SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Poznejše odkrivanje prazgodovine na mestnih tleh je meščane navdalo še z dodatnim ponosom o nekdanjih izjemno kultiviranih umetniških dosežkih današnjega novomeškega ozemlja. Materialna in duhovna kultura sta se izkazali v resnici za eno in isto, kajti iz odnosa do obeh veje duh, ki nas oživlja za prihodnost, pri čemer se povezujeta narodna zavest in krajevna samozavest. Vse to izročilo pa nam daje moč in voljo za nov razmah.

Usodni pomen narodnega ali maternega jezika

Prav šolstvo je bilo ob uradništvu in cerkvenih prizadevanjih za duhovni status Novega mesta bistveno. Ne glede na to, da je šolstvo včasih za svobodo duha tudi utesnjujoče, je s svojim razmahom omogočilo kulturni temelj, ki je pripomogel k izoblikovanju osebnosti s širokim razgledom po celotnem kulturnem svetu, posebno latinskem antičnem in krščanskem, a vsaj sčasoma, od druge polovice 19. stoletja dalje, nič manj s posluhom za usodni pomen narodnega ali maternega jezika. Slovenski jezik že sam po sebi najvidneje izpričuje našo narodno identiteto in zavedni narodnjaki so tedaj bili, kot pričuje npr. Ivan Hribar, tudi novomeški profesorji patri frančiškani. Ta slovenska jezikovna zavest pa je danes v močni krizi, k čemur je gotovo pripomoglo tudi današnje šolstvo, posebno visoko, ki se usmerja le še v specializacijo in bi najraje zavrglo osnovo, na kateri smo se narodno utemeljili, torej veljavo slovenskega jezika.

O tem naj spregovorim le iz nedavnih osebnih izkušenj. Ko me je SAZU delegirala v nacionalni svet za visoko šolstvo, sem v eminentnem omizju, sedeč med rektorji, edini glasoval proti možnosti, da se uvede na univerzo namesto slovenščine angleški jezik. S tem se seveda ne hvalim niti ne izpostavljam v morebitno sramotenje, ampak želim le iz avtopsije opozoriti, da lahko v imenu izobrazbe danes prav šole izpodkopavajo temelj, na katerem se je sicer postopoma in z velikimi prizadevanji izoblikovala naša duhovna identiteta. Celo na SAZU je bilo mogoče šele z velikim naporom doseči skupno izjavo, da mora imeti vsak slovenski študent možnost doštudirati na javni slovenski univerzi v slovenskem jeziku, k sprejetju tega stališča pa je največ prispevalo sklicevanje na odločna stališča umetnikov, Zlobca, Vuge, Simčiča, Jančarja in kar vseh po vrsti, ki so v umetniškem razredu v nasprotju z večino znanstvenikov tudi moralne in širše upoštevane avtoritete in so predlog, ki je dopuščal potujčevalno anglizacijo, vsi osupli zavrnili zelo neposredno, kot »kretenski«, »nor«, »samomorilski«, »nezaslišan« in podobno.

Posebno pa je k vsaj začasni rešitvi slovenščine prispevalo tudi svarilo Borisa Pahorja, da bo v nasprotnem primeru izstopil iz Akademije, ki smo ga slišali na zborovanju Slovenskemu jeziku v obrambo in zagovor na Slovenski matici, ustanovi, katere predsednik Fran Levec je oznanjal narodno zavest kot našo najvišjo nadosebno vrednoto, z Matico pa še danes sodelujejo ljudje z vseh strokovnih področij, ki pa so v osnovi zavezani slovenskemu izročilu in volji po njegovi ohranitvi in nadaljnjem razmahu. Prav tako je bila na Akademiji zavrnjena želja sedanje novogoriške univerze, da bi postala njen novi soustanovitelj SAZU, potem ko je nekdanji soustanovitelj ZRC SAZU od soustanoviteljstva odstopil, ker so na tej univerzi, namesto da bi bila obmejna postojanka slovenstva, ukinili vsakršno veljavo slovenskemu jeziku celo na humanističnem področju, ker je očitno tudi v univerzitetnih prizadevanjih v ozadju pohlep po karieri in denarju in tudi najvišji šolniki niso več osebnosti, marveč le še uradniki in strokovnjaki; argument znanstvenikov pa se predvsem glasi, da bomo s slovenščino na univerzi za svetom zaostali, kar pomeni, da torej zanje postaja slovenski jezik le še ovira. Posledice takega odnosa do jezika se kažejo tudi v neprimernem odnosu mladine do njega in do našega kulturnega izročila, kar se razodeva v vse večjem barbarizmu, ki vse pogosteje kulminira celo v vandalskih dejanjih, ki kažejo do našega kulturnega izročila vse večjo ignoranco ali celo prezir.

V propad ali razcvet naše identitete

Glede na to je jasno, da je kulturni pomen današnje gimnazije kot šole, ki naj bi človeka vzgajala v celovito kulturno osebnost, toliko večji, saj naj bi prav take šole skušale izoblikovati temelj za zavest, ki se v nobenih okoliščinah ne nameravava odpovedati slovenski kulturi oziroma identiteti. Ta zavest seveda nikakor ne predpostavlja zaprtosti svetu zunaj nas, s katerim smo ponovno vse bolj povezani in v katerem naj bi predstavljali naše dosežke in posebnosti. Samó vztrajanje pri ohranjanju in ustvarjalnem doseganju in preseganju izročila lahko ostaja edina smernica tudi za naprej, če želimo tudi znotraj današnje Evrope ostati še naprej prepoznaven individuum. Sicer pa lahko tlakuje šolstvo oziroma zlasti visokošolski sistem izobraževanja tudi pot v propad naše identitete in samozavesti. Zagotovilo za naš obstoj in razmah ni slepa servilnost, s katero pod videzom svetovljanstva postopoma provincialno ukinjamo sami sebe, marveč vzgajanje kulturne osebnosti, to pa je v rokah ne le samih nadarjenih mladih ljudi, marveč tudi samoiniciativnih in požrtvovalnih profesorjev, ki jih pri delu vodi tudi odnos do slovenstva in torej s pedagoškim erosom povezan etos, pa tudi vseh, ki se zavzemajo za našo dediščino in njeno ohranitev in prezentacijo.

Temelj prihodnosti, ki bo še naprej zagotavljala naš narodni obstoj in razmah, je v spoštovanju dediščine, ki nam mora biti s svojim sporočilom o našem narodnem oblikovanju, temelječem na predani ustvarjalnosti, stalna spodbuda za krepitev samozavesti, gotovo bolj kot enkratne zunanje manifestacije; tudi te pa naj bi se usmerjale v táko predstavitev našega izročila, ki naj bi se za zmeraj naselila v naše duše in v nas sprožila razmisleke o poteh zgodovine, na katerih lahko danes dejavno sodelujemo tudi v lastnem imenu, kot Slovenci in tudi kot Novomeščani. Osnova za to so knjižnice s svojo temeljno dejavnostjo, ker šele temeljito branje in opazovanje omogoča tudi lasten razmislek in presojo, mnogo bolj kot le pasivno prestrezanje informacij. Zato je pomenljivo, da se je prav v glavi Novomeščana dr. Janeza Gabrijelčiča porodila kontinuitetna zamisel o t. i. rastoči knjigi. (Samemu pa se mi je med nekdanjim delom na univerzi pokazalo kot osrednji, če že ne edini smisel učiteljskega poslanstva usmerjanje študentov k izvirnemu lastnemu snovanju, ker sem spoznal, da se v njihovih predstavah raziskovalno delo vse bolj osredotoča na prepisovanje, ki se je žal do danes razmahnilo kot nekaj povsem samoumevnega.)

Obstoj gimnazije je svetla luč za ohranjanje in bogatenje tradicije kot spodbude za nastajanje vsega novega in s tem tudi za manifestiranje dosežkov slovenstva, ki jih nikakor ne smemo reducirati le na folkloro in jih, kot pogosto opažamo danes, spričo morebitnih blagodati naraščajoče globalizacije kakorkoli omalovaževati. Če se namreč ne želimo ohraniti in ne želimo prosperirati kot samostojen kulturen narod, potem nam niso potrebne več nobene slovenske šole in tudi ne potrebujemo mukoma priborjene slovenske države. Vendar svoje šole in svojo dediščino, takó dediščino današnjih slovenskih tal kot dediščino slovenskega duha, že dolgo imamo, četrt stoletja pa imamo tudi svojo državo. Ta naj bi nam zagotavljala razcvet našega jezika in kulture. V tej luči je videti cesaričina naklonjenost ustanovitvi novomeške gimnazije še posebno zaslužna glede na daljnosežne pozitivne kulturne posledice te njene geste tako za vse Slovence kot za Novomeščane, saj se je prvotna gimnazija izkazala kot nujno zgodovinsko izhodišče za našo poznejšo kulturno preobrazbo. Kot je dejal ob praznovanju 150-letnice novomeške gimnazije njen tedanji ravnatelj pisatelj Fran Detela, je z ustanovitvijo te šole žarek cesaričine milosti obsijal tudi Novo mesto. Zato je tudi ljubezniva pobuda profesorja Mihe Japlja za jubilejno obuditev spomina na Marijo Terezijo kot izraz našega današnjega spoštovanja do njenega zgodovinskega dejanja vsekakor hvalevredna. A vsa naša življenjska dejavnost naj bi se odvijala v duhu nenehnega kulturnega ozaveščanja tudi ne glede na jubileje in vsakršne uradne razglasitve.

En odziv na “SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja