, knjige, časopise in druge publikacije v Braillovi pisavi, zvočnem zapisu, povečanem tisku, računalniškem zapisu ali v drugih tehnikah, ki so prilagojene slepim in slabovidnim.

Sredstva za delovanje, izvajanje posebnih socialnih programov in naložb pridobijo z različnimi razpisi. Najpomembnejša  podpornica za ta namen je Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), nekaj sredstev pa pridobijo tudi z razpisi občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Danes Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto združuje 200 članov iz 19 občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

USTVARJALNA MOČ SLIKARKE REZKE ARNUŠ  

Rezka Arnuš je imela željo po likovnem ustvarjanju že od mladih let, vendar pred upokojitvijo ni bilo časa za slikanje. Tako se je začela učiti slikanja že z okrnjenim vidom. Vid se ji slabša in danes ve, da je bil takrat zadnji čas, da je začela z ustvarjanjem. Tako slika že dvajset let, in sicer v različnih tehnikah in različne motive. Danes slika zgolj na večje površine, namesto svinčnika in krede uporablja oglje, flomastre, akrilne barve, motive pa poenostavlja in izpušča podrobnosti. Barve ima označene, ločeno tople od hladnih, vse mora biti na svojem mestu. Ko dobi idejo, navdih, mora čim prej z ogljem narisati skico na večji papir, tako da lahko pozneje slika na platno. Slika po spominu, pomembno pa je, da zna dobro opazovati in si zapomniti. Najrajši slika figure z neizdelanimi obrazi, vendar s položaji in barvo želi izraziti neko čustvo. Eno sliko slika dalj časa, jo opazuje, dela, dokler ni z njo zadovoljna. Rada se udeležuje tudi slikarskih kolonij, extempor (seveda skupaj z videčimi), kjer je prejela že več nagrad in priznanj, doma in v tujini. Slikanje je njeno življenje, hvaležna je vsem, ki ji na tej poti pomagajo.

Rezka Arnuš

USTVARJALNA  MOČ SLIKARKE TINKE ŠETINA

 Tinko Šetina je za slikanje navdušil oče, ljubiteljski  slikar. Ko ga je opazovala pri slikanju, jo je zaznamoval vonj oljnatih barv, v njej pa je rastla želja po slikanju. Začela je z akvareli, vendar je zaradi zahtevne tehnike prešla na akril. Ko je še videla, si je želela, da bi lahko slikala reliefno, kar pomeni v živih in toplih barvah nanašati debelejše plasti barv, naravnost iz tube na  loparček. Takrat je najraje risala cvetlične motive. Ko ji je začel vid pešati, je delala skice, narisala motiv  z ogljem in  potem z živimi barvami dokončala sliko. Ko Tinka Šetina slika, si prostor pripravi tako, da je sončna svetloba ne moti, barve pa si zaradi lažje orientacije razporedi po barvni  skali. Kljub okrnjenemu vidu vztraja in je do danes sodelovala na 54 skupinskih razstavah ter se udeležila dveh  slikarskih kolonij, imela pa je tudi že tri samostojne razstave.

Tinka Šetina

(Vir: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto, fotografije društvo in Franci Koncilija)

 

Pripravil: Franci Koncilija

OKROGLA MIZA O PROBLEMATIKI DVOJNE KAKOVOSTI IZDELKOV V EVROPI

Dvojno kakovost živil in namerno zavajanje potrošnikov je težko dokazati, so še pred poletjem opozorili govorci na okrogli mizi o dvojni kakovosti izdelkov in pravicah potrošnikov, ki živijo v Evropski uniji. Pomembno orožje v boju proti nepoštenim praksam je zato osveščanje in izpostavljanje goljufov. Evropski “newdeal” za potrošnike ob tem prinaša več zakonodajnih sprememb.

Na okrogli mizi z naslovom Ali je dvojna kakovost izdelkov dejstvo – kaj novi evropski paket pravic pomeni za potrošnika?, ki sta jo pripravila evropski poslanec dr.Igor Šoltes in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), so med drugim izpostavili problem opredeljevanja različne kakovosti proizvodov. “Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, je sprenevedanje in sodi v kategorijo lažnih novic,” je prepričan Šoltes. »Ne smemo dopustiti, da bodo novejše države članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Očitno lahko govorimone le o Evropi dveh hitrosti, ampak tudi o Evropi dveh kakovosti. Takšno prehransko razlikovanje na prvo- in drugorazredne državljane v Evropi je nedopustno!« je še dodal.

Analiza Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki je analizirala izdelke za vzhodne in zahodne trge, je sicer pokazala določene nepravilnosti, ne pa signifikantnih odstopanj, je povzel vodja sektorja za živila, krmo in zdravila na upravi Matjaž Guček. “Nekaj več” odstopanj je odkrila ZPS v primerjavi 32 parov izdelkov iz Slovenije in Avstrije, je povedala predsednica ZPS Breda Kutin. Kutinova je še priznala, da v ZPS velikih rezultatov ne pričakujejo. “V komisiji za usklajevanje metodologije je imela industrija zelo močan položaj, bila je enakovredno zastopana,” je pojasnila. Kutinova je znova opozorila še na dodatno objektivno težavo. Kriza je namreč v Sloveniji izbrisala celo vrsto državnih aktivnosti za varovanje potrošnikov, ukinjen je bil urad za varstvo potrošnikov, neustrezna je ekipa na tem področju na gospodarskem ministrstvu, občutno so se zmanjšala tudi sredstva za nevladni sektor.

Na “dolge roke kapitalskih interesov” pri vprašanju pravic potrošnikov je opozoril dr. Šoltes, ki je spregovoril o sprejemanju novega dogovora (t. i. newdeal) o pravicah potrošnikov na evropski ravni. “Procesi sprejemanja so dolgotrajni in uspeh ni samoumeven,” je opozoril. Podjetja bodo po njegovem prepričanju med drugim zagotovo skušala minimizirati pojem odškodninskih tožb in samo višino potencialnih odškodnin za zavajanje potrošnikov – sedaj je eden od predlogov štiri odstotke in več njihovih letnih prihodkov.Industrija pogosto nudi argument, da ne gre za različno kakovost, ampak samo za prilagajanje specifičnim okusom potrošnikov, a težko sprejmemo tako utemeljitev.Bremena reševanja tega problema ne smemo prenesti na potrošnike. Nepošteno bi bilo pričakovati od potrošnika, da za vsak izdelek ve, kakšna je kakovost sestavin in ali je ta primerljiva z enakim izdelkom v tujini. Gre tudi za vprašanje varovanja zdravja in okolja. Če pokleknemo pod bremenom svobodnega trga brez vsakršnega nadzora, lahko to povzroči zelo hude in dolgotrajne posledice, zato so nujni ustrezni učinkoviti ukrepi,« je bil prepričan dr. Šoltes.

Pravni strokovnjak Rajko Pirnat je med drugim opozoril na težavo pri dokazovanju zavajajočih poslovnih praks. Izpostavil je definicijo iz nove evropske direktive, da je zavajajoča poslovna praksa takšno trženje izdelkov na različnih trgih, da bipotrošnik izdelek lahko kupil, ker bi menil, da je enak. Načeloma ni nedopustno tržiti različnih proizvodov na različnihtrgih,a morajo biti jasno označeni kot različni,” je dodal.Problem je tudi izvajanje zakonodaje. “Konec lanskega leta je bila sprejeta uredba o sodelovanju med upravnimi organi, pristojnimi za varstvo potrošnikov v EU,” je poudaril Pirnat. Ti lahko torej operativno sodelujejo in si izmenjujejo podatke. “Gre za kar pomembne spremembe,” je poudaril, a bo ves ta novi paket verjetno učinkovit šele okoli leta 2020.

Slovenski potrošniki so sicer po oceni govorcev precej dobro osveščeni, ne gre pa od njih pričakovati, da bodo sami ob nakupih podrobno preverjali vse deklaracije in jih primerjali z izdelki iz tujine. “Nepoštene prakse je treba objavljati, to bo velika kazen za trgovce in za podjetja,” je poudaril ekonomist Marko Hočevar. “Na dolgi rok verjamem, da se spoštovanje potrošnika splača,” je dodal.

Evropski potrošniški “newdeal” sicer med drugim prinaša tudi evropske kolektivne tožbe. Vseeno pa evropski potrošniki ne morejo računati na visoke odškodnine, o kakršnih berejo, da so dosojene v primerih onstran Atlantika. Kot je namreč opozoril Pirnat, ZDA poznajo t. i. kaznovalne odškodnine, torej lahko vsak potrošnik zahteva kazen za proizvajalca, ki ga je oškodoval. V Evropi pa je odškodnina možna samo v višini, za katero potrošnik dokaže, da je bil resnično oškodovan v materialnem ali nematerialnem smislu.

Pomembne bodo tudi spremembe na področju spletne trgovine, na primer jasna identifikacija trgovca in nadaljnje odpravljanje geoblokad,so poudarili govorci. Tudi tukaj bo glavno vprašanje delovanje zakonodaje v praksi, je še izpostavil Šoltes.

(Vir: STA)

 

Pripravil in povzel: Franci Koncilija

LJUBEZEN DO GLASBE IN ARHEOLOGIJE

V torek zvečer, 9. oktobra 2018, je bila v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca predstavitev nove knjige Novomeščana Rasta Božiča. Avtor je roman, ki je izšel že junija, naslovil Osamosvojitelj. Na predstavitvi se je zbralo več kot 80 ljudi, moderatorja večera pa sta bila novinar Igor Vidmar, ki je prebiral odlomke iz romana, in etnologinja Ivica Križ, ki je knjigo osvetlila iz zgodovinskega vidika. Udeleženci, domala vsi Novomeščani, so dogajanje spremljali  z velikim navdušenjem, smehom in ploskanjem, saj je avtor domiselno in predvsem všečno odgovarjal na provokativna novinarjeva vprašanja. Poslušalcem se je dozdevalo, kot da poslušajo nekaj o svojem življenju.

Igor Vidmar je predstavil knjigo in poudaril, da je naslov morda zavajajoč, saj ne govori toliko o osamosvajanju Slovenije, ampak predvsem o fantu iz Novega mesta in njegovem življenju. Lahko bi rekli, da je to avtobiografsko delo, ki ga je Božič napisal duhovito, včasih tudi hudomušno, kar je še posebej čarobno in privlačno. To je knjiga o življenju neke generacije iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je rasla v socializmu in občudovala takratno popularno glasbo (beat) v času, ki smo ga že vsi pozabili.V nadaljevanju so se pogovarjali o avtorjevih različnih imenih, o njegovi prvi cigareti, takratnih običajih in ljudeh, o avtorjevi prvi gramofonski plošči, ki mu jo je kupil oče, o obrtnikih in njihovih prodajalnah, vtisih iz časa služenja vojaščine, kasneje pa tudi o glasbi in dogodivščinah na glasbenih koncertih v tujini in doma. Na koncu enournega zanimivega pogovora so vsi trije ugotovili, da je življenje Rasta Božiča zaznamovala ljubezen do dveh področij – do glasbe in arheologije, za katero ga je navdušil pokojni novomeški arheolog Tone Knez. Odločil se je za glasbo, čeprav ob tem ni nikoli pozabil na arheologijo.

Fotografiral in besedilo napisal: Franci  Koncilija