Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

TAJNICA UREDNICA SLOVENSKE MATICE DR. IGNACIJA JARC FRIDL JE POSTALA DRŽAVNA SEKRETARKA NA MINISTRSTVU ZA KULTURO

Sinoči, v ponedeljek,16. marca 2020 smo vsi člani Slovenske matice prejeli njeno sledeče obvestilo:

Spoštovani,

obveščam Vas, da sem zaradi kriznih razmer zelo na hitro nastopila delovno mesto državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, zato se, vsaj za nekaj časa, od vas kot tajnica-urednica Slovenske matice poslavljam. Na naši spletni strani je že objavljen razpis za novega tajnika-urednika oziroma tajnico-urednico. Za ta nenadni korak sem se odločila izključno zato, ker sem prav na Slovenski matici spoznala, koliko je treba še na državni ravni postoriti za naš jezik, ohranitev domače knjige in razcvet slovenske kulture. Časi res niso najbolj naklonjeni, a kljub temu upam, da mi bo uspelo uresničiti vsaj nekaj izmed številnih nalog. Odločitev ni bila lahka, saj me je druženje z vami duhovno bogatilo. Zahvaljujem se vam, ker sem bila vedno deležna vaše odkrite, srčne podpore. Zavedam se, da smo le z vami in z vašo pomočjo v preteklih dveh letih prenovili delovanje in vlogo Slovenske matice. Zato ostanite naše zveste članice, bralke in obiskovalke, naši zvesti člani, bralci in obiskovalci naših prireditev.

Zdaj, ko smo soočeni z virusom, ki ogroža naša življenja, morda še toliko bolj spoznavamo, kako pomembna je lepota vsakega trenutka. Naj jih bo čim več v toplem objemu vaše družine, v svetlem siju radosti in z navdihujočimi knjigami v roki.

 

Z globoko hvaležnostjo, spoštovanjem in željo, da ostanete zdravi,

 

Ignacija J. Fridl

 

Pripis:

Dr. Ignacija J. Fridl je imela izredno spoštljiv odnos do KDSŠ in z njo smo dve leti odlično sodelovali, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Pogrešali jo bomo, sočasno pa se veselimo njene nove službe, kjer bo lahko naredila še veliko več za ohranitev pristne materinščine.

Iskreno čestitamo!

 

Franci Koncilija, namestnik predsednika

 

FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO

V sredo, 11. marca 2020, dopoldne je bila novinarska konferenca v starodavnem frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Konferenco je sklical Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj. Na konferenci so predstavili projekt bronastega kipa »Frančiškan z rastočo knjigo«, ki ga bodo v spomin na 550-letnico (2019) prihoda frančiškanov v Novo mesto postavili pred samostanom na Frančiškanskem trgu. Predstavitev projekta so pripravili: prof. dr. Miha Japelj, dr. Janez Gabrijelčič, gvardijan p. Tomaž Hočevar in Franci Koncilija.

UVOD

S simpozijem ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, ki smo ga slovesno obeležili 6. novembra 2019, smo opozorili na pomen in vlogo frančiškanov v našem prostoru ter na izjemen pomen kulturne dediščine frančiškanskega samostana s celotnim stavbnim in vsebinskim fondom. Zgodovina novomeških frančiškanov je tudi zgodovina Novega mesta, saj samostan hrani bogat arhiv kronike Novega mesta in okolice. Frančiškani so živeli z ljudmi in so pomembni zaradi pastoralne dejavnosti, vzgoje, izobraževanja, kulture ter razvoja mesta. Novomeški frančiškani so postali most med revnimi in bogatimi, med preprostimi in izobraženimi meščani, njihova pripadnost Novemu mestu pa se je kazala tudi v ohranjanju in negovanju slovenskega jezika, kar se je še najbolj izkazalo, ko so patri poučevali na novomeški gimnaziji, prvi v avstro-ogrski monarhiji. Skrbeli so tudi za ohranjanje kulture v najširšem pomenu besede.

POMEN KIPA FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO

Zaradi prepoznavne vloge frančiškanov v Novem mestu in širše ter bogastva arhitekture na Frančiškanskem trgu 1 želi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta na razsežnost pomena frančiškanov opozoriti s postavitvijo kipa Frančiškan z Rastočo knjigo. Rastoča knjiga je projekt, s katerim imamo Slovenci priložnost izraziti svojo hvaležnost za življenje s knjigo od samih začetkov pismenosti pa do danes. V živem stiku s knjigo se je stoletja krepila zavest o sožitju slovenske besede v množici govoric, ki nas obdajajo. Iz slovenske besede so izrasle naša kultura, umetnost in znanost. Vse to je odprlo možnost, da kot posamezniki in narod v duhu sporočila mednarodnega projekta Rastoče knjige, katerega duhovni oče je Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, stopamo po poti nenehne rasti – od dobrega k boljšemu, od boljšega k odličnemu.

Ob tem želimo seznaniti širšo javnost, da je strošek izdelave in postavitve kipa okoli 30.000 €, zato Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta prijazno vabi vse meščane Novega mesta, podjetja, organizacije in tiste, ki so z Novim mestom kakorkoli povezani, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da omenjeni projekt pomagajo uresničiti z denarnimi prispevki. V Odboru smo prepričani, da bomo postavitev kipa lahko dosegli samo z medsebojnim zaupanjem in s sodelovanjem, zato bomo hvaležni za vsakršen denarni prispevek. Denar lahko nakažete na račun: NLB Novo mesto, LJBASI12X, SI56 0284 3026 3006 950

KRATKA PREDSTAVITEV PROJEKTA

V Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto smo že jeseni leta 2018 sprejeli sklep, da bomo v sklopu častitljivega jubileja, ob 550-letnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, postavili in odkrili kip Frančiškana z rastočo knjigo, postavljen v okviru mednarodnega projekta Rastoča knjiga, katerega duhovni oče je dr. Janez Gabrijelčič, za kar je prejel tudi priznanje predsednika RS Boruta Pahorja. V ta namen smo ustanovili delovno skupino, ki jo je vodil predsednik Odbora prof. dr. Miha Japelj in v katero smo povabili arhitekta Marjana Lapajneta, akad. kiparja mag. Jerneja Malija iz Ljubljane in podjetje AS Invest inženiring – gradbeno svetovanje iz Smolenje vasi. Delovna srečanja so bila v samostanu, kar nam je omogočil gvardijan p. Tomaž Hočevar.

Glavna in povezovalna značilnost prostorske ureditve Frančiškanskega trga je simetrija! To arhitekturno predpostavko je arhitekt Marjan Lapajne pri zasnovi celostne prostorske ureditve Frančiškanskega trga, elaboriral na dveh ravneh: v primarnem in sekundarnem smislu, kar mu je odlično uspelo. Primarno prostorsko ureditev predstavlja zelenica neposredno vzdolž frančiškanske cerkve in samostana s kipom Frančiškana z rastočo knjigo in ostalo pripadajočo infrastrukturo, sekundarna prostorska ureditev pa se nanaša na preostali del Frančiškanskega trga. Trenutno stanje v tem segmentu projekta je, da smo na osnovi izdelanega projektnega elaborata že pridobili z zakonom predpisano pozitivno soglasje za postavitev kipa in ureditev predmetnega prostora s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, akad. kipar mag. Jernej Mali pa ima s strani delovne skupine potrjeno idejno zasnovo za izdelavo kipa Frančiškana z rastočo knjigo.

KAJ JE SPOROČILO FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO?

Kipar Jernej Mali je zapisal: »Pri oblikovanju kipa sem izhajal iz temeljne frančiškanske duhovnosti, ki jo pooseblja preprostost. Kip predstavlja frančiškanskega meniha s polnim naročjem knjig, ki po peščeni poti prihaja naproti obiskovalcem. Naročje knjig predstavlja rastočnost, znanje, človečnost, ljubezen do bližnjega in do narave, ki je bilo pred več kot pol tisočletja prineseno v Novo mesto … Pri upodobitvi frančiškanove glave kipar ni hotel upodobiti določenega patra, ampak samo impresijo, da gre za človeka, ki nosi knjige. To je bradat, dobrovoljen menih srednjih let s povsem adekvatno frančiškansko kuto. Frančiškanov obraz je kljub naporu, ko nosi knjige, nasmejan, prijeten, vabljiv … Sporočilo Frančiškana z rastočo knjigo je relacija kip – gledalec, ki s pomočjo knjig, ki jih prinaša iz samostanske knjižnice, tvori povezavo med ljudmi, ki so odprti za sodobnost in duhovno rast.«

PREDAVATELJI SO NA KONFERENCI POVEDALI

Uvodoma je docentka dr. Lea-Marija Colarič-Jakše pozdravila vse prisotne, predstavila predavatelje in predala besedo predsedniku Odbora, prof. dr. Mihi Japlju. Japelj je poudaril zgodovinski in duhovni pomen prihoda frančiškanov v Novo mesto, njihovo vlogo pri ustanavljanju in vodenju novomeške gimnazije, prve v habsburški monarhiji, ter predstavil vsebinski program dela Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki poleg drugih aktivnosti vsako leto organizira tudi Akademijo. Program letošnje Akademije 2020, ki bo 20. maja, pa je: Digitalizirajmo gradiva kulturne dediščine Novega mesta. Na koncu je še dodal, da je postavitev kipa zahvala Novega mesta frančiškanom za vse, kar so dobrega storili ljudem v teh 550 letih.

Pogovor je nadaljeval duhovni oče projekta Rastoče knjige, dr. Janez Gabrijelčič. Najprej je razložil nastanek in razvoj mednarodnega projekta Rastoča knjiga, ki deluje že od začetka novega tisočletja, to je od 1. januarja 2001. Prva predstavitev projekta je bila malo kasneje prav v frančiškanski knjižnici. Novomeški frančiškani torej sodelujejo v projektu domala od začetka, zato je prav, da bo Frančiškan z rastočo knjigo stal pred frančiškansko cerkvijo. V nadaljevanju je Franci Koncilija na kratko predstavil dinamiko operacionalizacije postavitve kipa z arhitekturno-prostorsko ureditvijo Frančiškanskega trga, vključno s postopki, potrebnimi za pridobitev ustreznega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, ki je že pridobljeno. Za vse to ima veliko zaslug znani novomeški arhitekt Marjan Lapajne. Predstavil je tudi mag. akad. kiparja Jerneja Malija iz Ljubljane in njegove ustvarjalne poglede na izdelavo bronaste skulpture, Frančiškana z rastočo knjigo. Na koncu pa je spregovoril še gvardijan p. Tomaž Hočevar, ki se je zahvalil Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto za pobudo za postavitev kipa, za vztrajnost pri uresničitvi zamisli in za zgledno sodelovanje sodelujočih na vseh ravneh.

Pripravil: Franci Koncilija

 

Naj vam bodo v branje Bližanja

V letošnjem letu so knjižne police bogatejše za še eno zbirko Manje Žugman. Profesorica slovenščine in pesnica je namreč pri založbi Primus izdala svojo drugo zbirko haikujev, natančneje senryujev, ki jo je poimenovala Bližanja. Uvodno besedo zanjo je napisala Anja Grmovšek, spremno besedo je priskrbel Jože Štucin, naslovnico pa akademska slikarka Dunja Kofler.

Zajetna zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen, ki raste in odrašča ter živi v vseh svojih odtenkih. Na določenih mestih je ta ljubezen naivna in razigrana, spet v drugih vrsticah je grenka in žalostna, na trenutke se zamaje v temnejših tonih, a se naposled (do)konča v svetlobi. Čeprav se je lirski subjektki kdaj dogodila »grenkoba žalitev«, se senryuji iztečejo v svetli, optimistični in vedri tonaliteti, s čimer soglaša tudi pisateljica uvodnih besed, ki presoja, da je tokrat pred bralcem »zbirka, ki prinaša veter, ki ga potrebujemo, da lahko razpremo krila«.

Med senryujskimi vrsticami pa presenečajo tudi čuteče, elegantno izrisane ilustracije, ki tematiko zbirke dodatno obogatijo, bralca in ljubitelja likovne umetnosti pa ob spoznavnih in etičnih razsežnostih zbirke popeljejo še k estetskemu užitku.

Jože Štucin, pisec spremne besede, je svoj zapis k zbirki naslovil »Na pot k drugemu«. Pojasnjuje, da se je haiku nekako preoblikoval v moderni haiku ali, kot mu pravi, »kratkico«, ki se ne nanaša le na naravo in letne čase, ampak se »oplaja z univerzalnostjo in širino«. O avtoričinih senryujih zapiše, da »gre za iskren in unikaten zven. Ljubezen tu ne razmejuje telesnosti in duhovnosti, formalno se ne ustavlja na dualizmu telo-duh, temveč izraža čista stanja, čustva, ki so hkrati duh in telo.« To polje je pisano in pozna le en sam letni čas – čas ljubezni. In Manja Žugman s svojo bogato zbirko stopa na »odrešilno« pot k drugemu, zato je želeti, da bi se sleherni bralec oziroma ljubitelj sanryujev ujel v Bližanja.

Fotografije in sanryuji: Manja Žugman

Pripravil: Franci Koncilija

 

skrivaj rastejo

na planjavah rože v maju

samo za naju

 

na poti k tebi

razumem odrevenelost

včerajšnjega dne

 

na starem mestu

bom (po)iskala srečo

približevanja

   

 

V KRKI SO Z BALETNIM KONCERTOM OBELEŽILI SLOVENSKO BALETNO USTVARJANJE

UVOD

V novomeški tovarni zdravil Krka, najuspešnejši v MO Novo mesto in tudi v Sloveniji, so že od ustanovitve zavezani kulturi v najširšem pomenu te besede. Zato ni naključje, da so v sredo, 4. marca 2020, v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v počastitev 100. obletnice slovenskega baleta uprizorili baletni koncert z naslovom Pas de deux, korak v dvoje. Z baletnim koncertom so baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana prikazali odlomke najbolj znanih klasičnih baletov, pa tudi sodobnejše koreografije. Ob tej priložnosti so v Ločni, poleg upravne stavbe Krke, kjer sta desetletja dolgo živela novomeška baletna virtuoza Pia in Pino Mlakar, postavili razstavne panoje v spomin na njuno bogato umetniško pot. Panoje so postavili v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije. Tako so tudi v Krki izkazali pozornost plesni umetnosti in njenim ustvarjalcem, ki s svojim umetniškim ustvarjanjem bogatijo slovensko družbo.

     

BOGAT KULTURNI PROGRAM

Program baletne predstave je sestavil Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, v sodelovanju z umetniškim vodjem Baleta SNG Opera in balet Ljubljana Petrom Đorčevskim. Ljubitelji baleta so si v kratkih video zapisih lahko ogledali tudi delček opusa in mednarodnega ustvarjanja nestorjev slovenskega baleta Pie in Pina Mlakar, edinstvenega plesnega, koreografskega in življenjskega para, ki je slovenskemu baletu s 50 baleti, od tega 12 celovečernimi, vtisnil pomemben pečat. Krajše odlomke znanih klasičnih baletov so prikazali priznani baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana. Nastopili so s suito Lok (Marin Ino in Filippo Jorio) in plesnimi odlomki iz baletnih stvaritev Giselle (Maria Pavlyukova in Filip Viljušić), Žar (Petar Đorčevski in Emilli Tassinari), Trnuljčica (Ana Klašnja in Kenta Yamamoto), Largo (Urša Vidmar in Filip Viljušić) in Labodje jezero (Nina Noč in Petar Đorčevski).

  

RAZSTAVNI PANOJI V SPOMIN PIE IN PINA MLAKARJA

V spomin na bogato umetniško pot zakoncev Mlakar smo v Krki v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v bližini njunega doma postavili štiri razstavne panoje, na katerih smo s fotografijo in besedo predstavili njuno umetniško ustvarjanje in življenje. Avtorica razstave Danica Dolinar, diplomirana muzikologinja, strokovnjakinja za baletno umetnost in članica Društva baletnih umetnikov Slovenije, ter arhitektka in oblikovalka razstav Mojca Turk, ki je eksponate oblikovala, sta imenitno ujeli duh življenja in plesa znamenitih slovenskih in novomeških umetnikov.

   

Simona Gorjup, Služba za odnose z javnostmi, Krka d.d. Novo mesto

RAZMISLEK OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNEGA JEZIKA

V petek, 21. februarja 2020, smo se spominjali mednarodnega dneva maternega jezika. Njegov namen je spodbujati spoštovanje lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjati večjezičnost ter jezikovno in kulturno raznolikost. Poslanico o pomenu ohranjanja materinščine je za Slovensko matico napisal njen nekdanji predsednik, akademik prof. dr. Milček Komelj, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija v Novem mestu.

JEZIK MATERIN

     

Materni jezik določa način izražanja našega dojemanja sveta, z vanj zajeto mislijo nam omogoča izraziti stik s samim sabo in sočlovekom in je najbolj avtentičen, primaren in intimen izraz našega bitja. Materni jezik za nas zajema vse, kar je, in izraža vse, kar je mogoče domisliti in, v okvirih umetnosti, tudi vse, kar je mogoče začutiti. Prav jezik, ki smo ga ohranjali skozi tisočletja, nas najbolj temeljno povezuje v narodno skupnost, in le na temelju neomajne zavzetosti zanj smo Slovenci lahko vzpostavili lastno državo. Zato je vsak naš človek z njim usodno sprijet in zato smo ga dolžni ohranjati, negovati in zagotavljati pogoje za njegovo nadaljnjo rast.

Šele na njegovi osnovi se lahko učimo sporazumevanja tudi v tujih jezikih, šele z močjo materinščine pa lahko poslovenimo tudi vse, kar je bilo izoblikovano v svetu, in s tem tudi svetovno izročilo spremenimo v del naše kulture, ki preprečuje sleherno omejenost. Materni jezik Slovencev ima srečo, da je danes eden od uradnih jezikov Evropske zveze. Vendar se tega pomena ne zavedamo dovolj, saj v duhu neprimerno dojete globalizacije podlegamo dominaciji le po številu govorcev večjega angleškega jezika, zaradi česar celo v javni medijski rabi njegov sistem vse bolj razpada, v mišljenju številnih se prilega tujemu pravopisu in zaradi prilagajanja elektronskim medijem številni že od otroštva izgubljajo izrazno sposobnost in se odtujujejo od dojemljivosti za njegovo bogastvo, kar povzroča veliko duhovno siromašenje.

   

Take težnje se vse bolj kažejo tudi v našem šolstvu od začetnih stopenj dalje, na univerzi, ki je nastala kot zagotovilo za razcvet slovenskega jezika in duha, pa se je treba zanj ponovno boriti, kar je nezaslišano. Številni bi ga zamenjali celo z angleščino, čemur se je treba z vsemi močmi upreti. Obuditi je treba zavest, da brez materinščine izgubimo sami sebe. Le materni jezik je sinonim za brezmejno kreativnost, s katero edino lahko približamo tudi kreativnost drugih kultur, katerih jezik je lahko prav tako zraščen s človekom, vendar je druge vrste, medtem ko je materni jezik naša najtesnejša medsebojna vez, ki sega v naše bistvo. Tega pa naj bi se zavedali nenehno, ne le na dan, posvečen maternemu jeziku.

Milček Komelj

 

 

MODERNA GALERIJA RAZSTAVLJA NAJDENE SLIKE ZORANA MUŠIČA (1909–2005) IZ TABORIŠČA DACHAU

V četrtek, 27. februarja 2020, zvečer so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Mušičevih slik. Razstavo so imenovali Obsojeni na upanje. V razstavni program so uvrstili tudi Mušičeve dahavske risbe. Najdba risb akademskega slikarja Zorana Mušiča iz koncentracijskega taborišča Dachau pred štirimi leti v Trstu je bila prava senzacija. Prvič so bile predstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je risbe tudi prevzel v hrambo, zdaj pa so na ogled tudi v Ljubljani.

     

KDO JE BIL AKAD. SLIKAR ZORAN MUŠIČ?

Anton Zoran Mušič, slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu, pri prof. Ljubu Babiću. Bil je član kluba Neodvisni. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla Nismo poslednji (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl. Mušič je gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev.

USTVARJALNI OPUS V TABORIŠČU DACHAU

   

Pretresljive slike je Mušič ustvaril med aprilom in junijem leta 1945, ko so Američani osvobodili Dachau. Kako so se ta dragocena Mušičeva dela znašla v tržaškem arhivu, ni jasno. Povojni jugoslovanski komunistični režim mu ni bil naklonjen, zato se je odselil v Benetke. Najpomembnejša retrospektivna razstava Mušičevih slik je bila leta 1995 v Grand Palaisu v Parizu. Razstavni projekt, ki ga je pripravil kustos Marko Jenko, spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali.

Razstava v Moderni galeriji je posvečena dečku Erichu Fischerju, čigar zgodbo je popisala češka Judinja Dina Babbitt, ki je preživela holokavst. 12-letnega Fischerja je opisala kot pogumnega otroka, ki je zavrnil možnost rešitve ter se raje odločil za smrt z očetom in materjo v plinski celici …

PROBLEMATIKA TABORIŠČNE UMETNOSTI

  

Kot piše umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko v znanstvenem članku z naslovom Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič, so bili umetniki v taboriščih pred internacijo likovno izobraženi in so že prej delovali kot umetniki, pa tudi kot samouki. Ustvarjali so na skrivaj, tudi za ceno življenja. »V vlogo kronistov taboriščnega življenja je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo. Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila popolnoma odvzeta,« še navaja.

Kustos Marko Jenko je na otvoritvi poudaril, da je bilo eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Tega se je dobro zavedal tudi Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Tako je Mušičevo oko postalo oko slikarja, ne fotoreporterja. Razstava bo odprta do 3. maja.

Viri: Wikipedija in Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

V LENDAVI JE BILO EKUMENSKO SREČANJE ŽENSK EVANGELIJSKE, BINKOŠTNE IN KATOLIŠKE VEROIZPOVEDI

UVOD

Prekmursko žensko društvo Evangeličanka je od 7. do 9. februarja 2020 v Lendavi pripravilo tridnevni seminar, na katerem se je zbralo 40 žensk iz vseh slovenskih evangeličanskih skupnosti, v ospredju srečanja pa je bil aktualen pogovor o TEORIJI SPOLA (Gender Theory). Srečanje je potekalo v ekumenskem duhu, saj so se evangeličankam pridružile tudi predstavnice binkoštnih in katoliških verskih skupnosti.

KAJ JE TEORIJA SPOLA?

Teorija spola ni znanstvena teorija in v osnovi zanika obstoj dveh naravnih spolov, to je moškega in ženskega. Zagovorniki teorije spola trdijo, da je heteroseksualnost »prisila« družbe, ki nam diktira, da morajo biti spolni odnosi samo med dvema različnima spoloma in posledično usmerjeni v novo rojstvo človeka. Teorija spola prvenstveno uči, da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se posameznik sam odloči, kakšnega spola bo. Tako je »resnični spol« le tisti, ki ga posameznik čuti v svoji glavi.

Teorijo je po letu 1950 začela razvijati francoska marksistična feministka Simone de Beauvoir. V letih 1990 jo je radikalizirala feministka Judith Butler (in njeni somišljeniki), ki še danes trdi, da je spolna identiteta le iluzija. Po njenem niti biološka telesa niso naravna danost, ampak jih je izoblikovala kultura, družba. Feministke so svoja prepričanja temeljile na družbenem ohranjanju podrejenega socialnega položaja žensk. Tako je OZN leta 1995 na Svetovni konferenci žensk v Pekingu sprejela nov izraz »gender« in s tem dala vedeti, da o spolu ne bomo več govorili kot o trdni naravni danosti (biološki spol), ampak zgolj kot o nestabilni in spremenljivi kategoriji, družbenem spolu (ang. gender), ki nima vnaprej danega bistva in smisla. Danes se spolna identiteta smatra le za globoko notranje občutje pripadnosti spolu, ki se ujema s prirojenim spolom ali pa tudi ne. Veliko vlogo pri tej revoluciji so imeli razni LGBT lobiji in vplivne nevladne organizacije pri glavnih evropskih institucijah (ILGA) in drugod.

SREČANJE JE POTEKALO V EKUMENSKEM DUHU

Predsednica društva Evangeličanke in evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip je povedala, da so se za tako pomembno temo odločili tudi na pobudo Svetovne luteranske zveze (SLZ), ki želi, da se problematiki enakosti med spoloma da večji poudarek. Zato ni bilo nič nenavadno, da so zbrane ženske v razpravah izhajale tudi iz življenjskih izkušenj, pogovori pa so temeljili na svetopisemskih odlomkih, dokumentu SLZ in Istanbulski konvenciji. K sodelovanju na seminarju so povabili tudi Katjo Vlaj Golež, svetovalko za vidik spola v Centru vojaških šol v Mariboru, ki je poudarila, da morajo ženske najprej dovolj ceniti same sebe.

Pri razpravi pa so udeleženke izhajale tudi iz Svetega pisma in tega, kar v njem piše o moškem in ženski. V prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) beremo: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril!« (1Mz 1,27). Bog ni ustvaril dveh Adamov ali samo dveh Ev, ampak Adama in Evo, različna po spolu, vendar povsem enakovredna pred Bogom. Med pridigo je duhovnica Simona Prosič Filip še povedala: »Ženske se morajo med seboj bolj spoštovati in najprej ceniti sebe, da jih bodo potem cenili tudi drugi. Nikakor se ne smejo pustiti podcenjevati, žaliti ali molčati, ko se jim godi krivica … Predvsem pa ne smejo dopustiti, da jim kdorkoli jemlje dostojanstvo ali jih celo ponižuje!«

Viri: Večer in Vestnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

OB SVETOVNEM DNEVU GLASNEGA BRANJA SO V KOČEVJU BRALI PREŠERNOVE PESMI

    

»V sredo, 5. 2. 2020, na svetovni dan glasnega branja, smo se ob 18. uri zbrali v čitalnici Knjižnice Kočevje, da se ob bližnjem slovenskem kulturnem prazniku z glasnim branjem Prešernovih pesmi poklonimo njegovemu spominu. Najimenitnejši gost dogodka je bil Satoshi Takeshita, predstavnik Yaskawe, tistega podjetja, katerega prisotnost vse bolj zaznamuje duh, prepoznavnost in prihodnost našega mesta. Gospod Takeshita nam je prebral Prešernovo pesem Kam v japonskem jeziku, župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič pa se nam je virtualno pridružil z branjem Prešernovih sonetov z Japonske, kjer je bil na službenem obisku. Vsi sodelujoči bralci smo bili globoko medsebojno povezani z vsebino in ritmom Prešernovih pesmi. Tako smo dokazali udeležencem, da so njegove pesmi še vedno aktualne, in se spomnili njihove genialnosti. Med pesmimi, ki so jih izbrali in tudi prebrali naši obiskovalci, pa smo slišali tudi slovensko himno v angleščini, ki nam jo je recitiral v Kočevju živeč Američan. Toniju Mrviču, pastorju evangelijske cerkve v Kočevju, ki je bil hkrati tudi pobudnik tega večera, in Občini Kočevje pa se najlepše zahvaljujemo za pobudo in organizacijo tega prijetnega in nadvse navdihujočega večera. Vsi prisotni so bili enotnega mnenja, da bi moral dogodek, posvečen poeziji dr. Franceta Prešerna, postati tradicionalen,« je na koncu povedala direktorica Knjižnice Kočevje Cirila Pekica.

   

Fotografija: Pia Marincelj

 

Avtorica prispevka: Cirila Pekica, direktorica Knjižnice Kočevje

 

 

JAVNI POZIV PRILJUBLJENE NOVOMEŠKE PISATELJICE IN ČLANICE KDSŠ IVANKE MESTNIK: »REKA KRKA KLIČE NA POMOČ! MOČ KAPITALA IN POHLEP PO DOBIČKU JO BOSTA UNIČILA!«

UVOD

Ko sem lansko leto začela pisati svojo zadnjo knjigo z naslovom KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA, sem se pravzaprav poslavljala od pisateljske poti, obuditi sem želela spomine na prehojeno pot, ki je tekla skoraj od izvira do izliva drage mi reke, ki jo poznam kot svoj dom. Čeprav obložena z leti in močno načetim zdravjem, nisem izgubila poguma, ko so me mnogi opozarjali, da bo to zame prehud projekt. Ves čas, zlasti ob pripravah na predstavitev knjige, sem namreč čutila podporo mnogih prijateljev in znancev, od katerih mi ni nihče odklonil pomoči.

    

VELIČASTNA PREDSTAVITEV KNJIGE

8. oktober 2019 si bomo vsi, ki smo doživeli predstavitev te knjige, za vedno zapomnili. Tistega večera je bila dvorana Janeza Trdine v KC Novo mesto nabito polna do zadnjega sedeža, kulturni program je potekal na visoki ravni, vzdušje v dvorani in kasneje v avli pa je bilo enkratno. Tudi kasnejši odzivi na prelepo oblikovano knjigo (Hvala, Tomaž!) in vsebino, zlasti na besede Andreja Hudoklina na hrbtni strani, so bili polni pohval, ustnih in pisnih.

   

ALI NATURA 2000 ŠE ŠČITI REKO KRKO?

»Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj,« je zapisal Andrej Hudoklin in te besede so se neizbrisno zapisale v moje srce. Prav vsakič, ko to preberem, zagledam grozljive spremembe na reki Krki pod mojo rojstno vasjo: »Utihnila so mlinska kolesa, perišče je opustelo, napajališče tudi, saj so se medtem izpraznili tudi hlevi, lehnjakov jez, ki je povezoval oba mlina, je zaradi človeške neukosti ali pa predrznosti vodna moč pretrgala, vrzel v slapu se je večala, širila, danes ga je le še bori ostanek …« Spomine na neokrnjeno zeleno lepotico sem k sreči ohranila v mladinski povesti V dedovi grapi, ki je izšla pri Dolenjski založbi leta 1995, odlomek iz knjige se je znašel celo v 1. srbski enciklopediji slovenske mladinske proze LJUBIČASTI KIŠOBRAN (prevedel Milan Stipanović).

   

Kar naprej prebiram Andrejeve stavke: »Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu.« In še: »Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej!« Naravovarstvenik Andrej Hudoklin je to napisal meseca maja leta 2019. In ko še ni minilo niti leto dni, zgrožena ugotavljam, da naši Krki kljub NATURI 2000, s katero je Evropska skupnost zaščitila celotno porečje Krke, v resnici grozi velika ekološka katastrofa:

REKA KRKA ŽE KRIČI NA POMOČ!

Pod mojo rojstno Drašča vasjo je neimenovani, vendar vsem znani investitor, ki ima denar, menda že pridobil potrebna soglasja za gradnjo male hidroelektrarne (MHE), kljub kršitvi ustrezne zakonodaje, na osnovi katere je ob reki Krki dovoljeno graditi samo v že obstoječih objektih (v mlinu, žagi in podobno), ni pa dovoljeno spreminjati toka v strugi in uničevati lehnjaka! Z denarjem je pač možno urediti vse! Še posebej pa je zaskrbljujoče, da podobne želje gojijo tudi v Marinči vasi, v Žužemberku in na Dvoru …, skratka, Krka nas že kliče na pomoč!

KAKO NAPREJ? UPRIMO SE!

Obžalujem, da do sedaj ni bilo zaznati organiziranega upora takšnemu uničevanju naše drage reke Krke, zelene žile do srca. Oglaša se lastnik mlina na desnem bregu Krke, ki se mu dela največja škoda. Mu bo kdo pomagal? Bojim se, da ne, kajti celo naš Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine se izgovarja, da za ta del porečja Krke niso pristojni. Odločna poteza je prepuščena ljubljanskim kolegom. Ustanoviti bo treba CIVILNO INICIATIVO! A bojim se, da ni pravih ljudi za to. Kje so ribiči, turistična društva, naravovarstveniki, pošteni državljani, ki jim usoda smaragdno zelene Krke veliko pomeni? Kakšno Krko bomo zapustili našim zanamcem? Kje so uslužbenci, ki so plačani za to, da izpolnjujejo zahteve EU, zapisane v NATURI 2000? Po vsem tem se šele sedaj zavedam, zakaj večina občin, po katerih ozemlju teče reka Krka, ni kupila niti ene moje knjige! Zato jih pač ne morem pozvati z besedami Alberta Brechta: »Knjiga je orožje, vzemite jo v roke!« Mislil je seveda na znanje, ki ga knjiga ponuja, kajti le z znanjem in vedenjem se lahko upremo današnjim denarnim mogotcem, ki se zdijo nepremagljivi, saj kar naprej poslušamo: »Oni imajo moč, kaj se bomo upirali. Nihče jih ne more premagati!«

ZAKLJUČEK

Andrej Hudoklin takole zaključi svoje razmišljanje: »Ivanka Mestnik je s knjigo Krka, zelena žila do srca odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot njen osebni spomin, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej žili, da nam seže do srca?«

Dragi prijatelji in znanci, ljudje, ki si prizadevate za ohranitev pristne kulturne dediščine, ljubitelji čiste in neokrnjene narave, še posebej pa reke Krke, naše in vaše zelene lepotice, Vam na koncu tega sporočila kličem: »ZGANITE SE, KRKA VAS KLIČE!«

Foto: Marko Klinc in s spleta

Ivanka Mestnik, pisateljica

 

Opomba:

Prepričan sem, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) podpira prizadevanja naše članice Ivanke Mestnik, hkrati pa vabi odgovorne institucije in lokalne skupnosti k aktivnemu reševanju zagatnih razmer za ohranitev čiste in neokrnjene reke Krke. Hvala!

V Novem mestu, 27. januarja 2020

Franci Koncilija, namestnik predsednika

PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE NAKOPIČENE SENCE

V torek, 21. januarja, je bila v Knjižnici Črnomelj predstavitev nove pesniške zbirke Lojzeta Podobnika, člana Kulturnega društva Severina Šalija iz Novega mesta. Avtor je do zdaj izdal pet samostojnih pesniških zbirk: Romov krik (2007), Iskanja (2009),Rajkove pesmi (2010),Kaos (2017) in Nakopičene sence (1019). Njegove pesmi so bile objavljene tudi v zborniku Vonj po Rdečem (2016). Zbirka Nakopičene sence je jubilejna, saj je izšla ob avtorjevi 70-letnici rojstva. Uredila jo je dr. Jožica Jožef Beg, z odličnimi grafikami pa obogatila akademska slikarka Jožica Medle iz Šentjerneja.

   

Predstavitev knjige je potekala v prijetnem vzdušju. Voditeljica kulturnega programa Tanja Podržaj, sicer zaposlena v Knjižnici Črnomelj, je zanimivo in sproščeno vodila predstavitev. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali avtorjevo razlago in recitacije, ki jih je izvajala Božena Petrov. Nastopajoče so vseskozi spodbujali s ploskanjem in si po končanem programu vzeli čas za klepet z avtorjem.

Fotografije in besedilo: Bojan Levaj