KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA

V torek 8. oktobra 2019 zvečer so prijatelji pisateljice, pesnice in članice Kulturnega društva Severina Šalija Ivanke Mestnik do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. Na domala dve uri dolgi predstavitvi njene že 23. knjige, ki jo je naslovila Krka, zelena žila do srca, so pripravili pester, zanimiv in po vsebini zelo bogat kulturni program. Nastopili so Mešani pevski zbor Krka, učenci Glasbene šole Marijana Kozine ter Folklorno društvo Kres. Otroška skupina Kresa je zaplesala in zapela nekaj starih ljudskih šeg, odrasli tamburaši pa so do konca razveseljevali številno občinstvo v dvorani in na zakuski v avli. Odlomke iz knjige sta brali Klavdija Kotar in Bojana Medle, večer pa je povezoval Tomaž Koncilija. Udeleženci dogodka so bili navdušeni nad enkratnim vzdušjem in nepozabnimi lepimi doživetji.

Avtorica knjige Ivanka Mestnik je na začetku knjige zapisala:

»Že dolgo vem, da skozi moje srce ne teče le rdeča kri. Ob rdeči žili je speljana še druga. Globoka je in napolnjena s čudovito zeleno barvo. Tam teče že od mojega rojstva. To je Krka, zame najlepša reka na svetu. Dobro jo poznam od izvira do izliva. Njene bregove sem premerila s svojimi nogami. V njej sem se naučila plavati in se tudi v čolnu spustila preko njenih slikovitih lehnjakovih pragov. Celo rodila sem se v njej! Kajti v času mojega otroštva pri nas otrok niso nosile štorklje. Prinesla nas je reka.

Pod veliko vrbo na levem bregu Krke tik pod našo vasjo, ki je rastla ob mlinu in se skoraj ulegla nad vodo, se je začela nabirati rumena pena, in ko je mlinarjeva žena, moja botra, ugotovila, da je je ravno prav za enega otroka, jo je potegnila k sebi in ga pod njo res našla. Nikoli se ni zmotila, čeprav je otroke po hišah raznašala zelo pogosto. Tudi takrat ne, ko je neko pomlad iz narasle reke potegnila mene. Ni vedela, da se je kasneje enkrat moji mami zareklo, da me ni bila preveč vesela. ›Kdo se je pa takrat veselil devetega ali desetega otroka,‹ se je nekako opravičevala. Takrat me je zabolelo, danes pa zatrdno vem, da me je botra odnesla k pravi mami in k najbolj ljubečemu očetu. Tudi mala, skromna hiša v vasici nad Krko je bila zame najbolj pravi dom, rodna vas pa mi še danes pomeni središče sveta. Tam so moje korenine. Tam poznam vse stezice in poti.

 

Vsakokrat, ko se spet odpravljam ›domov‹, sem vznemirjena, kot da se pripravljam na srečanje z ljubljeno osebo. A me ne prevzame le rodna vas. Čaroben se mi zdi ves svet ob tej zeleni žili. Vsak slap, preko katerega se voda prešerno požene ali pa le igrivo zakodra, me vzradosti. Rada jo imam v vseh letnih časih in vseh stanjih. Tudi takrat, ko je njena struga polna do roba, ko se reka temno rjava vali preko lehnjakovih pragov, ko grozi in sega skoraj do roba mostišč, ki povezujejo njene bregove. Nekega dne, ko sem spet stala na levem bregu Krke in hrepenela po domu, je ta bolečina priklicala pesem, ki pove vse:

Rodni vasi

Tu jaz, tam ti,
vmes kanjon z zeleno Krko. 

Tu jaz, tam vi,
spomini na mladost in drage mi ljudi. 

Vmes most,
ki spaja z bregom breg. 

Ni most, ki veže.
In rodni dom ni moj, ni naš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar.
In zaloputnil dver.«

Znani naravovarstvenik, Novomeščan Andrej Hudoklin, pa je o knjigi zapisal: »Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo. Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj. Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu. Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej. Ivanka je s knjigo odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot osebnega spomina, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej zeleni žili, da nam seže do srca?«

Uredil: Franci Koncilija

Fotografiral je Marko Klinc                                                                       

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja