NAŠA DEDIŠČINA

Kozinov muzej na "najlepši gori"

Milan Markelj

Letos je vsa glasbena Slovenija, še posebej pa Novomeščani, ki kaj dajo na kulturno tradicijo svojega mesta, počastila pomembno glasbeno obletnico. Preteklo je namreč sto let od rojstva enega naših najbolj poznanih skladateljev in glasbenih pedagogov Marjana Kozine (1907-1966). Stoletnico je obeležil niz prireditev, med njimi tudi mednarodni znanstveni simpozij, ki je ponovno opozoril na velik pomen Kozinove glasbene ustvarjalnosti in še učvrstil njegovo mesto v slovenski kulturi. Ob koncu jubilejnega leta je piko na i postavila novica, da se je bistveno premaknilo tudi pri uresničevanju zamisli, po kateri naj bi nekdanjo Kozinovo zidanico na Trški gori obnovili in v nji uredili Kozinov muzej. Tako bi se umetnik simbolno ponovno vrnil na svojo ljubljeno "najlepšo goro".

V Novem mestu rojeni skladatelj je vse življenje ohranil tesno vez z rojstnim krajem in se vanj pogosto in rad vračal. Pravzaprav je še najraje obiskoval bližnjo Trško goro, kjer si je v domači zidanici sredi vinogradov - Kozinovi starši so imeli gostilno v Novem mestu - v petdesetih letih prejšnjega stoletja prizidal kotiček. V sobico s čudovitim razgledom po trškogorskih vinogradih in po dolini reke Krke so nekako pritovorili tudi klavir in poslej je na vinorodni Trški gori Kozina še toliko raje preživljal prenekateri dan svojega življenja vse do prezgodnje smrti. Tu se je družil s prijatelji in znanci, tu so ga obiskovali mnogi znani slovenski ustvarjalci, tu je drugoval z dolenjskim posebnežem, cvičkom, do katerega naklonjenosti ni skrival, in tu so v ustvarjalnih trenutkih vrele na notni papir mnoge njegove skladbe in nastajali številni zapisi. Med njimi tudi priložnostni verzi, ki jih je pripisal risbi, na kateri je njegovo ljubljeno zidanico upodobil slikar Lojze Perko, in gredo takole:

Trška gora je najbolja!
Tu je lepota in čar domačije,
tu zavre mošt in privro melodije.

Trško goro, ki jo je dobro poznal vse od otroških nog, je nadvse častil. Zanj je bila to "najlepša gora v Sloveniji in okolici". Z njo se ne more kosati - tako je zapisal v Veselih potopisih - niti Triglav. "Saj ne tajim, da je Triglav precej višji od Trške gore. Ampak, vprašam vas, ali je visoko število v metrih kaj posebnega? ... Trška gora, to drži, je čisto nekaj drugega! Da sploh ne govorim o cvičku, ki je slaven po vsem svetu. Tu so črički, ki v jeseni tako lepo pojo, da se človeku škoda zdi zaspati. Potem je tu jesen, ki obleče loze, travnike in vinograde v tako čudovito lepe barve, da mora od nevoščljivosti zardeti vsaka paleta ... nič ne pomaga: najlepša je Trška gora."

In v ta svoj dolenjski raj se je redno vračal, naj bo s potovanj po širnem svetu ali iz Ljubljane, kjer je sicer prebival. Ničkolikokrat ga je njegov Martin, kot je hudomušno po Jurčičevem Martinku Spaku poimenoval svoj avto spaček, pripeljal do Bajnofa pod Trško goro, potem pa je vzel pot pod noge in pohitel do zidanice. Kot se spominja njegov nečak Andrej Andrijanič, ki je kot študent skrbel za stričevega spačka in strica pogosto vozil naokoli, jima je enkrat uspelo z Martinom prilesti po tedaj ozkih in strmih trškogorskih poteh, ko ni bilo o asfaltu ne duha ne sluha, celo do zidanice. "Stric je bil nemiren duh," se spominja Andrijanič, "povsod ga je bilo dosti, najraje pa je bil na Trški gori."

Po skladateljevi smrti je njegov kotiček opustel. Čez leta je začela propadati tudi zidanica. Kozinove gostilne ni bilo več, potrebe po vinogradih in zidanici tudi ne, dedič je živel drugje in zob časa je pridno glodal poprej mogočno meščansko zidanico. Pred dobrimi desetimi leti je zidanica skupaj z delom nekdanjih Kozinovih vinogradov dobila novega lastnika, Lojzeta Cvelbarja oziroma njegova sinova Roka in Marka. Tedaj je bila že v zelo žalostnem stanju, a vendar ovenčana s spominom na slavnega skladatelje, kar je Cvelbarje napeljalo na misel, da bi zidanico obnovili in v nji uredili spominsko sobo. Gradbeni strokovnjaki so predlagali, da se zidanico poruši in na njenem mestu zgradi nova, ki bi bila zvest posnetek prejšnje, vendar se s to zamislijo spomeniška služba ne strinja, ampak zahteva sanacijo in obnovo obstoječe stavbe, kar pa je bistveno dražje. Obnova bi se najbrž odmaknila v prihodnost, če se ne bi za zamisel o Kozinovem muzeju na Trški gori ogreli v Društvu skladateljev Slovenije, Akademiji za glasbo, Ministrstvu za kulturo in Mestni občini Novo mesto. Stekli so prvi pogovori in upati je, da ne bo ostalo le pri besedah in samo pri podpori na papirju. Marjan Kozina, Novo mesto, Dolenjska in Slovenija bi si zaslužili nov kulturni spomenik nacionalnega pomena, ki bi bil, kot je dejal na nedavnih pogovorih Marko Mihevc, član upravnega odbora Društva skladateljev Slovenije in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, hram slovenskega skladateljstva. "Kozinova zidanica naj bi za slovensko skladateljstvo postala to, kar je Prešernova hiša v Vrbi za slovensko pesništvo!"

Svoj lonček pa bo zraven lahko s pridom pristavil tudi turizem.

Objavljeno v Dolenjskem listu št.52, 2007