Arhivi Kategorije: Beremo

Beremo, Zgodilo se je

PESTER KNJIŽNI ŽIVLJENJSKI MOZAIK

Komentiraj

Izšla je knjiga spominov prof. dr. Mihe Japlja

Naslovnica Japljeve avtobiografije
Krka je vedno cenila kemika Miho Japlja

Te dni je izšla zanimiva knjiga, ki bo gotovo pritegnila pozornost članov Kulturnega društva Severina Šalija, saj se jim s platnice nad naslovom SPOMINI PA OSTAJAJO prijazno smehlja dobro znani obraz njihovega sočlana, prof. dr. Mihe Japlja. Ko bodo polistali po več kot tri sto strani obsežni knjigi, se jim bo razgrnila zanimiva in pestra krajina življenjskih in delovnih poti, ki so oblikovale njegovo osebnost in jo vpisale v javno zavest kot uglednega kemijskega strokovnjaka, gospodarstvenika in pedagoškega delavca ter za kulturo zavzetega zavednega Slovenca in domoljuba, kar vse potrjuje dolg niz v knjigi navedenih nagrad in priznanj.

Prof. dr. Miha Japelj je Dolenjskemu muzeju podaril umetniško sliko

Zametek knjige leži v Japljevi zamisli izpred več let, ko je sklenil, da bo predvsem za svoje številne sorodnike, prijatelje, sodelavce in znance zbral raznovrstne zapise, ki so nastajali na njegovi dolgi življenjski poti izpod njegovega peresa ali peresa drugih o njem. Z leti se je nabralo obsežno raznovrstno gradivo, ki sega od spominskih zapisov na starše, stare starše in druge sorodnike do avtobiografskih zapisov in priložnostnih govorov ob najrazličnejših družinskih srečanjih  in drugih dogodkih, ob vsem tem pa še kopica zapisov, ki so nastali v povezavi z njegovim strokovnim izobraževanjem in predvsem z razvojno-raziskovalnim delom v tovarni zdravil Krka in pedagoškim udejstvovanjem. Ni mogoče spregledati tudi obsežnega sklopa govorov, ki jih je prof. dr. Japelj imel ob najrazličnejših kulturnih dogodkih in s katerimi je izkazal svojo pristno zavzetost za slovensko kulturo, kot tudi sicer drobnih, a zanimivih anekdotičnih zapisov o njem samem ali o znanih osebnostih, s katerimi je delal ali se srečeval. Temu pestremu prepletu zapisov je dodal še fotografsko gradivo iz družinskih albumov in tako vse skupaj zaokrožil v zanimiv knjižni spominski mozaik.

Knjiga je, kot je v uvodni besedi zapisal akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik KD Severina Šalija, dokument o življenju učiteljskih družin v preteklosti, o rasti tovarne Krke, njenih uspešno izvojevanih patentno-pravnih sporih, in posebej o Japljevih zaslugah pri spodbujanju mladine k izobraževanju, o šegavosti Dolenjcev, predvsem pa o srčnih vezeh med tako številnimi ljudmi. »Posebej pa se v njej kaže tudi Japljev odnos do lepote in življenjskih sporočil, ki mu jih prinašajo žlahtne leposlovne knjige in biblijske modrosti,« še poudarja uvodničar.

Fotografirali so: Milan Markelj, Simona Fajfar in Franci Koncilija.

Avtor besedila: MiM

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Beremo

HAIKUJI MANJE ŽUGMAN

Komentiraj
Pred nedavnim je izšla zanimiva mala knjižica haikujev, natančneje senryujev, ki jih je napisala slovenistka, pedagoginja, novinarka in literarna ustvarjalka prof. Manja Žugman.

Naslovnica pesniške zbirke Manje Žugman.

Zbirko izbranih pesmi je avtorica naslovila Naj te ujame. Zajema 35 haikujev, prav toliko pa je tudi barvnih umetniških slik Pomurke, slikarke in pesnice Albine Kragelj iz Radencev. Na koncu že na pogled zelo privlačne knjižice, ki izpovedno prinaša izredno zgoščeno sporočilo, sta spremni besedi napisala pesnik Smiljan Trobiš in literarni kritik Marjan Pungartnik iz Maribora, nazadnje pa je napisana izčrpna beseda o avtorici. Knjigo je izdala in založila založba Primusiz Brežic meseca maja 2018.

Manja Žugman.

Novomeščan in pesnik Smiljan Trobiš v svoji besedi uvodoma poudari razliko med haikuji in senryuji, katere je Manja Žugman dejansko tudi predstavila. Trobiš ugotavlja, da se avtorica osredotoča na dogodke v njej sami, zato imajo njeni senryuji izredno izpovedno moč. »Le kar pride iz srca, se lahko dotakne drugega srca,« je zapisal Trobiš, kjer čustva niso najpomembnejša, ampak gre za presežno, ki je dosegljivo samo na intuitivni ravni. »Čustvena raven v senryujih avtorice Manje Žugman je izrazito hrepenenjsko naravnana, razmišljujoča raven njenega izražanja pa bralca pretrese z neposrednim uvidom v življenje takšno, kakršno je,« je še zapisal Trobiš.
Mariborčan Marjan Pungartnik pa na začetku svoje spremne besede naredi slovnični red. Prepričan je, da haikuji niso moškega, ampak ženskega spola. Tako ostaja prepričan do konca. V haikujih Manje Žugman vidi Pungartnik vpetost ženske v moški svet, kjer se mora avtorica bojevati za svojo »žensko« prepoznavnost. To ji navsezadnje tudi odlično uspeva. »Primarna narava je namreč ženstvo in ne skupek dreves, travnikov, voda itd. Narava je samo metafora za ženstvo«, pojasnjuje Pungartnik. V nadaljevanju pisec spremne besede poglobljeno razmišlja o Manjinih haikujih. Vtis ima, da avtorica izgublja stik s sabo, z ženstvom? Pesnica se ubada s problemom, kako naj iz nadutega in neosebnega sveta pride v svet ženskosti, k sebi, kar pa ji ravno s pisanjem haikujev odlično uspe. Na koncu Pungartnika prevzame krhkost čutenja in videnja haikujev Manje Žugman. V njenem iskanju prepoznavanja naravnih pojavov odkriva drugo gotovost – ljubezen do ljudi, kjer govori o krhkosti in ranljivosti človeka v njegovem notranjem svetu, ne v naravi. »Tisto drhtenje njene notranjosti dela haiku Manje Žugman srcu ljubo,« je še zapisal literarni kritik Marjan Pungartnik.

HAIKUJI MANJE ŽUGMAN

zacvetela si
utrgati mi te ni
sila spomina

*

aprilsko nebo
v ogledalu odseva
barve mavrice

*

pišem voščilo
v daljo potuje pozdrav
naj te ujame

Pripravil: Franci Koncilija

Beremo, Zgodilo se je

Nova knjiga o gradu Otočec

Komentiraj

Da ima kultura v Krki prav posebno mesto in da imajo do nje spoštljiv odnos, ne potrjuje le podpora različnim kulturnim dejavnostim v lokalnem okolju in širše, ampak tudi lastna knjižna zbirka, ki je letos bogatejša še za eno, že šesto knjigo.

Dosedanjim knjigam je Krka ob slovenskem kulturnem prazniku pridružila še delo izpod peresa priznanega umetnostnega zgodovinarja in proučevalca slovenskih gradov dr. Ivana Stoparja z naslovom Otočec – biser na zeleni Krki.

