Obletnica novomeškega akademika in glasbenega ustvarjalca Marjana Kozine(1907–1968)

Pripravil: Franci Koncilija

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo …«
Tako je v svoji knjigi ABC glasbe že leta 1957 zapisal Novomeščan Marjan Kozina, vsestranski glasbeni ustvarjalec: skladal je operno, simfonično, vokalno-instrumentalno in filmsko glasbo. S svojim ustvarjalnim opusom je veliko prispeval v zakladnico slovenske glasbene kulture.

Marjan Kozina se je rodil 4. junija 1907 v Novem mestu in kasneje maturiral na novomeški gimnaziji. Odraščal je v glasbeni družini, tako da je note poznal prej kot črke. Že v gimnazijskih letih se je učil klavir in violino, pri znamenitem skladatelju in kapiteljskem organistu Ignaciju Hladniku pa se je učil orgle. Poleg glasbe sta ga veselili matematika in fizika. Kljub temu je jeseni leta 1928 začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. V Pragi je nadaljeval študij kompozicije in dirigiranja in ga v letih 1931 in 1932 končal z odliko. Po kapitulaciji Italije je odšel septembra 1943 v partizane, kjer je organiziral zborovske tečaje, ustanavljal godbe ter veliko komponiral.

Slovenski muzikolog in pedagog Primož Kuret je o Marjanu Kozini zapisal, da sta Dolenjska s svetom ob Krki in pod Gorjanci, še posebej pa Novo mesto z romantično okolico in mehkobo pokrajine, odločilno vplivala na bodočega skladatelja in ga oblikovala kot človeka. Po vojni je delal v Ljubljani, leta 1953 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Med letoma 1946–1949 se je najveličastneje izpovedal v simfoničnih pesnitvah s stavki Ilova gora, Padlim, Bela krajina in Proti morju. Uglasbil je tudi pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

Marjan Kozina je bil tudi eden prvih slovenskih skladateljev, ki je pisal filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi povojni slovenski film Na svoji zemlji, sledila sta Kekec (1951) in glasba za film Dolina miru (1956), za kar je v Puli prejel zlato areno.

Leta 1960 se je upokojil in vsa leta do smrti v novomeški bolnišnici 19. junija 1966 je preživel v Piranu ali pa v svoji zidanici na Trški gori. Njegov rojak, pesnik Tone Pavček, mu je v slovo v onostranstvo zapisal: »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem. Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri …«
(Vir : Ognjišče št. 6/2017)

DODATNO BRANJE: Kozinova zidanica na Trški gori – 
O načrtih za ureditev Kozinovega muzeja na Trški gori ob stoletnici skladateljevega rojstva