Te dni, ko sem bil v Ljubljani, sem se popolnoma predal utripu mesta, ki me je spominjal na Amsterdam, Bruselj, Strasbourg, Ulm, Salzburg in druga evropska mesta, ki jim postaja Ljubljana vedno bolj podobna. To mi je všeč, zato sem želel uživati v opazovanju nepopisne gneče turistov, ki stalno oblegajo naše glavno mesto. Udobno sem sedel zunaj v gostišču nasproti stolnice in počasi srebal kavo z mlekom, za katero sem moral odšteti cela dva evra. Pred tem sem obiskal staro prodajalno ali bukvarno, po »slovensko« ji podomačeno rečemo antikvariat. Vedno sem rad med knjigami in tudi tokrat sem imel srečo, saj sem hitro našel in kupil knjigo Pregovori in reki(1980. Napisal jo je Etbin Bojc, moj profesor slovenskega jezika na srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani.

Profesor Bojc je v predgovoru zapisal: »Vsak narod hrani v svoji govorjeni ali zapisani zakladnici ljudskega blaga in duha modre izreke in pregovore, ki odsevajo njegov posebni življenjski in značajnostni slog. Slovenci jih premoremo že izdavna, o čemer priča vsa naša dosedanja književna dejavnost od Trubarja naprej. Največ jih najdemo med ljudstvom, ki rado vpleta krepke primere in jedrnate sodbe svojih pregovorov in rekov, da z njimi krepča vsakdanjo govorico. Tako pripomore k jasnosti dnevnih življenjskih vprašanj, njih razvidnosti in prepričevalnosti pri svojih odločitvah v času in prostoru. Marsikaj je v njih tudi šegavega, zgoščenega, vendar tako izostreno modrostnega, da vse to ljudski pogovorni jezik ne le beli s sočnimi miselnimi utrinki in zadetki, marveč tudi določa in presoja glede na značaj in duševno občutje…«

Pa preberite nekaj slovenskih pregovorov in rekov.

Boljše je jesti krompir v miru kakor pečenko v prepiru.

Bolje danes kos kot jutri gos.

Kdor zelje sadi in prašiče redi, se lakote ne boji.

Pajek in ženska pleteta nevarne mreže.

Boljši je človek, ki svojo neumnost prikriva, kakor človek, ki svojo modrost skriva.

Bolje je biti pobožen pa ubožen kakor hudoben pa premožen.

Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša.

V slogi bo takrat svet, ko se bo hodila muha s pajkom na sonce gret.

Kdor pridno dela in lakomen ni, lahko brez vsega bogastva živi.

Zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo.

Pripravil: Franci Koncilija

Koroško filatelistično društvo (KFD) deluje že 70 let. Nedavno je počastilo 125. obletnico rojstva tenkočutnega slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950) in 90. obletnico rojstva Leopolda Suhadolčana (1928–1980).Ob obletnicah je Koroško filatelistično društvo pripravilo zanimive filatelistične sklope. Oblikovno in barvno sta bili predrugačeni Prežihovi fotografiji iz arhiva politične policije kraljevine Italije (1943) in iz pariškega časa (1937) ter portretni akvarel, ki ga je prispeval ljubiteljski slikar Leander Fužir.

Filatelistični sklop Leopolda Suhadolčana, izdanega v njegov spomin, je preplet likovnih stvaritev akademskega kiparja Mirsada Begiča in relief akademskega kiparja Andreja Grošlja. Znano je, da je bil Suhadolčan rojen v Žireh, dolga leta pa je živel na Prevaljah na Koroškem, kjer je bil ravnatelj osnovne šole. Skupaj s Stankom Kotnikom (1928–2004) je bil pobudnik bralne značke, pisal pa je za mladino in odrasle.

Novembra bo Koroško filatelistično društvo, sočasno z obeležitvijo 120. obletnice rojstva humanista dr. Franca Sušnika (1898–1980), na ogled postavilo razširjeno dvojno filatelistično-literarno-likovno razstavo v počastitev obeh navedenih jubilantov. (Vir: Večer)

Pripravil: Franci  Koncilija

ALI JE PROMETNA KULTURA NOVOMEŠČANOV NIZKA?

Občani, ki živimo v centru Novega mesta, domala že eno leto  potrpežljivo prenašamo vse tegobe zaradi urejanja Glavnega trga, posledično pa tudi zaradi prometa, ki postaja vedno bolj neznosen. Na dejstvo, da večina voznikov sploh ne upošteva omejitve hitrosti po mestu (30 km/uro), smo se že navadili. Dobro je, da v vsem tem času še ni prišlo do nesreče.

V petek, 31. avgusta, in v ponedeljek, 3. septembra 2018, med 12. in 13. uro je na ulicah v mestnem središču iz neznanega razloga nastal popolni prometni kaos. Vozila so bila nagnetena na domala vsakem koščku vozišča in številni vozniki so izsiljevali prednost pred vozniki, ki so čakali v kolonah. Ne glede na to, da vožnja kakšne pol ure sploh ni bila mogoča, so nekateri vozniki rinili v mesto, spet drugi pa ven. Dva mlada policista sta v križišču pred hotelom Krka, ne da bi kakorkoli ukrepala, mirno opazovala »prerivanje« avtomobilov.

Kot udeleženec v prometu sem vse to videl na lastne oči, a česa takšnega v Novem mestu že dolgo nisem doživel. Sicer pa prometne gneče in zastoji v Novem mestu niso nič posebnega v primerjavi z drugimi mesti in deželami. Razlika je samo v kulturi obnašanja voznikov, ki je očitno precej drugačna od prometne kulture Novomeščanov, zlasti mlajših voznikov. Na koncu tega pisanja se mi je utrnila skromna želja: Le kdaj bomo prebivalci Novega mesta končno zaživeli v miru in začeli uživati lepoto urejenosti največjega mestnega trga v Sloveniji?

Franci  Koncilija

Dve knjigi pesniške zbirke Cilke Žagar iz Avstralije

V torek zvečer, 28. avgusta 2018, je Knjižnica Mirana Jarca v sodelovanju z Združenjem Slovenska izseljenska matica pripravila zanimivo predstavitev pesniške zbirke Cilke Žagar (1939)Od tu do tja, nikjer doma. V Parku Rastoče knjige, ki postaja pomembno novomeško kulturno središče, se je zbralo okoli 70 ljudi, pogovor s pesnico pa je povezovala Edita Žugelj.

Cilka Žagar se je rodila v Dobravi ob Krki pri Škocjanu kot šesti od devetih otrok. Življenjska pot jo je zanesla v daljno Avstralijo, kjer je med drugim postala učiteljica otrok staroselcev Aboriginov in zagovornica njihovih pravic. Zbirala je pisma in pesmi svojih učencev in jih objavljala, pisala pa je tudi biografije starejših staroselcev. Izdala je veliko knjižnih del, večinoma v angleškem jeziku, v slovenščini pa je napisala Spominčice ter romana Barbara  in Magdalena med črnimi opali. Na večeru v Novem mestu je predstavila svojo najnovejšo pesniško zbirko Od tu do tja, nikjer doma.

Avtorica pesniške zbirke : Cilka Žagar

Uvodoma je vse prisotne pozdravil bivši kulturni minister Sergej Pelhan, sedaj predsednik Združenja Slovenska izseljenska matica. Povedal je, da nastopi naših rojakov v domovini žlahtnijo in bogatijo slovensko kulturo. V pogovoru s Cilko Žagar, ki je v ustvarjalnem opusu močnejša v prozi kakor v poeziji, pa je bilo iz prebranih pesmi ves čas čutiti opevanje reke Krke in njeno najljubšo življenjsko misel: »Ljubiti in biti ljubljen!« Dogajanje sta z igranjem popestrili citrarki iz brežiške glasbene šole.

Avstralski otroci – Aborigini

Poezija Cilke Žagar se bralca dotakne zaradi otožne, a duhovite in zrele poetične govorice, ki po 55 letih življenja v Avstraliji še vedno ostaja slovenska. To so pesmi ženske, ki predvsem ljubi in daje, a pri tem ostaja sama sebi zvesta, čeprav sledi svojemu moškemu od tu do tja, na konec sveta. Zanimiv pogovor je gostja večera zaključila z mislijo: »Vse lepo, kar se nam v življenju zgodi, se meri z ljubeznijo.«

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

Pesniška zbirka Severina Šalija z naslovom PESEK IN ZELENICE z likovno spremljavo slikarja Vladimirja Lamuta je izšla novembra leta 1982 kot posebna številka Samorastniške besede. Izdajo je omogočila Občinska kulturna skupnost Trebnje, likovno je zbirko uredil Lucijan Reščič, odgovorni urednik je bil Jože Zupan, poleg drugih, je bila v uredniškem odboru tudi naša članica Marjanca Colarič Kočevar.

V spremni besedi je urednik Jože Zupan zapisal:  “Severin Šali je pesnik Dolenjske, njene pokrajine in ljudi. Njegove pesmi so izpovedi vase in v življenjske skrivnosti zasanjanega človeka. V mehki ubranosti izžareva ljubezen do domovine, do drobnih stvari. Najgloblje pa se je izpovedal v pesmih, v katerih je izražal ljubezen do svojega rodu. Za Šalija je samota pot do lastne podobe. Vse to se je prepletalo v njegovih prvih zbirkah Slap tišine, Srečavanja s smrtjo in Spev rodni zemlji. Zbirka pesek in zelenice je logično nadaljevanje, čeprav je vmes poteklo precej let …”

Severin Šali za pisalnim strojem

VRAČANJE

Petrolejko sem staro prižgal,
prijetno moj mir obseva,
meče na strop kolobar
in podrhteva …

Lepo je ob umiranju dneva
sanjariti ob stari luči,
privabiti davne večere …

Kot da čas se izključi
in drugi povrne –
pravljice rasto v noč,
pritajeno spi dolina,
v otroško dremoto
odmeva mrtvi ropot iz mlina.

Luč se utrne …

Šalijeva pesniška zbirka Pesek in zelenice

Na Novem trgu je v teh poletnih vročih dnevih dovolj priložnosti za ohladitev razgretih teles s hladnim pivom, s sokom in s sladoledom. Pred lokalom Panda pa so poskrbeli tudi za »duhovno osvežitev«…Ko človek sreba hladno tekočino, sočasno lahko tudi poglobljeno razmišlja. Izvirno, ni kaj! (Foto: F. K.)

Pripravil : Franci Koncilija

Bolehen poljski minoritski pater Maksimilijan Kolbe (1894-1941) je bil v začetku leta 1941 že zaprt v koncentracijskem taborišču Oswiencimu (Auschwitz) na Poljskem. Tam je naredil nekaj, kar  običajni ljudje ne zmorejo. Presegel je realizem krščanske morale, ki kljub vsemu ljubezen do sebe jemlje za merilo ljubezni do bližnjega. Dal je svoje življenje za življenje bližnjega!

NEMIRNI ČASI MED OBEMA VOJNAMA

Maksimilijan Kolbe je odraščal v industrijskem mestu Lodzu, v tedaj ruski Poljski, kjer so živeli Poljaki, Židje in Nemci. Kot šestnajstletnik je že bil v minoritskem samostanu v Lwowu, od koder so ga kasneje predstojniki poslali v Rim študirat teologijo in filozofijo. Bilo je leto 1917; v Rusiji je izbruhnila revolucija, praznovali so štiristoletnico reformacije in dvestoletnico prve velike prostozidarske lože, v Fatimi pa je Marija pastircem napovedala prihodnje katastrofe…Po vrnitvi v domovino je osnoval revijo »Vitez Brezmadežne« katero je častil popolnoma predano. V svojem mesečniku Kolbe ni bil hudo rahločuten do drugače mislečih. Odklanjal je Luthra in protestantizem, prostozidarje pa je imel za organizirano kliko fanatičnih Židov, ki hočejo uničiti Cerkev. Kritiziral je tudi komunizem, ko je v reviji leta 1939 zapisal:«Zdi se, da ateistični komunizem besni čedalje bolj divje…«Med obema vojnama je bil antisemitizem zelo razširjen in Kolbe, tako kot poljski škofje, se mu je le deloma odtegnil. Ironija in tragedija njegovega življenja je bila, da je kmalu postal, tako kot njegova domovina žrtev nacionalnih socialistov, ki so antisemitizem prignali v zločinske razsežnosti. Zato ni čudno, da so Nemci februarja 1941 Kolbeja zaprli zaradi hujskanja Poljakov proti njim.

ZAČETEK KONCA

Konec julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar je zloglasni SS-ovski poveljnika taborišča Karl Fritzsch  izbral deset ljudi. Te bi za kazen v bunkerju izstradali do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od podobnih poskusov pobega. Ko se je jokajoč zgrudil eden od izbranih mož, Franciszek Gajowniczek, oče osmih otrok začel glasno tožiti, je Kolbe prostovoljno stopil na njegovo mesto, čeprav ni bil izbran med deseterico z lakoto obsojenih na smrt. To je bil trenutek, ko je Maksimilijan Kolbe pustil za seboj vse, kar ga je v njegovem življenju prevzemalo, razen pravega poslanstva njegove neomajne vere.  Naduti Fritsch je ponorel, saj kaj takega ni pričakoval. Povedati je treba, da so dlakocepski teologi kongregacije za verski nauk na začetku beatifikacije dvomili ali je Kolbe v strogem smislu sploh bil »mučenec za vero«, prelati kongregacije za zadeve svetnikov pa v vsem Kolbejevem življenju niso videli nič drugega kot samo »junaške kreposti«. Kasneje so se leta 1982 poljski in nemški škofje zavzeli za Kolbeja in pisali papežu, da naj mu prizna čast mučenca.

ZAKLJUČEK

Človek, ki je šel prostovoljno še z devetimi drugimi v bunker lakote, je njihove in svoje trpljenje še dva tedna spremljal z molitvijo, dokler ni 14. avgusta 1941 morilska injekcija s strupoim v žile ugasnila zadnje iskre življenja v razpadajočem telesu. Kolbejev pepel so raztresli, ostalo ni nobenih relikvij. Toda k njegovim zadnjim izpričanim besedam spada stavek, ki je bil izrečen v peklu Auschwitza:«Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna je le ljubezen!«

(Vir : Znamenje).

Pripravil :

Franci  Koncilija