Preberi več Nova knjiga o gradu Otočec →

Beremo

Najti človeka v sebi

Komentiraj

Ob pesniški zbirki Smiljana Trobiša: Prelivi slik, besed in oblik (Pesmi ob likovnih delih), 2018

Pripravila: Manja Žugman

Pred kratkim mi je pesnik Smiljan Trobiš poslal novoizšlo pesniško zbirko. Kot zmeraj sem bila tudi tokrat vesela novih pesniških vrstic, katerih ustvarjalni navdih so bile pesniku mnoge likovne stvaritve slovenskih umetnikov, ki so se več let družili v obliki likovnih kolonij. In pričujoča knjižica mi je bila v poseben izziv, saj se ima človek zaradi nekoliko drugače umerjenega delovnega vsakdana malokrat priložnost družiti z večimi umetniki hkrati ter tako plemeniti svojega duha.

Pesnik je namreč podaril svoje verze mnogim raznolikim ustvarjalcem, ki imajo za svoje delovno orodje čopič, les, kovino, kamen in še kaj. Vsi so si pri tem zelo različni, hkrati pa se s svojo mnogoterostjo združujejo v enovitem velikem umetniškem poslanstvu; to je ustvarjanju umetniških podob, s katerimi in skozi katere premagujejo mnoge življenjske ovire in tegobe, optimistično zrejo v prihodnost, se kot umetniki individuumi duhovno dvigajo nad pustim in okorelim življenjskim vsakdanom ter ga z distance opazujejo, gnetejo in oblikujejo. S svojo modrino ne izrekajo sodb, temveč spreminjajo realnost v drugačno podobo, v umetniško stvaritev. Z njo iščejo pesem, prižigajo luč in iz starega rojevajo novo, ki po Trobiševih besedah tudi na novo naj zažari (v: Iščem barvo, 8). Zbirko prepevajo bogate vidne in slušne podobe. Iz nje veje ubrano sozvočje besed in slik, hladnih in toplih barv, ki bralca in opazovalca popeljejo v sanjarjenje, čudenje in občudovanje. Svarijo pred vseobkrožajočim se opojnim materializmom, z nanj vsakdanjo osredotočenostjo posameznika, za katerega bi pesnik dejal, da je raztreščen v stvareh (Prelivi, 16). Trobiš s skrbno izbranimi besedami ustvarja pesniške podobe, skozi katere izpoje vse, kar človeku leži na duši. Barve naravnost čakajo, da izpovedo umetnikovo razumevanje sveta in da izpojejo vse tisto, kar boli. S pogostimi antitezami, vijuganjem med upom in obupom, med črnim in belim, sijajem in trepetom s prvoosebno množinsko obliko nagovarja tako sebe kakor bralca h končnemu spoznanju, da je rešitev vendarle najti; to je sprijazniti se s cikličnostjo naše biti, ki se kot feniks iz pepela vedno znova rojeva, vznika, vstaja, prevladujočo se disharmonijo vedno znova in znova (pre)oblikuje v harmonijo danega. Pri tem v ospredje postavlja pot, ki da je že cilj. Lepša je kot cilj (v: V neskončni modrini, 38) ter antigonsko vodi k fizičnem zlomu in moralni zmagi.

Samo želimo lahko, da bi tako čutili in za(ob)čutili tudi ljubitelji umetniškega izraza, katerega vplivna moč tako gotovo zveni, da se ob njem vsa trdota sveta razblini in spremeni … (v: Prelivi, 11). Zatorej dovolite si okusiti pričujoč nabor bogate umetniške bere ter znova odkrijte in najdite človeka v sebi in v svojem koncu nov začetek.

Beremo

Arhitekt Plečnik in pater Markušić – vernika in velika prijatelja

Komentiraj

V letu 2017 smo v Sloveniji praznovali Plečnikovo leto. V številnih medijih je bilo o mojstru prof. Jožetu Plečniku (1872 – 1957) veliko napisanega, nikjer pa niso pisali o njegovem prijateljevanju z bosanskim frančiškanom p. Josipom (Berislavom) Markušićem (1889 – 1968), ki ga je Plečnik zelo cenil, še posebej na duhovnem področju.  

V zapuščini Jožeta Plečnika se poleg pisem, ki jih je Plečnik pisal svojemu bratu  Andreju,  Alice Masarykovi in Ivanu Meštroviću in drugim, nahaja tudi okoli 300, ki jih  je pater Josip Markušić napisal Plečniku. Mnoga med njimi so bila napisana zgolj v obliki beležke, na notes ali na milimetrskem papirju in podobno. Kljub temu lahko rečemo, da gre za resnično obširno zbirko pisem, iz katerih kar lije medsebojno spoštovanje, zaupanje in vera v onostranstvo. Znano je, da so nekateri slovenski teološki profesorji že pred leti, po vzoru katalonske Cerkve, ki je predlagala, kanonizacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudija(1852 – 1926) podali Slovenski škofovski konferenci pobudo  za začetek postopka beatifikacije prof. Jožeta Plečnika, vendar pobude ni podprl noben slovenski škof, katalonsko pobudo pa je blokirala španska škofovska konferenca v Madridu!

 Kdo je bil p. Josip Markušić?

 Frančiškan p. Josip Markušić se je rodil 23. januarja 1889 v vasi Čepak pri Kotor Varošu, blizu Banja Luke, v današnji Republiki Srbski. Po končani gimnaziji je noviciat pri frančiškanih preživel v Fojnici, teologijo pa je večinama študiral v Budimpešti. Leta 1904 je prejel posvečenje, služboval pa je v Jajcu, Sarajevu, Visokem, Beogradu in v Kotor Varošu. Trikrat je bil provincial Bosne Srebrene, leta 1950 pa je bil celo generalni vizitator v slovenski frančiškanski provinci. Zanimivo je, da je p. Josip Markušić skupaj z gvardijanom p. Bonom Ostojićem, 29. novembra 1943 sodeloval na Drugem zasedanju AVNOJ-a! P. Josip Markušić je bil zelo aktiven človek, poštenjak in poduhovljen in se kot takšen zavzemal za uveljavljanje krščanskih moralnih, etičnih in socialnih načel. Markušića so izredno privlačile narodna in cerkvena zgodovina, umetnost, ter kulturna in družbena dogajanja. Veliko je pisal in pesnil kjer je opisoval takratno socialno revščino ljudi. V Jajcu pa je bil pravi kronist, kjer se je z ideološkimi nevtralnimi stališči in pogledi znal približati ljudem. P. Josip Markušič je umrl 26. februarja 1968 v Jajcu.

Daljši prispevek o p. Markušiću in prof. Plečniku je za našo spletno stran pripravil dr. Josip Slugić, prevedla pa ga je prof. Suzana Krvavica. Preberite ga! (klikni)

Beremo, Spoznavamo

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Komentiraj

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

Beremo, Spoznavamo

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Komentiraj

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA →

Beremo

In zrasla je nova knjiga

Komentiraj

Rastoča knjiga Osnovne šole Šmihel Rastemo v svoji majhnosti

Pripravil: Tone Jakše

Zamisel pedagoške delavke Marije Gabrijelčič o rastoči knjigi, ki je zaradi svoje prezgodnje smrti nikoli ni uspela do konca razviti, nadaljuje in nadgrajuje njen mož dr. Janez Gabrijelčič (član našega društva), ki se je tej plemeniti ideji pridružil z vsem žarom in si pridobil kar nekaj vplivnih somišljenikov in zvestih sodelavcev. Da se je zamisel o rastoči knjigi razširila daleč po Sloveniji pa tudi zunaj njenih meja, dokazuje tudi udeležba na proslavi ob prvi obletnici pridružitve OŠ Šmihel k projektu. Svojo idejo rastoče knjige so v zanimivem glasbenem, pevskem, recitalnem in plesnem nastopu predstavili učenci šole, zlasti pa je zanimiv knjižni izdelek, ki je nastal prav za to priložnost.

Naslovnica šmihelske knjige.

Knjigo z naslovom Rastemo v svoji majhnosti in podnaslovom Rastoča knjiga OŠ Šmihel sestavljajo trije daljši sklopi. V prvem profesor zgodovine in geografije Andrej Lenartič predstavi zgodovino šole in kraja, šolska knjižničarka Marjetka Dragman v drugem predstavi lokalne ustvarjalce, v tretjem, najobsežnejšem, pa je Karmen Jenič, tudi glavna urednica knjige, pod naslovom Abeceda vrednot zbrala literarne in likovne stvaritve številnih učencev in njihovih učiteljev iz matične šole v Šmihelu pa tudi njene podružnice v Birčni vasi. S tem je postavila dragocen spomenik tej generaciji in hkrati osnovo, na kateri bodo lahko gradile bodoče, seveda upoštevajoč vrednote, ki jih knjiga poudarja.

Iz omenjene knjige je moč razbrati še eno pozitivno stran: to je tesna povezanost šole z vsakdanjim, predvsem pa ustvarjalnim in kulturnim življenjem šolskega okoliša. To, da je toliko literarnih in likovnih ustvarjalcev preko šole ohranilo stik s sedanjo mlado generacijo, je gotovo dobro za ene in za druge. Omenimo še, da je kar nekaj besedil v knjigi opremljenih s povzetkom v angleščini, za kar sta zaslužni Katja Kapele in Mojca Klobučar, da je za zamisel rastoče knjige na šoli odgovoren trio Marjetka Dragman, Mojca Klobučar in Marjanca Šoško. Uvodne besede h knjigi je prispevala ravnateljica šole mag. Irena Hlača.

Beremo, Zgodilo se je

Slovenski književniki v komunističnih zaporih

Komentiraj

V Slovenskem centru PEN v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so predstavili knjigo slavista prof. Andrijana Laha o slovenskih književnikih v komunističnih zaporih.

Pripravil : Franci Koncilija

Knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih je vzbudila precej pozornosti, saj gre za delo, ki bi ga morale pripraviti ustrezne državne institucije, hkrati pa je odličen nastavek za morebitno nadaljevanje raziskovanja tega področja literatov iz obdobja 1945–1991. Prof. Andrijan Lah, ki je kot profesor deloval v Celju in na gimnaziji za Bežigradom je raziskovalec razvoja književnosti, pisec strokovnih, poljudnoznanstvenih, enciklopedijskih ter leksikografskih člankov, knjig in učbenikov.

V knjigi je predstavil 64 slovenskih književnikov, časnikarjev, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji po drugi svetovni vojni; za nekatere sploh ni jasno, zakaj so bili zaprti. Avtor navaja biografske podatke, razloge za odvzem svobode in njihovo zaporno kazen ter spominske in literarne odzive književnikov in književnic na njihove lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Zakaj je partija zapirala slovenske književnike?Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. Ker se je omenjena propaganda širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili svobodomiselni kulturni besedni ustvarjalci. Dejstvo je, da je bila vsaka svobodno izražena beseda v tisku potencialna nevarnost za režim, zato so bili takrat za krajši ali daljši čas zaprti številni kulturni ustvarjalci vseh generacij.

(Vir : Časnik.si, Ljubljana)

Beremo

ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

Komentiraj

Od prvih jamskih zapisov do e-knjige

Pripravil: Franci Koncilija

Knjigo Zgodovina knjige skozi knjige sta napisala Roderic Cave in Sara Ayad, izšla pa je leta 2015. To je bogato ilustrirana monografija razgibane pettisočletne zgodovine knjige, ki na zanimiv in privlačen način predstavi razvoj knjige od prvih zapisov v prazgodovini pa vse do današnje e-knjige. Na vsebinski ravni delo ne predstavlja vrhunskega dosežka, a je kljub temu vredno branja, saj avtorja zajameta širok spekter knjižne produkcije s posebnim poudarkom na predstavitvi materialov, tehnike tiskanja, oblikovanja, žanra itd. Skratka, ta knjiga nam v izbranem jeziku ne predstavi samo različnih tipov medijev, s pomočjo katerih so ljudje v zadnjih petih tisočletjih zapisovali besedila, temveč nam pokaže tudi razvoj različnih knjižnih vsebin, ki jih je človek uspel spraviti med platnice. 

Preberi več ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE →