Ob pesniški zbirki Smiljana Trobiša: Prelivi slik, besed in oblik (Pesmi ob likovnih delih), 2018
Pripravila: Manja Žugman
Pred kratkim mi je pesnik Smiljan Trobiš poslal novoizšlo pesniško zbirko. Kot zmeraj sem bila tudi tokrat vesela novih pesniških vrstic, katerih ustvarjalni navdih so bile pesniku mnoge likovne stvaritve slovenskih umetnikov, ki so se več let družili v obliki likovnih kolonij. In pričujoča knjižica mi je bila v poseben izziv, saj se ima človek zaradi nekoliko drugače umerjenega delovnega vsakdana malokrat priložnost družiti z večimi umetniki hkrati ter tako plemeniti svojega duha.
Pesnik je namreč podaril svoje verze mnogim raznolikim ustvarjalcem, ki imajo za svoje delovno orodje čopič, les, kovino, kamen in še kaj. Vsi so si pri tem zelo različni, hkrati pa se s svojo mnogoterostjo združujejo v enovitem velikem umetniškem poslanstvu; to je ustvarjanju umetniških podob, s katerimi in skozi katere premagujejo mnoge življenjske ovire in tegobe, optimistično zrejo v prihodnost, se kot umetniki individuumi duhovno dvigajo nad pustim in okorelim življenjskim vsakdanom ter ga z distance opazujejo, gnetejo in oblikujejo. S svojo modrino ne izrekajo sodb, temveč spreminjajo realnost v drugačno podobo, v umetniško stvaritev. Z njo iščejo pesem, prižigajo luč in iz starega rojevajo novo, ki po Trobiševih besedah tudi na novo naj zažari (v: Iščem barvo, 8). Zbirko prepevajo bogate vidne in slušne podobe. Iz nje veje ubrano sozvočje besed in slik, hladnih in toplih barv, ki bralca in opazovalca popeljejo v sanjarjenje, čudenje in občudovanje. Svarijo pred vseobkrožajočim se opojnim materializmom, z nanj vsakdanjo osredotočenostjo posameznika, za katerega bi pesnik dejal, da je raztreščen v stvareh (Prelivi, 16). Trobiš s skrbno izbranimi besedami ustvarja pesniške podobe, skozi katere izpoje vse, kar človeku leži na duši. Barve naravnost čakajo, da izpovedo umetnikovo razumevanje sveta in da izpojejo vse tisto, kar boli. S pogostimi antitezami, vijuganjem med upom in obupom, med črnim in belim, sijajem in trepetom s prvoosebno množinsko obliko nagovarja tako sebe kakor bralca h končnemu spoznanju, da je rešitev vendarle najti; to je sprijazniti se s cikličnostjo naše biti, ki se kot feniks iz pepela vedno znova rojeva, vznika, vstaja, prevladujočo se disharmonijo vedno znova in znova (pre)oblikuje v harmonijo danega. Pri tem v ospredje postavlja pot, ki da je že cilj. Lepša je kot cilj (v: V neskončni modrini, 38) ter antigonsko vodi k fizičnem zlomu in moralni zmagi.
Samo želimo lahko, da bi tako čutili in za(ob)čutili tudi ljubitelji umetniškega izraza, katerega vplivna moč tako gotovo zveni, da se ob njem vsa trdota sveta razblini in spremeni … (v: Prelivi, 11). Zatorej dovolite si okusiti pričujoč nabor bogate umetniške bere ter znova odkrijte in najdite človeka v sebi in v svojem koncu nov začetek.
