Franci Koncilija

Zadnji pogovorni večer v tem letu, v ponedeljek, 23. decembra, so na Slovenski matici posvetili jubileju akademskega slikarja profesorja Andreja Jemca. Tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc je na pogovornem večeru gostila eminentna sogovornika: jubilanta, 85-letnega akademika Jemca, in umetnostnega zgodovinarja, akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki je za monografijo napisal spremno besedo.

 . 

Da je 80 slik, objavljenih v monografiji, nastalo v zadnjih dveh letih, je povedal Jemec. »Ko smo razmišljali o monografiji vsega ustvarjalnega opusa, od akademijskih let do zadnjih let, sem ugotovil, da je pridobivanje fotografij izjemno zahtevno in težko. Tako sem se odločil, da bom, raje kot zbiral in pridobival staro, slikal in risal na novo.« Ko mu kdo ob razstavi reče, da se je njegovo slikarstvo v večdesetletnem obdobju ustvarjanja spremenilo, mu slikar odgovori, da se je spremenilo tudi življenje. Spomnil se je na vojne čase, ko je bil kaznovan, če je govoril slovensko, spomnil na povojne poboje in čas totalitarizma, ki je tudi pogosta tema njegovih slik, s slikami pa opisal čas, ki ga živimo danes. Po besedah Fridl Jarčeve ima ena najbolj zgovornih slik v monografiji, ki slika današnji čas, naslov »Evropi gori pod nogami«. »Skoraj sto let po Kosovelovem klicu Evropa umira slikar Jemec to sporočilo slika z barvami.«

  

Milček Komelj se je sprehodil skozi različna obdobja Jemčevega ustvarjanja in se ustavil pri slikah iz zadnjega obdobja, objavljenih v monografiji. »Z njimi je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo,« je dejal Komelj. Po njegovih besedah se je v teh slikah Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo. »Na nazoren način, z barvami in potezami, pokaže resničnost sveta,« je dejal Komelj in pristavil, da so v Jemčevem opusu zgovorni naslovi slik. »Jezik barve, poteze, svetlobe enači z besedo jezika, sklicuje se na Sveto pismo. Beseda je Luč, v njegovih slikah je njegov rokopis,« je dejal Komelj. S slikarjem sta se spomnila duhovnika in slikarja Staneta Kregarja, družinskega prijatelja Jemčevih. »Nekoč sem ga povabil v atelje. Ko je zagledal eno od slik, je zavzdihnil: Joooj, kakšna modrina! In sem mu rekel: Hvala, Stane, pa imam naslov slike,« se je spominjal Jemec.

    

Andrej Jemec, kot se nam razkriva v slikah, je »prefinjena rahločutnost«, je dejal Komelj in pristavil, da je kljub temu, da spet uporablja veliko temne barve, v osnovi bliže svetlemu kot temnemu: »Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino …« Da je najnovejši opus slik, objavljen v monografiji, nekakšen »dnevnik Jemčevega doživljanja«, je dejal Komelj: »Nastajale so nenačrtovano in impulzivno v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi.«

Vir in fotografije: Časnik Družina, Ksenja Hočevar

 

(Posvetilna pesem v jubilejno monografijo) 

Andreju Jemcu

 

V svoj rokopis naseljeni slikar

si švignil v luč kot kozmični vratar.

Zapornice lučem sveta si odprl.

 

Kot Bog si pot luči v temo uzrl

in z živo gesto znamenja izpisal.

 

Šelest sveta v barvito luč si vrisal

in vse, kar jè, prepesnil si v duhá

med zemskim dnom in zvezdami neba.

 

Poteze švist zveni in zven utripa

v utrinkih večne harmonije hipa.

V minljivo večnost zvonko se razlega

in iz srca v srce s svetlobo sega.

 

Milček Komelj

 

Jemčevo seizmografsko oznanjanje vsega

Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe.

Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, »tematiko« svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski galeriji AS, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih najnovejših slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je … in to »vse« izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je … Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.  

V svojih slikah se Jemec zataplja v vse okrog sebe in se vsemu temu ustvarjalno predaja. V njih vse izraža, vse komentira in vsemu prisluškuje. Sprašuje se o najsplošnejših, temeljnih stvareh človeške eksistence in se prepušča srečnemu občutenju, da živi, zazrt v lepoto in svetlobo sveta, ki ga prešinja s svojim notranjim soncem. V slike pa priklicuje tudi aluzije na družbene razmere in pojave, ki ga ne morejo pustiti neprizadetega. Zato v njegovih slikah občutimo in razbiramo varnost in zatišje, oaze lepote, sijoče jase poetične nedolžnosti in slast sproščenega trenutka, a tudi nevarnosti, ki svet razjedajo, požigajo in ogrožajo človeštvo. Vse to mu vseskozi oživlja v živahno dinamiko, tudi v spokojnosti pritajen nemir in tudi v nemiru navzočo skladnost, astralno zračnost in zemeljsko zgoščenost, dojeto skozi občutljivo srce človeka, ki ni le opazovalec, ampak je v sliki udeležen kot subjekt. Navzoč je kot dirigent, ki usklaja orkester, v katerem instrumenti barv in zvočnih linij uprizarjajo in prebujajo življenje, v katero je, brez vnaprejšnje partiture pred sabo, kot njegov slikarski stvarnik mnogoglasno raztopljen predvsem on sam.

(več …)

V ponedeljek, 6. januarja 2020, na praznik Svetih treh kraljev, se je ob 17. uri v novomeški frančiškanski cerkvi sv. Lenarta začela slovesna akademija ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto. Ob tem dogodku so frančiškani v trajno last dobili tudi tedanjo kapelo sv. Lenarta, kjer so kasneje sezidali Preberi več…

V ponedeljek, 23. decembra 2019, zvečer so Mestna občina Novo mesto, dijaki Novomeške gimnazije in Knjižnica Mirana Jarca v prireditvenem atriju, kjer se je zbralo okoli sto ljudi, pripravili kulturni dogodek ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra.    Uvodoma je priložnostni gimnazijski godalni kvartet zaigral državno Preberi več…