Ta čas, ko se v preobilju vsakršnega kvačkanja tiskanih in elektronskih medijev kot najpomembnejši dogodki zdajšnjega žitja in bitja izpisujejo puhloglava nastopanja junakov
resničnostnih, glasbenih in vsakršnih drugih šovov ter preganjanja z manjšo ali večjo žogo po zelenicah in parketih, so videti kot brez vsake teže sporočila, da so odprli novo razstavo, da je izšla nova knjiga, da so obnovili kulturni spomenik … (več …)
Prostozidarstvo na Slovenskem A. J. Prostozidarstvo je težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo, čeprav je njegov sestavni del ritual. Ne gre za center moči, čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija, čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Preberi več…
18. maja bosta minila dva meseca, od kar je v San Antoniu v Teksasu po dolgotrajni bolezni umrla ameriška koreografinja in baletna plesalka Trisha Brown (1936–2017). Rodila se je 25. novembra 1936 v Aberdeenu v Washingtonu. Kmalu se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je leta 1958 diplomirala na plesnem oddelku Mills Collegea in tam začela tudi poučevati.
Razmeroma poceni dostopna računalniška tehnologija je omogočila silovit razmah najraznovrstnejših tiskov, kar so s pridom izrabili tudi trgovci in drugi ponudniki različnega blaga ali storitev, ki žele seznaniti in seveda pridobiti morebitne kupce za svojo ponudbo. Bolj ali manj se potrudijo, da so njihovi reklamni tiski slikovno bogati in privlačni, celo oblikovanju posvetijo nekaj pozornosti, četudi ostajajo zvečine v okvirih splošnega (ne)okusa, poskušajo pač tudi z videzom potrditi svojo solidnost. Ko pa gre za jezik – tako nas prepričuje vse preveč reklamnih tiskov, ki jih tako rekoč vsak dan pobiramo iz poštnih nabiralnikov – je skrbnosti konec. (več …)
Nekaj je nedvomno res. Slovenci smo narod pesnikov in Severin Šali sodi med tiste, ki so v petdesetih letih svojega ustvarjanja, pesniškega in prevajalskega, pustil pečat v slovenski literarni zgodovini. Pa vendar … Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali. Verjetno bi bilo še slabše, če bi spraševali izključno po dolenjskih pesnikih. Zakaj tako? Odgovor je jasen. Če izvzamemo Toneta Pavčka, dolenjski pesniki niso dobili mesta v literarnem kanonu, to je med tistimi besedili, ki naj bi jih poznal vsak kolikor toliko izobražen človek. Prav tako niso umeščeni v dosti strožji šolski kanon. Ni jih v literarnih leksikonih, ni jih v šolskih berilih. Ostajajo na obrobju in znani le literarnim sladokuscem.
Franci Koncilija
Ivan Vavpotič: Dragotin Kette (Sliko hrani Dolenjski muzej)
Med kratkim bivanjem v Novem mestu (1896 – 1898) je Kette ustvaril svoje najlepše pesmi, kot so: Na trgu, Na Krki, Zakaj sem bil v Kapiteljnu?, Lepa roža, Mlinarjeva hčerka, Dejal je Vlah Elija in druge… Za ustvarjanje tako čudovitih pesmi je dobil navdih v mehkobni dolenjski pokrajini in v neuslišani nesrečni zaljubljenosti v Angelo Smole, ki jo je slikar Ivan Vavpotič leta 1932 upodobil v ozadju pesnikovega portreta.
V pesnikovem ustvarjalnem opusu so svoj pečat pustila tri mesta; Ljubljana, Novo mesto in Trst, kjer je napisal novoromantično poezijo, impresionistično prozo ter številna dela za otroke, kot so basni, pravljice, otroške pesmi in povesti, ter drugo.
Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali.
Franci Koncilija
Ameriški novinar, publicist in vojni poročevalec Chris Hedges je napisal knjigo Kraljestvo obsedenosti, v kateri piše o pojavih, ki so popolnoma spremenili sodobno družbo. Piše o koncu pismenosti in o zmagoslavju nenavadnih dogodkov (spektaklov). Piše o domala popolnem moralnem razpadu sodobne družbe. Njegove ugotovitve se sicer prvenstveno nanašajo na ameriško družbo, ki pa povsem sovpadajo tudi z razmerami pri nas.
Četudi si še tako pridušam, da ne bom več slišal, mi prav nič ne pomaga; celo še slabše je, še bolj me vsakič zaboli v ušesih in nekaj jezice se vsakič zgane v meni. In to za tako malenkostno stvar! Vsakič namreč, ko zaslišim iz radia ali po televiziji, kako vztrajno Preberi več…
Na dan praznika Mestne občine Novo mesto so na slavnostni akademiji v Kulturnem centru Janeza Trdine podelili občinske nagrade in priznanja za preteklo leto.
Priznanje MO Novo mesto so prejeli: Gimnazija Novo mesto, Škofija Novo mesto in prostovoljka Anica Korasa, nagrado MO Novo mesto učiteljica Zinka Muhič, športnik Primož Kobe in režiser Žiga Virc, Trdinovi nagradi pa Barica Smole in Marjan Hren. Častna občanka je postala upokojena novinarka Ria Bačer.
Barica Smole. (Foto: MiM)
Barica Smole, članica našega društva, je nagrado prejela za pomembnejše trajne uspehe na literarnem področju. V obrazložitvi piše:
Barica Smole je pisateljica s številnimi literarnimi nagradami na anonimnih literarnih natečajih, prevajalka, literarna kritičarka, esejistka, bila je tudi članica uredništva literarne zbirke Založbe Goga in glavna in odgovorna urednica revije Rast. Danes upokojena slavistka je med drugim dokončala nedokončan ali izgubljen del romana Josipa Jurčiča Janez Gremčič in zanj na anonimnem natečaju dobila prvo nagrado. Napisala je tudi štiri knjige kratkih zgodb (Katarina, Igra za deset prstov, Kamendan in Tri polovice jabolka) in roman Reka slezenove barve …