UVOD
Ko sem lansko leto začela pisati svojo zadnjo knjigo z naslovom KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA, sem se pravzaprav poslavljala od pisateljske poti, obuditi sem želela spomine na prehojeno pot, ki je tekla skoraj od izvira do izliva drage mi reke, ki jo poznam kot svoj dom. Čeprav obložena z leti in močno načetim zdravjem, nisem izgubila poguma, ko so me mnogi opozarjali, da bo to zame prehud projekt. Ves čas, zlasti ob pripravah na predstavitev knjige, sem namreč čutila podporo mnogih prijateljev in znancev, od katerih mi ni nihče odklonil pomoči.
VELIČASTNA PREDSTAVITEV KNJIGE
8. oktober 2019 si bomo vsi, ki smo doživeli predstavitev te knjige, za vedno zapomnili. Tistega večera je bila dvorana Janeza Trdine v KC Novo mesto nabito polna do zadnjega sedeža, kulturni program je potekal na visoki ravni, vzdušje v dvorani in kasneje v avli pa je bilo enkratno. Tudi kasnejši odzivi na prelepo oblikovano knjigo (Hvala, Tomaž!) in vsebino, zlasti na besede Andreja Hudoklina na hrbtni strani, so bili polni pohval, ustnih in pisnih.
ALI NATURA 2000 ŠE ŠČITI REKO KRKO?
»Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj,« je zapisal Andrej Hudoklin in te besede so se neizbrisno zapisale v moje srce. Prav vsakič, ko to preberem, zagledam grozljive spremembe na reki Krki pod mojo rojstno vasjo: »Utihnila so mlinska kolesa, perišče je opustelo, napajališče tudi, saj so se medtem izpraznili tudi hlevi, lehnjakov jez, ki je povezoval oba mlina, je zaradi človeške neukosti ali pa predrznosti vodna moč pretrgala, vrzel v slapu se je večala, širila, danes ga je le še bori ostanek …« Spomine na neokrnjeno zeleno lepotico sem k sreči ohranila v mladinski povesti V dedovi grapi, ki je izšla pri Dolenjski založbi leta 1995, odlomek iz knjige se je znašel celo v 1. srbski enciklopediji slovenske mladinske proze LJUBIČASTI KIŠOBRAN (prevedel Milan Stipanović).
Kar naprej prebiram Andrejeve stavke: »Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu.« In še: »Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej!« Naravovarstvenik Andrej Hudoklin je to napisal meseca maja leta 2019. In ko še ni minilo niti leto dni, zgrožena ugotavljam, da naši Krki kljub NATURI 2000, s katero je Evropska skupnost zaščitila celotno porečje Krke, v resnici grozi velika ekološka katastrofa:
REKA KRKA ŽE KRIČI NA POMOČ!
Pod mojo rojstno Drašča vasjo je neimenovani, vendar vsem znani investitor, ki ima denar, menda že pridobil potrebna soglasja za gradnjo male hidroelektrarne (MHE), kljub kršitvi ustrezne zakonodaje, na osnovi katere je ob reki Krki dovoljeno graditi samo v že obstoječih objektih (v mlinu, žagi in podobno), ni pa dovoljeno spreminjati toka v strugi in uničevati lehnjaka! Z denarjem je pač možno urediti vse! Še posebej pa je zaskrbljujoče, da podobne želje gojijo tudi v Marinči vasi, v Žužemberku in na Dvoru …, skratka, Krka nas že kliče na pomoč!
KAKO NAPREJ? UPRIMO SE!
Obžalujem, da do sedaj ni bilo zaznati organiziranega upora takšnemu uničevanju naše drage reke Krke, zelene žile do srca. Oglaša se lastnik mlina na desnem bregu Krke, ki se mu dela največja škoda. Mu bo kdo pomagal? Bojim se, da ne, kajti celo naš Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine se izgovarja, da za ta del porečja Krke niso pristojni. Odločna poteza je prepuščena ljubljanskim kolegom. Ustanoviti bo treba CIVILNO INICIATIVO! A bojim se, da ni pravih ljudi za to. Kje so ribiči, turistična društva, naravovarstveniki, pošteni državljani, ki jim usoda smaragdno zelene Krke veliko pomeni? Kakšno Krko bomo zapustili našim zanamcem? Kje so uslužbenci, ki so plačani za to, da izpolnjujejo zahteve EU, zapisane v NATURI 2000? Po vsem tem se šele sedaj zavedam, zakaj večina občin, po katerih ozemlju teče reka Krka, ni kupila niti ene moje knjige! Zato jih pač ne morem pozvati z besedami Alberta Brechta: »Knjiga je orožje, vzemite jo v roke!« Mislil je seveda na znanje, ki ga knjiga ponuja, kajti le z znanjem in vedenjem se lahko upremo današnjim denarnim mogotcem, ki se zdijo nepremagljivi, saj kar naprej poslušamo: »Oni imajo moč, kaj se bomo upirali. Nihče jih ne more premagati!«
ZAKLJUČEK
Andrej Hudoklin takole zaključi svoje razmišljanje: »Ivanka Mestnik je s knjigo Krka, zelena žila do srca odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot njen osebni spomin, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej žili, da nam seže do srca?«
Dragi prijatelji in znanci, ljudje, ki si prizadevate za ohranitev pristne kulturne dediščine, ljubitelji čiste in neokrnjene narave, še posebej pa reke Krke, naše in vaše zelene lepotice, Vam na koncu tega sporočila kličem: »ZGANITE SE, KRKA VAS KLIČE!«
Foto: Marko Klinc in s spleta
Ivanka Mestnik, pisateljica
Opomba:
Prepričan sem, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) podpira prizadevanja naše članice Ivanke Mestnik, hkrati pa vabi odgovorne institucije in lokalne skupnosti k aktivnemu reševanju zagatnih razmer za ohranitev čiste in neokrnjene reke Krke. Hvala!
V Novem mestu, 27. januarja 2020
Franci Koncilija, namestnik predsednika
