Mistika je gotovo ena najzanimivejših in, zlasti danes, ena najbolj preučevanih plasti svetovnih religij. Na ravni mističnega pesništva pa se stikata dva vrhova človeške duhovne ustvarjalnosti: mistika in poezija. Na področju islamske mistike izstopata mistik in sufist Hafiz in Rumi, iz krščanskega izročila pa je najbolj prepoznavna mistika sv. Janeza od Križa. Knjigo Teopoetika je napisal Alen Širca, izdala pa založba Kud Logos.
Knjiga je nastala na podlagi avtorjevega diplomskega dela. Sestavljena je iz treh delov: prvi uvaja v problematiko mističnega govora, s temda ob mistični teologiji Dionizija Areopagita zasnavlja teorijo mističnega govora in izzveni v izpostavitvi zagonetnega razmerja med mistiko in pesništvom. Drugi del skuša uvodnega »sinhronega« nekoliko »diahronizirati«, se pravi postaviti v zgodovino, in tako vsaj deloma razgrniti nastanek in razvoj erotično-mistične krščanske govorice od apostolske dobe prek patristike do visokega srednjega veka. Tretji del je izrazito interpretativen in se loteva nekaterih pomembnejših literarnih vprašanj. Besedilo skuša na podlagi mistične teologije Dionizija Areopagita izluščiti temeljne značilnosti (krščanskega) mističnega govora. Pokaže se, da je prehod iz katafaze v apofazo najbolj učinkovit pri mističnem pesništvu. Navadna religiozna himnika, nasprotno, v svojo doksološko strukturo ne vključuje dinamike apofatične izkušnje.
Knjiga Alena Širce, ki ima podnaslov Študije o krščanskem mističnem pesništvu, dejansko odstre samo en lik krščanskega mističnega pesništva. To so dela najpomembnejše nemške srednjeveške mistične pesnice Mechthild iz Magdeburga. Vsekakor je delo Alena Širce vredno branja, hkrati pa tudi poziv, da bi iz antikvariata literarne in duhovne zgodovine krščanstva rešili pesništvo, ki je ne samo v religioznem, temveč tudi v estetskem smislu oblikovano moderno.
Fotografija je s spleta.
Vir: Družina
Zbral in uredil: Franci Koncilija
