V arhitekturni galeriji Dessa v Ljubljani je že od 5. marca 2018 odprta zanimiva tretja arhitekturna razstava V ospredje III. : pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo v sodelovanju z galerijo DESSA pripravila Center arhitekture Slovenije in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. Na razstavi so predstavljena dela desetih diplomantk znanih arhitektov Jožeta Plečnika, Eda Mihevca in Edvarda Ravnikarja.
Namen razstave je predstaviti strokovni in širši javnosti pomemben del »anonimne« in zamolčane evropske kulturne dediščine 20. stoletja, ki jo je soustvarilo osem slovenskih žensk, drugi dve pa sta bili rojeni v Beogradu in v Zagrebu. Njihova strokovna dejavnost je bila na področju arhitekture, notranjega in industrijskega oblikovanja, krajinske arhitekture, urbanizma in gradbeništva, torej v poklicih, ki so oziroma veljajo za tradicionalno moške.
Beograjčanka Carmen Jež Gala (1925 – 1965) se je uveljavila na področju železnih konstrukcij, športnih objektov in mostov, kjer izstopata smučarska skakalnica v Zgornji Šiški in tribuna FD športnega objekta v Šiški.
Staša Blažič Gjura (1929 – 2014) je v času poklicne kariere je njena ustvarjalnost postala najbolj prepoznavna na področju starih kulturnih spomenikov, kot so: stiški dvorec, Plečnikove Žale, Plečenikova tržnica, Grad Bogenšperk, graščina Dol pri Domžalah, grad Kodeljevo in grad Fužine v Ljubljani, kjer je danes arhitekturni muzej.
Milica Detoni (1926 – 1961) pa se je uveljavila s svojim strokovnim delom pred vsem na Dolenjskem. Sodelovala je pri obnovi sledečih gradov; Otočec, Stari grad in Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi, ter spomenik ženskim demonstracijam leta 1943 na Kongresnem trgu v Ljubljani.
Zagrebčanka Ljerka Finžgar (1937) se je pretežno ukvarjala z oblikovanjem pohištva in je sodelovala s takratno tovarno Meblo iz Nove Gorice.
Metka Vrhunc (1939) je oblikovala tekstil in raziskovala lastnosti usnja. Njena kolekcija imenovana Popek je bila nagrajena s častno pohvalo BIO 15. Leta 1979 pa je za svoje delo prejela nagrado Prešernovega sklada.
Nataša Štupar Šumi, roj. Suhadolc (1927) pa je obnavljala gradove na Primorskem, kot so Rihemberk pri Braniku, Vogrsko pri Renčah in Štanjel pod vodstvom Marijana Zadnikarja, Naceta Šumija in drugih. Zelo uspešno pa je sodelovala pri obnovi Škrateljnove hiše pri Divači iz 17. stoletja, kjer sedaj deluje Muzej slovenskih filmskih ustvarjalcev.
Špela Valentinčič Jurkovič (1931) je ena izmed najuspešnejših slovenskih konzervatork, kjer je še posebno prepoznavna po ohranjanju Dolenjske kulturne dediščine in gradov, kot so: Hmeljnik, Turjak, Smlednik, Mokrice, Soteska, Stari grad, Žužemberk, Višnja Gora, Goričane in Polhov Gradec. Za obnovo slednjega pa je leta 1994 prejela Steletovo priznanje.
Bibijana (Biba) Bertok (1941) se je v svojem življenju ukvarjala pretežno z oblikovanjem otroškega pohištva v sodelovanju Tovarne lesne galanterije v Rimskih Toplicah.
Ksenija Šetina Grum (1925) je izdelovala načrte za izgradnjo čistilnih naprav za čiščenje odpadnih voda. Tako je izdelala načrte za sledeče čistilne naprave: V Škofji Loki, Ajdovščini, Grosuplju, Novem mestu, Jesenicah, Kopru in skupne čistilne naprave za odpadne vode v Domžalah in v Kamniku.
Marija Vovk (1931) je arhitektura študirala tudi na Finskem, kjer se je srečala s povsem novimi humanimi in socialnimi razsežnostmi. Pod vplivom švedskih kolegov pa se je kasneje usmerila v študij barvnih poslikav pročelji stavb, pred vsem v Ljubljani in v Splitu.
Otvoritev odmevne razstave se je udeležilo vseh sedem še živečih umetnic, razstava pa bo odprta do 19. aprila letos.
Pripravila: Milena Novak
