500 let reformacije

Ob petstoletnici reformacije (1517–2017)

Dr. Daniel Brkič

So ljudje, ki se jim še vedno naježijo dlake, ko slišijo besedo reformacija, čeprav je bila reformacija najsvetlejša točka v dveh tisočletjih. Bila je zgodovinska nujnost, ne pa zabloda in krivoverstvo. Reformacija ni bila poskus ustanovitve nove Cerkve ali »nemške vere«, kot danes posamezniki zlonamerno opravičujejo protireformacijo in rekatolizacijo, ki da je bila rešitev pred germanizacijo. Prav reformatorji so zagovarjali načelo, naj vsak narod bere Sveto pismo in ima bogoslužje v svojem narodnem, razumljivem jeziku. Napako latinizacije je rimskokatoliška Cerkev delno popravila šele na II. vatikanskem koncilu (1962–1965).
Reformacije ne smemo praznovati, ampak jo moramo predvsem živeti. Je stalen klic k spremembam, ad fontes, nazaj k izvirom. Ne gre za ločitve v Cerkvi in družbi, ampak za obnovo in sožitje v spravljeni

Martin Luther.

različnosti. Protestantizem ne pomeni ugovarjanja zoper nekoga ali zoper nekaj, ampak gre predvsem za »pričevanje«, kar je razvidno iz korena latinske besede »protestare«.
Pred 500 leti naj bi dr. Martin Luther, avguštinski menih, 31. oktobra 1517 pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 protestnih tez, v katerih je izpodbijal nauk o odpustkih, pokori in trgovanju zaradi duš v vicah, ter vero podredil izključno Kristusovemu nauku avtoritete Svetega pisma.

(več …)

Lažji od plev

Ta čas, ko se v preobilju vsakršnega kvačkanja tiskanih in elektronskih medijev kot najpomembnejši dogodki zdajšnjega žitja in bitja izpisujejo puhloglava nastopanja junakov
resničnostnih, glasbenih  in vsakršnih drugih šovov ter preganjanja z manjšo ali večjo žogo po zelenicah in parketih, so videti kot brez vsake teže sporočila, da so odprli novo razstavo, da je izšla nova knjiga, da so obnovili kulturni spomenik … (več …)

Trije baletni velikani

Razmišljanje o treh baletnih velikanih

Franci Koncilija

TRISHA BROWN

18. maja bosta minila dva meseca, od kar je v San Antoniu v Teksasu po dolgotrajni bolezni umrla ameriška koreografinja in baletna plesalka Trisha Brown (1936–2017). Rodila se je 25.  novembra 1936 v Aberdeenu v Washingtonu. Kmalu se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je leta 1958 diplomirala na plesnem oddelku Mills Collegea in tam začela tudi poučevati.

(več …)

POPLAVA JEZIKOVNE NEMARŠČINE

Razmeroma poceni dostopna računalniška tehnologija je omogočila silovit razmah najraznovrstnejših tiskov, kar so s pridom izrabili tudi trgovci in drugi ponudniki različnega blaga ali storitev, ki žele seznaniti in seveda pridobiti morebitne kupce za svojo ponudbo. Bolj ali manj se potrudijo, da so njihovi reklamni tiski slikovno bogati in privlačni, celo oblikovanju posvetijo nekaj pozornosti, četudi ostajajo zvečine v okvirih splošnega (ne)okusa, poskušajo pač tudi z videzom potrditi svojo solidnost. Ko pa gre za jezik – tako nas prepričuje vse preveč reklamnih tiskov, ki jih tako rekoč vsak dan pobiramo iz poštnih nabiralnikov – je skrbnosti konec. (več …)

Da ne gredo v pozabo

Naloga KD Severina Šalija je, da poskrbi za umestitev literarnih ustvarjalcev našega okolja v lokalne šolske učne programe – Pobuda, ki jo je na društvenem srečanju predstavila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. 

Nekaj je nedvomno res. Slovenci smo narod pesnikov in Severin Šali sodi med tiste, ki so v petdesetih letih svojega ustvarjanja, pesniškega in prevajalskega, pustil pečat v slovenski literarni zgodovini. Pa vendar … Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali. Verjetno bi bilo še slabše, če bi spraševali izključno po dolenjskih pesnikih. Zakaj tako? Odgovor je jasen. Če izvzamemo Toneta Pavčka, dolenjski pesniki niso dobili mesta v literarnem kanonu, to je med tistimi besedili, ki naj bi jih poznal vsak kolikor toliko izobražen človek. Prav tako niso umeščeni v dosti strožji šolski kanon. Ni jih v literarnih leksikonih, ni jih v šolskih berilih. Ostajajo na obrobju in znani le literarnim sladokuscem.

(več …)

Spominjamo se Kettejeve smrti

Franci Koncilija

V sredo, 26. aprila, smo se v Društvu Severina Šalija poklonili spominu smrti pesnika slovenske moderne Dragotina Ketteja (1876 – 1899), ki je na ta dan pred 118 leti umrl v Ljubljani.

Ivan Vavpotič: Dragotin Kette (Sliko hrani Dolenjski muzej)

Med kratkim bivanjem v Novem mestu (1896 – 1898) je Kette ustvaril svoje najlepše pesmi, kot so: Na trgu, Na Krki, Zakaj sem bil v Kapiteljnu?, Lepa roža, Mlinarjeva hčerka, Dejal je Vlah Elija in druge… Za ustvarjanje tako čudovitih pesmi je dobil navdih v mehkobni dolenjski pokrajini in v neuslišani nesrečni zaljubljenosti v Angelo Smole, ki jo je slikar Ivan Vavpotič leta 1932 upodobil v ozadju pesnikovega portreta.

V pesnikovem ustvarjalnem opusu so svoj pečat pustila tri mesta; Ljubljana, Novo mesto in Trst, kjer je napisal novoromantično poezijo, impresionistično prozo ter številna dela za otroke, kot so basni, pravljice, otroške pesmi in povesti, ter drugo.

(več …)

OSTAJAJO NA OBROBJU

Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali.

(več …)

O zvezdniški (celebrity) kulturi

Franci Koncilija

Ameriški novinar, publicist in vojni poročevalec Chris Hedges je napisal knjigo Kraljestvo obsedenosti, v kateri piše o pojavih, ki so popolnoma spremenili sodobno družbo. Piše o koncu pismenosti in o zmagoslavju nenavadnih dogodkov (spektaklov). Piše o domala popolnem moralnem razpadu sodobne družbe. Njegove ugotovitve se sicer prvenstveno nanašajo na ameriško družbo, ki pa povsem sovpadajo tudi z razmerami pri nas.

(več …)