Arhiv Značk: Marinka M. Miklič

6. Šalijev večer s knjigo

V atriju Knjižnice Mirana Jarca je 22. marca potekal 6. Šalijev večer, in sicer v znamenju prve knjige, ki jo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija .

Osrednja gostja večera, ki mu je prisluhnilo okrog sto obiskovalcev, je bila pisateljica Marinka Marija Miklič iz Novega mesta, tema večera pa njena nova knjiga z naslovom V KAMEN VKLESANO.

Kot je poudaril v uvodnem pozdravu namestnik predsednika društva Franci Koncilija, si društvo s svojo izdajateljsko dejavnostjo prizadeva uresničevati eno od osrednjih nalog društva – skrbeti za večjo prepoznavnost kulturnih ustvarjalcev z območja širše Dolenjske.

Predsednik društva akademik dr. Milček Komelj, ki je tudi pisec ene od spremnih besed v knjigi, je v svojem poglobljenem daljšem nagovori (preberi) poudaril, da ima knjiga v Kamen vklesano poleg literarnega tudi narodopisni in kulturno-zgodovinski pomen. Marinkino pisanje je v njem prebudilo tudi osebne spomine na nekatera znane in manj znane osebnosti, ki so omenjene v knjigi.

Sicer pa so obiskovalci lahko o pisateljici, ki je doma s Štrita v škocjanski občini, in njeni novi knjigi kratkih zgodb več izvedeli v pogovoru avtorice z Milanom Markljem, ki je knjigo tudi oblikoval in pripravil za tisk. Mikličeva je tako povedala, kaj jo je spodbudilo k pisanju, kako je oblikovala naslov za knjigo, koliko so njeni literarni junaki avtentični in resnični ljudje in koliko plod literarne domišljije, kako so zgodbe sprejeli in v njihovi literarizirani obliki razumeli domačini iz bučklanarskega konca, spomnila se je sprememb, ki so preoblikovale življenje ljudi na dolenjskem podeželju v času njenega otroštva ter povzročile, da je ob izboljšanju življenjskih razmer z novostmi marsikaj starega in dobrega žal izginilo. Pogovor je popestrila Rezka Povše iz literarne sekcije Snovanja Društva upokojencev Novo mesto, katere članica je tudi Mikličeva, z branjem izbranih odlomkov iz knjige, v zaključnem delu pogovora pa je Mikličeva spregovorila še o nerazveseljivem položaju slovenskega pisatelja in o težavah pri izdajanju knjig.

Dogodek je popestril glasbeni nastop pisateljičinih vnukov iz skupine NON + ULTRA, številni obiskovalci pa so večer zaključili z druženjem ob dobrotah.

L. M.

Žive knjige spregovorile

V okviru nacionalnega Unescovega projekta, v sodelovanju Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto in Gimnazije Novo mesto, je v sredo, 07.03.2018 na Gimnaziji v prostorih knjižnice ponovno potekala Živa knjižnica, ki je odstirala zgodbe in življenja ljudi, odprla razmišljanja in spodbudila pogovore o predsodkih.

 Na Živi knjižnici je sodelovalo 13 živih knjig: muslimanka, sirska študenta, gej par, Romkinja, veganka, borka za živali, rejnica, prostovoljka, begunec, upokojenka-starostnica in še in še. Žive knjige so z bralci, dijaki in dijakinjami iz Ptuja, Brežic, Pišec in Novega mesta delile svoje izkušnje in doživetja, predvsem pa so razbijale ustaljene negativne vzorce o posameznih skupinah, ki bi jih družba najraje potisnila na obrobje. Mladi bralci so se tako na več kot 130 izposojah v živo soočali s stereotipi in predsodki ter se izobraževali o vrednotah in človekovih pravicah.

