S premierno predstavo Ni mogoče čakati zaman so v petek, 4. decembra 2020, v ljubljanskem gledališču Glej javnosti predstavili »trodelni projekt«, pri katerem sta moči združila dva samosvoja umetniška glasova – performerka, koreografinja in plesalka Leja Jurišić ter pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Njun raziskovalni izziv je bil, kako je nastopati s kamnom oziroma ali lahko kamni nadomestijo gledalce predstave.
UVOD
V normalnih razmerah na sleherno predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje. Glede na to, da gre v njunem projektu za duet s kamnom, in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bodo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedeli samo kamni, ki so po prepričanju Jurišićeve in Komelja dejansko gledalci.
PREDSTAVITEV PROJEKTA
Na dan premiere sta izšli še istoimenski knjiga slik ter dramska pesnitev. Projekt Ni mogoče čakati zaman je nastal v okviru programa gledališča Glej, kjer so o njem zapisali, da predstavlja vedno zanimivo »Komeljevo strastno poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja«. »Odrska umetnost pa vedno predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je treba izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje,« je ob premieri izjavila Leja Jurišić. Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova z močno individualno prezenco: »Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj.« Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa da ne bosta sklepala kompromisov.
»MIKLAVŽ KOMELJ, NAJVEČJI ŽIVEČI SLOVENSKI PESNIK«
S Komeljem, ki ga je Jurišićeva označila za »največjega živečega slovenskega pesnika«, sta začela delati januarja 2020. Lejo Jurišić je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oziroma od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še statični misterij. Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo – tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, »ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oziroma pokažejo drugačne možnosti povezovanj«. Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se »projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco«.
ZAKLJUČEK
Predstava je bila premierno uprizorjena brez gledalcev. Namesto njih so bili na stolih kamni. Leja Jurišić je najradikalnejše ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Na koncu predstave je umetnica še povedala: »Na koncu predstave bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave.« Po premieri je izšla zbirka 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oziroma statični misterij.
Viri: STA in Dnevnik
Zbral in pripravil: Franci Koncilija
