DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM

UVOD

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM je naslovljen literarni zbornik, ki ga je v posebni izdaji ob 25. obletnici svojega delovanja natisnilo Slovensko društvo Hospic. Besedila literarnih prispevkov so bila zbrana na vseslovenskem literarnem natečaju, ki ga je razpisalo Slovensko društvo Hospic s pomočjo Literarnega društva Šentjur.

LITERATI SO PISALI O SMRTI?

V naši družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico

skrivnosti, zato je imel natečaj tudi namen,da spregovori o smrti, ki se dotakne vseh nas. Ljubitelji literarnega pisanja so ubesedili 62 prispevkov kratke proze in pesmi, ki so nastali iz osebnih izkušenj in občutij pri sobivanju z umirajočimi ali srečanjem s smrtjo. Boleče izkušnje in občutja so zorela v njih, jih učila sočutnega bivanja z umirajočimi, sprejemanje smrti in bolečine ter našla olajšanje tudi v zapisanem.

SMRT, KOT NOV ZAČETEK

 Dr. Metka Klevišar

Literati opisujejo konec življenja, odnos do smrti, kako lahko življenje dodajamo dnevom, ali je res smrt konec, ali je morda le nov začetek.

Tudi članica našega društva Rezka Povše se je kot domska prostovoljka pred leti udeležila predavanj dr. Metke Klevišar, kjer so odkrito spregovorili o umiranju, smrti in žalovanju. Takole se spominja besed dr. Metke Klevišar, ustanoviteljice slovenskega Hospica: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.«          

MINEVANJE

Smrt,

vstopi vame,

zamujaš!

Utrujena sem od bivanja.

Že zdavnaj bi morala oditi,

a so mi v žile

in drobovje

nataknili cevke.

Rezka Povše

Dnevi so prazni.

Ne mislim več.

V zaton sonca drsi tišina,

 postajam svetla.

Plime in oseke srca

so v objemu minevanja.

Odtekajo kaplje časa,

samo svitanje betlehemskih poljan

se ozarja.

Pustite me umreti!

UMIRANJE

Obrazi ljudi so stekleni,

svetloba zamrznjena.

Besede ne šumijo več v grlu.

Spomini,

ki mi posojajo krila,

so izginili med sence.

Zvezde

leže potopljene v luči,

samo ptica v rani poje.

Dotikam se je

in ji gladim perje.

Ko bo utihnila,

bom v predsobi smrti

odložila prtljago.

Vedno bolj prazna sem.

Odpotovala bom

in nič več mi ni mar,

kje bo izstopna postaja.

Prosim,

Pokrižaj mi čelo!

                                                              Rezka Povše

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja