Ali obstaja tudi bioumetnost?

Razkrivanje načinov, kako si človek prilašča in preobraža naravo, razkriva bioumetnost, ki si zastavlja vprašanja o človekovem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, pa tudi o okoljskih spremembah. Biotehnološko umetnost lahko definiramo kot umetnost, ker omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 2.jpg

Jeremy Rifkin

Biotehnologija se je ob prelomu tisočletja izkazala za tako ključno, da je Jeremy Rifkin, ameriški družbeni teoretik in pisatelj, uvedel pojem 

stoletje biotehnologije, nanjo pa se je kaj kmalu pričela odzivati tudi bioumetnost. Ne gre le za golo fascinacijo nad novimi odkritji, temveč za kritični pogled na njihove posledice in potenciale z vprašanji o našem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, ampak gre zadnje čase vse pogosteje tudi za globoka okoljska vprašanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 3.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 4.jpg

Avtorica bioumetnosti Susan Hiller

Tako umetniška dela, ki temeljijo na avtonomni rasti in odmiranju mikroorganizmov, katerih razvoj nadzorujemo – in si ga torej lastimo – le delno, ne spodkopavajo le našega dojemanja avtorstva, temveč tudi naš horizont pričakovanj. Kako pristopiti do dela, ki ni stalno in nepremično, temveč mrgoleče, gomazeče, živo in posledično končno? Zato morda ne preseneča, da nova odkritja, podprta s človekovo hkrati koristno in uničujočo težnjo po uporabi biotehnologije in pridobivanju oblasti tako nad seboj kot nad naravnimi procesi v splošnem, svoj odtis puščajo tudi na polju umetnosti.Navsezadnje je po prepričanju umetnice Susan Hiller»umetnost po defeniciji antropološka praksa, umetnikova naloga pa je razkriti še neartikulirane kode, poznane, a nerazumljene oblike«. Razkrivanje in kritično preizpraševanje načinov, kako si človek interpretira, prilašča in preobraža naravo, žene umetnike pogosto v bioumetnost.

Kot izpostavlja umetnica in teoretičarka Polona Tratnik, se biotehnološka umetnost kot umetnost, ki omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja, razvija že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Na prelomu tisočletja se je pojav biotehnologije pokazal kot zelo pomembno področje, ki bo korenito spremenilo našo prihodnost, saj je pred nami stoletje biotehnologije. Pri tem je zelo zanimivo, da se je nanj začela odzivati tudi umetnost s svojimi vizijami, kritikami, etičnimi vprašanji, pa tudi z manj kritično obremenjenimi eksperimentiranji z novimi materiali. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 5.jpg
  Polona Tratnik
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\MIHA COLNER.jpg
Miha Colner

Zadnja leta pa so se številni bioumetniki začeli ukvarjati tudi z ekološkimi vprašanji, povrhu vsega pa je vsakršna bioumetniška praksa tehnično in raziskovalno zapletena. Pri tem običajno ne gre za golo fascinacijo nad novimi možnostmi in odkritji na področju bioumetnosti, temveč za analitičen in kritičen pogled na njihove potencialne učinke, dodaja umetnostni zgodovinar in kurator Miha Colner

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 7 – kopija.jpeg
670x420_Delo_Foto-20140215153708-02038000

Naravne katastrofe

Zato je osrednja tema običajno povezana z vprašanji o odnosu človeka do naravnega okolja, o razumevanju drugih živih in neživih bitij onkraj antropogenih diskurzov, o posledicah bioinženiringa in možnosti človeka, da intervenira v tradicionalno naravne procese.

Pri vsem tem se kot neizbežna pojavijo okoljska vprašanja, ki so postala ena od osrednjih razprav v javnosti. Zato je bioumetnost danes morda še bolj relevantna kot pred dvema desetletjema.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Razširitev Rastoče knjige in zaključek literarnega festivala

Knjižnica Mirana Jarca in Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine sta v sredo, 8. junija 2022, na Dan Primoža Trubarja, na vrtu Rastoče knjige, pripravila doživetja bogat kulturni večer. Odkrit je bil nov, že deveti list Rastoče knjige Novo mesto, ter zaključen osmi literarni natečaj poezije in kratke proze Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU in častni občan MO Novo mesto. Njegov duhovno izrazito bogat govor objavljamo na koncu prispevka. Kulturno-glasbeni program večera so z recitacijami oblikovali letošnji nagrajenci, za glasbo pa so poskrbeli nadarjeni mladi glasbeniki. Na večeru se je zbralo okoli 70 ljubiteljev žlahtne kulture. Zaradi zadržanosti župana se je srečanja udeležila podžupanja MO NM Sara Tomšič. Ob tej priložnosti je Slavistično društvo izdalo zanimiv Zbornik literarnih del, ki so ga naslovili Misliti kot reka…

Uvodoma je prisotne pozdravila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. Povedala je, da je na letošnjem natečaju sodelovalo 64 ustvarjalcev z več kot sto prispevki. Zato ni bilo čudno, da je bil celoten večer v duhu hvalnice reki Krki, ki ločuje in povezuje, hkrati pa je tudi reka umetnosti. Na koncu so natečajniki prejeli tudi priznanje in nagrado. Središčni dogodek večera je bil vsebinsko in duhovno izredno bogat govor akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\FOTKA - 2.jpg

Čarobna Krka, reka umetnosti, ki ločuje in povezuje (fotografija je s spleta)

V nadaljevanju večernih dogodkov sta spregovorila še podžupanja Sara Tomšič in oče projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič, ki je ponosen, da ima projekt že mednarodne razsežnosti, v nadaljevanju pa je Gabrijelčič še poudaril, da je bistvo projekta razvijanje bralne kulture in širjenje odličnosti medčloveških odnosov. Sledilo je slovesno in simbolično odkritje devetega (9) lista Rastoče knjige, kar so storili podžupanja  Sara Tomšič, akad. prof. dr. Milček Komelj in direktor Knjižnice Mirana jarca Luka Blažič. Po končanemu programu je ob zakuski sledilo prijetno druženje vseh ljubiteljev kulture in odlične domače kulinarike.

Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja

Spoštovani!

»Biti na svetu / v nenehnem poletu, / hitečem k svetlobi / v senčnem prepletu«. Te besede, ki so prijazno vpisane na novi list novomeške rastoče knjige, so se mi porodile v času, ko sem si lahko v predihu utrgal čas za dušo in zapisal svoja doživljanja v kratkih sentencah, ne kot član pesniške skupnosti, ampak v zavesti, da lahko človek na ta način najbolj neposredno izgovori tudi svoj trenutni ali trajnejši odnos do sveta, narave ali samega sebe. Gotovo je v njih zajeto pritrjevanje življenju, v spletu svetlobe in senc pa je najbrž ujet spomin na Krko, če ne morda tudi na Ketteja, ki je ob slovesu iz Novega mesta ob misli na Krko zapisal, da zadnja luč sije še tam izmed vej. Kette pa je, kot je dejal že Ivan Prijatelj, veljal za geniusloci Novega mesta, s katerim sem bil kot Novomeščan, najbolj prav s tukajšnjim knjižničnim ambientom, povezan od otroštva. 

Reka Krka je s svojo zamolklo zelenino simbol Dolenjske in še posebej Novega mesta ali Kostanjevice, kar je v poetični prozi najbolj celovito prikazal že pesnik zelene barve Tone Pavček, v slikarstvu pa poleg Jakca ali Lamuta in Moleta tudi Zoran Didek in še marsikdo. Naselju na okljuku Krke, ki »tiha in zvesta / se vije krog mesta / in ga objema / kot ljubica zvesta«, daje pečat Krka, tako kot ga dajejo drugim mestom Soča ali Ljubljanica ali Drava in Sava; vsaj reke na Kranjskem skupaj s Krko je vključil v svoj ljubljanski vodnjak baročni kipar Francesco Robba, in še druge reke povezujejo mesta in dežele ter države, tako kot je za Donavo prikazal Claudio Magris, da ne govorim o literarnem junaku Emila Ludwiga reki Nil, in večkrat sem že od kakega ljubitelja svojega mesta slišal retorično vprašanje, kaj je vendar mesto brez reke. Reka je povezovalka in ločnica, prek katere gradimo mostove, o tem najbolj vsakdanjem in samoumevnem dejstvu pa vam govorim le zato, ker je tema literarnega natečaja dolenjsko-belokranjskega slavističnega društva Rastoče knjige letos povezana z reko, četudi v metaforičnem pomenu. Reka pa je, če jo gledamo iz daljave, lahko tudi bleščeč trak v knjigi narave. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\KMJIŽNICA -A.jpg
C:\Users\uporabnik\Pictures\DSC_0366.JPG

V naravi prav v tem času vse na novo cvete, zeleni in bujno raste. Ob navedenih verzih sem nekoč v Dolenjskih Toplicah ob pogledu na zapuščeno, a z bujnostjo podivjane rasti obdano bajto, to prav takrat  opisal tudi z naslednjimi besedami: »Zelenje se kopiči, bujno / hortenzije cveto, grozdi že jagode napenjajo / in veje z lističi se vse bolj drenjajo, da bi razširiti bilo ograjo nujno, / ki hišico obdaja med drevesi«. Morda najlepše pa je zeleno rast in njeno bujnost v Zeleni pesmi takole prislikal Kajetan Kovič: »List se nagiba k listu, trava k travi, / v gozdu mesečni jelen košuto sledi, / prožno telo je ladja v zeleni poplavi, / v žilah šumijo potoki smaragdne krvi. // Môčno in sládko dišijo presna zelišča, / kose in škorce napaja godba vrtov, / grmi so vodomet zelenega blišča, reke kipe med koleni napetih bregov«. In najbrž je prav sredi zavedanja o taki rasti prišel dr. Janez Gabrijelčič na idejo, da zamisel o razširjanju zavesti o pomenu knjige poveže z bujno rastjo in jo poimenuje Rastoča knjiga. Kakor je bilo na prvi pogled in tudi ob reakcijah kakega pesnika tako poimenovanje sprva videti prisiljeno, ker knjige ne rastejo kot gobe ali listje, pa se je izraz, ki sem ga pred tem zasledil že v rubriki trebanjske revije in ki simbolično vključuje vso rast, ki jo omogoča in našemu duhu spodbuja knjiga, naglo uveljavil in je doslej postal že samoumeven.

Dr. Janez Gabrijelčič

Nastal je iz zavesti o pomenu knjige, ki je epohalno pomembna in je gotovo nepotrebno govoriti o njenem pomenu v soseščini knjižnice, ki je njena zavetnica in oaza ali, kot nakazujejo Mušičevi stolpiči na njenem prizidku, tudi trdnjava, vendar trdnjava luči, ali tempelj duha, kar je v Ljubljani nakazal s svojim antičnim stebrom pred svetlobno steno na fasadi NUK Jože Plečnik. 

Temelj knjige je beseda, na začetku je bila beseda, in na začetku našega sporazumevanja in samozavedanja je bila slovenska beseda, temelj za njeno razširjanje v natisnjeni obliki pa je bila Dolenjska s Trubarjem, ki ga je pisatelj Boris Pahor imenoval prvega oblikovalca naše identitete in Mojzesa slovenstva. Po njem je naša beseda dobila še poseben pomen v umetniških stvaritvah pesnikov in pisateljev, na katere smo bili, kot se zavedam od otroštva, Novomeščani vedno zelo ponosni. Če že ni k nam zašel Prešeren, ki se je potegoval za advokaturo v Novem mestu, smo posvojili vsaj nekdaj tukaj živečo navdihujočo ga Primčevo Julijo, zaradi česar utemeljitelj Rastoče knjige celo razmišlja, da bi Novo mesto uradno postalo poleg mesta situl še mesto ljubezni; tu je odkril Dolenjsko z Gorjanci in Krko ter njenimi zelenimi pogledi Gorenjec Janez Trdina; mesto z njegovim trgom in veselo okolico je pesniško najlepše povzdignil Kette in, misleč na prednike, a z zazrtostjo v prihodnost, se je tu porodila tudi novomeška pomlad, po katere junakih se imenujejo novomeške kulturne ustanove, tako kot knjižnica po Miranu Jarcu, in iz njenega okrožja se je dvignil tudi Anton Podbevšek, katerega verzi so bili vpisani v list rastoče knjige pred dvema letoma. Novo mesto pa ima tudi bogato zgodovino knjižničarstva in tiskarsko izročilo in tudi ljubitelje, ki so vse to natančno raziskali in popularizirali.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\4.JPG

Slovensko besedo so povzdignili in se vanjo zatekali številni ustvarjalci, za njeno veljavo in ohranitev pa so zaslužni tudi vztrajni borci zanjo in za slovenski jezik, ki so si v času nemške duhovne prevlade prizadevali za njegovo uveljavitev tako kot pozneje za ohranitev, ker sose zaradi naše številčne majhnosti dolgotrajno pojavljale tendence, da bi se zlil s hrvaškim jezikom, in to tudi še po tem, ko se je temu odločno in usodno uprl Prešeren, ki je pokazal, da je jezik v temelju nezamenljiv, ker je sinonim za dušo. Umetniška knjiga pa že sama po sebi izpričuje, da nas lahko izpove le lasten jezik, ker se lahko le skozenj izrazi tančine in se z njim razvije človeška zavest, narodna individualnost in celo primarni, edino avtentičen način dojemanja sveta, in zato je besedno izražanje tudi osrednji način, da se srečamo sami s seboj in se uresničujemo, ne glede na to, ali sodimo v književniške vrste. 

Z jezikom, posredovanim s knjigo, je mogoče zajeti vse, tudi neizrazljivo, in odkrivati in uresničevati nove svetove, a tudi oživljati naše bližnje okolje; in vsega tega se očitno zaveda ideja Rastoče knjige, ki zato spodbuja k branju, odkrivanju in nalaganju novih spoznanj, čustev, občutij, misli in uvidov v nenehno rastočo, a nepremakljivo osnovo. Njen temelj je v besedi, ki je neizmerna in večplastna; najbolj univerzalna in edinstvena pa je gotovo v umetnosti, še posebno in najbolj v poeziji, ki lahko edina seže onkraj racionalnega in zasluti in izrazi tančine in skrivnosti, ki so drugačnemu jeziku nedostopne, ter sega s svojimi uvidi v celovitost, ki se analitični znanosti izmika. 

Rastoča knjiga s svojimi akcijami, prireditvami ali podružnicami spodbuja zavedanje o kulturnem izročilu posameznih krajev, in zato je deklic z rastočo knjigo in podobnih znamenj knjižne rasti vse več, v Novem mestu se zaradi pomena starodavne gimnazije menda obeta celo podoba beročega frančiškana. Vsa ta znamenja pa naj bi predvsem spodbujala ustvarjalce ter usmerjala mladino k branju, s tem pa k dojemljivosti za vse to, kar književna umetnost omogoča. Na to je potrebno biti še posebno pozoren danes, ker zaradi prodiranja novih elektronskih medijev ljudje menda vse manj berejo in se zato njihov jezik močno poenostavlja; to naj bi veljalo vsaj za povprečje, iz katerega gotovo izstopajo ljubitelji branja stare vrste, med katerimi sem poznal prave požiralce knjig pa tudi premišljevalce, ki jim je življenje osvetlil že en sam moder stavek. Številni pa so v spominih zelo radi obujali novomeško knjižnico. 

Sam se takemu spremljanju spreminjanja bralnih navad sicer nisem nikoli posvečal, ker sem od tovrstnih novosti povsem odmaknjen. Odkar pa sodelujem v komisiji za tisk pri Javni agenciji za knjigo, spoznavam prav to dejstvo, zaradi katerega se založbe menda, če ne gre bolj za komercialne vzgibe, vse bolj načrtno usmerjajo na t. i. risoromane in izdaje stripov. Ko sem sam hodil v šolo, so bili ti ne glede na kvaliteto risb prepovedani, morda tudi zaradi zahodnjaškega izvora, predvsem pa zato, ker naj bi odvračali od branja integralnih besedil; danes pa v stripih, nasprotno, gledajo osrednjo možnost, da bi mladino morda le spodbudili, da bi se nekoč lotila tudi branja celovitih knjig, k čemur jo je seveda treba spodbujati. Sicer pa knjige najdejo bralce same, posebno če jih ponujajo v knjižnicah, v katere se bralci ne bojijo vstopiti in ki so tudi prostor razstav, prireditev in srečevanj, in samo upam, da jim bralcev ne bo zmanjkalo, četudi tisti, ki od blizu spremljajo načine komunikacije in izražanja prek telefonov, menijo drugače. A  človek se ob lepotah sveta, pa tudi težavah, najbrž vendar le ne bo tako do kraja stehniziral, da bi se reduciral le na robota in izgubil notranje življenje, ki ga edino počlovečuje, ter spremenil jezik svoje avtentičnosti in odtenkov v zgolj obubožano komunikacijsko tehnično sredstvo, k čemur pa danes težijo specializirani, a ozkogledi znanstveniki na univerzah, ki želijo slovenski jezik nadomestiti z angleškim, ker se ne zavedajo osnovnega pomena jezikovne identitete in posledic njenega siromašenja in izgube. Tem načrtom, ki še vedno skupaj z zahtevami po popolni avtonomiji univerze celo pospešeno oživljajo, smo se predvsem po zaslugi umetnikov uprli na SAZU, vendar le kot glas vpijočega v puščavi; posebej pa nas je vselej podprl naš najstarejši član Boris Pahor, ki je pred leti na Slovenski matici celo zagrozil, da bo protestno izstopil iz Akademije, če bi se to zares zgodilo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\9.JPG

Literati, ki so prejeli priznanja

Ker se je zavedal pomena jezika, ki določa našo narodnost in s tem skupno medčloveško vez, je imelo njegovo življenje poslanstvo, ki ga je stopnjevala še njegova zgodovinska vloga pri osvetljevanju naše nesrečne zgodovine, zaradi česar je postal osrednji humanist in oznanjevalec pomena slehernega naroda in s tem jezika, za kar si je vse življenje prizadeval; zato je prav, da se v času, ko nas je zapustil, v svetlobi Rastoče knjige spomnimo tudi nanj. 

Boris Pahor je bil prepričan, da je za človeka »rodna skupnost prva telesna in duševna domovina, če naj ne ostane brez korenin v veliki domovini, ki nam je vsem ta čudoviti planet«. Prizadeval si je za enakopravnost narodov, pri čemer je bil prepričan, da je prav v majhnih in tudi najmanjših narodih še velika prihodnost. Ti naj bi imeli v svetu še posebno vlogo (kakršno je Slovencem kot nepogrešljivim v organizmu sveta mistično pripisoval že pisatelj Ivan Pregelj), in je celo napisal, da bi Slovenci »v svoji zgodovinski danosti lahko našli dosti argumentov za to, da bi nastopali med pionirji nove dobe«. V tej viziji so ga potrjevale sorodne ideje številnih pomembnih svetovnih mislecev, ki jih je preučeval kot svoje duhovne zaveznike. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\6.JPG

Zavedal pa se je tudi, da se zlo, kakršno je kot pričevalec zlorabe treh totalitarizmov 20. stoletja tudi sam doživel, lahko še vedno ponavlja, zato je pred njim svaril in v svetu, ki je vedno znova nemiren in grozljiv ter nasilno osvajalen, opozarjal na potrebno trdoživost, na ohranjanje življenjskega zagona. A grozote je popisoval le zato, da bi opozarjal pred nevarnostjo njihovih ponovitev, in tudi njegovi junaki se trudijo, da bi nanje pozabili; a tega ne morejo, tako kot ni mogel niti on sam. A Pahor je bil v osnovi izrazit vitalist, na svetu je živel v nenehnem poletu in hitel k svetlobi v senčnem prepletu. V našo literarno zavest je na novo vnesel Trst, zaradi katerega mu je bil vedno blizu tudi naš ljubljenec Dragotin Kette, ter je ljubil barvitost in svetlobo, in se predajal najprej življenju, potem šele filozofiranju, kar je nekje podčrtal tudi z latinskim pregovorom. Prav podobno pa si je dopovedoval tudi Kette, med drugim v verzih iz sonetnega cikla Izprehod: »Srce neumno! V naravo poglej, / solnce gorí, ah, in v morju strasti / cela narava trepeče; od mej, / šum in poljan in od gorskih redí // miga življenje ti polno nadej. / Ah ne zamudi teh uric in dnij! / Zdaj se na dražestnih grudih ogrej, / zdaj se gorkote in sreče napij!«

V osnovi je bil Pahor sredozemski vitalist, ki je, spodbujen ob branju literature, mozgal o skrivnostih sveta in o smislu bivanja, a je priznaval njegovo nedoumljivost in tudi to, da mu je ljubša od metafizične poezije lirika, ki je bolj zemeljska in življenjska. Opazoval in živo slikal je življenjski vrvež, živali, rastline in ljudi in primerjal lepoto svojega Kontovela s samim Caprijem AxelaMuntheja, ob tem pa je ob neki priložnosti tudi zapisal:  »… priznam, da me popade uničujoč preplah vsakikrat, ko se vživim v neizmernost prostora in časa. Takrat si hitro zaželim, da bi bil tako intimno spojen z vsemi bitji, da ne bi utegnil vrtati v smisel bivanja. Zazdi se mi namreč, da naša misel in njena predstavljalna zmožnost pogrešita, ko skušata zlesti iz posameznikovega bitja in se razširiti po vsem neskončnem prostoru ter se potopiti v globine časov. Ker zavest, da me nekoč ni bilo in da me nekoč spet ne bo, medtem ko se vesolje ne bo niti malo zmenilo ne za moj prihod ne za moj odhod, ta zavest, če se ji predam, mi zna skaliti »mlado slast življenja«, kot pravi pesnik v Faustu, ali mi utegne celo v kali zatreti življenjski zagon. Leopardija je rešil tesnobe ob misli na pretresljive daljave svetovja šum krošnje, skozi katero je vel veter, to se pravi živa bližina narave. Mene zdaj na primer zvablja iz teh razmišljanj samogovor zgovornega kosa na starem hrastu.« Ob takih vprašanjih ni našel dokončnega odgovora, težko pa mu je bilo sprejeti »gotovost, da bo nič vse zagrnil kakor plima obrežje«, kot je nekje napisal. In spet drugje je ob misli na svojo takrat še oddaljeno zadnjo uro pisal o zaupanju, da bo njegov »prehod lahek, kot me ponavadi po razgibanem dnevu sen kar mimogrede odpravi z brega zavesti«. In taka zatopljenost v naravo, prepuščanje življenjskemu utripu, svetlobi in sencam, skozi njegovo zazrtost v življenje nasploh oživlja tudi njegovo značilno literaturo, v kateri se nam pogosto še bolj kot same zgodbe vtisnejo v spomin vedno novi slikoviti prikazi narave in ljudi; in tako občudovana slast življenja, ki jo omenja in ki diha iz njegovih ustvarjalnih prikazov, ga vse do zadnjega ni zapustila. 

Boris Pahor je celo zatrdil, da kot pisatelj verjame v življenje tudi takrat, ko govori o smrti, takrat še najbolj, ter izjavljal, da ima rad življenje, ljubezen in zračnost. Pri umetnikih pa je v skladu s seboj še posebno cenil odločnost, življenjsko voljo in optimizem. Zato je v občudovanem Srečku Kosovelu ob sicer največkrat razglašani pesnikovi trpkosti in bolesti vedno posebej poudarjal njegovo upornost. V takem Kosovelu pa je gledal celo dediča v sonce zagledanega Dragotina Ketteja, v katerega verzih je videl celo obljubo renesanse, kakršne po njegovem še nismo bili deležni; Kosovelu pa naj bi bil Kette vzor tudi s svojo težnjo po etičnem izpopolnjevanju. Kette je bil pesnik Novega mesta in Krke, a s svojim ciklom Na molu San Carlo tudi sončnega vrta juga in morja, po katerem ga vozi čoln, morda izposojen iz novomeške čolnarne, kakor belogrudi labod. V Pahorjevi zavesti pa je bil ves čas tako živ, da je pomislil nanj celo med hojo po pariških ulicah, kjer ga je v duhu povabil v goste s tržaškega pomola, da bi ga kot vrednega učenca predstavil Baudelairu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\8.JPG

        Nagrado je prejela tudi Rezka Povše, članica KDSŠ

Boris Pahor, ki je spodbujal k razmišljanju malone že kar vsak pojav, je razglabljal tudi o vodah in mostovih, o bregovih in čvrstem kopnem, in je vodo primerjal tudi »našemu duhu, ki je rahel, gibčen, prožen, a tudi zgovorno uporen in trd kot diamant«.Njegovo osrednje domače vodovje pa je bilo morje, katerega modrino je pisatelj povzel s pesniškim besedami: »modra modramodra kakor nebo, kakor encijanov cvet sinja in modra«, ker je bil tudi besedni slikar, sprva podoben Lojzetu Spacalu, označevali pa so ga tudi za pointilista.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\10.JPG 

Zbornik

Morje, kamor se izlivajo vse reke, ostaja večno in mogočno, a krhko kot privid, tako kot v besedo in knjige zajeta človeška duša. A vse na svetu, skupaj z njim, se vedno spreminja in v nobeno reko ne moremo stopiti dvakrat, kot je ugotovil že tolikerim pesnikom najljubši antični filozof Heraklit. Časi hitijo »kakor meglice, / kakor vodice / sredi te reke«, je občutil Kette, ki se je spraševal o skrivnosti časa tudi ob pogledu na vsakodnevno pot nebeškega sonca nad morjem. 

Vse na svetu se spreminja, a Krka teče naprej, pa bi dodal dolenjski pisatelj Jože Dular. Spreminjanje je nastajanje in minevanje, in v njem, v tej usojenosti, nam lahko ostaja le zaupanje v neznano večnost, v Boga, ki ga je iskal Kette, ali nam preostaja prepričanje, da se bomo nekoč vključili v kozmos brez lastne zavesti oziroma kot večni nič, s katerim se agnostični Pahor nikakor ni mogel sprijazniti in se je zato takim mislim, tudi ko so ga obdajale, najraje izmikal in se je raje brez misli nase zagledal v lepoto sveta, v barve in pesem kosa na hrastu. S tem pa je pokazal tudi na možnost, ki jo poraja le ustvarjalnost, da umetnik prestopi časovne omejitve in stopi v večnost vsaj v zamaknjenosti navdihnjenega trenutka, v večnost trenutka, tako kot so v pravljicah premagali čas in okušali večnost poslušalci rajske ptice, četudi so se, ko so se iz prebudili zamaknjenja, sesuli v prah. A že Gregor Strniša je zapisal tudi zelo skrivnostne, racionalne nerazvozljive verze: »Kdor je kdaj okušal večnost, / se umreti ne boji, / samó, včasih bolj nesrečno / živí tiste kratke dni«. 

Bralcem rastočih knjig in vsem ustvarjalcem želim, da bi, polni veselja do življenja, skupaj prisluškovali vsakdo svoji lastni zamaknjenosti še v nedogled. 

Milček Komelj

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

Bralna značka v čast svetovnemu dnevu poezije

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\BALADNI VEČER - SVETLANA MAKAROVIČ\SVETOVNI DAN POEZIJE - 21. 3. 2022\BRALNA ZNAČKA NA PTUJU\FOTKA - 1.jpg

Knjižnica Ivana Potrča na Ptuju je v torek, 22. marca 2022, odprla letošnjo prireditev Bralna značka za odrasle. Gostja večera je bila Erica Johnson Debeljak, pisateljica, publicistka, prevajalka, avtorica najbolj brane knjige minulega leta Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je s svojo knjigo močno nagovorila tudi Ptujčane. Dogodek posvečajo pomladi in svetovnemu dnevu poezije, dodajajo ptujski knjižničarji in knjižničarke. V Bralni znački domala že dvajset let sodeluje sto in več odraslih ljubiteljev proze in poezije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\BALADNI VEČER - SVETLANA MAKAROVIČ\SVETOVNI DAN POEZIJE - 21. 3. 2022\BRALNA ZNAČKA NA PTUJU\FOTKA - 2.jpg

Knjižnica na Ptuju

Zanimivo je, da vsi bralci radi zapišejo, kaj jih je pri branju nagovorilo in vodilo k razmišljanju, so pa tudi bralci, ki k razmišljanju dodajo tudi kakšno svojo zgodbo. Osebje knjižnice vsako leto poskrbi, da je bralni izziv vsakič nekaj posebnega. Prav tako so vselej odmevni začetni in končni dogodki, ko se sodelujoči srečajo na literarno-glasbenih večerih, poklepetajo in prejmejo tudi kakšno knjižno nagrado. Že leta v knjižnici pripravijo tudi izbor knjig, ki jih predlagajo v branje. Tako so bralci razmišljali že o vsem mogočem, s knjigami so potovali po svetu, se srečavali z domačimi in tujimi avtorji, zanimivostmi in razmišljanji. K branju v ptujski knjižnici nagovarjajo tudi mlajše bralce.

Bralna značka za odrasle je v zadnjih letih doživela pravi razcvet in se s Ptuja razširila tudi v številne druge knjižnice po Sloveniji. Tudi Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je na dan poezije, 21. marca, začela z Bralno značko za odrasle. S tem projektom so se pred trinajstimi leti priključili ptujski knjižnici in ga še danes uspešno izvajajo.

Fotografiji sta s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Na Koroškem knjižnice spodbujajo ljudi k branju in povezovanju

ZGODBE, ZBRANE V PUBLIKACIJI 

Šestindvajset Korošcev in Korošic se je jeseni leta 2021s prispevki odzvalo na literarni razpis koroških splošnih knjižnic, Koroška osrednja knjižnica na Ravnah pa jih je izdala v knjižici, ki so jo naslovili Moja zgodba: Kako smo nekoč brali. Istoimenski natečaj so razpisale koroške splošne knjižnice ob 60-letnici bralne značke, ki z raznovrstnimi dejavnostmi prispevajo k dvigu bralne kulture vseh generacij.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\ravne.jpg

Ravne na Koroškem

»Na naš naslov je prispelo 26 tekstov, med njimi tudi od dveh osnovnošolk in ene študentke, ki nas nagovarjajo s spomini na polpreteklo zgodovino in privilegij, ki se mu je reklo: knjiga, branje, prosti čas …, drugi nas popeljejo v razmišljanje, kako se branje dotika posameznika, spet tretji nas razvajajo že kar z estetskim tradicionalnim ali modernističnim ubesedovanjem,« je o odzivu na razpis v uvodu knjižice zapisala mag. Irena Oder, direktorica Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, ki je bila glavna organizatorka projekta in tudi izdajateljica publikacije. Knjižica obsega dobrih 70 strani, oblikoval pa jo je Jasko Kambur.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\AAAA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\LITERARNI RAZPIS - MOJA ZGODBA - KOROŠKA\10824655.jpg

Publikacija : Kako smo nekoč brali

Direktorica Irena Oder je še spomnila na pomen branja, saj to nadgrajuje splošno znanje, povečuje besedni zaklad, izboljšuje pisno izražanje in spomin ter zmanjšuje stres. »Vse pogosteje opažamo, da tako kot pri športu tudi pri branju potrebujemo kondicijo. In sicer bralno kondicijo«, je poudarila.

BRANJE POVEZUJE IN DRUŽI LJUDI

Na Koroškem je bilo prvo srečanje udeležencev programa družinskega branja DRUŽI NAS branje že lansko jesen, ki je bilo osredotočeno na družine z mlajšimi bralci. Skozi program bodo na več krajših srečanjih in po vseh koroških mestih predstavili pripomočke in koristne nasvete za lažje in hitrejše učenje branja. Tako bodo vsi ljubitelji knjig in branja hitreje spoznali knjižnice in dejavnosti za mlade. Na srečanjih se bodo ljudje družili in izmenjevali izkušnje ter vzpostavili družinsko bralno rutino.

Koroški slavisti in literati opozarjajo, da so pozitivni učinki branja in obiskovanja knjižnic številni, domala neizmerljivi in pomembni tako za posameznika kot celotno družbo. V to so tudi trdno prepričani v Koroški osrednjiknjižnici dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem (KOK), zato so zasnovali program družinskega branja, ki je namenjen družinam z otroki do osmega leta. Trenutno v programu deluje 16 družin. Za Prešernov dan pa so pripravili tudi ustvarjalno delavnico, kjer so z lutkami iz filca in papirja spomnili na Prešernovo balado o povodnem možu.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\LITERARNI RAZPIS - MOJA ZGODBA - KOROŠKA\273215464_10161542123615558_6225115657561598403_n.jpg

Srečanje udeležencev programa DRUŽI NAS branjev knjižnici na Ravnah

»S programom DRUŽI NAS branje stopamo naproti družinam, ki knjižnico šele spoznavajo, in tudi tistim, ki se v njej počutijo kot doma, saj ob spoznavanju knjižnice in njenih vsebin nudimo staršem in otrokom še strokovno podporo, druženje in zabavo,« so zapisali v knjižici, ki so jo prejeli udeleženci programa. V njej je prostor za šest žigov oziroma nalepk, ki jih bodo zbrali z obiskom zabavno-informativnih druženj z otroki v knjižnici. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Odrasli v Novem mestu radi berejo

V aprilu 2022 smo v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto že 14. leto zapored začeli z bralno značko za odrasle, s katero želimo spodbujati branje in bralno kulturo pri odraslih. V ta namen ponujamo bralcem kakovosten izbor aktualnih in zanimivih del iz pestre zakladnice sodobne slovenske in svetovne književnosti. Knjižničarji na ta način dobimo vpogled v bralne okuse in navade naših obiskovalcev in hkrati skrbimo, da dobre knjige najdejo pot do pravih bralcev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\KNJIŽNICA NM - BRALNA ZNAČKA\novo-mesto-3.jpg

Začetki bralne značke za odrasle v novomeški knjižnici segajo v leto 2009, ko smo se pridružili ptujski knjižnici, ki je s projektom začela leta 2001. Od skromnih začetkov se je družina značkaric in značkarjev zelo razširila, saj je v lanskem letu bralno značko opravilo že 173 ljubiteljev branja. Ponosni smo, da veliko bralcev ostaja zvestih bralni znački vsa leta, še posebej veseli pa smo seveda tudi novih bralcev. 

Pogovor z Vinkom Möderndorferjem ob zaključku letošnje bralne značke

Bralno značko vsako leto zaključimo s pogovornim večerom z znanim gostom in s podelitvijo knjižnih nagrad in osebnih kazalk vsem, ki so jo uspešno opravili. Tako so se nam v preteklih letih med drugim pridružili Vinko Möderndorfer, Janez Škof, Ivana Djilas, Boštjan Gombač, Rudi Bučar in Desa Muck. Večer običajno sklenemo z druženjem in prijateljskem klepetom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\KNJIŽNICA NM - BRALNA ZNAČKA\FOTKA - 4.png

Tema bralne značke v letu 2022 so »ženske«. Brali bomo knjige, kjer so v ospredju ženske – drzne in neustrašne, ki so utirale svojo pot in spreminjale meje našega sveta. Knjižničarji smo pripravili knjižni seznam, na katerega smo uvrstili 70 knjižnih naslovov slovenskih in tujih avtorjev. Za osvojitev bralne značke jih je potrebno prebrati vsaj pet, jih označiti v bralni zgibanki in odgovoriti na najmanj tri vprašanja v povezavi z vsebino knjig. Izpolnjene zloženke zbiramo v novomeški knjižnici in krajevnih knjižnicah do 6. januarja 2023. Ob slovenskem kulturnem prazniku pa bomo vse značkarice in značkarje povabili na zaključno prireditev in podelitev knjižnih nagrad. Z mislijo pisateljice George Elliot vas vabimo, da se nam pridružite: »Knjige moramo prav tako pazljivo in strastno prebirati, kakor so jih pazljivo in strastno napisali.«

Vabljeni med knjige!

Posnetek pogovora z gostom Vinkom Möderndorferjem ob zaključku letošnje bralne značke si lahko ogledate na YouTube kanalu Knjižnice Mirana Jarca (https://www.youtube.com/watch?v=2izN4A6qtnQ).

Fotografije so iz arhiva Knjižnice Mirana Jarca in s spleta.

Vir: Knjižnica Mirana Jarca

Zbral in uredil: Franci Koncilja

Modro

Ko se razpne nebo, je vse modro.

Modrina lije v oči,

hiti iz možganov v srce,

da bi to postalo modro.

V modrini je mir, je tišina blagodejna.

Kot morje brez valov,

Kot tolmun neba, ki nima dna.

Modrost srca nežno svet odmika,

da se sliši glas Boga,

ko večnost lega na umit obraz

ob času novega začetka.

In vse postane modro…

Manca Košir - oglejte si vse knjige na Emka.si  (Manca Košir: Srčnice)

Fižolozofija, nova uspešnica Novomeščanke Irene Štaudohar

Ob prebiranju čudežne modre knjige, ki nosi nenavaden naslov Fižolozofija, ki jo je napisala Novomeščanka Irena Štaudohar, dramaturginja in novinarka, ki sicer živi v Ljubljani, človek dejansko  zahrepeni po svoji gredici. Avtorica, ki je gledališče zamenjala za časopisno hišo Delo, na svojevrsten način ohranja dramo tudi takrat, ko slavi naravo, besede in lepoto. Knjiga Irene Štaudohar, ene naših najbolj branih publicistk, ki je v Nedelu objavljala kolumne, razkriva njeno vsestransko poznavanje in ljubezen do vrta, hkrati pa z navdihujočimi zgodbami velikih imen svetovne umetnosti, mislecev in znanstvenikov opisuje njihove strasti do vrtnarjenja. Tako je iz teh kolumn nastala privlačna in ilustrirana knjiga – preplet meditacij in čudovitih zgodb o povezanosti človeka z naravo.

Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje tudi z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. »Zanj je bilo to,da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija«. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik«, Marcelu Proustu pa je bil vrt najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih svojega življenja slikal samo še ribnik v svojem vrtu, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi slikarko Frido Kahlo.

https://www.bukla.si/pic/page/Avtorji/irena-sepia-net.jpg
Irena Štaudohar  
Foto: emka.si
Naslovnica knjige

Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so »eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.«

Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje, v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol, zaokroži s čudovito mislijo: »Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo, Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V spomin slikarja in grafika Iveta Šubica (1922–1989)

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\gorenjci-Img_00001088.png
Ive Šubic
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\g613_fd4fc8a9.jpg
Grob Ive Šubica na pokopališču v Škofji Loki

V soboto, 23. aprila 2022, na dan, ko bi slikar, grafik in ilustrator Ive Šubic (1922–1989) praznoval svoj 100. jubilej, so v Loškem muzeju v Škofji Loki odprli razstavo njegovih del. V sklopu prireditev ob 100-letnici rojstva Ive Šubica je Kulturno društvo Ivana Tavčarja Poljane nad Škofjo Loko isti dan na Loškem odru v Škofji Loki uprizorilo predstavo avtorja Andreja Šubica Medrug Polanci. Ive Šubic se jerodil v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko, živel in slikal pa je v Škofji Loki. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\FOTKA - 3.jpg
Šubičev mozaik v Dražgošah

Leta 1940 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, leta 1941 pa je odšel v partizane. Bil je borec Cankarjevega bataljona in Tomšičeve brigade, kasneje pa ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike. Njegovo najpomembnejše delo je mozaik dražgoške bitke na spomeniku v Dražgošah.

Po drugi svetovni vojni je nadaljeval študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1948, dve leti pozneje je zaključil specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Šubic je najpomembnejši slovenski avtor del s tematiko NOB, ugotavljajo poznavalci, sicer pa imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\Kopanje_2 (1).jpg
Ive Šubic, kmečko življenje
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\Ženska_3.jpg

Slikal je v olju in temperi, ukvarjal se je tudi z grafiko, knjižno ilustracijo in zidnim slikarstvom. Motive je iskal v rodni Poljanski dolini, kamor se je vračal vse svoje življenje. Dolina, njeni prebivalci, predvsem pa kulturna tradicija so ključni razlogi, zaradi katerih se je odločil svoje umetniško ustvarjanje razvijati v domačem prostoru. Šubic je tudi avtor več mozaikov, denimo mozaika v veži palače Parlamenta v Ljubljani.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\ive-subic-slikar-poljanske-doline.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\L_IVES~1.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\20140425_00305_000.jpg

Njegova zgodnja dela so obarvana z realizmom, medtem ko se je v kasnejših obdobjih bolj posvetil kubizmu,ekspresionizmu, na koncu pa tudi primitivizmu. Leta 1968 je za razstavljena slikarska dela v galeriji Škofjeloškega muzeja (1967) prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1979 pa je za likovne stvaritve prejel še Prešernovo nagrado.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Umrl je France Slana, eden najbolj plodovitih slovenskih kiparjev

V starosti 95 let je 25. aprila 2022 umrl eden najbolj plodovitih slovenskih slikarjev France Slana (1926 – 2022). Najpogosteje je ustvarjal v olju in akvarelu, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega skladaza ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Bil je slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom akad. prof. dr. Milčka Komelja. 

France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji v Prekmurju. Začetek mladosti je preživel v Splitu, a se je z družino na začetku drugega leta preselil v Ljubljano ter v slovenski prestolnici nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.

Slana je bil slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostajal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Pogosto je upodabljal etnološko navdahnjene motive, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah. Pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 3.jpg

Rad je slikal utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo. Zato pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 5.jpg

Umetnik je v svojih slikarskih delih že zgodaj vključeval risarske prvine. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 7.jpg

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ema Koncilija je nova predsednica Kulturnega društva Severina Šalija

V ponedeljek, 16. maja 2022, je bil v novomeški Knjižnici Mirana Jarca volilni občni zbor KDSŠ, na katerem je bila za novo predsednico izvoljena Ema Koncilija. Prvi petletni mandat KDSŠ, ki sta ga uspešno vodila predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj in njegov namestnik se je iztekel 5. decembra 2021, zato je bilo potrebno izvoliti novo vodstvo društva.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\1.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\FOTKA - 9.JPG

Uvodoma je dosedanji namestnik predsednika Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim voščil lep in doživetja poln večer. Poudaril je, da je bilo minulo petletno delovanje KDSŠ uspešno, zato smo nad doseženimi rezultati lahko upravičeno ponosni in zadovoljni. Na vseh srečanjih smo doživeli veliko lepega, saj nas je povezovalo globoko spoštovanje do Novomeščana Severina Šalija, predvsem pa ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. V nadaljevanju je Franci Koncilija poudaril, da je občni zbor pomemben tudi zaradi izvolitve novega vodstva KDSŠ, ki ga bo odslej vodila Ema Koncilija, študentka prvega letnika magistrskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študentka magistrskega študija na Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu.

Sledilo je poročilo o delovanju KDSŠ v preteklem letu. Zadnji dve leti delovanja KDSŠ (2020–2021) sta bili v znamenju pandemije COVIDA – 19, kar se je vidno odražalo tudi na dinamiki delovanja KDSŠ, ki je bila zato v skladu s sprejetimi vladnimi odločitvami in omejitvami gibanja in druženja ljudi dokaj pičla. Tako smo v letu 2021 imeli občni zbor šele meseca oktobra, na katerem smo predstavili drugo Kroniko KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020), v kulturnem delu večera pa smo se z glasbo in recitacijami poklonili 110-letnici rojstva Severina Šalija.

Poleg Kronike KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020) pa smo sodelovali pri izdaji šest (6) knjig naših dveh članov in ene članice, in sicer: štirih pesniških zbirk našega uveljavljenega pesnika Smiljana Trobiša (Nagovori, Tihožitja ob vinu, Svetle globine in Sentence), zagotovili smo ponatis knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča prepoznavne pisateljice Ivanke Mestnik ter pesniške zbirke Valentina Bruna Pogozdovanje. 

Smiljan Trobiš
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\Ivanka_Mestnik_(2014).jpg
Ivanka Mestnik
D:\0000000 - ANTOLOGIJA - KDSŠ - ZBORNIK IN DRUGO\1 - P O E Z I J A\VALENTIN BRUN\FOTKA - VALENTIN BRUN.jpg
Valentin Brun

Sledilo je kratko poročilo nadzornega odbora, ki ga je vodil dr. Janez Gabrijelčič, in disciplinske komisije, ki jo je vodil Bojan Avbar za leto 2021. Od ustanovitve KDSŠ leta 2016 pa vse do dne 31.12.2021 je društvo poslovalo pozitivno in je kumulativno ustvarilo 2.926,56 evrov presežka prihodkov nad odhodki. In takšno je bilo stanje denarja na bančnem računu tudi na dan 31. 12. 2021. V letu 2021 je bila večina stroškov storitev v višini 8.298,80 evrov vezana na izdajanje in soizdajanje knjig in kronike KDSŠ 2019-2020. Drugi stroški pa so bili stroški vodenja bančnega računa in stroški računovodstva. Disciplinska komisija v svojem mandatu ni prejela predloga za uvedbo disciplinskega postopka. Pravila društva vsebujejo materialne določbe in opredelitve kršitev društvene discipline, ki pa se ob nastopu primera disciplinske kršitve obravnavajo po postopniku na podlagi načel ustavnosti in zakonitosti. Disciplinska komisija se zahvaljuje predsedniku kulturnega društva, ki je društvo vodil brez zapletov in na način, da so bili vsi člani zadovoljni.

Središčna in najpomembnejša točka dnevnega reda občnega zbora pa je bila izvolitev nove predsednice KDSŠ Eme Koncilija, ki je vsestransko aktivna na področju kulture in glasbe. Je dolgoletna članica pihalnega orkestra Krka, kot ljubiteljica slovenskega jezika in kulture ima bogate izkušnje pri organiziranju kulturnih dogodkov, rada pa tudi fotografira. 

Nova predsednica KDSŠ Ema Koncilija je predstavila program dela društva v letu 2022.

Udeleženci občnega zbora so bili soglasno prepričani, da bo Ema Koncilija kot nova predsednica KDSŠ s pomočjo sovrstnikov nadaljevala, ohranjala in negovala  tradicionalno poslanstvo društva, ki temelji na ohranjanju blagega spomina na pesnika in prevajalca Severina Šalija, hkrati pa bo s številnimi mladimi širila spoštovanje in ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. Nova predsednica KDSŠ je vsem prisotnim na kratko predstavila program dela društva v letu 2022, najpomembnejša dogodka pa bosta izdaja Zbornika KDSŠ, ki bo imel naslov Zbornik poezije, proze, likovnih in kiparskih del, kjer se bodo lahko uveljavili mladi ustvarjalci, ter uresničitev Spominskega dne Severina Šalija ob njegovi 30-letnici smrti, 24. oktobra 2022. 

Naša članica pisateljica Ivanka Mestnik se je želela udeležiti občnega zbora, kjer bi javno pohvalila delo Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), vendar se zaradi slabega počutja ni mogla udeležiti srečanja s članicami in člani, zato je prosila Marjano Štern, ki je tudi naša članica in hkrati lektorica Kronike Oddaljene bližine (2019–2020) ter prispevkov na spletni strani KDSŠ, ki je v njenem imenu povedala:

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\FOTKA (2).jpg
Ivanka Mestnik v spominski sobi v hiši Kulture in nature v Drašči vasi
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000000 - 16 - KULTURA - SPLOŠNO\6 - IVANKA - PRISPEVEK-88- LET\FOTKA - 2.JPG

»Ivanka Mestnik je ponosna, da je članica KDSŠ, in je hvaležna za vso pomoč, ki je je bila deležna kot pisateljica. Društvo je finančno podprlo ponatis njene knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča in izid knjige Krka, zelena žila do srca. Z največjim veseljem se spominja prelepe predstavitve knjige Krka, zelena žila do srca, ki sta jo v nabito polni dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine pripravila Franci Koncilija in njegov sin Tomaž Koncilija. Hvaležna je Franciju Konciliji, ki je budno spremljal projekt Krka, zelena žila do srca oziroma vse dogodke v njeni rojstni Drašči vasi in na Gorjancih pri Miklavžu, jih fotografiral in poskrbel za lepe članke. Ivanka Mestnik je prepričana, da je malo takih predsednikov društev, ki tako budno spremljajo delo svojih članov. Za vse se prisrčno zahvaljuje, novi predsednici KDSŠ Emi Koncilija pa želi uspešno delo in se veseli naslednjega praznovanja v Drašči vasi!«

Na koncu uradnega dela občnega zbora KDSŠ se je Franci Koncilija zahvalil Krki, tovarni zdravil in njenemu predsedniku uprave in generalnemu direktorju Jožetu Colariču ter MONM in županu mag. Gregorju Macedoniju, ki sta ves prvi mandat velikodušno in izdatno finančno podpirala naše društvo, še posebej kulturne dejavnosti in izdajateljsko dejavnost.

C:\Users\uporabnik\Downloads\REKLAMNI PANO_1.jpg
Reklamna panoja MO Novo mesto in Krke

V nadaljevanju se je Franci Koncilija iskreno zahvalil za vodenje društva tudi našemu prvemu predsedniku akad. prof.dr. Milčku Komelju, ki se nam je vsem dobrohotno in nesebično razdajal s plemenitim in duhovno izredno bogatim znanjem kulture bivanja in medčloveških odnosov na ravni KDSŠ, še posebej pa na ravni celotnega slovenskega kulturnega prostora, kjer je učinkovito širil ugled in prepoznavnost KDSŠ. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\komelj.jpg
Akad. prof. dr. Milček Komelj
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\LUKA BOŽIČ.jpg
Luka Blažič

Zahvala velja tudi direktorju KMJ Luki Blažiču in knjižničarki Bojani Medle ter vsem ostalim sodelavcem Knjižnice Mirana Jarca, ki so društvu vseh pet let prijazno in brezplačno nudili prostore, v katerih smo lahko imeli društvene dogodke in druge prireditve.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\EMA KONCILIJA - NOVA PREDSEDNICA KDSŠ\FOTKA - 11.JPG

Franci Koncilija s pesnico Rezko Povše in Marinko M. Miklič

Na koncu velja zahvala tudi predsednikoma nadzornega odbora KDSŠ dr. Janezu Gabrijelčiču in predsedniku disciplinske komisije Bojanu Avbarju, hvala članom upravnega odbora, hvala vsem nastopajočim recitatorjem in glasbenikom, ki so poskrbeli, da so bile prireditve vedno zanimive in kulturno bogate, navsezadnje pa zahvala velja tudi vam, članice in člani, ki ste se udeleževali dogodkov KDSŠ.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\%- ŠALIJEVEVA SOAREJA\LOGO - MO NM.jpg

Fotografiral je Marko Klinc, nekaj fotografij pa je tudi s spleta.

Napisal, zbral in uredil: Franci Koncilija

Svetovni dan ptic selivk

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 1.jpg

Ptice težko prenašajo svetlobno onesnaževanje.

V soboto, 14. maja 2022, smo zaznamovali Svetovni dan ptic selivk. Dan je namenjen ozaveščanju o pticah selivkah in potrebi po mednarodnem sodelovanju za njihovo ohranitev, saj so naša skupna naravna dediščina. Letošnji Svetovni dan ptic selivk želi poudariti pomen ozaveščanja o svetlobnem onesnaževanju. Svetlobno onesnaževanje namreč močno vpliva na ptice selivke, ki lahko velikokrat izgubijo sled letenja in napačno ocenijo čas selitev.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 2 - SINIČKA.jpg
Sinička
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 3 - ŠTORKLJA.jpg
Štorklja

Svetlobno onesnaževanje – grožnja za ptice selivke

Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije  (DOPPS) ob tem dnevu sporoča, da so ptice selivke tiste, ki se zaradi pomanjkanja hrane (zima, suša) umaknejo v druge kraje. Približno 19 % vseh vrst ptic na svetu je selivk, odstotek pa je v delih Evrope, kjer imamo izrazite letne čase, še precej višji. Varstvo ptic selivk predstavlja poseben izziv, saj je zanj potrebno čezmejno sodelovanje. Varstvo na gnezdiščih v Evropi po navadi ne zadostuje, saj pticam pretijo številne grožnje med selitvijo in na prezimovališčih, kjer preživijo zimo. Za učinkovito varstvo ptic selivk je zato izrednega pomena prepoznavanje teh groženj in primerno ukrepanje. Svetlobno onesnaževanje je ena takšnih groženj. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 4.jpeg

Ptice selivke zaradi umetne svetlobe zgubljajo orientacijo, kar privede do trkov med nočno selitvijo, hkrati pa umetno podaljševanje dneva povzroča motnje v njihovi »notranji selitveni uri«. Problematika svetlobnega onesnaževanja je tako resna, da so številna mesta po svetu sprejela drastične ukrepe v času spomladanske in jesenske selitve. Številna mesta zatemnijo ali ugasnejo javno razsvetljavo, zasebnim zgradbam pa za to nudijo olajšave in tehnološke rešitve. Kljub vsemu pa nevarnost svetlobnega onesnaževanja ostaja pereč problem, saj se količina umetne razsvetljave na svetu poveča za dva odstotka letno.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 5 - KUKOVICA.jpg
Kukavica
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 6 - ČRNI KOS.jpg
Črni kos

Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja omejuje vpliv pretiranega svetlobnega onesnaževanja

V Sloveniji je že od leta 2007 v veljavi Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Svetlobno onesnaževanje okolja je definirano kot emisija svetlobe iz umetnih virov, ki povzroča za človekov vid motečo osvetljenost, ogroža varnost v prometu zaradi bleščanja, moti življenjski ritem živali ali s sevanjem proti nebu po nepotrebnem porablja električno energijo. Ta uredba določa varstvo narave pred škodljivim delovanjem svetlobnega onesnaževanja, varstvo bivalnih prostorov pred motečo osvetljenostjo zaradi razsvetljave nepokritih površin, varstvo ljudi pred bleščanjem, varstvo astronomskih opazovanj pred sijem neba in za zmanjšanje porabe električne energije virov svetlobe, ki povzročajo svetlobno onesnaževanje. Vpliv pretiranega svetlobnega onesnaževanja na okolico je v osnovi omejen v 4. členu Uredbe s prepovedjo uporabe svetilk, katerih delež svetlobnega toka seva navzgor (to je čez vodoravnico, ki jo omejuje ohišje svetila).
Upravljanje razsvetljave občinskih cest in javnih površin je v domeni posamezne občine. Vsaka občina mora imeti izdelan načrt razsvetljave, ki mora biti dostopen javnosti. Morebitne predloge o zmanjšanju jakosti osvetljave v nočnem času lahko občani naslovijo na pristojno občinsko upravo.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 7ŠKOREC.jpg
Škorec
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 8 - LIŠČEK.jpg
 Lišček 

Kaj lahko sami storimo za zmanjšanje svetlobnega onesnaževanja


Najlažja in najbolj preprosta stvar je, da ugašamo luči, ko jih ne potrebujemo.Svetlobno onesnaževanje se, tako kot vsako drugo onesnaževanje, lahko zmanjša edino z zavedanjem posameznika, da lahko s svojim načinom življenja odločujoče vpliva na okolje in kakovost bivanja. Svetlobno onesnaževanje najbolj učinkovito rešuje odločitev posameznika in upravljavca razsvetljave: če ni potrebe – ne uporabljaj. To pomeni izklapljanje razsvetljave (javne, reklamne, dekorativne…), predvsem tam, kjer se glede na pozno večerno in nočno uro zmanjša frekvenca prometa ter pešcev in kolesarjev.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\FOTKA - 9.jpg

Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja novo uredbo. Novelirana uredba bo posebej naslovila naravovarstvena območja, ki so v skladu z Zakonom o ohranjanju narave zavarovana kot zavarovano območje, naravna vrednota ali Natura 2000. Uporaba razsvetljave bo na teh območjih omejena, nekateri načini osvetljevanja pa bodo prepovedani.

Pomagajmo preživeti pticam selivkam!

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.