Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

Nasmeh duše – poklon zdravju

Dr. Cveto Gradišar predstavil svojo najnovejšo knjigo Nasmeh duše – poklon zdravju

Pripravil: Franci Koncilija

Že leta 1992 je mednarodna skupnost 10. oktober razglasila za svetovni  dan  duševnega zdravja. Tako je na sam jubilejni dan, torej v torek zvečer, 10. oktobra 2017, v Trdinovi čitalnici v Knjižnici Mirana Jarca spec. psih. Cveto Gradišar dr. med. predstavil okoli tridesetim zbranim udeležencem, pretežno ženskam, svojo novo, že četrto knjigo, ki jo je naslovil Nasmeh duše – poklon zdravju. 

Knjiga je večplastna in govori o štirih področjih osebne in življenjske problematike, oplemenitena pa je tudi z avtorjevimi aforizmi. V prvem delu knjige avtor iskreno spregovori o sebi, svojem otroštvu, družini in odraščanju, šele nato se posveti pacientom, njihovi obravnavi in psihiatrični stroki. Načrtovano je bilo, da bo o knjigi potekal pogovor z urednico in lektorico knjige Marjanco Kočevar, ki pa se zaradi nujne zadržanosti, dogodka ni mogla udeležiti.

Dr. Cveto Gradišar. (Foto: F. Koncilija)

Dr. Cveto Gradišar, mojster aforizmov, je na začetku najprej na njemu originalen način predstavil sebe, svojo mladost in notranjo rast svojega bogatega življenja, katerega sta mu obogatila prijatelja psihiatra dr. Viljem Ščuka in dr. Jože Felc, ki je bil najprej zdravnik duše in ne običajen psihiater. Poleg tega ga je zanimala še filozofija, zlasti etika in estetika, ter sociologija. Dr. Gradišar je bil vedno najraje med ljudmi in pacienti, med katerimi je uspešno bližal nepremostljive razdalje, hkrati pa pridno beležil pogovore in  doživetja s temi ljudmi … Zato ni čudno, da je še vedno sporočilen njegov življenjski moto:«Biti človeško muzikalen na strune srca!«

O knjigi Nasmeh duše – poklon zdravju je pesnik David Šušel zapisal: »Avtor predstavi v težišču knjige svoje bogate izkušnje in iskrene zgodbe o ljudeh in prav v tem je Gradišar najmočnejši. V knjigi se me je bolj dotaknil po človeški plati kot le v strokovnem zapisu. Njegov adut je seveda svojski način pripovedovanja, posebna začimba in njegov osebni podpis pa so avtorski aforizmi in modrosti življenja.«

Zanimiv dogodek je bil pripravljen v sodelovanju z novomeško enoto Društva Ozara Slovenija – nacionalnim združenjem za kakovost življenja.

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)

SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Preberi več SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

NAD BESEDAMI JE NEBO

3. Šalijev večer je potekal v znamenju poezije Smiljana Trobiša

Pripravil: Milan Markelj, fotografije: Marko Klinc

Kulturno društvo Severina Šalija je v četrtek, 14. septembra, zvečer pripravilo v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto že 3. Šalijev večer, na katerem so predstavili novo knjigo “Nad besedami je nebo” člana društva in novomeškega pesnika Smiljana Trobiša. Pogovor s pesnikom je po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika društva Francija Koncilije vodil urednik in avtor spremne besede Marjan Pungartnik, Trobiševe pesmi je bral Tomaž Koncilija, za glasbeno doživetje je poskrbela sopranistka Urška Kastelic ob klavirski spremljavi Aleksandre  Naumovski, program pa je povezovala Irena Potočar Papež.

Preberi več NAD BESEDAMI JE NEBO

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Oskrunjen umetnikov grob

V Kulturnem društvu Severina Šalija smo ob kraji nagrobnega kipa Božidarja Jakca zgroženi nad vandalizmom ljudi, ki jih v primitivni gonji za denarjem ne ustavi niti posvečenost mrtvih

Pripravil: Franci Koncilija

Mineva že mesec dni, odkar so delavci Komunale ugotovili, da je na novomeškem pokopališču v Ločni nekdo ukradel doprsni bronasti kip Božidarja Jakca (1899–1989), znamenitega Novomeščana, slikarja, akademika, profesorja, prvega rektorja Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in dobitnika Trdinove nagrade občine Novo mesto (leta 1956). Policija do sedaj še ni odkrila zlikovcev, ki so vrhunsko organizirani in še posebej usposobljeni  za krajo bakra in brona.

