Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev, značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«. Njegove »Bajke in povesti o Gorjancih« še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Podgorcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« smo poslovenili tuji izraz »mytos«, ki označujejo povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene.

V Gorjancih je »vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremenil tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje.

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval škrat ali škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju. Ta spaka je bil majhne rasti, kakor kakšen deset letni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, ki jih je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč ali Hude pečine, dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska.

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju. Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli potrebno stvar z ene gore na drugo. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo. Čarovnice so sklenile, da to pa ne bodo dopustile in od tistega dne so vsako noč porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib.

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož. Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel ne pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl. Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini so se razraščali plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva trudna in bolna popotnika ter ga prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji:« Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.«Ko se je puščavnik prebudil popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj. Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930

Pripravil: Franci Koncilija