V Novem mestu trenutno že četrto leto zapored poteka festival kratke proze Novo mesto short, ki ga organizira novomeška Založba Goga. Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm razglašena zmagovalna zbirka kratke proze. Za nagrado novo mesto so nominirani štirje pisatelji, ki smo jih pretekle dni lahko spoznali na literarnih večerih: Veronika Simoniti, z zbirko Fugato, Sergej Curanović z zbirko Plavalec, Ana Svetel z zbirko Dobra družba in Zarja Vršič z zbirko Kozjeglavka.
Žirija za nagrado novo mesto, ki jo sestavljajo Vanesa Matajc, Matej Bogataj, Žiga Rus in Ana Geršak, letos res ni imela lahkega dela. Pregledala je več kot 50 zbirk kratke proze, izmed katerih je izbrala štiri finalistke.
Na prvem večeru festivala se je z Veroniko Simoniti o literarni zbirki Fugato pogovarjala Mojca Kumerdej. Simonitijeva, ki je letos za roman Ivana pred morjem prejela kresnika, je povedala, da sta obe deli več let nastajali vzporedno. Osrednja tema Fugata je beg, kar je razvidno že v naslovu – fuga je italijanska beseda za beg, fugata pa glasbena oblika, ki je manj stroga od fuge.
Foto: Ema Koncilija
Še isti večer je potekal literarni pogovor z Sergejem Curanovićem, ki ga je vodil Boštjan Gorenc – Pižama. Plavalec je Curanovićev prvenec, kjer v šestih zgodbah raziskuje človeško naravo in prikazuje človekov trud, da bi se obdržal na gladini.
Foto: Ema Koncilija
Naslednji dan, 26. avgusta, je najprej potekal pogovor z Ano Svetel, vodil pa ga je (prav tako) Boštjan Gorenc – Pižama. V zbirki Dobra družba so osrednja nit prevozi, kjer se spoznavajo različne osebe, ki se skupaj vozijo na isto končno lokacijo. V avtu polnem neznancev se pogosto zgodi, da osebe postanejo bolj iskrene, kot so drugače.
Foto: Ema Koncilija
Sledila je predstavitev še zadnje nominiranke Zarje Vršič, s katero se je pogovarjala prva prejemnica nagrade novo mesto Suzana Tratnik. Vršičeva v Kozjeglavki eksperimentira z jezikom in podobami, ves čas pa se pojavlja tesnobna atmosfera, ki jo poudarijo številni nadrealistični elementi.
Foto: Ema Koncilija
V okviru festivala Novo mesto short je včeraj, 27. avgusta, potekal tudi pogovorni večer na temo azila, kjer se je z avtorji, ki pišejo v jeziku, ki ni njihov materni jezik, ali pa ustvarjajo v tujejezičnem okolju – Ahmedom Burićem, Veliborjem Čolićem, Lidijo Dimkovsko in Svetlano Slapšak, pogovarjala Saša Banjanac Lubej. Pogovoru je sledil še pripovedovalski večer na isto temo, kjer je poleg Veliborja Čolića in Lidije Dimkovske nastopil še Carlos Pascual.
Foto: Ema Koncilija
Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm potekala razglasitev zmagovalne zbirke kratke proze, ki jo bo vodila Carmen L. Oven, podelitvi pa bo sledil koncert Boštjana Gombača in Saše Olenjuka. Lepo vabljeni!
Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.
Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.
Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.
Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.
Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.
Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice
Življenjska in literarna pot Severina Šalija v marsičem izstopa iz povprečja slovenskih književnikov. Otroška leta je preživljal brez materine ljubezni in očetove roke. Živel je pri krušni materi kot samorastnik in pastir. Toda že v osnovni šoli ga je pritegnila poezija in tako je ostalo tudi vsa gimnazijska leta. Več let je prebil na Hrvaškem in v Srbiji ter ves čas pesnil, ne da bi kaj objavil. Šele po tem, ko se je ustalil v Ljubljani, je našel pot v literarne revije in leta 1940 izdal zelo odmevno pesniško zbirko Slap tišine. Z njo je v slovensko pesništvo vnovič vpeljal izrazito lirično usmerjenost. Med drugo svetovno vojno je izdal pesniški zbirki Srečavanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). V povojnem času je bil nekoliko odrinjen iz javnosti in je šele pozno izdal nove pesniške zbirke, med njimi tudi pesmi za otroke. Veliko dela je opravil tudi kot prevajalec in urednik. Monografija o Severinu Šaliju sloni predvsem na bogati dokumentaciji, knjigo pa dopolnjuje slikovno gradivo.
Uvodne misli Marijana Dovića, urednika
Pesem srečnega popotnika
Počivam v šotoru življenja
v zavetju brezpotne puščave,
zrem mirne vesoljske bleščave
in svet, ki okoli se menja.
[…]
Pesem srečnega popotnika, Pesek in zelenice, 1982
Prva pesniška zbirka Severina Šalija, ki je izšla po drugi svetovni vojni – po skoraj štirih desetletjih molka –, je izrazito zaznamovana z metaforiko popotovanja. Pesmi v zbirki Pesek in zelenice (1982) stopajo v dinamičen dialog z melanholičnimi, mestoma mrakobnimi umetninami pesnikovega Šalijevega novomeškega rojaka in prijatelja, nesrečnega slikarja in grafika Vladimirja Lamuta, vsebinsko pa jo najbolj opazno določajo ravno popotniški motivi. Lahko bi rekli, da popotne pesmi v tej zbirki tvorijo sklenjen cikel, v katerem razpoloženje nekoliko niha: lirski subjekt se tu in tam nagiba k resignaciji in obupu (takrat se intimno uglasi z atmosfero Lamutovih podob), a naposled se celota vendarle prevesi v mirno sprijaznjen, upajoč pogled brez tragične note, tako značilen za Šalijev pesniški opus. V tem opusu se bralcu razkriva paradigmatska, skoraj stereotipna pesniška figura: občutljivi, ranljivi posameznik, ki nekoliko zasanjano gleda v svet, s čudenjem in spoštovanjem zre v stvarstvo, daje prednost kontemplaciji in namesto aktivističnega poseganja v svet raje filigransko brusi »solze trenutkov« v »bisernine« – kot izpovedo že leta 1940 velike črke v Pesmi pesnikov, pomenljivem motu k prvi Šalijevi zbirki Slap tišine. Res, Šali se nam kaže kot popotnik po pesniški stratosferi duha, ki se klati po brezpotnih puščavah življenja, zagledan v »mirne vesoljske bleščave«, da bi naposled ugotovil, kaj pravzaprav je – popotnik, zaljubljen v življenje, kot pravi v eni izmed pesmi iz svoje zadnje zbirke Pesnik na večerni poti (1991).
Potemtakem ni naključje, da se popotniški cikel iz Peska in zelenic sklene ravno s Pesmijo srečnega popotnika, kot tudi ni naključje, da je Šali – tedaj že proti koncu svoje življenjske poti – ravno to pesem predlagal za uglasbitev prijatelju Zdravku Hribarju, dirigentu tedaj ustanovljenega Novomeškega simfoničnega orkestra. Ustvarjalno srečanje vizionarskega glasbenika, ki kljub mnogim oviram pogumno odpira novo etapo novomeškega kulturnega življenja, z ostarelim pesnikom, ki v zadnjih letih življenja polno začuti pripadnost mestu, v katerem se je dopolnila njegova življenjska pot, je vsekakor lepa iztočnica za pričujoči razmislek o Šaliju. Srečanje dveh umetnosti, pesniške in glasbene kompozicije, je toliko bolj pomenljivo, ker je Šalijeva beseda zaživela v zvočnih pokrajinah kraljevske glasbene zasedbe, simfoničnega orkestra, kakršnega v Novem mestu pred tem nismo imeli – in vse to v avtorstvu in izvedbi domačih sil! Podoba ostaja še danes živa: mladi orkester – v njem tedaj za violinskim pultom sedim tudi sam, še golobradi gimnazijec – ob slovenskem kulturnem prazniku leta 1991 nastopa na (premajhnem) odru tedanjega Doma kulture, dirigira mu ustanovitelj Zdravko Hribar, ki tedaj še ni mogel vedeti, kaj vse bo orkester dosegel v prihodnosti, poje Irena Yebuah, danes priznana vokalna umetnica, v zraku pa se razlega Pesem srečnega popotnika. In na koncu pesnik – živeti mu bo dano le še leto in pol –, ki s kakšno solzo v očeh navdušeno aplavdira premieri …
***
Hribarjev orkestrirani popotniški šanson – ovekovečen je na prvi zgoščenki Novomeškega simfoničnega orkestra (Edition Bizjak, 1994) – seveda ni bil prvo srečanje Šalijeve besede z domišljijo kakega novomeškega komponista. Kot bo spoznal pozorni bralec te knjige, se je Severin v novem okolju hitro uglasil tudi z muzo Marjana Kozine, ki je domovala v prijetnem vinorodnem raju Trške gore; škoda je, da njuna skupna prizadevanja niso obrodila še trajnejših sadov. Toda resnici na ljubo je prvi stik – četudi morda ne povsem zaveden – mnogih Novomeščanov s Šalijevimi besedili ubral nekoliko nepričakovano pot, glasbo novomeške skupine Rudolfovo. Ta uspešna rokovska zasedba, v kateri je kitaro igral pesnikov sin Cveto, je v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja Šalijevo besedo ponesla po vsej Sloveniji mnogo bolj učinkovito kot papirnata tehnologija literature – prek koncertnih odrov, gramofonov in radijskih valov.
Kakorkoli že, nobenega dvoma ni o tem, da je bil Šali pravi Novomeščan – vse od leta 1949, ko si je tu, nad današnjim barom Pri slonu, z Marijo Per ustvaril dom in družino. Ko smo razmišljali o primernem podnaslovu te knjige, smo morali sicer ugotoviti, da Šali nemara ni ravno »pesnik Krke, reke sanjajoče«, kot se ga spominja Marta Filli: v svojih pesmih presenetljivo redko opeva lepotije lokalne narave, pa še takrat je razmeroma abstrakten. Toda vseeno se zdi, da je ravno tu, v Novem mestu, Šali naposled sklenil svoja nemirna popotna leta, ki so ga z rodne Dolenjske vodila marsikam: v miru in harmoniji, uglašen z družino in mestom, je preživel svojo večerno pot. Nemara je torej vendarle postal srečni popotnik, prav gotovo pa vsaj popotnik, zaljubljen v življenje, kot je Darja Peperko Golob naslovila pregledno razstavo ob stoletnici pesnikovega rojstva – naslov pa se je izkazal kot povsem ustrezna izbira tudi za monografijo, ki obravnava celotno Šalijevo življenjsko in literarno pot. Skratka, tudi če ob strani pustimo dovolj očitno dejstvo, da knjige o Severinu Šaliju še nimamo – in tiho pričakovanje, da bo to vrzel skušalo zapolniti društvo, ki si je nadelo ime tega slovenskega pesnika –, se na Dolenjskem najde več kot dovolj patriotskih razlogov za izdajanje knjige o njem.
Toda za izdajanje takšne knjige obstajajo tudi drugi razlogi, ki niso zgolj lokalne narave. Prvi med njimi je gotovo Šalijeva pesniška kvaliteta, ki so jo zelo hitro pripoznali sodobniki – in sicer že v njegovi prvi, najbolj plodoviti fazi. Šali se je v poznih tridesetih letih 20. stoletja pojavil v Ljubljani – prišlek, sirota, potepuh, ki se je vzel od nikoder – in pristal, kot eno izmed poglavij te knjige naslovi njen avtor, »v središču literarnega dogajanja«. Njegova življenjska in umetniška pot je bila vse prej kot gladka; nasprotno, v marsikaterem pogledu je bila izjemna – panoramski pogled nanjo, ki ga odpira ta knjiga, pa jo postavlja v le še bolj zanimivo perspektivo. Začudeni bralec si utegne zastaviti naslednja vprašanja: Kako je mali Severin, nezakonski kmečki otrok in skromni pastirček – ekstravagantnega imena mu niso podtaknili kakšni ambiciozni meščanski starši, kot bi utegnil kdo pomisliti, temveč lokalni župnik –, ki je otroška leta preživljal brez ljubezni bioloških staršev, zrasel v pesnika in leta 1940 s pesniškim prvencem Slap tišine postal vidno ime nove umetniške generacije? Kako se je samorastniški popotnik po tujih krajih, ki je svoje pesniške poskuse sramežljivo skrival celo pred najboljšimi prijatelji, prelevil v pomembno kulturno osebnost (pred)vojne Ljubljane in urednika ugledne Slovenčeve knjižnice, med vojno nemara najboljše leposlovne knjižne zbirke pri nas? In naposled, zakaj po treh zbirkah, izdanih v kratkem obdobju prve polovice štiridesetih let 20. stoletja, skoraj štiri desetletja ni sledila nobena druga?
Ni težko uganiti, da se ključ Šalijeve povojne usode skriva v drugi svetovni vojni in ostri ideološki polarizaciji, ki jo je ta sprožila. S te plati torej nikakor ni naključje, da se je monografije o Šaliju lotil France Pibernik. Omenjeni literarni zgodovinar se je namreč pri svojem raziskovanju osredotočil na opuse tistih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili po drugi svetovni vojni iz ideoloških razlogov odrinjeni iz kulturnega življenja in spomina rojakov. Vsaj na prvi pogled se zdi, da tudi Šali sodi v to kategorijo: uveljavil se je v letih pred vojno, se večinoma udejstvoval v krogu krščansko usmerjenih založb in revij, ki med vojno niso spoštovale kulturnega molka, kot si ga je predstavljala Osvobodilna fronta; po vojni se je za kratek čas znašel celo na seznamu prepovedanih. Vsaj posreden dokaz, da je Šalija doletela kazen nove oblasti v obliki značilne tihe, neuradne anateme, pa je seveda mogoče videti v pesnikovi usodi v prvih povojnih letih in zlasti njegovem molku.
Toda zgodba ima še eno plat, ki onemogoča docela enoznačno interpretacijo. Čeprav je bil Šali, kot pravi Pibernik, »po nazorski opredelitvi in tudi po službenem položaju na desnici«, pa tudi njegova mladostna poezija se idejno brez dvoma nagiba v krščanski kulturni horizont, se na medvojni razkol ni odzival nedvoumno: intimno je nasprotoval okupacijskemu terorju in na tragični spor gledal zlasti s človeške plati, zato mu je bil tuj tako desni kot levi ekstremizem. Tako je sodelovanje v pozneje problematičnih kontekstih (Zbornik Zimske pomoči 1944, literarni večeri z domobranskim podtonom) kompenziral z anonimnim sodelovanjem v glasilih OF, še zlasti pa se je izpostavil s tem, da je pogumno zavrnil naročeni panegirik ob Rupnikovem jubileju – za kar so ga domobranski veljaki leta 1944 za krajši čas poslali kopat jarke v nemško taborišče v Postojni. Šali se torej zaradi »slabega obnašanja« med vojno ni znašel v sodni dvorani, temveč se je (lahko) zatekel k frančiškanom v Novo mesto in pozneje v Vavto vas, seveda varno oddaljen od vzvodov kulturne moči, ki jih je po svojih predstavah preoblikovala nova oblast. Pa vendar se zdi, da je njegov ugled vendarle nekako preživel povojne pretrese. Zelo kmalu, že konec štiridesetih let, se je Šali vrnil v kulturno areno kot cenjen literarni prevajalec in se odtlej sproščeno pojavljal v družbi literarnih veljakov; konec koncev mu je bil že leta 1949 za poročnega botra založnik Ciril Vidmar, brat enega osrednjih akterjev nove kulturne politike. Že kratko listanje po orumenelih fotografijah v tej knjigi kaže, da Šalijeva anatema, kolikor o njej sploh lahko govorimo, nikakor ni bila povsem sterilna.
Kakorkoli že razumemo razloge za Šalijev povojni molk, je abruptna prekinitev njegove javne pesniške kariere zelo verjetno botrovala tudi dejstvu, da so dosedanje literarnozgodovinske obravnave večinoma zajemale le njegovo predvojno in medvojno pesniško ustvarjanje, medtem ko je njegov povojni razvoj ostajal slabo opažen. Vse to je do neke mere razumljivo: že Šalijeva mladostna poezija je bila namreč izrazito tradicionalistična, oddaljena celo od inovacij pesništva zgodnje moderne, seveda tudi od ekstatičnega ekspresionizma dvajsetih let, ni pa se priklanjala niti aktivizmu socialnega realizma tridesetih let. Lahko bi rekli, da je Šalijeva čista lirika, ki se ni uklanjala trendom, le po spletu okoliščin mogla pristati v središču – v neki posebni družbeni in kulturni konstelaciji v letih tik pred izbruhom vojne. Toda pesnik, ki je nekoč segel v literarno »središče«, je svoj labodji spev odpel na obrobju, mirno utirjen v družinsko življenje na Dolenjskem – in sicer po tem, ko so to središče že krepko razburkali valovi neoavantgard in odmevi študentskega maja ’68. Umirjeni, z življenjem sprijaznjeni popotnik, ki piše otroške pesmice za svoje vnučke, si pač gotovo ni želel (niti ni bil sposoben) vstopati v partijo pesniškega »pokra« s formati radikalno novega tipa – Šalamunom, Zagoričnikom, Geistrom in drugimi.
***
Prav zato, ker resne pozornosti »središča« Šali ni bil deležen – če izvzamemo zbirko Sijoče mračine (1985) s pregledno spremno študijo Draga Šege, ki je izšla pri elitni Mladinski knjigi in je pesnika vsaj do neke mere rehabilitirala na slovenski ravni –, je ta knjiga v založništvu Kulturnega društva Severina Šalija še posebej dragocena. Prinaša namreč prvo monografsko obravnavo tega pesnika, ki bi jo sicer nemara še zelo dolgo čakali. Zato me ob koncu tega uvodnega uredniškega premišljevanja čaka prijetna naloga, da se zahvalim vsem, ki so prispevali k njenemu nastanku. Na prvem mestu je seveda avtor besedila France Pibernik – brez njega knjige o Šaliju pač kratko in malo ne bi bilo. Toda nemara velja takoj za njim omeniti še eno osebo, brez katere te knjige ravno tako ne bi držali v rokah: to je Franci Koncilija, podpredsednik KD Severin Šali. Brez njegovih pobud, prizadevanj, gostoljubnosti, neutrudnega organiziranja in iskanja donatorjev izdaja te knjige, zlasti v takšni obliki, ne bi bila mogoča. In naposled, kot je pojasnil sam avtor, ima knjiga vsaj še enega botra – to je dr. Janez Dular, sicer zaslužen tudi za lektorski pregled Pibernikovega besedila: on je namreč avtorja nagovoril k pisanju, mu vseskozi pomagal in ga celo dvakrat peljal na Dolenjsko, da sta si v živo ogledala Šalijeve kraje.
Pibernikov tekst, ki je usmerjen zlasti v kronološko urejeno deskripcijo pesnikove življenjske in umetniške poti, sva z novomeškim oblikovalcem Jurijem Kocuvanom želela opremiti z zanimivimi ilustracijami, fotografijami in dokumentacijo. S tem v zvezi dolgujem zahvalo nekaterim posameznikom, brez katerih bi bila likovna oprema te knjige precej bolj skromna. Na prvem mestu je tu pripravljenost družine pokojnega pesnika, zlasti sina Cveta Šalija, da nam v objavo odstopi gradivo iz Šalijeve osebne zapuščine. Zahvala gre tudi gospe Darji Peperko Golob z Domoznanskega oddelka novomeške Knjižnice Mirana Jarca, ki je stala ob strani avtorju in naposled uredniku ljubeznivo dala na razpolago Šalijeva gradiva, ki jih hrani knjižnica. Uporabno gradivo iz nekdanjega »Šalijevega kotička« na Osnovni šoli Šentrupert – tega kotička žal danes ni več – je dal avtorju in uredniku na razpolago še en veliki Šalijev občudovalec, prof. Jože Zupan, ki se mu prav tako toplo zahvaljujem.
Poleg slikovnega gradiva Pibernikov avtorski tekst dopolnjujeta še dva dodatka, ki se mi zdita posebej dragocena. Prvi prinaša izvirna Šalijeva besedila, ki so jih uglasbili člani skupine Rudolfovo – in sicer zapisana v takšni obliki, kot so bila izvajana oziroma posneta. Ker se tudi tista besedila, ki so bila poprej objavljena kot pesmi, pogosto močno oddaljujejo od tiskanih različic, gre pravzaprav za prvo objavo. Ta glasbeno-literarni dodatek se bo nemara zdel koristen zlasti prepričanim lokalpatriotom, medtem ko ima drugi dodatek, Bibliografija del Severina Šalija, ki jo je pripravil kolega Martin Grum z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, brez dvoma tudi širšo veljavo in uporabnost. Skupaj s Pibernikovo monografsko študijo namreč ponuja imenitno izhodišče za nove ustvarjalne vpoglede v Šalijevo delo, ki nemara še sledijo.
Spodaj podpisani redni, izredni in dopisni članice in člani V. razreda za umetnosti ter II. razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti izražamo osuplost spričo zanemarjanja skrbi za ohranitev in razvoj slovenščine v Republiki Sloveniji.
Prav nevarnost, ki je grozila jeziku, je bila temeljna motivacija za eno izmed največjih dejanj v zgodovini slovenskega naroda – razglasitev samostojnosti Republike Slovenije. Zato je toliko bolj osupljivo in nesprejemljivo nespoštovanje ustavne in zakonske vloge slovenščine v javnem, izobraževalnem in znanstvenem življenju. V tem smislu odločno podpiramo izjave Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU.
Naj opozorimo le na nekaj najbolj kričečih primerov.
Kako je mogoče, da je jezikovna krajina na Slovenskem onesnažena z nepreglednim številom angleških napisov?
Kako je mogoče, da Ministrstvo za kulturo RS ter Inšpektorat za kulturo in medije tolerirata dejstvo, da operacijska sistema multinacionalke Apple, ki sta se uveljavila tudi na slovenskem trgu, ne podpirata slovenščine? Kako je mogoče, da se ob protestih kulturnih in znanstvenih ustanov državni uradniki cinično sprenevedajo, da zakon ne ščiti slovenščine pri osebnih računalnikih in »pametnih telefonih«, češ da ne gre za javne, ampak za zasebne naprave? Kako je mogoče, da pri urejanju tega problema Slovenija ne sledi zgledu Slovaške in sosednje Hrvaške, ki sta to zlahka uredili? Kako je mogoče, da Vlada RS ne zahteva od korporacije Apple spoštovanja slovenske zakonodaje na ozemlju suverene Republike Slovenije?
Kako je mogoče, da uprave slovenskih univerz s podporo velikega dela naravoslovcev in dela družboslovcev vztrajno in zavratno poskušajo uveljaviti angleščino kot učni jezik? Seveda ni s tem nič narobe, če gre za tuje študent(k)e, je pa nesprejemljivo, če gre za slovenske študent(k)e.
Kako je mogoče, da je v Sloveniji v zadnjih desetletjih dramatično upadlo znanje vseh drugih jezikov, ki smo jih nekoč odlično obvladali, in celo jezikov sosednjih dežel? Angleščina je današnja svetovna lingua franca, kar pa ne bi smel biti razlog za zanemarjanje drugih jezikov, revna računalniška angleščina pa prav gotovo ne bi smela izrivati slovenščine.
Kako je mogoče, da kriteriji za znanstveno raziskovanje izrazito protežirajo angleščino in diskriminirajo slovenščino? Ne more biti nobenega dvoma, da je funkcioniranje v angleščini conditio sine qua non za sodobno znanost, ne le pri nas, temveč povsod po svetu. Ne oporekamo torej potrebi, da se visoko ovrednotijo raziskave in objave člankov slovenskih raziskovalk in raziskovalcev v mednarodno relevantnih znanstvenih revijah. Ogorčeno pa nasprotujemo razvrednotenju člankov tistih znanstvenic in znanstvenikov, ki zaradi narave svojega raziskovalnega in pedagoškega dela svoje analize pišejo in objavljajo v slovenščini.
Kako je mogoče, da predlog novega Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti prinaša šokantno poslabšanje položaja slovenščine? Peta alineja 43. člena namreč dopušča, da »ne glede na zakon, ki ureja javno rabo slovenščine, se lahko deli razpisnih postopkov ali prijav na razpis, pri ocenjevanju katerih sodelujejo tuji strokovnjaki, izvajajo v tujem jeziku«. Državni aparat Republike Slovenije na ta način angleščini ne samo de facto, temveč tudi de iure priznava popoln primat, slovenščino pa poriva v jezikovni rezervat.
Kako je mogoče, da Republika Slovenija tako mačehovsko ravna s slovenščino?
Od Vlade RS in od vseh državnih organov, ki so zadolženi za razvoj in zaščito slovenskega jezika, zahtevamo takojšnje ukrepanje.
Pozivamo javnost, da se aktivno angažira pri skrbi za ohranitev in razvoj slovenščine na vseh področjih življenja.
Kulturno društvo Severina Šalija pripravlja v atriju Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto v petek, 16. novembra 2018, ob 18. uri za svoje člane in širšo javnost pogovor z AKADEMIKOM DR. MILČKOM KOMELJEM, častnim meščanom Novega mesta, ob njegovi 70-letnici.
S slavljencem se bo pogovarjal namestnik predsednika društva gospod FRANCI KONCILIJA, ki je knjigo pobudil in zanjo pridobil sponzorska sredstva.
Na pogovornem druženju, kjer so dobrodošla tudi vprašanja občinstva, bo nastopila mlada umetnica SOPRANISTKA TALITA SOFIJA KOMELJ, slavljenčeva vnukinja, študentka 1. letnika solopetja pri PROF. PII BRODNIK na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Na klavinovi jo bo spremljala korepetitorica TATJANA HADL.
Program:
Josip Pavčič: Ciciban-Cicifuj Vincenzo Bellini: Vaga luna Gaetano Donizetti: Quel guardo il cavaliere (arija Norine iz opere Don Pasquale)
