UVOD
V Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) je bila do nedavnega na ogled retrospektivna razstava izbranih del slikarke, pesnice in restavratorke Lučke Falk. Razstavo so poimenovali Žitje ’99. Sprehod po razstavi z umetnico je bila prava avantura, kakršno je tudi Lučkino razgibano življenje. Bila je med drugim mojstrica in velemojstrica strojepisja v Jugoslaviji, diplomirala je iz likovne pedagogike na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru, bila zaposlena kot restavratorka na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, vseskozi pa seveda slika. Je večkratna nagrajenka DLUM-a, za njo je več kot 30 samostojnih razstav, bila je vzgojiteljica v prehodnem domu za otroke s posebnimi potrebami, tudi mojstrica hoje po žerjavici in gimnastičarka. Slednjič pa je Lučka sestra znane pevke in glasbenice Nece Falk, ki je v poznih letih doštudirala slikarstvo.
NA KRATKO O RAZSTAVI
Razstava je retrospektiva v malem, saj so na njej dela od najzgodnejših umetničinih faz do najnovejših. Presenečenje so čisto na začetku razstave portreti in avtoportreti, ki jih doslej ni razstavljala. Svoje najbližje, hčer Tinko, sestro Neco, nečaka Simona, prijatelje Jureta Cihlarja, Joano idr., upodablja v ekspresivnih, žarečih barvah. Ob vsakem portretu pove razgibano zgodbo, predvsem pa ima vse te svoje ljudi zelo rada. Razstava v Galeriji DLUM je pregledna in obsega pol stoletja njenega življenja in dela. Najaktualnejša razstavljena slika, Rajski vrt, je iz lanskega leta. Prvo samostojno razstavo je imela Lučka Falk v Likovnem salonu v Rušah leta 1972, ko je bil še aktiven ruški likovni krog.
LJUBEZENSKI PRISTOP DO MOTIVOV
Umetnostni kritik Milan Pirker ob razstavi razmišlja o umetniškem svetu Lučke Falk kot »ekskluzivno osebnem«: »Ta svet ni opredeljen niti slogovno niti motivno, ampak izvira in raste zgolj iz slikarkine osebne svobode. Njen pristop do slikarskih motivov je a priori ljubezenski. Barvitost je ena od temeljnih značilnosti in kvalitet tega slikarstva. Posebej izstopata modra kot najbolj nesnovna, barva odprtosti in roza kot barva regeneracije in končnosti. Lučka Falk je samonikla, prepoznavna slikarka, pri kateri je harmoničnost in ›rajskost‹ slikarskih stvaritev rezultat harmonične osebnosti.« Predsednik DLUM-a Vojko Pogačar ob kolegičini razstavi zapiše, da je »blues na platnu«. »Malo je likovnikov danes, ki se spoznajo na jezik barv, in Lučka je izvrstna koloristka.«
MINLJIVOST NARAVE NA UMETNINAH LUČKE FALK
Kustos razstave Mario Berdič Codella pa je v zvezi s Falkovo in njeno aktualno retrospektivo v DLUM-u poudaril njene umetnine zlasti po letu 2008, ki jih zaznamujejo presenetljive barvne variacije – oranžni, škrlatni, temno zeleni odtenki z izrazitimi kontrasti in vrnitev k ekspresivni gesti. Slike vzbujajo sinestetična občutja, kot jih zaznavamo v naravi in na umetničinem vrtu, ki je pogosta tema in navdih njenih del. Minljivost narave, v katero neusmiljeno posega človek, je velika Lučkina tema. V naslednjem ustvarjalnem desetletju se avtorica motivno posveča predvsem neokrnjeni naravi, ki jo doživlja zelo intimno. Zadnje desetletje pa zaznamujejo umetničine težke življenjske preizkušnje. Meditativno deluje slika Per aspera ad astra: na temno modrem, nebesnem ozadju je upodobila rdečkaste cvetove vrtnic s trnjem. Lučkino slikarstvo vsebuje harmonično sobivanje z materialnim in duhovnim, hkrati pa je prežeto z optimizmom, ki ga sugestivno deli z opazovalci svojih del. Vse to izraža tudi podpis Luč na njenih delih.
Viri: Wikipedija, Večer, fotografije pa so s spleta
Zbral in uredil: Franci Koncilija
