Ob stoletnici rojstva Severina Šalija

Darja Peperko Golob

Spominski večer in razstava ob stoletnici rojstva pesnika, prevajalca in književnega urednika Severina Šalija v novomeški knjižnici

 »Le kaj je človek? Vreden
in nevreden, poveličan
in osramočen, bičan
in križan, teptan in zmagovalen,
bolan in zdrav, mlad in star,
onemogel, svetniški in hudodelski.
Tako je pač človekovo življenje
na tem usojenem svetu!«

(Severin Šali, odlomek iz pesmi Popotnik, zaljubljen v življenje)

Tako se glasijo preproste, a nadvse resnične besede pesnika, Novomeščana Severina Šalija, čigar stoletnico rojstva je Novo mesto obeležilo lansko jesen. Knjižnica Mirana Jarca je v novembru 2011 (Razstavo so odprli 17. novembra 2011) kot projekt obeležitve obletnic pomembnih Novomeščanov, razpisan pri Mestni občini Novo mesto, pripravila literarni večer, posvečen »našemu« Šaliju, pogovor z njegovimi sorodniki, prijatelji in poznavalci njegove ustvarjalne poti ter razstavo o njegovem življenju in delu. Takšni jubilejni dogodki so v knjižnici vedno nekaj posebnega, saj so posvečeni ljudem, ki so v našem mestu živeli ali delovali, bili močno povezani z ljudmi, mestom, pokrajino, kar se odraža tudi v njihovem nesmrtnem delu. Mnogi med njimi so bili tudi redni obiskovalci novomeške knjižnice, kajti vsi véliki ljudje so večno zapisani čudežni moči knjige.

Eden teh nekdanjih prijaznih uporabnikov in prijateljev knjižnice je bil tudi Severin Šali, pravzaprav sosed z iste ulice. Osebno ga žal nisem poznala, a vsi, ki so ga, o njem spregovorijo z neko posebno milino, na obrazu pa se jim zariše prisrčen, umirjen nasmeh, ki ga ponavadi dobimo v družbi mirnih, skromnih, delovnih in poštenih ljudi, izžarevajočih izjemno človeško toplino. Menda je imel Šali tudi vse bolj redko človeško lastnost – znal se je  blagohotno šaliti (kar mu je pravzaprav naložil že njegov priimek), predvsem pa sta ga zlasti v težkih časih okupacije in po njej zaznamovali vztrajnost in pokončnost na svoji poti »popotnika, zaljubljenega v življenje«.

Med študijem slovenske književnosti sem o pesniku Severinu Šaliju bolj malo izvedela, a neločljivo povezano je ostalo njegovo ime s prevedenimi deli ruskih klasikov, ki sem jih prebirala ravno tako med študijem. »To je torej Severin Šali – znano ime prevajalca z naslovnic prebranih knjig Dostojevskega, Gogolja, Tolstoja?«, me je mnogo kasneje prevzela povezava med njegovim celotnim ustvarjalnim opusom in delčkom le-tega, ki sem ga že prej poznala.

Pisati in pripraviti razstavo o ljudeh, ki so s svojim presežnim delom zaznamovali določen prostor in čas, je silno nehvaležna naloga. Nikoli ni možno predstaviti vsega, kar so ti ljudje kot mravljice pridno znosili na kup, v rabo vsem, ki šele prihajajo. Izbor obsežnega gradiva in njegova postavitev pa je do neke mere subjektivno videnje tistih, ki smo avtorja spoznali posredno, preko njegovih del, literarnih kritik, pričevanj sodobnikov … A kot pravijo, vrednost je v raznolikosti občutenj, misli, mnenj, pogledov.

Zato želim pesnika, prevajalca, kritika in urednika Severina Šalija ob minuli stoletnici njegovega rojstva predstaviti malce drugače – ogledujoč si razstavo, ki smo jo v knjižnici pripravili ob njegovem lanskem jubileju.

Monumentalna, nekoliko hladna spominska avla Marjana Mušiča v starem delu knjižnice je sredi novembra 2011 zaživela v novi podobi – razstavne vitrine so polne Šalijevih knjig, slik, dokumentov, predmetov. Neskončno zadovoljna sem, da lahko namesto preslikanih naslovnic pesnikovih knjig in njihove virtualne predstavitve v vitrino postavim prave knjige, ki vse drugače približajo čudežno moč tiskane besede. Ko vstopimo v prostor, se nam pogled najprej ustavi na veliki Šalijevi fotografiji na steni, ob kateri je natisnjena njegova mogočna pesem Popotnik, zaljubljen v življenje kot moto celotne razstave oziroma njen naslov. Le kdo bi lahko šel dalje, ne da bi jo prebral? A hočeš nočeš našo pozornost kmalu pritegne bližnja vitrina z velikim, črnim, starim pisalnim strojem znamke Ideal, Šalijevim neutrudnim sodelavcem  podnevi in ponoči, ko je pisal pesmi ali prevajal. Ob njem se nahajajo številni že nekoliko porumeneli izvirni tipkopisi njegovih pesmi: Sijoče mračine, Lepa je pot v Jeruzalem, Pota in vračanja, Daritvena pesem popotnih, Večer, Na Trški gori, Gorjanska bajka, Po nevihti in druge.

 Nato v kotu vitrine uzremo uokvirjeno fotografijo pesnikove rojstne hiše … Vsekakor je že čas, da se obiskovalci razstave seznanijo s ključnimi postajami Šalijeve življenjske in ustvarjalne poti.

Kratek biografski zapis v vitrini sporoča:

Severin Šali je bil rojen  22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču. Osnovno šolo je obiskoval v Nemški vasi pri Trebnjem, gimnazijo pa v Varaždinu. Nato je sprva živel in delal na Hrvaškem, odločilno zanj pa je bilo, da je leta 1938 dobil službo v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, kjer je od prodajalca v knjigarni napredoval v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Že v času vojne je razvil izredno uredniško dejavnost, s katero se je ukvarjal vse življenje: leta 1943 je izbral in uredil izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, bil je urednik znane zbirke Slovenčeva knjižnica, knjižne serije Naša knjiga, leta 1959 je prevzel vodstvo Dolenjske založbe v Novem mestu, od leta 1972 do upokojitve leta 1984 pa je bil zaposlen pri Mladinski knjigi v Ljubljani, kjer je bil eden glavnih urednikov (na primer knjižne zbirke Levstikov hram). Izbral in uredil je tudi Liriko slovenskih pesnic (1985). Svoje prve pesmi je objavil v revijah Dejanje ter Dom in svet, leta 1940 pa izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine, ki sta ji med vojno, kljub zapovedanemu kulturnemu molku, sledili še zbirka Srečavanja s smrtjo (1943) in domoljubna pesnitev Spev rodni zemlji (1944), zaradi katere je imel težave z italijansko cenzuro. Po končani vojni je sledilo dolgo obdobje pesniškega molka, ki ga je prekinila šele leta 1982 izdana pesniška zbirka Pesek in zelenice, sledili pa so ji pesniški izbor Sijoče mračine (1985), zbirka Pesnik na večerni poti (1991), otroške pesmi Teče to in teče ono (1983) in V deveto deželo (1995). Po vojni, ko je bil zaradi pokončne drže mladega poeta slabo zapisan pri oblasteh, je kot svobodni književnik živel v svojem ljubem Novem mestu in s svojim izjemnim jezikovnim čutom in poliglotskim znanjem prevajal zlasti pripovedništvo iz skoraj vseh slovanskih jezikov in francoščine. Posebej blizu mu je bila literatura ruskih klasikov. Iz ruščine je med drugimi prevedel nekatera dela Dostojevskega, Gogolja, Turgenjeva, Gorkega, Ševčenka, iz hrvaščine in srbščine dela Iva Andrića, Avgusta Šenoe, Vladimirja Nazorja itd., iz francoščine pa zlasti Gida, Lanouxa in Maurisa. Prevajal je tudi češko in makedonsko literaturo. Slovenski leksikon novejšega prevajanja beleži do leta 1985 kar 115 Šalijevih prevodov književnih del.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi: Prešernovi literarni nagradi mestne občine ljubljanske za poezijo (1940 in 1943), Trdinovo nagrado (1954), banovinsko nagrado za poezijo, nagrajen pa je bil tudi v tedanji Sovjetski zvezi, in sicer za prevode ruske književnosti v slovenski jezik (1969). Po njem se imenuje tudi ulica v Novem mestu (Šalijeva ulica). Umrl je 24. oktobra 1992 v Novem mestu.

Poleg njegovih pesniških zbirk in obsežne prevajalske bere Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani v Posebnih zbirkah Boga Komelja tudi pesnikove fotografije, pisma in korespondenco, diplome in priznanja.

Nekatere njegove nagrade so ob tej priložnosti tudi razstavljene: nagrada mesta Ljubljane za pesniško zbirko Slap tišine, nagrada mesta Ljubljane za delo Srečavanja s smrtjo  ter priznanje Zveze sovjetskih pisateljev za prevode ruske književnosti.

V pritličju razstavišča stoji Savinškov kip pesnika Mirana Jarca (1900 – 1942), po katerem se imenuje novomeška knjižnica. »Kamniti poet Jarc« se zgovorno, ponosno ozira proti vitrini, kjer je na ogled Šalijeva bogata pesniška bera, to so vse njegove izdane pesniške zbirke za odrasle in izbor revijalnih objav.  Skopi prostor pač ne dopušča, da bi se obiskovalec seznanil z vsemi objavami njegovih pesmi v številnih zbornikih, revijah, časnikih in časopisih, med katerimi zavzemajo posebno mesto številne pesmi – posvetila slovenskim pesnikom, slikarjem, kulturnikom, Božidarju Jakcu, Jožetu Dularju, Janku Jarcu, Pavlu Golii in drugim. Res je tudi, da mnoge njegove pesmi niso bile nikoli objavljene, nekaterih med njimi tudi še ni prebral nihče razen pesnika samega. Posebno pozornost obiskovalcev pa vzbudi droben listič, položen med razstavljene knjige. To je ekslibris, čudovita mala grafika, kakršne so bile prvotno nalepljene v knjigah v funkciji lastniškega znaka.  Kasneje, vse do danes, so si svoj ekslibris omislili le posamezniki bibliofili, zbiralci knjig in častilci umetnosti. Nič nenavadnega torej ni, da je bil med njimi tudi pesnik, knjigoljub, umetnik Šali.

Pravo težo Šalijevi besedni umetnosti daje velika vitrina izjemnih likovnih dosežkov njegovega prijatelja, slikarja Lucijana Reščiča (1946–2003). To so ilustracije Šalijeve zadnje pesniške zbirke Pesnik na večerni poti. Ob pogledu na izbor petih so vse besede odveč. Potrebno se je le potopiti vanje, da začutiš veličino življenja; in seveda prebrati vsaj eno Šalijevo pesem v tej zbirki, na primer Upanje.

Prav prisrčna pa je starinska lesena vitrina, v kateri mrgoli otroških, pravljičnih podob. To je vitrina Šalijevega najbolj pristnega, iskrenega sveta, v katerem nastopajo otroci, njegovi in vsi drugi, ki jim je vse življenje podarjal svojo lastno otroško dušo, kot tudi prejemal njihovo brezpogojno ljubezen. Ob pogledu na stare fotografije njegovega družinskega življenja, z ženo Marijo, hčerko Mojco in sinom Cvetom, se nostalgično vrnemo v dni, ko smo bili tudi sami otroci. V središču pozornosti sta vsekakor drobna knjižica pesmi za otroke Teče to in teče ono ter zbirka V deveto deželo, posvečena vnukinji Niki, ki je izšla šele po njegovi smrti. Slednji daje še posebno veljavo razstavljena izvirna ilustracija Lucijana Reščiča, ki je ilustriral tudi to zbirko. Vitrino zapolnjujejo številne objave njegovih otroških pesmic v revijah Ciciban, Kekec, Rodna gruda in še nekaterih ter njegovi prevodi tuje mladinske književnosti v slovenski jezik. Prebudite otroka v sebi, bi lahko bilo Šalijevo sporočilo vsem, ki se ustavijo ob tej vitrini.

Ko se nato vzpenjamo po starem knjižničnem stopnišču navzgor, da si ogledamo še drugo Šalijevo ustvarjalnost, se nam oko ustavlja na velikih stenskih panojih, s katerih nas spremlja umetnik v različnih obdobjih svojega življenja: od mladega pesnika, romantično zatopljenega v knjigo, do izkušenega besednega mojstra s cigareto minevanja med prsti; v družbi s književniki Alojzom Gradnikom, Ivanom Minattijem, Tonetom Pavčkom, Edvardom Kocbekom, Desanko Maksimović; na obisku v novomeški knjižnici, pred mnogimi leti v tej avli, skupaj s kulturniki, kot so Bogo Komelj, Janko Jarc, Jože Dular, Nataša Petrov, Boris Paternu in drugi; vse te slike ljudi, zapisanih v anale slovenske kulturne zgodovine, dopolnjujejo Šalijeve pesmi v tipkopisu ali tiskani obliki: Oj, gozdovi širni, Sijoče mračine, Spev rodni zemlji, Pesnik in cigareta, Pesem pesnikov.

Na vrhu stopnišča stoji vitrina Šalijevega obsežnega prevajalskega opusa – vitrina garanja za ljubi kruhek bi jo lahko poimenovali. V senci velikih prevajalskih imen je Šali neumorno prevajal tudi nekatera najzahtevnejša dela svetovne književnosti, menda nikoli ni zavrnil še tako težkega prevajalskega oreha. Gotovo mu je velik izziv predstavljala možnost, ki ni dana vsakomur – da je v materni jezik prestavil veličastna literarna dela, katerih izbor prikazuje naša izložba: Lovec jaguarjev (Švarc), Potovanje v Kongo (Gide), Zaklad Sierra Madre (Traven), Poveljnik Watrin (Lanoux), Kozara (Oljača), Roman o Londonu (Crnjanski), Sončni ditirambi (Nazor), Bakonja fra Brne (Matavulj), Travniška kronika (Andrić), Lelejska gora (Lalić), Detinstvo (Gorki), Ponižani in razžaljeni, Bedni ljudje, Dvojnik, Netočka Nezvanova (Dostojevski), Detinstvo – otroštvo – mladost, Polikuška in druge povesti, Kreutzerjeva sonata, Povest včerajšnjega dne (Tolstoj), Plašč in druge povesti (Gogolj), Vas, Gospod iz San Francisca (Bunin) … Fotografija s kongresa prevajalcev ruske književnosti v Uljanovsku v tedanji Sovjetski zvezi ter priznanje Pečatnaja gramota za prevode ruske književnosti pa še dodatno izpričujeta veliko Šalijevo ljubezen do ruske literature in jezika.

Prav tako zavzeto in predano je bilo Šalijevo delo lektorja, urednika ter pisca spremnih besedil. Povsem nemogoče je v eno vitrino ujeti njegovo razgibano, večplastno založniško in publicistično delovanje, ki ga, mimogrede, lahko opravlja le človek, ki se neskončno zaveda pomena slovenske tiskane besede oziroma izida vsake slovenske knjige. Poleg že omenjene Šalijeve uredniške zapuščine nam razstava ponuja vpogled v delček uredniške korespondence, ki je potekala med njim kot direktorjem Dolenjske založbe, urednikom pri Mladinski knjigi ter ponudniki svojih stvaritev, Francetom Bevkom, Tonetom Seliškarjem, Ilko Vašte, Silvo Trdina in mnogimi drugimi.

In na koncu – v vseh minulih desetletjih, ko je bil Severin Šali, vse do svoje smrti, nadvse priljubljen gost na literarnih srečanjih in prireditvah zlasti v Novem mestu in okolici, je nastalo nemalo intervjujev in zapisov o njegovem življenju in ustvarjanju. Iz vseh prispevkov o njem veje prijetna dolenjska mehkoba, najsi je pripovedovalec on sam ali njegov sogovornik oziroma avtor prispevka. Seveda, o tako čutečem, globoko razmišljujočem človeku, predanem naravi in velikemu stvarstvu, ki izničuje namišljeni pomen zmaterializiranega sveta, je težko napisati kaj posebno ostrega. Tako vsaj priča razstavljeni izbor prispevkov Ivana Gregorčiča, Milana Marklja, Ivana Zorana, Janeza Mežana, Dušana Željeznova, Emila Cesarja in drugih, objavljenih v Dolenjskih razgledih, reviji Rast, Dolenjskem listu, Delu in še drugje.

Stoletnico rojstva Severina Šalija smo v Knjižnici Mirana Jarca praznovali na dan  slovenskih splošnih knjižnic, s čimer smo simbolično poudarili našo predanost besedni umetnosti. Skupaj z njegovimi sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci ter poznavalci njegovega dela smo ustvarili Šalijev večer, preprost, kot je bil on sam, z njihovo pomočjo smo pripravili tudi razstavo (gradivo za razstavo so nam prijazno posodili družini Papić in Šali ter Marija Reščič). Ta večer so se v knjižnici zbrali številni Novomeščani, Dolenjci, poznavalci in častilci Šalijeve umetniške besede od vsepovsod in vsi smo bili, potiho ali naglas, istih misli – da bo Šali, dolenjski pesnik, prevajalec in kulturnik, v svojih delih živel večno!

»Ker vem za smrt,
sem zaljubljen v življenje –
saj je moje in vaše,
sopotniki moji!«

(Severin Šali, odlomek iz pesmi Popotnik, zaljubljen v življenje)