IVAN MARINČEK in DUŠAN POVH
Milan Markelj
Marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje in vednosti ter se predajala sanjarijam, ki se vžigajo v mladih, ko iz šolskih klopi zrejo v takrat še vso obetajočo in svetlo prihodnost. In marsikatera od teh bistrih glav je sanjarije uresničila ali še presegla. Tako lahko danes med znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja zasledimo mnoga imena nekdanjih novomeških gimnazijcev, med njimi tudi filmska ustvarjalca Ivana Marinčka in Dušana Povha, ki sta skupaj z drugimi orala ledino slovenskega povojnega filma in se trajno zapisala kot pionirja v slovensko filmsko zgodovino.
Malo je znano, da je Novo mesto tesno povezano z začetki slovenskega filma. Prvi Slovenec sploh, ki je snemal s filmsko kamero, Karl Grossman, je deset let živel v Novem mestu kot koncipient pri narodnjaku dr. Karlu Slancu, tu si je tudi izbral svojo življenjsko družico, Matildo Mehora, ki je kot ga. Grossmanova seveda nastopila v njegovem filmu Na domačem vrtu. Med pionirje slovenskega filma se je zapisal tudi novomeški slikar Božidar Jakac, ki je s svojo kamero pred vojno na filmski trak med drugim zabeležil tudi utrip dolenjske metropole ter lepote Dolenjske in Bele krajine.
Dušan Povh (Foto: MiM)
Film je bil tudi velika ljubezen Novomeščana Dušana Povha, na mnogih področjih zelo aktivnega gimnazijca iz razreda prof. dr. Cirila Ažmana. Seveda je videl prav vse filmske predstave v Malovičevem kinematografu Meteor (v sedanji Dalmatinovi ulici), ogledal si je tudi filme v Sokolskem domu, kjer so zavrteli prve zvočne filme v Novem mestu, zbiral je odrezke filmskih trakov in sanjaril, da bi tudi sam kdaj kaj zaresnega imel s filmom. Ko je leta 1936 dobil v 5. razredu gimnazije za sošolca Ivana Marinčka s Ptuja, je sanjarije lahko delil še z enim navdušencem, hkrati ko so dobivale tudi že bolj oprijemljive obrise.
Ivan Marinček (Foto: MiM)
Marinček je imel nekaj več izkušenj s filmom, imel je tudi preprost ročni kinoprojektor, za katerega je sam izdelal enostaven risani film, najbrž sploh prvi slovenski animirani film. Imel pa je tudi solidno fotografsko znanje, saj se je njegov oče veliko ukvarjal s fotografijo. S Povhom sta postala velika prijatelja in v zadnjih razredih gimnazije sta razmišljala, da bi po maturi šla študirat v sloviti Cine citta, filmsko mesto, v Rimu. Vojna je te načrte preprečila.
Gangster film studio
Prva priložnost za film se je ponudila po maturi 1940. leta, ko sta se na maturitetnem izletu spoznala s kasnejšima igralcema, Sašom in Branetom Miklavcem, ki sta od očeta, tovarnarja, dobila za darilo filmsko kamero in projektor, a zanju stvar ni bila prav nič zanimiva, novomeškima navdušencema za film pa je srce kar igralo. Miklavca sta rade volje posodila snemalno kamero in v Marinčkovem in Povhovem življenju je prvič zabrnela snemalna kamera, ko je na filmski trak beležila prizore iz Novega mesta in Ljubljane. To so bili vzneseni trenutki! Podjetno sta se lotila snemanja in 1941. leta zasnovala kar studio s silnim nazivom Gangster film studio, pri katerem sta sodelovala še Niko Pavlič in Božidar Küssl, prostore pa je “studio” imel kar v kleti Pavličeve hiše. Posneli so več triminutnih osemmilimetrskih filmov, nekateri med njimi so bili tudi že opremljeni z napisi in premišljeno posneti. Žal vsi niso več ohranjeni. Bomba, ki je med prvim bombardiranjem Novega mesta padla na hišo, je uničila večino filmov.
Zadnji film, ki so ga posneli z ljubiteljsko kamero med vojno, sta si Marinček in Povh lahko ogledala, ko je bil razvit, le s prostim očesom in iz roke. Oba sta se namreč znašla skupaj z večjo skupino študentov in profesorjev v novomeškem zaporu, od koder so jih poslali v koncentracijsko taborišče Monigo. Tu sta, ker drugega ni bilo mogoče, svojo vnemo za film tešila s študiranjem strokovne literature. Dobila sta nek italijanski priročnik o tem, kako se naredi film, nabavila sta si slovar in se lotila knjige. Kot pravi Marinček, je prav v nji našel veliko profesionalnega znanja in dobil trdne osnove, ki so mu potem še kako prav prišle. Po kapitulaciji Italije sta oba odšla v partizane, kjer ni bilo možnosti za filmsko udejstvovanje, je pa beseda večkrat tekla o filmu in o načrtih, kako bo po končani vojni.
Novomeška klapa
Takoj po osvoboditvi so se za film vneti Novomeščani ponovno znašli skupaj. Povh je postal že 9. maja 1945 vodja tehničnega oddelka slovenske podružnice Državnega filmskega podjetja Demokratične federativne Jugoslavije, Marinček se mu je pridružil 11. maja kot laboratorijski tehnik in snemalec, še malo kasneje sta se v filmskem laboratoriju znašla tudi Pavlič in Küssl. Vsi so delali vneto tudi v pozne nočne ure, sodelavci pa so jim rekli kar novomeška klapa, ki je tako bila med orači ledine slovenskega povojnega filma.
Leta 1947 so Povh, Marinček in Gale odšli na prakso v filmske ateljeje na Češkem, z izkušnjami, ki so jih dobili pri čeških filmskih mojstrih, pa so potem sodelovali pri snemanju prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji, Povh v tehničnem oddelku, Marinček pa je pri tem filmu opravil dvoje bistvenih stvari: snemanje in montažo. Sledilo je še veliko večjih in manjših, skupnih in samostojnih filmskih projektov, v katerih sta delala Povh in Marinček ter si z njimi zagotovila ugledno mesto v slovenskem filmu, o čemer pričajo tudi številna domača in tuja priznanja. Omenimo samo legendarni celovečerni film Kekec. Ta črno-beli film iz pionirskih let slovenskega filma ima kar močan novomeški predznak. Direktor filma je bil Povh, direktor fotografije Marinček, glasbo za film pa je napisal Marjan Kozina. Vsi ti trije so v mladih letih skupaj gulili novomeške gimnazijske klopi v razredu prof. Ažmana.
Svojega profesorja in dolgoletnega razrednika sta Povh in Marinček nekega dne obiskala v njegovi samostanski celici pri ljubljanskih frančiškanih. S seboj sta prinesla nekaj litrov dolenjskega cvička in film Kekec ter ga zavrtela dr. Ažmanu. Ostarelemu profesorju so lepota posnetkov, prisrčnost glasbe in globoka srčna kultura, vtkana v filmsko zgodbo, zvabili solze v oči. Bile so to prve solze, ki sta jih nekdanja dijaka videla na obrazu strogega, a spoštovanega profesorja. Dr. Ažman pa si je najbrž v mislih dejal: “Poglej ju, no, moja novomeška gimnazijca, v kaj sta se naredila!”
(Objavljeno v rubriki DIJAKI NOVOMEŠKE GIMNAZIJE v Prilogi št.21 Dolenjskega lista, 1996)