Kipar Stojan Batič portretira grafika in slikarja Božidarja Jakca.
Odlitek Batičevega kipa v Jakčevem domu v Novem mestu. (Foto: F. Koncilija)

Jakčev bronasti doprsni kip oziroma plastiko je leta 1979 izdelal pred tremi leti umrli slovenski kipar Stojan Batič (1925–2015). Znano je, da so bili do sedaj na Dolenjskem trije Batičevi originalni Jakčevi bronasti odlitki; eden je bil na grobu družine Jakac na pokopališču v Ločni, drugi odlitek že od leta 1984 stoji v avli Jakčevega doma v Novem mestu, tretji pa je v  Jakčevi galeriji v kostanjeviškem gradu. Tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani, pred vhodom v Univerzo, so 19. junija 2012 slovesno odkrili doprsni spomenik Božidarju Jakcu, ki ga je izdelal portretist in kipar akad. prof. Drago Tršar, slavnostni govornik pa je bil predsednik Slovenske matice in našega društva dr. Milček Komelj.

SPOMENIKE KRADEJO POVSOD PO SVETU

Kraja nagrobnih spomenikov ni neka slovenska »izvirna novost« ali folklora, še posebej ne za tiste, ki to počno. Nagrobnike kradejo povsod po svetu, vendar ne zato, da jih pretopijo in pri tem zaslužijo bagatelo, ampak so tam na delu zbiratelji, ki resnično ne skoparijo z denarjem, da izbrano skulpturo tudi pridobijo. Na znanem pariškem pokopališču Pere Lachaise je pokopanih veliko slavnih ljudi, kot so Oscar Wilde, pevec skupine The Doors Jim Morrison, operna pevka Maria Callas, pisatelj Marcel Proust, dramatik Molière, pevka Edith Piaf, skladatelj Frederic Chopin in drugi. Razlika je le v tem, da v Franciji kradejo spomenike bogati zbiratelji, pri nas pa revni zaslužkarji. Sicer pa kaj bi ugibali, na policiji dobro vedo, kdo in zakaj krade spomenike. 

ZAKAJ NI SKRBNIKA JAKČEVEGA GROBA  

Zainteresirana javnost se seveda upravičeno sprašuje, kdo bo postavil nov spomenik. Od najemnice groba, ki je sorodnica Jakčevih, tega ne moremo pričakovati. Strokovnjaki v Dolenjskem muzeju, ki so zadolženi za to področje, so prijazno sporočili, da je iz vseh njihovih dokumentov razvidno, da Dolenjski muzej ni skrbnik Jakčevega spomenika na pokopališču v Ločni. A to še ni vse! Tudi v dopolnjenem Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju MO Novo mesto iz aprila 2016 je razvidno, da Jakčevega nagrobnika ni na seznamu kulturnih spomenikov lokalnega pomena. Tudi Ignacij Hladnik ni nikjer omenjen, Trdinovo, Kozinovo in Kettejevo obeležje pa so črtali iz omenjenega odloka, ker dediščina več ne izpolnjuje pogojev za razglasitev kulturnega spomenika lokalnega pomena. Nezaslišano!

Odgovor župana Mestne občine Novo mesto Gregorja Macedonija na problematiko, zapisano v tem prispevku.

Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Zlatomašnik Jožef Lap

Prelat Jožef Lap, nekdanji dolgoletni novomeški prošt, sedaj stolni prošt ljubljanske nadškofije, je ta mesec praznoval 50-letnico mašništva.

Pripravil: Franci Koncilija

Foto: Jože Potrpin

Na jubilejni slovesnosti v Ljubljani so se zbrali številni Dolenjci, Gorenjci in drugi njegovi znanci, prijatelji ter sobratje v duhovništvu. Vsa ta množica je tako napolnila stolnico in prostor od Robbovega vodnjaka pri Magistratu pa vse tja do Vodnikovega spomenika na tržnici. Poleg številnih duhovnikov sta z njim somaševala oba pomožna škofa in ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Jožef Lap. (Foto: Ema Koncilija)

Jožef Lap je kot mlad duhovnik prišel v Novo mesto še v tistih časih, ko so na proštiji stanovale tri družine z majhnimi otroki, ko je JLA imela v kleteh shrambo krompirja in drugo hrano za vojake v garniziji v Bršljinu, ko je bil v severnem traktu proštije internat vajencev, ko so po proštijskem dvorišču kokodakale kure in ko je v bližnjem hlevu mukala zmeraj lačna krava. Za mladega in postavnega možakarja izpod kamniških planin je bil to pravi šok. Navkljub vsemu je Jožef Lap kot vikar kolegiatnega Kapitlja hitro napredoval na hierarhični lestvici slovenske Cerkve in je tako kmalu postal župnik, prošt in prelat. Tako je domala 40 let izredno uspešno pastoralno deloval v Novem mestu.

Če se v mislih ozrem na vsa ta leta, ki sem jih preživel z njim, lahko izpostavim kar nekaj pomembnih značilnosti njegove osebnosti, ki niso zaznamovale samo Novomeščanov, ampak so se ukoreninile tudi v meni. Jožef Lap je bil pošten, resnicoljuben, globoko veren, načelen in izredno priljubljen med Novomeščani pa tudi na Dolenjskem. V duhu pokorščine do svojega škofa in ljubezni do Cerkve pa je brez obotavljanja, mirno in ponižno ter dostojanstveno sprejel odločitev, da mora po ustanovitvi novomeške škofije oditi stran, v Ljubljano. To je bila njegova najbolj boleča izkušnja duhovništva. S tem pokončnim dejanjem je ponovno dokazal, da je velik človek, da zna in zmore odpuščati in da neizmerno zaupa v božjo previdnost.

Druga pomembna in prepoznavna značilnost Lapove osebnosti je njegova dobrosrčnost in prijaznost do vseh ljudi. V duhu apostolskih časov in evangeljske ljubezni je bil v medčloveških odnosih najprej človek in šele potem duhovnik. Prošt Lap ni ločeval ljudi na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane in belogardiste, na revne in bogate, na hinavske in poštene, na grešne in svete, na lene in delovne, posvetne in sakralne itd. Vse je imel rad, vsem je z veseljem pomagal, če ne drugače, pa s prijazno besedo in molitvijo. Vse to ga je naredilo priljubljenega med ljudmi. Ljudje so ga neizmerno spoštovali in ga imeli radi, zato ni čudno, da je bil za svoj pristni krščanski humanizem, neumorno delo pri duhovni prenovi novomeškega vernega občestva in zaradi materialne obnove cerkve in proštije v Novem mestu večkrat nagrajen.

Prejel je naslednja priznanja:
– leta 1994 občinsko priznanje ČASTNI OBČAN,
– leta 1998 priznanje MESTNE OBČINE NOVO MESTO,
– leta 1999 naziv NAJ NOVOMEŠČAN,
– leta 2006 OBČINSKI GRB.

Ob 50-letnici duhovništva je mag. Ivan Sivec, priljubljeni publicist in proštov rojak, napisal knjigo o življenju in delu Jožefa Lapa z naslovom Od pastirja do zlatomašnika. Prepričan sem, da je prelat in prošt Jožef Lap s svojim pastoralnim in drugim delom pustil v Novem mestu neizbrisen pečat človeka in duhovnika ter se tako za vedno zapisal v zgodovino Novega mesta.

Dodatno branje: Milan Markelj: Intervju z Jožefom Lapom

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

Pesmi in glasba ob lotosih

Turistična ponudba, obogatena s poezijo in glasbo

Pripravila: Lidija Markelj

Terme Krka Šmarješke Toplice in pesnica Terezija Balaževič iz Novega mesta nadaljujeta tradicijo literarnih večerov ob jezercu v zdraviliškem parku, kjer kraljujejo lotosovi cvetovi. Prijetno in urejeno okolje zdravilišča je tako za goste kot naključne obiskovalce obogateno s pesniško besedo in glasbo.
Na tretjem kulturnem večeru, ki je potekal v nedeljo, 9. julija, zvečer, so nastopile mlade glasbenice Lana Jeglič, Pia Medle in Tiara Turk ter pesniki in recitatorji Terezija Balaževič, Veronika Perše in njen vnuk Jan Trpotec, Lara in Aleks Šimc, Zala Pungeršič in Metoda Turk. Za prijetno vzdušje je poskrbela pevka Marija Jerele ob harmonikarski spremljavi Draga Brankoviča.
Ljubiteljica narave Anina Bobič iz Šmarjeških Toplic je zbranim spregovorila o indijskem lotosu, ki zdraviliški park krasi že četrt stoletja. Mnogi si hodijo ogledovat in občudovat to cvetje, ki ga v jezercu že kar mrgoli. Posebnost indijskega lotosa je, da cveti le štiri dni, ostane pa cvetišče s semeni. Novi cvetovi se tako razcvetajo vse do septembra in privabljalo obiskovalce od blizu in daleč.
Kulturni dogodek v parku je povezovala animatorka v šmarjeških Krkinih Termah Simona Vidic.