S temi besedami je Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka vseh časov, opredelila svoje poslanstvo in poklic, ki je bil v tistih časih izrazita domena moških. Ta poved namreč izraža resnico, da je slikanje lepa umetnost, ki lahko plemeniti medčloveške odnose, osmišlja kulturo v vseh njenih razsežnostih in osrečuje ljudi, glede smisla življenja pa odpira celo eshatološke razsežnosti.
Avtoportret Ivane Kobilca
RAZSTAVI V LJUBLJANI IN KOSTANJEVICI
V sklopu praznovanja 100. obletnice Narodne galerije v Ljubljani so odprli obsežno pregledno razstavo o življenju in delu slikarke Ivane Kobilce. Častni pokrovitelj slovesnosti, ki obeležujejo stoletnico Narodne galerije, je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Odmevno razstavo, ki postaja prepoznavna v Sloveniji in v tujini, so naslovili»Ivana Kobilca (1861–1926): Slikarija je vendar nekaj lepega…«.
Mediji so poročali, da je to prva retrospektivna razstava Ivane Kobilce oziroma njenega opusa v zadnjih štiridesetih letih (1978–2018), novomeška revija Rast (št. 7–8/1993) pa je leta 1983 poročala, da je bila tega leta ob 35-letnici neprekinjenega delovanja Lamutovega likovnega salona v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane odprta razstava Ivane Kobilce in Ferda Vesela, ki jo je pripravil kustos Ferdinand Šerbelj. O dogodku je takrat v reviji Rast pisal predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj.Razstavo si je ogledal tudi slovenski slikar Maksim Gaspari.
RETROSPEKTIVA IVANE KOBILCE
Najbolj priljubljena slika Ivane Kobilce “Poletje”.
Razstavo so pripravili v devetih razstavnih dvoranah novega krila galerije, kjer si obiskovalci lahko ogledajo okoli 140 slikarkinih del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov, ki so jih izbrali iz več kot 350 evidentiranih del. Razstavo sestavlja dvanajst sklopov, ki raziskujejo razvoj Kobilčinih motivov, kot so: münchenske portretne študije in orientalski motivi, otroški portreti in žanrske podobe, žanrski interier, akt in meščanski portret. Poleg teh slik so predstavljene še okoliščine nastanka alegoričnih podob Pariza, Sarajeva in Berlina in priljubljene slike,kot so Poletje, Kofetarica, Otroci v travi in druge.
ALI SO SLIKE IVANE KOBILCA ZGORELE V GRADU RUPERČ VRH?
Grad Ruperč vrh pred vojno.
Omeniti je potrebno, da je na razstavi veliko slik Ivane Kobilca iz zasebnih zbirk, ki so širši javnosti malo znane, a so jih lastniki z veseljem dovolili razstaviti v Narodni galeriji. Po izjavi Novomeščana in zgodovinarja dr. Stanka Grande pa pri tem ostaja nerazjasnjeno vprašanje usode okoli desetih (10) slik Ivane Kobilca na nekdanjem gradu Ruperč vrh nad Stransko vasjo pri Novem mestu, ki so bile v lasti plemiških družin Stare in Fabjan. Med drugo svetovno vojno so partizani v letih 1942 in 1943 uresničevali načrtno akcijo požiganja dolenjskih gradov. Tako so po podatkih Wikipedije 6. aprila 1943 zažgali tudi grad Ruperč vrh, domnevno s slikami Ivane Kobilce vred… Graščaka Fabjana, ki je bil po izobrazbi geodet, pa so skupaj z ostalimi sedemnajstimi domačini jeseni 1943 partizani ustrelili v breznu pri Mihovici na Gorjancih.
DODANA VREDNOST RAZSTAVE SO TUDI DELA DRUGIH SLOVENSKIH REALISTOV
V sklopu razstavljenih 140 del iz vseh slogovnih obdobij so vključena tudi pomembna dela drugih slovenskih mojstrov realistov njene dobe, kot so Jurij Šubic, Anton Ažbe, Jožef Petkovšek in Ferdo Vesel. S tem je razstava dobila poseben pomen, saj si obiskovalci zlahka predstavljajo, kako enkratni umetniki so bili naši rojaki. Vse razstavljene umetnine odsevajo Kobilčino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostnih centrov, zato si je razstavo najbolj priljubljene slovenske slikarke vredno ogledati. Razstava, ki sta jo postavila avtorja Mateja Krapež in Jure Mikuž, bo odprta vse do 10. februarja 2019.
Ob izhodu iz razstavnih prostorov je razstavljenih tudi nekaj zanimivih osebnih stvari slikarke Ivane Kobilca, še najbolj pa njen zapis:
»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.«
(Vir: Vabilo, Delo, Dnevnik, Večer)
Besedilo in foto: Franci Koncilija
