V ISKANJU NEBA

Beseda v nadaljevanju bo kratek oris zbirke misli in pesmi, avtorja Smiljana Trobiša, naslovljeni Tu, kjer smo, iščemo nebo. Knjigo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija, uvodni pospremek podpisuje Andrej Špes, spremni besedi pa sta prispevala akad. prof. dr. Milček Komelj in teolog dr. Stanislav Matičič. Tenkočutno podobo naslovnice je ustvarila roka akad. slikarja Jošta Snoja, naslovljena pa je Zavesa, sicer v tehniki akril na platnu.

Jošt Snoj
Manja Žugman

Zbirko je moč razumeti kot večno iščočega se pisca, ki v svojem dosedanjem ustvarjalnem opusu venomer hrepeni in se zateka k nebu, v višave. Andrej Špes v uvodnem premišljevanju o pričujoči knjigi zapiše, da vsebina nikakor ni ne teološka ne filozofska, ampak »želi pomagati bralcu pri bogatenju njegove osebnosti in njegove osebne filozofije«. Strinjati se je, da premišljenost ubesedenega vsekakor plemeniti človekovega duha, ga vodi v razmišljanje o samem sebi, o svojem ravnanju in poteh usode. Vsebino oblikujejo misli in poezija. Le-ta dopolnjuje razumske sentence na poetičen, drugače izpoveden način. Z njo se dopolni posameznikovo znanje in védenje ter le še globlje (lahko) seže do njegovega srca.

Pred bralcem se razgrinja pesnikov svet, nekaj novega, čudovitega, nekaj, kar je tesno prepletenega to- in onstran. Trobiš se predstavlja kot ustvarjalec, ki se zahvaljuje za dano življenje, kot nekdo, ki mu je (bila) dana moč zrenja in zorenja, kot nekdo, ki sega više v višave in hrepeni po občutenju in lepotah neba. Svoj svet ubeseduje in ga pretaplja v misli in verze, da bi z njimi svojega bralca popeljal bliže k naravi in da bi le-ta uvidel, da lahko s pričujočimi vrsticami laže in lepše živi. Vsekakor ima knjiga (tudi) terapevtski pomen. Zdravi in ozdravlja. Poudarja pomen umetnosti in etike, saj le-ta v pestrosti človeških odločitev edina ponuja, podaja in človeka spomni na univerzalne vrednote, ki so v vesolju in v duhu že od samega začetka, od stvarjenja naprej.

Avtor je svojim ljubiteljem poezije obrazložil tudi naslov. Po njegovih besedah je: »V nas /…/ položeno hrepenenje po popolni in večni sreči in ko se po mnogih zmotah in napakah tega zavemo, spoznamo, da pravzaprav iščemo nebo, bolje napisano: Nebo.«Zakaj tako – boste bralci s svojim prebiranjem danega sami odkrivali, zaznavali, spoznavali, premlevali, občutili, zapuščali svoj dom in se ne nazadnje vanj tudi vračali – raziskovali in/ali (raz)iskali svoje nebo. Pri tem običajno pesem služi enako kot ljubezen, kot želja po uvidu, pisec spremne besede, akad. prof. dr. Milček Komelj, pa dodaja, da Trobiš »predstavlja svoja spoznanja o poeziji, tako da označuje njene aksiome ter opozarja na etično zavezanost ustvarjalni nujnosti in na njeno moč, ki lahko spreminja umetnika in svet«.

dr. Stanislav Matičič
prof. dr. Milček Komelj

Knjiga ne nazadnje govori tudi o modrosti. Le-ta pomirja človeške strasti in vse hudo, kar preži na posameznika bodisi ždi v njem samem, a hkrati daje moč za ustvarjalno življenje, med ljudmi ustvarja mir, pomirja dušne globine in povezuje. Trobiš sledi sebi, svojemu poetičnemu duhu, svoji (ustaljeni) pesniški govorici. Sledi preizkušenim in trdnim postulatom modrosti, ki so se rojevali tisočletja; v tem času pa so modreci in preroki spoznavali univerzalne vrednote, ki veljajo ob vsakem času in za vse ljudi.

Zaključiti velja z besedami teologa dr. Stanislava Matičiča »Kaj pa ostane od sveta? Pesem, ki bo v-spesnila njegovo minljivost, je seveda popolna izročitev, to je resničnost, kjer bo svet potihnil v mir noči

Manja Žugman

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja