… Emil, moški v zgodnjih petdesetih, nekega poletnega dne goni navkreber, proti prelazu. V gostišču na prelazu sklene prenočiti. Naslednji dan prav to mikrookolje zadene ena od naravnih nesreč, za katere pravimo, da jim celo v spominih najstarejših prebivalcev ni enakih. Ena teh nesreč (ne morejo se odločiti, kaj naj bilo, morda celo tajfun ali tornado), ki uničijo naravo in kulturo, izruvajo drevesa in strehe. Preden je udarilo, se je Emil sredi gozda pogovarjal z gospo s fascinantno prezenco, zato jo po koncu ujme seveda hoče najti. Ob tem pa zadene ob zid. Gre za nerazumevanje, nejevero ali za zaroto vaščanov, gre morda za poskus potlačitve ali izbrisa? In če ja, čigavega pravzaprav? Kdo je v resnici ta ženska, kaj je resnica te ženske?

Ko tako narediš rezime zgodbe, se sliši kot kriminalni plot, in torej skoraj že kot kvarnik. A četudi si bralec res postavlja detektivska vprašanja, zahteva iskanje ženske s srebrnim očesom povsem drugačno kondicijo in drugačne izkušnje, kot jih imajo bralci običajnih kriminalk.

Glavni junak v knjigi Ženska s srebrnim očesom pisateljice Katarine Marinčič je Emil, ki je v popolni kolesarski opremi, ampak tudi v popolni pisateljski pripravljenosti in zato, kot se bo pokazalo, v bistvu ni pravi kolesar, ampak bolj neroden večni amater. Zdi se, da se vsi detektivski rekreativci želijo samo, da bi spočili in premaknili možgane, da bi se zgodba preprosto čim preje končala… Emil pa, nasprotno, na poti pobere vsak impulz, vsako besedo, gesto, zazna vsak piš vetra in vsak sončni žarek. Za vsakim obrazom in vsako fasado, za vsako obleko vidi zgodbo, znak, pomen. Njegovo zrenje, umišljanje in osmišljanje življenja domačinov se prepleta z nenehnim samoopazovanjem in z drobci njegove življenjske zgodbe. 

Predstavitev v Beletrini, ki je izdala knjigo

V romanu sopostavitev enega in drugega sveta, Emilovega sveta in sveta vaščanov ni tako skrajno črno-bela, kot se lahko zazdi pri povzemanju, je pa pomenljiva in interpretativno privlačna. Skoraj nemogoče se zdi, da ne bi videli v odnosu med pisateljem in domorodci matrice vloge pisatelja v sodobnem svetu. Domačini Emila preprosto nočejo v svoji sredini, izbrisati hočejo vsako njegovo (umazano, blatno) sled. 

A četudi je Katarina Marinčič nekje omenila, da je Ženska s srebrnim očesom njen najbolj avtobiografski tekst, saj da je njegove fragmente slišala, doživela, izkusila sama, pušča bralcu vso svobodo v opredeljevanju do glavnega junaka romana, Emila. Nobenega dvoma ni,  da je Katarina Marinčič napisala delo, kjer na povsem nedirekten način postavlja aktualna vprašanja – vprašanja o vlogi in možnosti umetnosti in umetnikov v današnjem svetu. 

Pisateljica Katarina Marinčič

Ob tem, najbrž še pred tem pa je to roman o večnih vprašanjih: kakšen je odnos med resnico in fikcijo? Iz kakšne snovi in s kakšnimi zavestnimi in nezavednimi procesi nastajajo zgodbe? Tiste, ki postanejo literatura, in tiste, ki si jih pripovedujemo o svojih življenjih itd…Zato je roman Ženska s srebrnim očesom dokaj vznemirljiv in inspirativen.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V Dolenjskem muzeju Lamutu posvečeno razstavo Prelomi,zapirajo na Prešernov dan.

Že v petek, 30. septembra 2022, je v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto župan mag. Gregor Macedoni odprl razstavo Prelomi, posvečeno Vladimirju Lamutu ter spremljajočo razstavo Navdih/Inspired by Lamut. Razstava je bila posvečena 60. obletnici smrti Vladimirja Lamuta, ki zajema ciklus likovnih del navdihnjenih z njegovimi študijskimi potovanji v Bruselj in Pariz. Večina del so za ogled na razstavi posodili zasebniki in Krka, tovarna zdravil d. d… Novo mesto.

  Fotografiral: Boštjan Pucelj

Bogat likovni in grafični opus Vladimirja Lamuta je predstavila kustosinja umetnostna zgodovinarka Katarina Dajčman. Pred sedmimi leti je pripravila pregledno razstavo ob 100. obletnici rojstva tega velikega novomeškega umetnika, ki je po krivici bil spregledan v svojem umetniškem opusu, ki ga je zapustil Novem mestu. V svojem nagovoru se je direktorici Dolenjskega muzeja Jasni Dokl Osolnik in kustosinji Katarini Dajčman zahvalil umetnikov sin, Branko Lamut. Župan Gregor Macedoni, je na otvoritvi razstave povedal: 

»Tako preplet klasične likovne umetnosti s sodobno obdelavo tekstilnih materialov dodaja novo vrednost Lamutovim slikam s povsem drugačnim pristopom in drugo tehniko, z novo upodobitvijo in novo likovno reinterpretacijo del. Morda mladost vidi svet drugače, morda čuti potrebo po uporabni vrednosti umetnosti? Na današnji razstavi študentk in študentov ter mojstra slikarstva in grafike bomo videli preplet preteklosti in sedanjosti. Predvsem pa pridih mladosti, ki umetnost doživlja in interpretira na sebi lasten način.«

Vir in fotografije: Dolenjski muzej in Boštjan Pucelj.

18. novembra 2022 je minilo sto let od smrti izjemnega francoskega pisatelja Marcela Prousta. Obletnica je v Franciji in drugod po Evropi sprožila številne ponatise njegovih del, nove študije, razprave in razstave. Proustov romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa obsega sedem knjig, ki skupaj štejejo 3.000 strani, in predstavlja ikoničen Proustov svet, ki od nastanka do danes spodbuja k razmisleku, pa tudi k polemikam. Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), je skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa,  izšlo tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu, s spremno besedo pisateljice in prevajalke doc. dr. Katarine Marinčič (1968).

Marcel Proust je po mladostnih poskusih, med katere sodi tudi v slovenščino prevedena zbirka Radosti in dnevi, pri petintridesetih začel pisati roman Iskanje izgubljenega časa. Ta je nastajal do njegove smrti. Pariški saloni in obmorska letovišča so predstavljali Proustov resnični kot tudi literarni poligon. Pečat je pustil zlasti s podrobnimi opisi stvarnosti, pravzaprav evokacijami preteklih časov in prostorov, ki za posameznika niso ne zunanji in ne minljivi.

Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati cikel Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izhajal med letoma 1913 in 1927. Knjigo Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju knjige Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, ko so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni. Prevajalka doc. dr. Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njem zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.

Doc. dr. Katarina Marinčič

Doc. dr. Katarina Marinčič je zapisala, da Proustov veličastni opus pričuje za pravico do odvečnega. Citira Andréja Gida: »Presenetljivo je, da se takšne knjige pojavijo v dobi, ko dogodek zmaguje nad idejo, ko nam kar naprej zmanjkuje časa, ko se dejanje posmehuje misli, ko se kontemplacija zdi nekaj nemogočega in celo prepovedanega, ko se nam, ker si še nismo opomogli od vojne, zdi upoštevanja vredno le tisto, kar je koristno in nečemu služi. A nenadoma se nam Proustovo delo, napisano s tolikšno velikodušnostjo, brez vsakršnih sebičnih motivov, zazdi koristnejše in nam je v večjo uteho od številnih drugih del, katerih edini cilj je uporabnost.«

In v slovenščini bo Marcel Proust vedno imel še en veličasten kontekst, gospo Radojko Vrančič (1916-2009),ki je imela darežljivo in nepozabno prevajalsko srce. V njegov svet se je poglabljala tri desetletja. Aleš Berger, ki ji je tako rekoč posvetil svojo veliko Prešernovo nagrado za prevajalstvo, je v spominih nanjo napisal: »Bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno ‘izkoristila’ – po prevajalski plati.«

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik in Reporter

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Vladimir Makuc (1925–2016) je v slovensko likovno zgodovino zapisan prvenstveno kot umetnik grafike, vendar je v toku njegovega opusa večkrat prišlo do pomembnih prelomov, tako v tehničnem kot motivnem in idejnem smislu. Tako bo v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor do 16. januarja 2023 na ogled trinajst grafičnih del Vladimirja Makuca, nastalih med letoma 1969 in 1980, ki pa so del stalne zbirke Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici.

Razstava Sodobne kulturne krajine predstavlja specifično obdobje umetnikovega delovanja, čas, kakor v spremni besedi k razstavi piše kustos Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Miha Colner , ko je avtor s podobami v svojih delih namigoval na industrializacijo in avtomatizacijo. Preplet »naravnega« in »industrijskega« je zagotovo tisto, kar se opazovalcu ob prihodu na razstavo najprej zasidra v misel. Makuc svoj grafični svet gradi z veliko natančnostjo, pri čemer mu dobro služita uporaba črt in koordinatna mreža. V ta »sistem« nato umešča svoje ljube ikonografske motive: ptice, ženske, močerade, govnače.  

Kako torej brati Makučeve grafike, ki na prvi pogled zares kažejo na nekakšno nasilje, ki ga modernost izvaja nad naravo?

Domači kraški svet Makuc jasno zasidra med absciso in ordinato, zato se v njem (kljub obilju podob in podrobnosti) ne izgubimo, ampak ga lahko podrobno preučujemo. »Iskanje reda je pri Makucu skoraj obsesija, zdi se nam, da je odkrivanje reda razkrivanje skrivnosti o samem bivanju,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik. 

Tudi kolegi arhitekti so umetniku potrdili, da v njegovih delih obstaja strogost in ne le čustvenost, in to ga je razveselilo. Grafike so asociativno in vsebinsko vezane na istrsko-kraški svet, na njegove ljudi (tudi na samega Makuca), živali in rastline. Makuc, po rodu Kraševec, je venomer iskal zelo konkretne motive, ki so zanj obenem predstavljali simbolno vez s kraškim prostorom. Ptica je njegov osrednji simbol, ki ga razume kot simbol miru … Makuc pa je z njo izrazil svoje občutje o krhkosti sveta, saj imajo ptice pri njem drobne nožice, ki jim na številnih grafikah preti tudi kakšen zobnik.

Tudi lik ženske se na njegovih grafikah pojavi pogosto. Makučeva ustvarjalna pot se je raztezala skozi sedem desetletij in v tem času se je njegova poetika jasno spreminjala. Vselej pa je ostajal zvest motivni in slogovni determiniranosti v interpretaciji mediteranskega sveta. Barve, ki jih je uporabljal, se raztezajo od zemeljskih do nebeško modrih, vselej pa so subtilne, skorajda pritajene. Vztrajanje pri slovenski lokalni ikonografiji pa menda niti ni kakšna Makučeva posebnost: taka naklonjenost je značilna za velik del prve generacije mladih slikarjev, ki so jih na prizorišče naplavila petdeseta leta. To gibanje bi lahko za silo označili kot regionalizem, določimo pa mu lahko tudi njegovega predhodnika in velikega vzornika Lojzeta Spacala.

Dolga predanost grafiki Vladimirja Makuca se je naposled začela izrekati v začetku osemdesetih let, ko je dejal, da je grafična plošča v 25 letih absorbirala ves njegov duh in vse energije. V osemdesetih letih, v času postmodernizma, je začel s slikarskimi poskusi. Vseeno pa se v zgodovino zapisuje predvsem in prvenstveno kot grafik.

Fotografije so s pleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V Narodni galeriji v Ljubljani so v sredo 30. novembra 2022 odprli razstavo Matej Sternen (1870–1949). Slikar Matej Sternen je po mnenju umetnostnih kritikov najbolj plodovit izmed četverice »slovenskih impresionistov« in bo tako po skoraj pol stoletja ponovno dobil poseben retrospektivni fokus, obsežno tridelno razstavo, na treh različnih lokacijah znotraj kompleksa Narodne galerije, ki razgrinja nova premišljevanja in spoznanja o njegovem ustvarjalnem opusu. Evidenca Sternenovih del je s to novo monumentalno predstavitvijo bogatejša za skoraj sto naslovov. Razstava, ki jo je pripravil ugledni kustos dr. Andrej Smrekar, bo na ogled do 9. aprila 2023.

Sternen je spoznal francoske impresioniste že med študijem na Dunaju leta 1893, podrobneje pa med letoma 1899 in 1905, ko je živel v Münchnu, poletja pa preživljal doma. Nekaj časa so tam študirali še drugi kasnejši slovenski impresionisti: Rihard Jakopič, Matija Jama in Ivan Grohar. Sternen je večino časa deloval v zasebni slikarski šoli Antona Ažbeta, kjer se je ukvarjal z interieri in človeško figuro. Izbor meščanskih motivov in poudarjanje telesnosti sta ga že takrat ločevala od omenjenih treh kolegov, ki so bili predvsem krajinarji. Matej Sternen je tudi edini med slovenskimi impresionisti, ki je dokončal akademijo na Dunaju.S sliko Rdeči parazol, ki je študija doživljanja sveta v naravni svetlobi, ki ustvarja barvne sence, zakrije pa podrobnosti in razgradi oblost figure, pa je dokazal, da je univerzalni impresionistični slikar.

Z Rdečim parazolom  Sternen ni le dohitel kolegov, temveč je s tematiziranjem meščanskega preživljanja prostega časa ustvaril edinstveno moderno in urbano podobo. Slika je bila izpostavljena na več razstavah, tako v Franciji kot v Italiji, na katerih je bil motiv dame z rdečim senčnikom postavljen ob bok Sternenovim sodobnikom, kot sta bila Lovis Corinth in Nadežda Petrović, in starejšim mojstrom z Édouardom Manetom in Augustom Renoirjem na čelu.

»Z razstavo zbiramo nova spoznanja o Sternenovem delu, opozarjamo na nerešena vprašanja njegovega ustvarjalnega opusa in z množico umetnin in podatkov na enem mestu prispevamo drugačne interpretacije umetnikovega ustvarjanja,« je povedal avtor razstave dr. Andrej Smrekar.     

Ko se je Matej Sternen po študiju in delu na Dunaju in vMϋnchnu leta 1907 vrnil na Kranjsko, se je takoj priključil Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava, skupini slovenskih slikarjev, ki so zaganjali umetniško življenje v Ljubljani, kjer pa ni deloval dolgo. Šele ko je v frančiškanski cerkvi v Ljubljani uspešno saniral poškodovane freske Matevža Langusa, pa je postal širše prepoznaven in popularen slikar. Pri razstavljenih Sternenovih risbah v Narodni galeriji so kustosi izpostavili, da je umetnik skoznje vzdrževal svojo drugačnost in identiteto.Bile so mu pripomoček za študij in risarsko rutino. Ohranile so se v skicirkah, med katerimi so tudi risbe njegove soproge, prav tako slikarke. Sternen je bil tudi pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja. Matej Sternen je bil tudi zelo ugleden restavrator slik za Narodno galerijo. 

Tako so v obsežnem katalogu k razstavi predstavljena Sternenova izhodišča, njegovo slikarstvo, risba in grafika ter restavratorsko delovanje. »Popisana je literatura in vse slike, ki so jih strokovnjaki v Narodni galeriji v letih priprav na razstavo dokumentirali v ustanovi. Teh dokumentov je kar 446,«so poročali avtorji razstave. Pri postavljanju razstave so galeriji pomagali številni zasebni lastniki Sternenovih slik ter različne muzejske in raziskovalne ustanove.

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Dnevnik