Marinka Miklič kot živa knjiga Upokojenka v pogovoru z udeleženci. (Foto: Maja Žunič)

Živo knjigo z naslovom Upokojenka je predstavljala članica našega društva Marinka Miklič, ki je mladim bralcem v sproščenem, tudi nekoliko hudomušnem pogovoru uspešno razbijala in ovrgla zakoreninjene vzorce, da so upokojenci osamljeni, brez prijateljev, hobijev, da ne obvladajo računalnika, da so izključeni iz družabnega življenja. Med knjigo in bralci se je razvilo skoraj nekakšno zavezništvo v smislu, da mladi starostnikov ne potiskajo v izolacijo, da razumejo staranje, tudi umiranje, da se bogatijo z njihovimi izkušnjami, da se radi družijo z dedki in babicami, da v njih najdejo zaveznike, skratka, da se mladi in stari zelo dobro razumejo.

Na koncu so mladi bralci v anketi zapisali, da je Živa knjižnica čudovita izkušnja, ki bi jo želeli naslednje leto ponovno prebrati.

M. M. M.

NAŠE DRUŠTVO IZDALO PRVO KNJIGO

Z izidom knjige Marinke Marije Miklič V KAMEN VKLESANO Kulturno društvo Severina Šalija stopa na pot uresničevanja enega od svojih zahtevnejših in ambicioznejših programov. Gre namreč za izdajateljsko dejavnost, ki si jo je društvo zapisalo v program, da bi tako uresničevalo svoje poslanstvo in prispevalo svoj delež v kulturno dogajanje novomeškega območja in širše.

Knjigo so natisnili v Opara tisku decembra lani in je tako že v rokah nekaterih bralcev, širše javne pozornosti pa bo deležna na predstavitvah, ki se bodo zvrstile od slovenskega kulturnega praznika naprej.
Avtorica Marinka Marija Miklič, članica našega društva, ljubiteljem proznega pisanja ni neznano ime. Že od leta 2002 redno objavlja svoje prispevke v literarnih revijah (Sodobnost, Mentor, Rast, SRP), časopisih (Dolenjski list, Vzajemnost, Kmečki glas …) in zbornikih (Snovanja, Mojemu mestu, Lepota besede …). Za svoje literarne stvaritve je prejela več priznanj in nagrad, denimo, nagrado revije Rast, nagrado KGD Reciklaža, nagrado Slavističnega društva, nagrado Lipe, Onino pero, s humoresko Diploma je zmagala na Proznem mnogoboju, njena zgodba Skrivalnica se je uvrstila v antologijo evropskih mest, zgodba Reci sklečka pa v dvojezični avstrijski zbornik. Leta 2012 je pri KUD Franc Bogovič izšel njen knjižni prvenec Odprta ograja z izbranimi dvajsetimi kratkimi zgodbami.

Za svojo drugo knjigo z naslovom V kamen vklesano je Marinka M. Miklič izbrala 17 zgodb, ki jih je napisala na osnovi svojih doživetij in spominov na življenje, kot je potekalo na dolenjskem podeželju v njenem otroštvu in kasneje. Poudarek ni na osebnem doživljanju, ampak avtorica izrisuje nekdanje življenje, kot se izraža v vsakdanjih delih, opravilih in običajih ter poklicih oziroma obrteh. Tako ima njeno pisanje, kot ugotavlja v svoji spremni besedi V srce vklesano Diana Pungeršič, “močno etnološko, kulturno-antropološko spoznavno vrednost, saj v natančnih in verodostojnih opisih nekdanjega načina življenja razodeva snovno in zlasti duhovno kulturo Dolenjske v drugi polovici prejšnjega stoletja”. Na to plat Mikličinega pisanja opozarja tudi dr. Milček Komelj (predsednik našega društva) v svoji poglobljeni spremni besedi Svetla, z nostalgijo prepojena knjiga, ko zapiše, da avtorica v knjigi nagovarja bralca “z iskrenim pričevanjem”, ki njeni knjigi daje poleg “osnovne intimne obarvanosti” tudi “narodopisen in kulturnozgodovinski pomen”.

Milan Markelj