Na 4. Šalijevem večeru v torek, 24. oktobra, v Knjižnici Mirana Jarca je dr. Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu, predaval na temo Luther ali Trubar?
Predavanju, ki je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije, je prisluhnilo okoli 50 ljudi. Udeleženci, ki so to hoteli, so brezplačno prejeli v dar lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije Novi Testament iz leta 1584.
Pripravil: Franci Koncilija, foto: Marko Klinc
Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmer tedanje dobe kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na Slovenskem, Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja, Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.
MARTIN LUTHER
Martin Luther
»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze samo dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti. Tako je sama ustvarila protestantsko Cerkev kot dokaz svojega neuspeha. Namesto da bi se Rim s papežem Leonom X. odzval na prodajanje odpustkov s kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve,« je uvodoma dodal pastor Brkič.
Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih blasfemičnih in protislovnih izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu 16. stoletja. Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti. Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal: »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.« Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval.
PRIMOŽ TRUBAR
Primož Trubar
Gotovo so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. To je dejstvo. Vendar pa je Primož Trubar prvi Slovenec v tedanji Evropi, ki je naredil prvi korak k slovenski narodni samobitnosti in nas poimenoval »moji lubi Slovenci«. Tako smo Slovenci leta 1550 dobili prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik, Jurij Dalmatin pa je leta 1584 prevedel in izdal celotno Sveto pismo (Dalmatinova Biblija) v eni knjigi. Zato ni nobenega dvoma, da so slovenski protestanti zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. Tako ni čudno, kot je dejal pastor Brkič, da je zanj Trubar pomembnejši od Luthra.
V nasprotju z Luthrom Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj biblijskega zavoda v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.
Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti. Spodbujal je Hrvate, da naj pišejo v glagolici, Srbi pa v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebej s kalvinizmom.
Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor.
Predlagani pogovor, če ga Bravšič ne bi odklonil, bi bil prvo slovensko ekumensko srečanje. Trubar je dal ekumenski zgled že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal. Prav tako je slovenski narod očistil praznoverja, procesij, namišljenih čudežev in poganskih šeg.
Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič očrtal trenutno stanje protestantov v svetu in Sloveniji in citiral danskega protestantskega teologa in filozofa Sorena Kierkegaarda, ki je izjavil, da je največji sovražnik krščanstva krščanstvo. Pastor je dejal, da so protestanti v Sloveniji manjšina, ampak so prepoznavni in družbeno angažirani. Dejal je, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa. Gandi je ošvrknil kristjane, ko je rekel: »Vaš Kristus mi je všeč, vi pa ne, ker tako ne živite.« Pastor je, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja v Derendingenu v Nemčiji in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to pomembno dejanje za Slovence in našo narodno identiteto kot osnovo slovenske državotvornosti, ne glede na vero in politično prepričanje. Brkič se boji politikantstva, populizma in demagogije, trdno pa je prepričan, da brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?
[ngg_images source=”galleries” container_ids=”17″ exclusions=”70″ display_type=”photocrati-nextgen_basic_thumbnails” override_thumbnail_settings=”1″ thumbnail_width=”90″ thumbnail_height=”60″ thumbnail_crop=”1″ images_per_page=”20″ number_of_columns=”4″ ajax_pagination=”0″ show_all_in_lightbox=”0″ use_imagebrowser_effect=”0″ show_slideshow_link=”1″ slideshow_link_text=”[Samodejno predvajanje]” template=”/home/kdseveri/public_html/wp-content/plugins/nextgen-gallery/products/photocrati_nextgen/modules/ngglegacy/view/gallery.php” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]
