Založba: Primus
Leto izida: 2020
Spremna Beseda: Jože Štucin
Ilustracije: Dunja Kofler

Manja Žugman je doslej izdala že tri zbirke otroških ugank Premetanke brez zanke, Razvozlanke, Besedoznanke, pet pesniških zbirk za odrasle bralce Naplavine duše, Izsevanja/Žarenja, Brstenja, Trialog, Naj te ujame in monografijo Potepanja po Bosni in Hercegovini, njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Bližanja pa je zbirka senryujev in haikujev, ki vsebinsko od »kratkice« (kakor poimenuje haikuje Jože Štucin, pisec spremne besede) do »kratkice« na svojevrsten način podarja ubesedeno izpoved ženske, pripoveduje o njenem hrepenenju po izčiščeni bližini in iskanju topline, zavetja in razumevanja.  

Skrivnostno monumentalne barvne ilustracije Dunje Kofler sijajno dopolnjujejo vsebino senryujskih vrstic, ki zapolnjujejo ženski princip bivajočega, zorenje in zrenje ženske, ki hrepeni po bližnjem, se predaja razmerju in se ne nazadnje uči in nauči ohranjati svobodno dvojino (z bližnjim). Na začetku zbirke se lirska subjekta kaže bralcu kot še nedorasla, zaljubljena in vihrava mlada ženska, potem pa polagoma prehaja v spoznanje, da je odnos svetel in temen, sestavljen iz radostnih in žalostnih trenutkov. Lirska subjekta iz senryuja v senryu raste, se razvija in odrašča. Utrdi se v vseh pomembnejših spoznanjih, »ki jih potrebuje, da uspešno krmari med odnosi (kakršnimikoli že) in lastnimi potrebami – da zna prepoznati, kdaj mora sebe in svoje želje postaviti pred vse ostalo«. 

Zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta se kaže v vseh svojih odtenkih; predvsem pa kot ljubezen do partnerja, do bližnjega, do sočloveka, mestoma tudi do narave. Tematiko soustvarjajo motivi radosti, sreče, prve vihrave zaljubljenosti. Lirska subjekta naravnost kliče po dvojini: »slutim bližino / napete so brbončice / diha(j)va skupaj«. Skozi pesniško zbirko pa v razumevanju ljubezni odrašča in okuša tudi njene temne plati (»pospravljam tvoje / poljube v smetnjak / prazne obljube«), ki sežejo vse do razhodov, saj »z marjetice trga / bele cvetove / ne ljubi me več«. Proti koncu zbirke se lirska subjektka kot odrasla ženska zaveda (zrele) ljubezni, ki živi in pusti živeti. Slutiti je, da se je v dvojini in skozi njo izpolnila, izpopolnila in utrdila v svoji samosti, samskosti, samosvojosti in svobodi, saj pravi: »mehkobno bijem / v sožitje se ovijem / gozd je samo moj.« Po besedah pisca spremne besede se je uresničila »kot del univerzuma, haiku pa je v tem primeru medij, kjer človek lahko sreča človeka«. 

Želeti je, da bi tudi bralec v pesničinih senryujskih vrsticah našel pot k samemu sebi kakor tudi pot k drugemu. 

Smiljan Trobiš

Smiljan Trobiš je v letu 2018 izdal pesniško zbirko z naslovom Tančine. Knjigo odlikujejo poleg pesnitev tudi številne dodane risbe, za katere je poskrbel Jože Kumer, umetnik, ki se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom in ilustracijo, organizira pa tudi ustvarjalne delavnice in kolonije.

Pričujoča zbirka se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta ljubezen je zelo razvejana. Pesnik jo v svojih verzih izpoveduje do Stvarnika, do človeka in do vsega drugega, kar nas obdaja. Z nizanjem številnih svojilnih zaimkov (tvoj mir, tvoja jutra …) in s paralelizmi členov pesnik svojemu bralcu skozi zbirko potrjuje prisotnost in vsemogočnost Stvarnika. Zatrjuje, da je povsod navzoč in da se iz njega rojevajo posameznikove poti in se vanj posameznikove poti tudi stekajo, saj se »Vsak /…/ vrne k tebi, ker na zemlji ni ničesar, /kar bi moglo potešiti naša hrepenenja. /Ti zemljo vrtiš in vodiš naše poti, ustavijo se pri nas samih, /končajo v tebi, ki si edini cilj«. Prav tako je lirski subjekt prepričan, da se človek v svoji nevednosti lahko kadarkoli zateče k Njemu, saj lahko samo in le On odgovori »na vsa zapletena vprašanja, ki si jih zadajam(o) v nevednosti«.

Pesnitve pa se vendarle osredotočajo tudi na človeka, ki v pesnikovem svetu vedno znova hodi v temi in koprni po svetlobi (stalnica Trobiševih preteklih pesniških zbirk). V svoji notranjosti čuti nemir in si – v tem nemirnem sodobnem svetu – želi pomiritve. S simboliko drevesa svojemu bralcu predstavi podobo človeka, ki se je rodil, vzklil, se ukoreninil, zdaj pa sega v višave. Razteza roke in hrepeni po krilih, po svobodi, drugam. Pesniški subjekt se zaveda, da je človek edinstvena oblika v naravi, a hkrati opozarja, da ne edina.

Pesniško zbirko bo zagotovo použil ljubitelj poezije, ki si želi skozi verze stopati po Trobiševi poti naprej, navzgor, k nebu, k svetlobi. V pričujočih pesnitvah bo užival, zaznaval in spoznaval vso pesnikovo resnico, dobroto in pogum.

Manja Žugman

(Smiljan Trobiš, Oblaki pod nami, Ljubljana, Spes, 2019)

Smiljan Trobiš je v letu 2019 napisal svojo tretjo zbirko domislic in spoznanj z naslovom Oblaki pod nami, ki jo je izdalo Kulturno društvo Severin Šali. Za tenkočutno v modri barvi izrisano naslovnico je poskrbel umetnik Boris Štrukelj, slika pa nosi naslov Ljubezen – pogled na Bovec.

Spremne besede so h knjižici prispevali kar trije avtorji Marjan Pungartnik, teolog dr. Stanislav Matičič in Andrej Špes, uvodno besedo pa je zapisal pesnik sam. V njej nam je zaupal, od kod se mu je porodila ideja za naslov, hkrati pa rdeča nit zapisovanja hipnih vtisov in razpoloženj. Že na tem mestu je bralcu vlil upanje in pot navzgor, k svetlobi in (samo)uresničenju. Povedal je, da »se /(lahko)/ postavimo nad oblake. Če imamo upanje in cilj nad njimi, se bodo tudi naša pot, mišljenje in ravnanje usmerjali tja. In bomo prispeli«.

Kakor že druge Trobiševe zbirke je tudi pričujoča plod večletnega zapisovanja idej, misli, zamisli, utrinkov in beležnic, ki so se rojevale ob svojevrstnih dogodkih, druženjih s prijatelji, znanci in neznanci, prav tako pa s pesnikovim lastnim preživljanjem in doživljanjem prostora in časa.

V domislicah in spoznanjih se avtor poigrava s posameznikovo svobodo, ljubeznijo, radostjo, trpljenjem in nasploh življenjem. Na knjižnih straneh so zapisane misli, ki presegajo današnji prostor in čas, so veljale v preteklosti in bodo zaznamovale tudi prihodnost. Bralec se tako lahko vedno znova vrača k domiselnim utrinkom, jih raziskuje, v njih odkriva še neodkrito, občuti misel in (za)tipa duha. V sodobnem življenjskem vsakdanu ga avtor z njimi opozarja na stranpoti in mu kaže pot, njegovemu telesu vdahne misel, z besedo napoji duha, da lahko brez krivde počiva in miruje ter slavi sleherni dan svojega življenja.

Ljubitelju Trobiševe poezije lahko (za)želimo, da bi – tudi še v tako nemirnem, sodobnem življenjskem vsakdanu – našel zavetje miru in tišine za svoje popotovanje v širjave pričujočih domislic in spoznanj ter se v njih in z njimi znova vračal in se vrnil k sebi. Le-tu namreč domuje vsa lepota in svetloba bivanja.

Pripravila: Manja Žugman