K NAGOVOROM

Pred dnevi me je v domačem nabiralniku pričakala zbirka pesmi z naslovom Nagovori, pospremljena z željo avtorja Smiljana Trobiša, da predstavim v njej zbrane pesmi, ki so nastajale v letih 1994–2020, izšle pa so z letnico 2021 v Ljubljani pri založbi Špes. Spremna besedila podpisujejo, akad. prof. dr. Milček Komelj, dr. sc. Stanislav Matičič in Andrej Špes. Naslovnico zbirke krasi podoba ribe, delo slovenskega umetnika Franceta Slane.

Manja Žugman
Smiljan Trobiš, Nagovori

Nagovori sestojijo iz šestih razdelkov; to so Svetle noči, Sprijaznjenost, Iskanje enotnega principa, Čas potrpljenja, Čas enosti in Trenutja ob tebi. Pesnik v njih vsebini znova izpričuje svoja spoznanja, da je po življenjski črti hodil samoten in trpeč, vendar pa osmišljen v trdni veri in z zdravo močjo, ki je bolečino pretapljala v uk. Vztrajno je bežal »iz svojih zablod, / ki so v resnici (bile) minljive zablode sveta«. Z bralcem deli občutenje, da je »na prelomnicah zorenja gotovo hudo«, kakor misel naniza v pesmi Zapovedi o človeku. V istoimenski pesmi nadalje pojasnjuje, da se s stapljanjem v noč svet umiri in »iz vrveža ljudi se izluščimo – in najdemo Boga; / takrat svet tiho diha, živ, kot smo mi«. V življenju je najpomembnejša čista vest, »ki se v vodnjaku sprave umije / in potem spet radost in veselje kot novo, očiščeno sonce zasije«. Trobiš se je skozi svoje popotovanje sprijaznil z občutki nemoči, tesnobe in obupa, a se slednjemu ne vda, ampak išče rešitve in pot – kakor je to značilno za njegovo poetiko – pot navzgor, v nebo, k Bogu. Ves nadležni nemir, ki v njem trepeta in valovi po njegovi duši, se umiri v višjem, presežnem. Svojo utesnjenost predstavi kot prostor, kjer živi in jo primerja s kletko v sivem mraku. Vendar mu je pri blaženju tovrstnega razpoloženja znova umetnost ali natančneje pesem tista, v katero se zateka in preko katere najde pot, da odpre svoje srce in nastavi svoj obraz svetu. Izhod iz utesnjenosti življenjskega vsakdana pa prepoznava tam zgoraj, kjer je »topel, miren dom« in kjer se mu ni »treba sesuti v prah, / ni odgovor zemlja v dnevu sivem in ni rešitev beg in strah«. Pri Njem verjame, da bo »dober in svoboden, ljubezniv in mil«, kakor zapiše v pesmi Naj tebe slišim.

Akad. prof. dr. Milček Komelj
Smiljan Trobiš
Dr. sc. Stanislav Matičič

V Poletnem samogovoru izpove, da si želi pobegniti iz vkrčenosti in majhnosti oziroma iz »lastnih sten strahu«. Čas je, da pregleda svoje pokrajine in umiri svojo dušo. Izpostavlja, da lahko njegove rane ozdravi le ljubezen, ki pa jo znova najde pri Njem, kajti »Povsod je, v rožah pred staro sliko, pod mizo, nad lučjo, / v zraku in v strunah, v rokah in v nogah in v dušah vseh« (On je tisti, 30). Zaziba se v dobo otroške iskrenosti in nravnosti. Otroke poimenuje kot umetnike, ki ustvarjajo in spoznavajo in se »Ne pozabijo /…/ igrati niti pocrkljati niti steči brez namena / niti udariti v zrak« ter nadaljuje z vsakdanjikom odraslega, ki v sodobnem času postaja vse bolj utrujen in utesnjen, »ne da bi se spominjal svojih sproščenih dni …« (Otrok, 36). Iz utrujajočega in hitečega se vsakdana pa pesnik vodi posameznika tudi k nagovarjanju, naj si privošči malo nereda, saj da ljudje pač pričakujejo preveč. Treba je tu in tam prevrniti »svoj pokončni jarbol«, da se ne zgodi tisto najhuje in ga prevrne sam »vihar«. Ustavlja korake in nagovarja sebe in bralca »Prečrtaj obveznosti, ki si si jih zadal v obupnem samoodreševanju«.

Pesmi v zbirki so različno dolge, večinoma so pripovedne, zapisane v nerimani besedi, poredko je najti zapis v rimi. Pesnik nagovarja sebe, nagovarja svojega bralca, predvsem pa nagovarja Boga. Zapisano je močno prežeto z ekspresionističnim duhom, saj je pesnikova duša tesnobna v svoji hiši, ujeta v ječo, ki je telo, prav tako izrazito pa je v nagovorih bogoiskateljstvo, saj se pesnik »zaupno približuje svojemu Bogu, ko presega vse hudo in vse lepo z zaupanjem v neskončno transcendenco, razsvetljen v spoznanju, da je naš temelj zgoraj«, kot pojasnjuje pisec spremne besede akad. prof. dr. Milček Komelj.

Res je, da se Trobiševi zapisi gibljejo v območju krščanske etike, vendar jih lahko beremo tudi kot pesnitve, ki človeka vodijo k lepemu, mu kažejo pot iz izgubljenosti in obupa k svetlobi in ljubezni.

Manja Žugman

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja