Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Semiška Rastoča knjiga je zrasla za še eno knjigo

V vitrini Rastoče knjige v Kulturnem centru v Semiču se je knjigi črnomaljskega zgodovinarja Janeza Weissa Semič in Semenič – plemiški rodbini Metliškega (od 14. do 18. stol.) letos pridružila zajetna knjiga Prvih 500. Knjigo, ki je izšla v Cambridgeu v Veliki Britaniji, s Semičem povezuje to, da je v njej omenjena umetnica Tinca Stegovec.

Akademsko slikarko, grafičarko, pedagoginjo in svetovljanko Tinco Stegovec imajo Semičani kar za svojo. Rodila se je namreč pred 90 leti na Planini pod Mirno goro, kjer je sicer živela le nekaj mesecev, a ima ves čas v svoji zavesti, da ji je zibelka stekla v Beli krajini in je z njo tudi duhovno povezana (denimo, med njenimi priljubljenimi pesniki je bil Oton Župančič). Potrditev tega je tudi donacija 56 grafik, ki jih je leta 2015 podarila Belokranjskemu muzeju.

O njenem delu in osebnosti ter o pomenu Rastoče knjige je na slovesnosti 16. novembra govoril akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik našega društva. Njegov govor je vsekakor vredno prebrati (preberi!).

Ob teh priložnosti so v zgornji avli semiškega Kulturnega centra odprli razstavo Stegovčinih 26 grafik iz njene donacije Belokranjskemu muzeju.

KNJIŽNA REDKOST RESTAVRIRANA

Knjigo jezikoslovca Franca Miklošiča, ki jo hrani novomeška Knjižnica Mirana Jarca, so digitalizirali in restavrirali. Tako je knjižna redkost trajno ohranjena in zavarovana pred propadanjem.

Pripravil: Milan Markelj

Za letošnji dan slovenskih splošnih knjižnic so v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu ob drugih dogodkih in prireditvah pripravili tudi predstavitev restavrirane knjižne redkosti, s katero se ponaša njihov oddelek posebnih zbirk. Gre za Kratkij slovar’ šesti slavjanskih jazykov iz leta 1885, katerega glavni redaktor je bil Franc Miklošič. Knjigo sta novomeški knjižnici leta 2001 darovali Bosilka Zupančič in Bogdana Cibic iz Novega mesta, hčerki prof. Milana Jovanoviča, ki je knjigo najverjetneje dobil v času svojega študija v Gradcu.

Ker je bila knjiga precej poškodovana, še posebej v hrbtišču, so jo v letošnjem letu najprej digitalizirali, nato pa so jo predali v roke strokovnjakov Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, ki so poskrbeli za njeno obnovo. Slovar je zdaj javnosti zlahka dostopen v digitalni obliki, izvirnik pa je strokovno obnovljen in varno shranjen še za mnogo let, saj ob digitalni kopiji ni potrebe po jemanju te knjižne redkost v roke.

V uvodnem delu predstavitve je dr. Alenka Šivic Dular, zaslužna profesorica slavistike, spregovorila o delu slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča in njegovih naslednikov, predvsem o Novomeščanih, Rajku Nahtigalu in Ivanu Koštialu ob 140. obletnici njunega rojstva, pri tem pa posebej opozorila na bogato Koštialovo člankarsko dediščino. Koštial je namreč v različnih revijah objavil okrog 140 strokovnih člankov, ki čakajo na bibliotekarsko obdelavo in na digitalizacijo. Oboje je pravzaprav kulturni dolg novomeške knjižnice oziroma kar novomeške občine.

Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, vodja Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, je v nadaljevanju večera najprej spregovorila o knjigi kot predmetu, o zgodovini in vrstah knjig, o knjigah v arhivih, o definiciji knjige in o mehkih in trdih vezavah, nato pa predstavila restavratorski poseg na knjigi. Glavnino dela so zahtevali poškodovano hrbtišče in listi, natrgani na mestu vezave; vse to je bilo opravljeno ročno, pri čemer so za vsak list knjige porabili eno do dve uri dela. Pri restavriranju so se odločili, da ohranijo izvorno mehko vezavo, v kakršni so v času natisa tega slovarja tiskarji pošiljali knjige naročnikom, ti pa so jih dajali prevezati v trajnejšo in imenitnejšo trdo vezavo. Restavratorji so tudi izdelali zaščitno škatlo, v kateri je zdaj slovar shranjen.

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

PRIZNANJE DOLENJSKIM AVTORJEM

Trije dolenjski avtorji med nominiranci za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016

Pripravila: Marinka M. Miklič

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in revija Mentor razpišeta vsako leto natečaj za najboljšo samozaložniško knjigo. Na natečaj se lahko prijavijo avtorji oziroma samozaložniki, ki so izvirne knjige izdali sami z lastnim financiranjem ali pa so s pomočjo podpornikov krili stroške tiska.

Na razpis, ki je bil odprt od januarja do aprila letošnjega leta, je prispelo 45 knjig 35 avtorjev, največ proznih knjig in pesniških zbirk in pet knjig za otroke. Komisija, ki sta jo sestavljala Goran Gluvić, pisatelj in dramaturg, ter Barbara Rigler, svetovalka za literarno dejavnost, je v obrazložitvi zapisala, da je bil letos izbor precej težji, saj je bila bera prijavljenih knjig na izredno visoki ravni s kvalitetno vsebino in premišljeno oblikovanostjo.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 je komisija nominirala tri pesniške zbirke in pet proznih del, med njimi kar tri knjige dolenjskih avtorjev, in sicer: Podobice krhanja Milana Marklja, Fatamorgazičnosti Jožeta Simčiča in Bili so hudi, a tudi lepi časi Maksa Starca. Vse tri knjige je uredil, oblikoval in pripravil za tisk naš član Milan Markelj.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 med proznimi besedili za odrasle in otroke je komisija izbrala knjigo Damjana Jensterleta Porcelanasti človek, med pesniškimi zbirkami pa Dušana Marolta Doživetja naseljenosti.

REFORMIRATI MORAMO NAŠA SRCA !

Na 4. Šalijevem večeru v torek, 24. oktobra, v Knjižnici Mirana Jarca je dr. Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu, predaval na temo Luther ali Trubar? Predavanju, ki je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije, je prisluhnilo okoli 50 ljudi. Udeleženci, ki so to hoteli, so brezplačno prejeli v dar lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije Novi Testament iz leta 1584.

Pripravil: Franci Koncilija, foto: Marko Klinc

Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmer tedanje dobe kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na Slovenskem, Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja, Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.

MARTIN LUTHER

Martin Luther

»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze samo dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti. Tako je sama ustvarila protestantsko Cerkev kot dokaz svojega neuspeha. Namesto da bi se Rim s papežem Leonom X. odzval na prodajanje odpustkov s kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve,« je uvodoma dodal pastor Brkič.

Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih blasfemičnih in protislovnih izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu 16. stoletja. Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti. Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal: »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.« Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval.

PRIMOŽ TRUBAR

Primož Trubar

Gotovo so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. To je dejstvo. Vendar pa je Primož Trubar prvi Slovenec v tedanji Evropi, ki je naredil prvi korak k slovenski narodni samobitnosti in nas poimenoval »moji lubi Slovenci«. Tako smo Slovenci leta 1550 dobili prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik, Jurij Dalmatin pa je leta 1584 prevedel in izdal celotno Sveto pismo (Dalmatinova Biblija) v eni knjigi. Zato ni nobenega dvoma, da so slovenski protestanti zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. Tako ni čudno, kot je dejal pastor Brkič, da je zanj Trubar pomembnejši od Luthra.

V nasprotju z Luthrom Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj biblijskega zavoda v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.

Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti. Spodbujal je Hrvate, da naj pišejo v glagolici, Srbi pa v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebej s kalvinizmom.
Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor.
Predlagani pogovor, če ga Bravšič ne bi odklonil, bi bil prvo slovensko ekumensko srečanje. Trubar je dal ekumenski zgled že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal. Prav tako je slovenski narod očistil praznoverja, procesij, namišljenih čudežev in poganskih šeg.

Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič očrtal trenutno stanje protestantov v svetu in Sloveniji in citiral danskega protestantskega teologa in filozofa Sorena Kierkegaarda, ki je izjavil, da je največji sovražnik krščanstva krščanstvo. Pastor je dejal, da so protestanti v Sloveniji manjšina, ampak so prepoznavni in družbeno angažirani. Dejal je, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa. Gandi je ošvrknil kristjane, ko je rekel: »Vaš Kristus mi je všeč, vi pa ne, ker tako ne živite.« Pastor je, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja v Derendingenu v Nemčiji in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to pomembno dejanje za Slovence in našo narodno identiteto kot osnovo slovenske državotvornosti, ne glede na vero in politično prepričanje. Brkič se boji politikantstva, populizma in demagogije, trdno pa je prepričan, da brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?

 

Večer snovanjcev na Loki

Literarna sekcija Snovanja Društva upokojencev Novo mesto pripravila literarni večer v gostišču Loka.

Pripravil: Milan Markelj

Snovanjci so letos praznovali 15-letnico svojega delovanja. Vse od ustanovitve sekcije – pobudnici sta bili Rezka Povše in Tereza Balaževič, sedanja predsednica – je v njej delovalo 27 dolenjskih literatov upokojencev, ta čas pa jih je aktivnih štirinajst. Med njimi so tudi člani Kulturnega društva Severina Šalija. Redno se shajajo dvakrat mesečno, nastopajo na številnih kulturnih prireditvah, objavljajo v revijah in časopisju ter sodelujejo na literarnih srečanjih in tekmovanjih, s katerih se pogosto vračajo s priznanji in nagradami. Uspešni so tudi pri izdajanju svojih knjig. V času delovanja sekcije so izdali 26 knjig, ob tem pa so izdali še 10 zbornikov, skupna naklada vseh knjig je 16.000. Snovanjci torej opazno soustvarjajo novomeški kulturni prostor.

Na literarnem večeru v gostišču Loka po obisku sodeč tega sicer ni bilo mogoče čutiti, saj je nastopajočim prisluhnilo bolj malo ljubiteljev literature, je pa večer vseeno izzvenel v predanosti literarnemu snovanju, ki ga je izkazal vsak od dvanajsterice nastopajočih: Tereza Balažević, Jože Bračika, Stane Cerar, Marjan Hren, Ivan Hrovatič, Nace Mervar, Anica Mušič, Marinka Miklič, Rezka Povše, Frane Umek, Anica Vidmar in Maks Starc.

Z glasbo so večer popestrili učenci Glasbene šole Marjana Kozine Maša Breščak, Klara Zver in Ana Blažič v triu violončel in Ema Srebrnjak ob klavirski spremljavi Damjana Brcarja.

Neznana Gutenbergova Biblija

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)

Slovenski književniki v komunističnih zaporih

V Slovenskem centru PEN v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so predstavili knjigo slavista prof. Andrijana Laha o slovenskih književnikih v komunističnih zaporih.

Pripravil : Franci Koncilija

Knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih je vzbudila precej pozornosti, saj gre za delo, ki bi ga morale pripraviti ustrezne državne institucije, hkrati pa je odličen nastavek za morebitno nadaljevanje raziskovanja tega področja literatov iz obdobja 1945–1991. Prof. Andrijan Lah, ki je kot profesor deloval v Celju in na gimnaziji za Bežigradom je raziskovalec razvoja književnosti, pisec strokovnih, poljudnoznanstvenih, enciklopedijskih ter leksikografskih člankov, knjig in učbenikov.

V knjigi je predstavil 64 slovenskih književnikov, časnikarjev, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji po drugi svetovni vojni; za nekatere sploh ni jasno, zakaj so bili zaprti. Avtor navaja biografske podatke, razloge za odvzem svobode in njihovo zaporno kazen ter spominske in literarne odzive književnikov in književnic na njihove lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Zakaj je partija zapirala slovenske književnike?Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. Ker se je omenjena propaganda širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili svobodomiselni kulturni besedni ustvarjalci. Dejstvo je, da je bila vsaka svobodno izražena beseda v tisku potencialna nevarnost za režim, zato so bili takrat za krajši ali daljši čas zaprti številni kulturni ustvarjalci vseh generacij.

(Vir : Časnik.si, Ljubljana)

Nasmeh duše – poklon zdravju

Dr. Cveto Gradišar predstavil svojo najnovejšo knjigo Nasmeh duše – poklon zdravju

Pripravil: Franci Koncilija

Že leta 1992 je mednarodna skupnost 10. oktober razglasila za svetovni  dan  duševnega zdravja. Tako je na sam jubilejni dan, torej v torek zvečer, 10. oktobra 2017, v Trdinovi čitalnici v Knjižnici Mirana Jarca spec. psih. Cveto Gradišar dr. med. predstavil okoli tridesetim zbranim udeležencem, pretežno ženskam, svojo novo, že četrto knjigo, ki jo je naslovil Nasmeh duše – poklon zdravju. 

Knjiga je večplastna in govori o štirih področjih osebne in življenjske problematike, oplemenitena pa je tudi z avtorjevimi aforizmi. V prvem delu knjige avtor iskreno spregovori o sebi, svojem otroštvu, družini in odraščanju, šele nato se posveti pacientom, njihovi obravnavi in psihiatrični stroki. Načrtovano je bilo, da bo o knjigi potekal pogovor z urednico in lektorico knjige Marjanco Kočevar, ki pa se zaradi nujne zadržanosti, dogodka ni mogla udeležiti.

Dr. Cveto Gradišar. (Foto: F. Koncilija)

Dr. Cveto Gradišar, mojster aforizmov, je na začetku najprej na njemu originalen način predstavil sebe, svojo mladost in notranjo rast svojega bogatega življenja, katerega sta mu obogatila prijatelja psihiatra dr. Viljem Ščuka in dr. Jože Felc, ki je bil najprej zdravnik duše in ne običajen psihiater. Poleg tega ga je zanimala še filozofija, zlasti etika in estetika, ter sociologija. Dr. Gradišar je bil vedno najraje med ljudmi in pacienti, med katerimi je uspešno bližal nepremostljive razdalje, hkrati pa pridno beležil pogovore in  doživetja s temi ljudmi … Zato ni čudno, da je še vedno sporočilen njegov življenjski moto:«Biti človeško muzikalen na strune srca!«

O knjigi Nasmeh duše – poklon zdravju je pesnik David Šušel zapisal: »Avtor predstavi v težišču knjige svoje bogate izkušnje in iskrene zgodbe o ljudeh in prav v tem je Gradišar najmočnejši. V knjigi se me je bolj dotaknil po človeški plati kot le v strokovnem zapisu. Njegov adut je seveda svojski način pripovedovanja, posebna začimba in njegov osebni podpis pa so avtorski aforizmi in modrosti življenja.«

Zanimiv dogodek je bil pripravljen v sodelovanju z novomeško enoto Društva Ozara Slovenija – nacionalnim združenjem za kakovost življenja.

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)