V torek, 15. oktobra 2019, ob 18.00 uri, na 11. Šalijevem večeru, ki je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu, je bila predstavljena dolgo pričakovana monografija o življenju in delu Novomeščana, pesnika in prevajalca Severina Šalija, po katerem društvo nosi tudi ime. Lansko leto smo ob 70. življenjskem jubileju našega predsednika akad. prof. dr. Milčka Komelja izdali monografijo, posvečeno njegovemu ustvarjalnemu opusu, letošnje leto pa je posvečeno spominu na pesnika in prevajalca Severina Šalija.Na predstavitvi se je zbralo okoli devetdeset ljudi, med njimi precej pomembnih osebnosti, kot so predsednik Slovenske matice akad. dr. Aleš Gabrič, predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, Šalijevi prijatelji iz mladosti prof. France Pibernik, prof. Jože Zupan inpesnik Ivan Gregorčič, prof. dr. Janez Dular in prof. dr. Alenka Šivic Dular, dr. Marijan Dović, pa dr. Miha Japelj, dr. Julij Nemanič, predstavnica Krke Ljudmila Kastelec, direktor knjižnice Luka Blažič in drugi…

    

PESTER KULTURNI PROGRAM VEČERA

Na večeru so nastopili tudi znani novomeški glasbeniki, Miro Tomšič in Tomaž Koncilija ter pevca Gregor Strasbergar in Borut Antončič, ki so uvodomapod vodstvom Šalijevega sina Cveta, ki je uglasbil kar nekaj očetovih pesmi, zaigrali in zapeli znano pesem Gorjanska bajka. Do konca prireditve pa so zapeli še pesmi Mornar in Kje je odgovor?.

Francija Koncilije, ki je med drugim občinstvu predstavil tudi svoje prvo srečanje s Severin Šalijem, je po uvodnem pozdravu prebral tudi priznanje Ruske federacije iz leta 1969, ki ga je Šali v Sankt Peterburgu prejel kot priznanje za prevode ruskih pisateljev v slovenski jezik in ki se glasi:

   

PREVOD:

Komite za tisk pri Ministrskem svetu Sovjetske Zvezeter Centralni komite Sindikata kulturnih delavcev nagrajujeta s častnim odlikovanjem Severina Šalija za prevode del sovjetskih pisateljev.

Predsednik Komiteja za tisk                Predsednik CK Sindikata kulturnih delavcev     

(podpis)                                                                                                                               (podpis)                                                                                                          

Sankt Peterburg; 27. junija 1969

  

GOVOR PREDSEDNIKA KDSŠ MILČKA KOMELJA

V nadaljevanju je sledilo prvo središčno dejanje večera, ko je prisotnim spregovoril predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je o avtorju monografije prof. Francetu Piberniku povedal, kakor sledi:

Za nastanek knjige o Severinu Šaliju, po katerem se imenuje novomeško kulturno društvo, je najbolj zaslužen njen avtor, profesor France Pibernik, pobudo zanj pa sta dala in avtorja spodbudila k pisanju pobudnik in duša društva Franci Koncilija in dr. Janez Dular, zato naj v imenu društva vsem, posebno pa prof. Piberniku, izrečem veliko hvaležnost.

  

Šali bi si monografsko predstavitev v Novem mestu več kot zaslužil, tudi če bi društvo ne nosilo njegovega imena, v Pibernikovem opusu pa bi, če bi je ne napisal, knjiga o Šaliju najbrž manjkala. Kot preučevalec književnosti, ki mu je pesnikova generacija in estetika blizu, in kot pravičnik, ki se je še posebej usmeril vrazkrivanje prezrtih ali zaradi političnih okoliščin premalo upoštevanih umetnikov, je bil za tako delo gotovo najbolj poklican, četudi ni Novomeščan, ampak je doma iz Suhadol pri Komendi oziroma iz Kranja, kjer je bil legendaren profesor in je tudi avtor odlično pripravljene Kranjske knjige, ki je izšla pri Slovenski matici.

  

Severin Šali je bil spočetka prištet med najbolj perspektivne slovenske pesnike svoje generacije, mednje ga je uvrstil že Tine Debeljak; bil je že pred vojno upoštevan, tako da je založba Ljudska knjigarna med vojno tudi po Šalijevem priporočilu odkupila rokopis Balantičeve pesniške zbirke Muževna sem steblika; po vojni pa je bil Šalijev tihi glas, ki je pel o skladnosti z zemljo, izročilu, zvestobi do rojakov in o navzočnosti smrti, v neskladju z enosmernimi družbenimi pričakovanji in zato mnogo manj slišen; pozneje pa se je prerajal kot odzven preteklosti, usmerjen v svetlobo večnosti, kozmičnih daljin in sijočih mračin. O tem in o svoji knjigi o njem bo v pogovoru z urednikom knjige dr. Marijanom Dovićem spregovoril profesor Pibernik, sam naj kot Novomeščan le omenim, da je bil vsaj v Novem mestu Šali nepogrešljiv kulturni delavec, pisec prigodniških, a poglobljenih verzov ob obisku Pavla Golie v pričujoči knjižnici ali ob Jakčevem jubileju o slikarjevi zoreči jeseni, napisal je tudi imenitno pesem na čast zgodovinarju Janku Jarcu; že samo pesmi, posvečene Novemu mestu, Krki in spominom na mladost, pa ga uvrščajo med najbolj z našim mestom povezane ustvarjalce, kar je razvidno že iz pripadajočega mu deleža v Novomeški knjigi.

  

Sam se ga spominjam vse od otroštva, ko je prihajal v študijsko knjižnico, bil je na otvoritvah vseh prireditev, tudi v Dolenjskem muzeju, in spomnim se, kako mi je oče večkrat dejal, kakšnega spoštovanja je vreden že s tem, da se je v nadvse težkih razmerah le z lastno prizadevnostjo in talentom dokopal do tolikšne izobrazbe in znanja, s katerim se je izkazoval tudi kot imeniten prevajalec. V srednji šoli smo bili dijaki ponosni, da se je s poetičnim spominskim prispevkom odzval za gimnazijski list Stezice; veljal je za nekakšnega samotnega, tedaj edinega pomembnega in v širši javnosti upoštevanega novomeškega pesnika, četudi ni bil tako razglašan kot najslavnejši novomeški ustvarjalni rojaki, ampak je imel podoben status kot med slikarji vsepovsod dejavni Lamut in se je zdel, ker je dolgo živel v mestu in ga je bilo mogoče srečevati na ulici, že kar nekako samoumeven.

  

Iz otroških let sem si najbolj zapomnil prizor oziroma sliko s Šalijem, ko se je pesnik udeležil izleta Novomeščanov s kamionom na Gorjance in se je, oblit s svetlobo, kar zleknil po košenicah, razprostrl roke in se dobesedno predal stiku z zemljo, tako kot v pesmih, in je ob tem, kot da bi moral to svojo prostodušnost pojasniti, hkrati tudi nekaj navdihnjenega poetično izrekel oziroma vzdihnil o blaženosti v naročju Trdinove narave; sam pa sem ga za spomin takega še narisal, in to slabo, kajti njegovo obličje je bilo, četudi navzven izrazito, tudi zelo zapleteno. S svojo izrazito fiziognomijo in živahno mimiko je bil že na pogled lucidna in hkrati zamišljena osebnost, vselej s cigareto v ustih ali rokah, s katero je bil očitno tako povezan, da je napisal celo pesem Pesnik in cigareta. A pesem je značilno zanj v svojem bistvu filozofska, saj sta v njej pesnik in cigaretni dim pravzaprav eno, in sicer kot trajno vrtinčenje in dogorevanje vsega. Pozneje pa sem ga prav takega srečeval v Ljubljani, vedno v bližini Konzorcija, kjer je bil knjižni urednik, in takega, prijazno zamišljenega in s cigareto, so se ga spominjali tudi njegovi souredniki z Mladinske knjige, od Ivana Minattija ali Janeza Mušiča do Nika Grafenauerja, ki je imel (oziroma ima) v živi zavesti tudi njegove otroške pesmi. Najbolj veselega pa sem ga videl v Trebnjem, ko so predstavljali njegovo pesniško zbirko z Lamutovimi likovnimi prilogami.

Severin Šali je živel v sedanjosti, ki mu jo je zaznamovala vojna, zatopljen v speve rodni zemlji, in se je vedno vračal k prednikom ter ob misli na minljivost zrl v večnost. Kot javna osebnost je bil ujet med časi, ki so ga napovedali kot pesnika, a pozneje zanj dolgo niso izkazovali posluha; zato v širši zavesti svojega časa ni bil dovolj živ, vsaj ne pri mlajših generacijah. V svojem temeljnem dojemanju sveta pa je videti blizu tudi mlajšemu profesorju Francetu Piberniku, ki je prav tako zelo subtilen pesnik, avtor vrste pesniških zbirk, v katerih je s prostim verzom izrazno modernejši, a hkrati spokojno zazrt v arhaično izročilo Ajdovih znamenj in prežet z zaupanjem v večnost, zato je lahko pozneje uredil tudi antologijo Slovenska duhovna pesem.

Tudi njegova poezija zmore biti pastoralno ubrana, podobno kot Šalijeva, saj v njej, v teh jesenskih dneh, naletimo na verze: »Večerne besede žarijo od blizu. / Oči so odprte jesenskim / dobravam in tihim stvarem.« Ko sem nekoč pisal knjigo o Kurentu Franceta Miheliča, v čigar hkrati ekspresivni, fantastični in z realnostjo povezani umetnosti so bile – kot je konstatiral že Jože Javoršek – zajete tudi vse težnje sočasne slovenske poezije, sem lahko sliko Mrtvi gozd najbolje ponazoril s Pibernikovim verzom iz pesmi Usahle daljave:»Bogovi so vodoravni in sonca ne dosežejo.«Vsebino neke fantastične Miheličeve risbe z razdrapanim antropomorfno-totemskim »kažipotom«, ki nikamor ne usmerja, pa najbolje izrekajo Šalijevi verzi iz pesmi Balada o znamenju, v kateri »to čudno znamenje-nestvor« »[N]i Bog ni Demon ni Malik /, je le vsega prvotni lik, / le vseh življenj je pradrevo/ na njem še smrti razcveto.«

O pesnikih, kakršna sta Šali in Pibernik, ki razkrivajo svojo večplastnost v posvečeni tišini, bi lahko s Pibernikovimi besedami dejali: »Hodijo samotniki sami / svojo krhko samoto. / Obrazi obrnjeni vase, / za čeli skriti kažipoti / neizgovorjenih besed.« Ali pa bi lahko neizgovorjene besede v verzu spremenili v izgovorjene besede, ki niso bile dovolj slišane. Ne glede na razlike med njima je France Pibernik osebnost, ki je dihala tudi z izročilom Šalijevega časa, intimno dojemljiva tako za dediščino ekspresionizma, prerojenega z zaupanjem v mistično dojeto stvarnost, ki se je pri Šaliju približalo zemlji in njenim predmetom ter uskladilo v harmonično spevno melodijo, kot tudi za modernejše, bolj sanjsko stkane pesniško-likovne prijeme Jožeta Udoviča, o katerem je Pibernik napisal posebno pričevalno knjigo; uredil pa je tudi njegovo zbrano delo, tako kot še zbrano delo Antona Vodnika, dopolnjeno s sklepno monografijo, in Vladimirja Truhlarja.

Zaradi svojega velikega zanimanja za vse književne izraze od klasičnih do najmodernejših se je Pibernik z veliko inzase značilno potrpežljivostjo že pred desetletji lotil velikega projekta dopisovanj s slovenskimi pesniki, pisatelji in nazadnje še dramatiki, ki jih je znal s svojim raziskovalno-pedagoškim erosom nagovoriti, da so posebej zanj formulirali svoje poglede na lastno estetiko in se predstavili v vseh pogledih. Te dragocene knjige–naslovljene so Med tradicijo in modernizmom, Med modernizmom in avantgardo, Čas romana in Razmerja v sodobni slovenski dramatiki, je lahko zasnoval le dojemljiv profesor, ki je hkrati sam ustvarjalec, med ljubitelji književnosti pa so že dolgopopularne kot dragocen študijski vir in tudi sicer vznemirljivo branje. Iz spoštovanja do svojih predhodnikov je pripravil tudi dokumentarne albume o literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku, pa tudi Edvardu Kocbeku in Janezu Gradišniku, pripravil je kroniko rojstnega kraja in napisal tudi nekaj proznih avtobiografskih spisov, v času po upokojitvi pa se je s svojim vsestranskim delom že prav neverjetno razmahnil.

Svojih predstavitev književnikov, še posebno manj raziskanih, se profesor Pibernik vedno loteva od fundamenta, s pojasnjevanji življenjepisov, upoštevajoč, da je pozitivizem nujna osnova, a hkrati dopolnjena s stilno analizo in vsebinsko interpretacijo umetnin. Ker se zaveda ustvarjalnega pomena v komunističnih časih nekoč prepovedanega Franceta Balantiča, se je temu pomembnemu ustvarjalcu posvetil z izdajami njegovih pesmi in stvarnimi komentarji, pridružil mu je pesnika Ivana Hribovška, pa prozaiste Franceta Kunstlja, z Dolenjsko povezanega Ludveta Potokarja, Karla Mauserja, Janeza Jalna in druge, približal nam je dunajski krog mladih inteligentov, ki jim je razmah preprečila vojna, in tako je Pibernik do danes postal že kar sinonim za popravljalca krivic, ne da bi se v to načrtno usmeril, ampak so ga k temu nagovorile okoliščine, v katerih se je izkazal njegov občutek za pravičnost. Kljub naklonjenosti tem bolj ali manj prezrtim umetnikom svojih kriterijev namreč ni ideološko prikrajal, zato skuša biti njegovo delo že v osnovi verodostojno. Ko so me nedavno v nekem intervjuju vprašali o današnjem odnosu do nekdaj preveč prezrtih ali zamolčanih likovnih umetnikov, sem moral priznati, da kljub prizadevanjem po spoznavanju zdomskih ustvarjalcev tako temeljito raziskujoče osebnosti, kot je prof. Pibernik, za področje likovne umetnosti Slovenci še nimamo.

Prof. Pibernik se očitno zaveda, da je nujno, da se vključi v razvid naše umetnosti vse ustvarjalce, zato v svojem raziskovalnem opusu upošteva tudi izseljence in politične emigrante; zaznati skuša njihov celoten duhovni razpon in ustvarjalno moč, najpomembnejšim pa se je posvetil z vsemi močmi, tudi zato, da bi lahko ohranil pričevanja, kakršnih se je v pogovorih z mlajšimi sodobniki lotil v že omenjenih knjigah. Uredil je celo vrsto njihovih publikacij, med njimi pesniške zbirke Franceta Papeža in Vladimirja Kosa, in pripravil Antologijo slovenske zdomske poezije, pa tudi slovenske domovinske pesmi, nazadnje doslej pa je pripravil desetletja dolgo nastajajočo knjigo o velikem pisatelju Zorku Simčiču Dohojene stopinje, ki je bila nedavno predstavljena na Slovenski matici; na njej je Simčiča izpraševal novinar Bernard Nežmah, Pibernik je sedel poleg le molče kot živa priča, a je bil ob Simčiču v resnici protagonist, brez katerega knjige ne bi bilo, tako kot ne še marsikaterega spoznanja. O tem, kaj je napisal o Severinu Šaliju, pa bo nocoj med nami spregovoril spoštovani avtor sam. Milček Komelj.

 

POGOVOR O ŠALIJU

Drugo središčno dejanje večera pa je bil pogovor urednika monografije dr. Marijana Dovića z avtorjem prof. Francetom Pibernikom. V sproščenem in zanimivem dvogovoru sta »listala« po Šalijevem življenju, od težkega otroštva, ko je bil pesnik prikrajšan za ljubezen matere, ki ga je takoj po rojstvu zapustila, pa do odraščajočih let, ko je Šali že pesnil prve pesmi. Vrhunec svojepesniške ustvarjalnosti je Šali dosegel pred in med drugo svetovno vojno, ko je bilše posebej pogumen ob nevarnem kljubovanju zapovedi kulturnega molka s strani KPS in OF. Takrat je ustvaril svoje najboljše pesniške zbirke. V obdobju po vojni pa je njegovo življenje zaznamovalo desetletje dolgo življenje brez službe, hkrati pa je tudi zaradi znamenj tedanjega časa začel prevajati ruske pisatelje itd.

SOUSTVARJALCI MONOGRAFIJE

Dragoceno knjigo, monografijo o Severinu Šaliju, je soustvarjalo precej ljudi. Avtor je France Pibernik, urednik dr. Marijan Dović, odlično bibliografijo, pomembno za nadaljevanje raziskovanja Šalijevega ustvarjalnega opusa,je napisal dr. Martin Grum, recenzenta pa sta bila njegova kolega sodelavca na SAZU dr. Matija Ogrin in Luka Vidmar. Slovnični pregled besedila je opravil dr. Janez Dular, rojak iz Straže. Odgovorno delo urednika vključno z izborom likovnih ilustracij, s podnapisi in različnimi dodatki je prevzel in odlično opravil dr. Marijan Dović, pododlično oblikovanje pa se je podpisal novomeški arhitekt in uveljavljeni oblikovalec Jurij Kocuvan. Izdajatelj knjige je Kulturno društvo Severina Šalija v sozaložništvu s Slovensko matico, zanju pa odgovarjata Franci Koncilija in dr. Ignacija Fridl Jarc.

Fotografiral je Marko Klinc

Pripravil: Franci Koncilija

Kategorije: Zgodilo se je