Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

V ISKANJU NEBA

Beseda v nadaljevanju bo kratek oris zbirke misli in pesmi, avtorja Smiljana Trobiša, naslovljeni Tu, kjer smo, iščemo nebo. Knjigo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija, uvodni pospremek podpisuje Andrej Špes, spremni besedi pa sta prispevala akad. prof. dr. Milček Komelj in teolog dr. Stanislav Matičič. Tenkočutno podobo naslovnice je ustvarila roka akad. slikarja Jošta Snoja, naslovljena pa je Zavesa, sicer v tehniki akril na platnu.

Jošt Snoj
Manja Žugman

Zbirko je moč razumeti kot večno iščočega se pisca, ki v svojem dosedanjem ustvarjalnem opusu venomer hrepeni in se zateka k nebu, v višave. Andrej Špes v uvodnem premišljevanju o pričujoči knjigi zapiše, da vsebina nikakor ni ne teološka ne filozofska, ampak »želi pomagati bralcu pri bogatenju njegove osebnosti in njegove osebne filozofije«. Strinjati se je, da premišljenost ubesedenega vsekakor plemeniti človekovega duha, ga vodi v razmišljanje o samem sebi, o svojem ravnanju in poteh usode. Vsebino oblikujejo misli in poezija. Le-ta dopolnjuje razumske sentence na poetičen, drugače izpoveden način. Z njo se dopolni posameznikovo znanje in védenje ter le še globlje (lahko) seže do njegovega srca.

Pred bralcem se razgrinja pesnikov svet, nekaj novega, čudovitega, nekaj, kar je tesno prepletenega to- in onstran. Trobiš se predstavlja kot ustvarjalec, ki se zahvaljuje za dano življenje, kot nekdo, ki mu je (bila) dana moč zrenja in zorenja, kot nekdo, ki sega više v višave in hrepeni po občutenju in lepotah neba. Svoj svet ubeseduje in ga pretaplja v misli in verze, da bi z njimi svojega bralca popeljal bliže k naravi in da bi le-ta uvidel, da lahko s pričujočimi vrsticami laže in lepše živi. Vsekakor ima knjiga (tudi) terapevtski pomen. Zdravi in ozdravlja. Poudarja pomen umetnosti in etike, saj le-ta v pestrosti človeških odločitev edina ponuja, podaja in človeka spomni na univerzalne vrednote, ki so v vesolju in v duhu že od samega začetka, od stvarjenja naprej.

Avtor je svojim ljubiteljem poezije obrazložil tudi naslov. Po njegovih besedah je: »V nas /…/ položeno hrepenenje po popolni in večni sreči in ko se po mnogih zmotah in napakah tega zavemo, spoznamo, da pravzaprav iščemo nebo, bolje napisano: Nebo.«Zakaj tako – boste bralci s svojim prebiranjem danega sami odkrivali, zaznavali, spoznavali, premlevali, občutili, zapuščali svoj dom in se ne nazadnje vanj tudi vračali – raziskovali in/ali (raz)iskali svoje nebo. Pri tem običajno pesem služi enako kot ljubezen, kot želja po uvidu, pisec spremne besede, akad. prof. dr. Milček Komelj, pa dodaja, da Trobiš »predstavlja svoja spoznanja o poeziji, tako da označuje njene aksiome ter opozarja na etično zavezanost ustvarjalni nujnosti in na njeno moč, ki lahko spreminja umetnika in svet«.

dr. Stanislav Matičič
prof. dr. Milček Komelj

Knjiga ne nazadnje govori tudi o modrosti. Le-ta pomirja človeške strasti in vse hudo, kar preži na posameznika bodisi ždi v njem samem, a hkrati daje moč za ustvarjalno življenje, med ljudmi ustvarja mir, pomirja dušne globine in povezuje. Trobiš sledi sebi, svojemu poetičnemu duhu, svoji (ustaljeni) pesniški govorici. Sledi preizkušenim in trdnim postulatom modrosti, ki so se rojevali tisočletja; v tem času pa so modreci in preroki spoznavali univerzalne vrednote, ki veljajo ob vsakem času in za vse ljudi.

Zaključiti velja z besedami teologa dr. Stanislava Matičiča »Kaj pa ostane od sveta? Pesem, ki bo v-spesnila njegovo minljivost, je seveda popolna izročitev, to je resničnost, kjer bo svet potihnil v mir noči

Manja Žugman

IRSKA GLASBA NA GRADU BOGENŠPERK

V petek, 18. septembra 2020, zvečer je bil na gradu Bogenšperk grajski glasbeni večer, ki so ga poimenovali Keltska skrivnost, s skupino Noreia in gosti. Noreia je štiričlanska zasedba izkušenih mladih slovenskih glasbenikov, ki igrajo tradicionalne irske, škotske in bretonske pesmi. V zadnjem času skupina aktivno spaja tradicije keltskega sveta z lastno dediščino, to je slovensko ljudsko glasbo, kar ustvarja prepoznaven, zanimiv in edinstven zvok.

PREDSTAVITEV SKUPINE NOREIA

Ime Noreia izhaja iz izgubljene starodavne prestolnice v noriškem kraljestvu, zadnjem keltskem kraljestvu, ki je segalo celo na sedanje slovensko ozemlje. Ob izdaji treh studijskih albumov v zadnjih petih letih je skupina ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasbenih skupin med domačimi etnofolk zasedbami. Noreia je v zadnjih treh letih delovanja zabeležila več kot 200 nastopov, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi na festivalskih odrih, tako doma kot v tujini. Glasbeniki imajo za sabo uspešne turneje po Irski, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Češki, Nizozemski, Nemčiji in Španiji. Leta 2017 je bila skupina v močni mednarodni konkurenci izbrana za nastop na enem najpomembnejših festivalov keltske glasbe na svetu, Festivalu Ortigueira v Galiciji (Španija), kjer so glasbeniki nastopili na otvoritvenem dogodku pred tridesettisočglavo množico. Glasbeno so sodelovali že z mnogimi izjemnimi imeni, kot so Donal Lunny, Tola Custy, Janez Dovč, Diarmaid in Donncha Moynihan in drugi.

ZAKLJUČEK

Tudi na gradu Bogenšperk je, kakor na vseh dosedanjih koncertih, številna publika z ovacijami sprejela glasbeno skupina Noreia. Petčlanska skupina mladih glasbenikov iz Slovenije, ki igra tradicionalne irske, škotske in bretonske melodije, prisega na keltsko glasbo, v katero pogosto vpletejo še del sebe. Tako v smislu modernizacije obstoječih aranžmajev kot tudi z vidika ustvarjanja avtorske glasbe. V sklopu koncerta na Bogenšperku je zasedba pripravila več kot poldrugo uro dolg nastop, ki je navdušil prisotno publiko.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

17. NOVEMBRA PRAZNUJEMO SVETOVNI DAN IZSELJENCEV

UVOD

17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih ob tem dnevu in še bolj poglobimo svojo povezanost z njimi. Čeprav so potomci Slovencev že dolgo državljani nekih drugih držav, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko, da še vedno ohranjajo naš jezik in kulturo.

Življenje naših pradedov in prababic ni bilo nič kaj lahko. Poznali so samo trdo delo, kljub temu pa je družina večinoma stradala in bila gola in bosa. Majhne skope njive, običajno na močvirnatih krajih ali pa kamnite, kljub težkemu garanju niso dajale dovolj pridelka. Boljša zemljišča so bila seveda v lasti velikih posestnikov. Takratna politika si je zatiskala oči pred revščino. Še posebej so bili naši ljudje – Slovenci, ki so živeli v takratnih Avstriji in Italiji – pozabljeni od matične domovine in prikrajšani za vse. Ni jim preostalo drugega, kakor da se počasi asimilirajo in sprejmejo njihovo državljanstvo, vse z namenom, da bi si izboljšali status in tudi življenje. Toda tudi tako ni bilo njihovo življenje nič kaj rožnato. Ni jim preostalo drugega, kakor da se v iskanju boljšega življenja izselijo v tujino. Po navadi so prvi odšli moški – očetje –, in ko so si z garanjem uspeli urediti vsaj zasilno bivališče in doseči soliden dohodek, so jim sledile še matere z otroki.

Slovenski nacionalni dom
Titanik

AMERIKA, OBLJUBLJENA DEŽELA

V desetletjih pred 1. svetovno vojno so se Slovenci največ izseljevali v Ameriko, saj je vladalo splošno prepričanje, da se tam cedita mleko in med. Tam je bilo veliko povpraševanja po delavcih za delo v rudnikih, jeklarski in železarski industriji. Da so si lahko privoščili potovanje z ladjo v Ameriko, so morali doma prodati vse, kar je bilo vrednega. Pot ni bila lahka, bili so potniki 3. razreda, trpeli so vročino in žejo, hrano so morali vzeti s seboj in marsikdo v svoji culici ni imel drugega kot trd hlebček koruznega ali rženega kruha. Ja, potovali so s culicami, kdor je imel lesen kovček, je bil že dobro stoječ. Oblečeni so bili v edino obleko, ki jim je doma rabila za boljšo, primerno za k maši. Potovanje je bilo dolgo, tudi do 24 dni, vsi izčrpani so končno zagledali Kip svobode. Slišalo se je vzdihe olajšanja, toda trnova pot se je šele začela. Po obveznem zdravniškem pregledu so jih glede na starost in fizično moč razporedili in poslali v različne kraje po Ameriki. Marsikoga je ves ta napor zlomil, spet drugi so se znašli, in ker so Slovenci znani kot pridni delavci, so tudi uspeli in kaj kmalu so jim sledile celotne družine. Počasi so se vživeli v tamkajšnji način življenja, otroci so obiskovali tuje šole, vendar so zavedni Slovenci vedno ohranjali svoje šege, običaje in kulturo, pa tudi gojili slovenski jezik. Kmalu so začeli ustanavljati slovenska društva, kjer so se zbirali in obujali spomine na svojo domovino, ki ni bila nič kaj prijazna do njih. Kaj kmalu je Amerika zaprla pot izseljencem, imeli so dovolj delovne sile, in tako se je izseljeniški val med svetovnima vojnama preusmeril v Južno Ameriko, pa tudi Zahodno Evropo. Razlogi za izseljevanje pa niso bili samo ekonomski, temveč tudi socialni in politični. Posebej po 2. svetovni vojni se jih je veliko izselilo zaradi nestrinjanja s takratno politiko Jugoslavije. Njihov cilj sta takrat postali Kanada in Avstralija.

ZAKLJUČEK

Izseljevanje se nadaljuje tudi v današnjem času, sedaj ga imenujemo beg možganov. Mladi študirani ljudje si želijo boljšega plačila za svoje delo in ne nazadnje boljših možnosti za raziskovanje v svoji stroki in nadgraditev svoje kariere ter priznanj za uspehe, ki jih v tujini tudi dosegajo. Na žalost nas še ni izučilo, da je to velika škoda za našo državo, in še nihče ni storil ničesar, da bi mlade zadržali doma. Če se malo ozremo po svetu, lahko rečemo, da skoraj ni kraja, kjer ne bi našli Slovenca oziroma potomcev Slovencev in obstali s široko odprtimi očmi, ker smo zaslišali slovensko govorico, čeprav so to sedaj že tretji rod. Mi doma pa uživamo v uporabi tujk in

Ladja Princesa Mafalda, ki se je potopila pred brazilsko obalo. Na njenem krovu je bilo 1927 izseljencev.

povzemamo ob praznikih tuje navade, svoje pa pozabljamo. Marsikaj nas lahko tretji rod potomcev slovenskih korenin nauči, predvsem pa spoštovanja do svojega jezika, kulture, šeg in običajev ter slovenske ljudske pesmi, ki jo pri nas redkokdaj slišiš. Če bomo zanemarili in pozabili na to, bo, kakor bi zatajili svojo zgodovino in svoje prednike. 17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih in še bolj poglobimo vez z njimi. Čeprav so potomci državljani druge države, tudi rojeni tam, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko samo, da tako zvesto ohranjajo naš jezik in kulturo.

Pripravila: Emilijana Crgol

Fotografije so s spleta

MONOGRAFIJA O PUŠČI, NAJVEČJEM ROMSKEM NASELJU V SLOVENIJI

UVOD

V začetku oktobra 2020 so javnosti predstavili monografijo o Pušči, naselju, kjer živi največ Romov v Sloveniji. Ob tistih na Dolenjskem (Žabjek) so velika romska naselja tudi v Beli krajini, blizu Črnomlja. Zanimivo je, da pa na Primorskem ni romskih naselji. Monografija o Pušči je znanstvena publikacija, ki je napisana tako, da ji zlahka sledi vsakdo. Avtor je znani prekmurski Rom, pisatelj in romolog Jožek Horvat – Muc, ki na več kot 200 straneh opisuje življenje Romov v tem kraju blizu Murske Sobote skozi zgodovino. Monografija bralcem ponuja vpogled v družbeno-geografske značilnosti kraja ter številne druge zanimivosti in anekdote iz preteklega življenja Romov v Pušči.

PREDSTAVITEV MONOGRAFIJE

Po besedah avtorja Jožka Horvata – Muca je knjiga pomembna predvsem zato, ker gre za spoznavanje romske skupnosti in njihove kulture skozi zgodovino in raznovrstnost življenjskega okolja: »Knjiga prinaša sporočilo, da smo z razumevanjem, spoznavanjem, dialogom in z veliko volje širše družbe, lokalne politike, romske skupnosti in različnih ustanov na območju mestne občine Murska Sobota zgled celotni Sloveniji in tudi širše. To nam je uspelo, čeprav nekoč Romi nismo bili ustavno priznana manjšina in nismo imeli zakona o Romih, s katerim so urejeni položaj in pravice Romov. Vendar Slovenija žal še danes kljub vsem ustavnim in zakonskim določilom še vedno nima ustreznega sistema reševanja romske problematike,« je na predstavitvi monografije dejal avtor Jožek Horvat – Muc.

Monografija o Pušči je nastajala malo več kot leto dni, k pisanju pa je Horvata spodbudila želja po prebiranju številnega gradiva o romski zgodovini v Sloveniji in drugod po svetu. Kot središčni del monografije so v knjigi predstavljeni različni statistični podatki o zaposlovanju, izobraževanju in naselitvi Romov v Prekmurju. Pomembne pa so tudi razprave o Romih v soboški občini in kronologija dogodkov na Pušči.

ROMSKO NASELJE PUŠČA JE ZGLED SOBIVANJA ROMOV IN NEROMOV V SLOVENIJI IN ŠIRŠE!

Romsko naselje Pušča se je skozi čas razvijalo, dopolnjevalo in tako postalo najbolj prepoznavno romsko naselje v Sloveniji. Avtor monografije Jožek Horvat – Muc je prepričan, da so k razvoju najbolj znanega, razvitega in socializiranega romskega naselja v Sloveniji veliko pripomogli Romi sami, pa tudi Vanek Šiftar, ki je bil pionir na področju poznavanja Romov in romologije v Prekmurju.

Občinski svetnik Bojan Tudija 
Romski pesnik Rajko Šajnovič

ZAKLJUČEK

Kot je bilo uvodoma že rečeno, Romi ne živijo samo v Prekmurju, ampak tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Žal pa novomeško romsko naselje Žabjek in kakovost življenja tamkajšnjih Romov še zdaleč nista primerljiva z življenjem Romov v Pušči. Vsemu navkljub pa tudi na Dolenjskem živijo zelo prepoznavni Romi. Naj imenujem samo dva: prvi je romski pesnik Rajko Šajnovič, ki je izdal več pesniških zbirk in sestavil slovar romskega jezika, drugi pa je ugledni in dolgoletni romski občinski svetnik Bojan Tudija. Pred leti pa je za dvig prepoznavnosti kulturne ravni Romov na Dolenjskem in v Beli krajini z izdajanjem znanstvenih publikacij veliko storila odlična poznavalka Romov, sedaj žal že pokojna publicistka in etnologinja dr. Pavla Štrukelj (1921-2015), sestra nekdanjega dolgoletnega novomeškega prošta (1956-1973) Alojzija Štruklja (1896-1973). Na FF v Ljubljani je leta 1965 doktorirala z disertacijo »Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije«.

Vir: Večer in Franci Koncilija, fotografije so iz arhiva Francija Koncilije in s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

CANKARJEVA HIŠA MARIJE POMOČNICE KOT ZVOČNA KNJIGA

Znano je, da Cankarjev rokopis Hiše Marije Pomočnice hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Te dni, v začetku oktobra 2020, pa je postala Zbirka Slovenski literarni klasiki in sodobniki bogatejša še za novo »zvočno knjigo«, Hišo Marije Pomočnice najpomembnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Zvočna knjiga je nastala v režiji Alena Jelena in interpretaciji Branka Jordana. Zgodbi v devetih poglavjih je mogoče prisluhniti vsak delavnik ob 19.00 na tretjem programu Radia Slovenije – Programu ARS. Nova zvočna knjiga Hiša Marije Pomočnice je na voljo tudi na spletnem naslovu cutt.ly/hisa.

Zbirka Slovenski literarni klasiki in sodobniki prinaša temeljna dela slovenske besedne umetnosti v obliki zvočnih knjig: prozo, poezijo in dramatiko z mojstri interpretacije umetniške besede, vrhunskimi dramskimi igralci ali avtorji samimi. Skupaj so jo zasnovali Program ARS Radia Slovenija, ZKP RTV Slovenija in Slovenski kulturni center v Berlinu.

Ivan Cankar se je leta 1899 na Dunaju preživljal kot časnikar. Stanoval je v delavskem predmestju Ottaring pri ločeni šivilji Albini Löffler, ki je živela sama s štirimi otroki. Cankar se je zelo navezal na hudo bolno Amalijo, ki je v bolnišnici, kjer jo je večkrat obiskal, kmalu umrla. Tako je nastal roman Hiša Marije Pomočnice. Delo je izšlo leta 1904 in je eden vrhuncev Cankarjevega proznega ustvarjanja. Hiša Marije Pomočnice je pripoved o štirinajstih neozdravljivo bolnih deklicah, njihovih strahovih, trpljenju in upanju, o tihem junaštvu šibkih, ponižanih in razžaljenih. Pripoved poznavalci uvrščajo v Cankarjevo »hrepenenjsko prozo«: romaneskno zgodbo »ozarja dekliško hrepenenje po čistejšem in lepšem življenju«, pojasnjuje odgovorni urednik Programa ARS Matej Venier. Režiser Alen Jelen pa meni, da subtilno tkano Cankarjevo delo v interpretaciji igralca Branka Jordana zveni v zvočni podobi še bolj pretresljivo in umetniško dovršeno.

Viri: AG, STA in Primorske novice, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V LJUBLJANI SO SLOVESNO PODELILI VALVASORJEVA ODLIČJA

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so v ponedeljek, 28. septembra 2020, slovesno podelili Valvasorjeva odličja za leto 2019. Nagrado za življenjsko delo je prejela muzejska svetnica v Slovenskem etnografskem muzeju Nina Zdravič Polič, ki je pionirsko sooblikovala muzejsko krajino v Sloveniji. Valvasorjevo nagrado je leta 1971 ob 150. obletnici nastanka Kranjskega deželnega muzeja – prvega muzeja na Slovenskem – ustanovila Skupnost muzejev Slovenije.

Nina Zdravič Polič

Po besedah predsednika komisije Mihe Mlinarja je Nina Zdravič Polič orala ledino na novih muzejskih poljih, zlasti v muzejskem marketingu in na področju odnosov z javnostmi. Njeno strokovno delo je bilo še posebej prepoznavno pri zastopanju slovenske kulturne dediščine na mednarodnem prizorišču. Med osmimi predlogi za Valvasorjevo nagrado je komisija prepoznala dosežke treh nacionalnih institucij; razstavo o Ivani Kobilci v Narodni galeriji, projekt Koptske tkanine iz Narodnega muzeja Slovenije ter projekt BIO 26, ki je potekal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. 6. Bienale oblikovanja z naslovom BIO 26 je s svojo razstavno govorico poudaril moč in potencial sodobnega oblikovanja, kar predstavlja pomemben preskok k razumevanju delovanja sodobnih muzejev.

Metka Kavčič

Na slovesnosti je bilo podeljenih še pet častnih Valvasorjevih priznanj, ki so jih prejeli posamezniki za posebne zasluge pri popularizaciji slovenskega muzejstva ter varstva premične naravne in kulturne dediščine. Prejeli so jih Metka Kavčič in njena mama Irena za darovanje gradiva iz zapuščine slikarja Maksa Kavčiča Slovenskemu gledališkemu inštitutu – Gledališkemu muzeju. Mateja Logar je prejela nagrado za darilo zapuščine Borisa Kuharja Slovenskemu etnografskemu muzeju. Stanislav Tašek je prejel nagrado za 30 let delovanja na področju tehniške dediščine, Janez Kunaver pa za posebne zasluge pri popularizaciji varstva kulturne dediščine. Valvasorjev nagelj je letos prejela ekipa Mestnega muzeja iz Litije.

Vir: Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

150 LET ROJSTVA SLOVENSKEGA SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

KDO JE BIL MATEJ STERNEN?

Matej Sternen je eden izmed velike četverice slovenskih impresionistov, a je v nasprotju z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem manj znan po krajinskih slikah, uveljavil se je z upodabljanjem človeške figure, predvsem portreta in ženskega akta; poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo. V zrelih letih je živel predvsem od restavratorstva, likovno ustvarjanje pa je bilo njegovo povsem svobodno področje, kjer se mu ni bilo treba prilagajati naročnikom. Umetnostni zgodovinar in kustos v Narodni galeriji Andrej Smrekar je dejal: »Četverica impresionistov je bila namreč prva generacija slikarjev, ki je spremenila značaj umetnostnih inštitucij na Kranjskem: od tradicionalnega naročništva so prešli na tržni način. Se pravi, da so ustvarjali po svoji presoji, po navdihu in to ponudili na trgu.« Sternen je bil tudi edini od četverice impresionistov, ki je dokončal umetnostno akademijo na Dunaju.

Z VRHNIKE NA DUNAJ, USTALIL SE JE V LJUBLJANI

Matej Sternen se je rodil 20. 9. 1870 na Verdu pri Vrhniki. Po treh letih meščanske šole v Krškem je štiri leta obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu. Tam se je seznanil z Ivanom Groharjem in Jožetom Plečnikom. Na Dunaju je leta 1892 obiskoval umetnoobrtno šolo, nato pa je v letih 1892–96 študiral na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Že med študijem si je služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Kot pomočnik Alojzija Šubica je že leta 1898 prvič restavriral Jelovškove freske v cerkvi na Skaručni. Leto kasneje je odšel v šolo Antona Ažbeta v Münchnu, kjer je spoznal Jakopiča in Jamo ter ponovno srečal Groharja. Kasneje so leta 1904 na Dunaju skupaj ustanovili klub Sava. V Münchnu je spoznal slikarko Rozo Klein in se z njo poročil. Živel in delal je v različnih mestih po Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji. Po prvi svetovni vojni si je zgradil hišo na Mirju in se ustalil v Ljubljani. Po letu 1921 je bil tudi profesor risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, slikarstvo in restavriranje pa je zasebno poučeval v svojem ateljeju.

STERNENOVO SAKRALNO SLIKARSTVO

Sternen je v svojem skoraj 80 let dolgem življenju ustvaril izjemen slikarski opus. V Narodni galeriji hranijo kar 107 njegovih oljnih slik ter 1195 pastelov, risb in grafik. Slovencem je najbolj poznana slika Rdeči parazol, ki jo je naslikal leta 1904 in je na ogled na stalni razstavi. Kustos Smrekar je o njem zapisal: »Sternen je s sliko v provincialno okolje popotresne Ljubljane prinesel velemestnega duha Pariza in drugih evropskih prestolnic in zdi se, kot da se umetnikova žena Rozi sprehaja po Tivoliju. Slika je zmagoslavje barve, vtisa in modernosti.«

Sternen je naslikal tudi številne portrete znanih in manj znanih Slovencev. Narodna galerija hrani portreta škofov Antona Jegliča in Gregorija Rožmana, oba portreta sta bila na razstavi Upodobitve ljubljanskih škofov (2007), ki so jo pripravili ob 300-letnici ljubljanske stolnice. Eno prvih naročil za restavracijo poslikav v slovenskih cerkvah pa je po besedah Andreja Smrekarja Sternen dobil skupaj z Groharjem, za trnovsko cerkev v Ljubljani. Grohar naj bi poslikal kupolo, Sternen pa dekorativne dele. Tako sta v prezbiteriju še danes ohranjeni Sternenovi sliki Kristus pred Pilatom in Sveta družina.

VELIČASTNO STERNENOVO DELO V FRANČIŠKANSKI CERKVI PRI TROMOSTOVJU V LJUBLJANI

Poleg tega, da je bil odličen slikar, je bil tudi sijajen restavrator, je povedal kustos Smrekar in še dodal: »Po vojni je bil Sternen vključen v vse velike restavratorske projekte pri nas. Uveljavil se je že pri restavriranju Jelovškovih fresk na Skaručni, izjemno pa je dvignilo njegov ugled restavriranje fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom in v cerkvi na Jezerskem. Ko se je leta 1914 vrnil v Ljubljano France Stele in odprl deželno spomeniško pisarno za Kranjsko, je Stele postal njegov najtesnejši sodelavec. Po prvi svetovni vojni je bil tudi uradni restavrator v narodni galeriji. Ogromno je delal, bil je garač,« je razložil Smrekar.

Tako ni čudno, da so ga sredi prve polovice 20. stoletja vključili v obnovo poslikav v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju v Ljubljani. Baročna cerkev je bila do sredine 19. stoletja povsem bela, ne poslikana, šele v letih 1845–1855 je šest stranskih kapel ter obok in strop ladje in prezbiterija v fresco tehniki poslikal v tistem času najbolj iskani slikar Matevž Langus. Po uničujočem potresu leta 1895 sta jih z uporabo oljnih barv preslikala dunajska slikarja Joseph Kastner in Josef Kleiner ter povzročila veliko škode. Slovenski narod je takrat pisal: »Avstrijca sta po potresu strop prepleskala prav po obrtniško, da od Langusove umetnine ni ostalo nič več. Ta oljnati oplesk se je naravno naglo okrušil in odluščil z zidu ter popolnoma razdejal tudi Langusove freske.«

STERNEN JE LANGUSU DODAL IMPRESIONISTIČNE MANIRE

Frančiškani, spomeniško varstvo, predvsem pa France Stele so se v začetku tridesetih let odločili, da je treba strop naslikati na novo, in nalogo zaupali Sternenu. »Očetje frančiškani niso mogli najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja,« je zapisal Karel Dobida v reviji Mladika. »Najprej so Mateja Sternena poslali v Benetke študirat beneški iluzionizem, ko se je po vrnitvi lotil dela v cerkvi, je ustvarjal zelo hitro. Prek 600 kvadratnih metrov je poslikal le v nekaj mesecih. Upošteval je željo frančiškanov, naj pri slikanju stropa prezbiterija uničen Langusov del vsebinsko posname. Ohranil je Langusovo ikonografsko izhodišče Marijinega vnebovzetja, a ga je naslikal v sodobnejši, impresionistično naravnani maniri. Marijina figura se na prepletu oblakov in angelov dviga proti nebesom, proti Kristusu. V spodnjem, zemeljskem delu pa se dogodka veselijo apostoli. Nad stopniščem je Marijin grob. Marijo obdaja svetloba, ki se spušča iz goloba Svetega Duha. Sternen je z modernim načinom slikanja dosegel učinke, ki delujejo na daljavo izjemno prepričljivo,« je še povedal kustos Smrekar.

ZAKLJUČEK

Z delom so bili zadovoljni vsi: naročniki, restavratorji in slikar sam. Freske so označevali za največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let, Sternena pa opevali kot največjega freskanta. Časnik Slovenski narod je slikarju in poslikavi 14. avgusta 1936, dan pred blagoslovom, namenil dolg članek, kjer je bilo zapisano: »Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujemo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vsem se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!«

Avtorica: Ksenja Hočevar

ZNAMENITA SLIKARSKA RAZSTAVA MOJSTROVINE PINAKOTEKE PRAŠKEGA GRADU V NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI

V četrtek, 1. oktobra 2020, so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli znamenito slikarsko razstavo Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu z deli Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa. Slikarske mojstrovine predstavlja 46 vrhunskih umetnin iz zbirke, ki temelji na zbirateljski vnemi cesarja Rudolfa II. Habsburškega (1552–1612). Intenzivno sodelovanje med Narodno galerijo in Praškim gradom se je začelo pred dvema letoma, s pripravo projekta Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930. O tem dogodku smo poročali tudi na spletni strani KDSŠ, ko so 16. maja 2019 odprli zgoraj omenjeno razstavo v Pragi. Razstava bo odprta do 3. januarja 2021.

»Razstava je edinstvena v tem, da v tej podobi ni bila izvedena še nikoli v preteklosti, in ni verjetno, da bi se to zgodilo še kdaj v prihodnosti.« Tako je razstavni projekt Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu ocenil Ivo Velišek, direktor uprave Praškega gradu. Po besedah direktorice Narodne galerije Barbare Jaki je sodelovanje obeh institucij na visoki ravni, saj si je razstavo Slovenska umetnost 1870–1930 v Pragi ogledalo domala 80 tisoč obiskovalcev, obojestransko spoštovanje ob delu obeh institucij pa je preraslo v globoko zaupanje. Barbara Jaki je še poudarila, da so izbor del naredili v Pragi, pripravili pa so ga tako, da ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije in zajema najboljša dela ter predstavlja ustrezen prerez likovne zbirke Rudolfa II.

Galerija slik Praškega gradu sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že več stoletij, vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Gre za dela zgodnjih nizozemskih, flamskih, nemških in italijanskih slikarjev. Razporeditev razstave je zasnovana deloma kronološko, deloma pa so umetnine združene po slikarskih šolah. V osrčju prostora pa so zbrane umetnine, ki so bile Rudolfu II. najljubše.

Rudolf II. Habsburški (1552–1612), ogrski in češki kralj ter od leta 1576 cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je veljal za strastnega zbiratelja umetnin. Svojo rezidenco je iz Dunaja prenesel v Prago. V njegovi galeriji je bilo okoli tri tisoč slik in drugih zbirk dragocenega nakita, iluminarnih rokopisov, naravnih posebnosti itd. Tako je Praga v času vladanja Rudolfa II. drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in prava »Meka znanosti in umetnosti«.

Viri: Delo, Večer, Družina, Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TRETJO PESNIŠKO NAGRADO FANNY HAUSSMANN SO PODELILI CVETKI BEVC

V četrtek, 24. septembra 2020, so v Žalcu Cvetki Bevc podelili tretjo pesniško nagrado Fanny Haussmann. Priznanje, ki nosi ime po prvi slovenski pesnici, ki je v 19. stoletju krajši čas živela tudi v Dvorcu Novo Celje pri Žalcu, je prejela nagrajenka za cikel pesmi Iz njene ustvarjalne pesniške zapuščine.

Nagrajenka Cvetka Bevc, foto: BoBo

Izbrali so jo izmed 56 ciklov pesmi s poljubno tematiko. Na tretji razpis za podelitev nagrade Fanny Haussmann so se prijavili avtorji iz vse Slovenije, nekaj prispevkov je prišlo celo od slovenskih pesnikov, živečih v tujini, kar pomeni, da je glas o pesniški nagradi prešel državne meje.

 Pesniška zbirka Fanice Hausmanove

O najboljšem ciklu je presojala strokovna komisija, ki so jo sestavljali slovenistki Lidija Koceli in Marija Končina, prevajalka in lanska prejemnica nagrade Maruša Mugerli Lavrenčič in pesnik ter literarni kritik Zoran Pevec, je v ožji izbor nominirala pet avtoric in avtorja: Cvetko BevcTanjo P. HohlerSašo PavčekAndraža Poliča in Katjo Šušteršič.

Cvetka Bevc

Fanny Haussmann, domnevno prva slovenska pesnica, čeprav nemškega rodu, se je rodila leta 1818 v Bruck an der Mur, v Slovenijo pa se je priselila okoli leta 1835, ko je njen oče kupil graščino Novo Celje blizu Žalca. Umrla je je leta 1853 v Dobriši vasi. Za prvo slovensko pesnico jo je imenoval politik, pesnik in narodni buditelj Lovro Toman, ki ji je ob izidu prve pesmi Vojaka izhod posvetil hvalnico Pervi slovenski pesnici Fani Hausmann.

Osebnost in ustvarjanje Fanny Haussmann sta še danes zavita v skrivnost. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je v resnici avtorica pesmi, pod katere je podpisana. V pripisanih ji pesmih piše največkrat o ljubezni, motivi pa so tudi domovinski in miselni, zlasti o pesniškem poklicu.

Prejemnica nagrade Cvetka Bevc je bila rojena v Slovenj Gradcu, diplomirala pa je iz muzikologije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njenimi pesniškimi zbirkami so Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski in druge. Bevčeva je avtorica številnih mladinskih del, radijskih iger, filmskih scenarijev in izvirne glasbe.

Viri: STA in Večer .

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V NOVEM MESTU RAZSTAVLJA NOVOMEŠKI SLIKAR UROŠ WEINBERGER

V sklopu 100. obletnice novomeške pomladi je bila v četrtek, 17. septembra 2020, ob 20. uri v novomeški galeriji Simulaker otvoritev razstave novih del Novomeščana, akademskega slikarja Uroša Weinbergerja (1975), ki jerazstavo poimenoval Projectories. Zanj so značilne slike velikega formata, ki uprizarjajo distopične motive bližnje prihodnosti. Čeprav umetnik slika v tehniki oljnih barv, je izhodišče za njegovo delo digitalni kolaž, pri katerem uporablja podobe, najdene na spletu in drugod. Zanimivo je, da si umetnik pri določenih slikah pripravi slikarsko podlago s kapljanjem barv, ki dajejo slikam nekoliko bolj materialen, to je haptičen videz.

Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo najnovejša umetnikova dela, ki so nastala od leta 2019 do leta 2020. Na otvoritvi je kurator razstave, kustos in slikar Adrijan Praznik, dejal, da skuša Weinberger z oblikovnimi značilnostmi svojih slik grobost in fragmentiranost izhodiščnega kolaža zabrisati v gladek slikarski spoj, ki ustvari poenoten, homogen izgled umetnine. Tako želi avtor vzpostaviti pogoje za gledalčevo potopitev v iluzijo. Gre torej za strukturirano keregrafijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do prevpraševanja skupkov podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna.

Adrijan Praznik

Pri Weinbergerjevih delih zato ne govorimo o slikah kot objektih, ampak gre za slike, ki jih lahko razumemo kot ekran. Slednje še dodatno potrjuje paleta barv, ki jih umetnik uporablja. Gre za nasičene barve v izboru komplementarnih odtenkov (npr. zelena, rdeča), ki ob pravi osvetlitvi »neonsko« zažarijo …

Zato lahko upravičeno rečemo, da je Weinbergerjevo slikarstvo vizualno. Slikar Weinberger ne začne z risanjem pred belo površino slikarskega nosilca, ampak ima že zastavljene množice podob, ki jih kopiči tekom ustvarjalnega procesa. Vizualni material, ki ga najde na spletu, v revijah in drugod, sestavlja v kolaže, ki predstavljajo različne simulakre podob današnje medijsko posredovane realnosti. Umetnik se tako ukvarja z našim skupnim imaginarijem podob, ki nam izgrajujejo današnjo stvarnost. Tako se zavemo, da referenčne podobe izvirajo iz polpreteklosti in sedanjosti, hkrati pa ugotavljamo, da pri tem ne gre za distopično odslikano prihodnost. Tako bistvo Weinbergerjevih umetnin predstavlja abstrakcijo trenutnega dogajanja.

Slikar Uroš Weinberger

Slikar Uroš Weinberger je leta 2001 prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 2011 pa je postal nagrajenec bienalne razstave. Weinberger je znan doma in v tujini. Razstavljal je v Moderni galeriji v Ljubljani, v ZDA, Italiji in v Nemčiji. Razstava bo na ogled do 10. oktobra letos.

Fotografiral in napisal: Franci Koncilija