500 let reformacije
Ob petstoletnici reformacije (1517–2017)
Dr. Daniel Brkič
So ljudje, ki se jim še vedno naježijo dlake, ko slišijo besedo reformacija, čeprav je bila reformacija najsvetlejša točka v dveh tisočletjih. Bila je zgodovinska nujnost, ne pa zabloda in krivoverstvo. Reformacija ni bila poskus ustanovitve nove Cerkve ali »nemške vere«, kot danes posamezniki zlonamerno opravičujejo protireformacijo in rekatolizacijo, ki da je bila rešitev pred germanizacijo. Prav reformatorji so zagovarjali načelo, naj vsak narod bere Sveto pismo in ima bogoslužje v svojem narodnem, razumljivem jeziku. Napako latinizacije je rimskokatoliška Cerkev delno popravila šele na II. vatikanskem koncilu (1962–1965).
Reformacije ne smemo praznovati, ampak jo moramo predvsem živeti. Je stalen klic k spremembam, ad fontes, nazaj k izvirom. Ne gre za ločitve v Cerkvi in družbi, ampak za obnovo in sožitje v spravljeni
Martin Luther.
različnosti. Protestantizem ne pomeni ugovarjanja zoper nekoga ali zoper nekaj, ampak gre predvsem za »pričevanje«, kar je razvidno iz korena latinske besede »protestare«.
Pred 500 leti naj bi dr. Martin Luther, avguštinski menih, 31. oktobra 1517 pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 protestnih tez, v katerih je izpodbijal nauk o odpustkih, pokori in trgovanju zaradi duš v vicah, ter vero podredil izključno Kristusovemu nauku avtoritete Svetega pisma.
18. maja bosta minila dva meseca, od kar je v San Antoniu v Teksasu po dolgotrajni bolezni umrla ameriška koreografinja in baletna plesalka Trisha Brown (1936–2017). Rodila se je 25. novembra 1936 v Aberdeenu v Washingtonu. Kmalu se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je leta 1958 diplomirala na plesnem oddelku Mills Collegea in tam začela tudi poučevati.