17. NOVEMBRA PRAZNUJEMO SVETOVNI DAN IZSELJENCEV

UVOD

17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih ob tem dnevu in še bolj poglobimo svojo povezanost z njimi. Čeprav so potomci Slovencev že dolgo državljani nekih drugih držav, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko, da še vedno ohranjajo naš jezik in kulturo.

Življenje naših pradedov in prababic ni bilo nič kaj lahko. Poznali so samo trdo delo, kljub temu pa je družina večinoma stradala in bila gola in bosa. Majhne skope njive, običajno na močvirnatih krajih ali pa kamnite, kljub težkemu garanju niso dajale dovolj pridelka. Boljša zemljišča so bila seveda v lasti velikih posestnikov. Takratna politika si je zatiskala oči pred revščino. Še posebej so bili naši ljudje – Slovenci, ki so živeli v takratnih Avstriji in Italiji – pozabljeni od matične domovine in prikrajšani za vse. Ni jim preostalo drugega, kakor da se počasi asimilirajo in sprejmejo njihovo državljanstvo, vse z namenom, da bi si izboljšali status in tudi življenje. Toda tudi tako ni bilo njihovo življenje nič kaj rožnato. Ni jim preostalo drugega, kakor da se v iskanju boljšega življenja izselijo v tujino. Po navadi so prvi odšli moški – očetje –, in ko so si z garanjem uspeli urediti vsaj zasilno bivališče in doseči soliden dohodek, so jim sledile še matere z otroki.

Slovenski nacionalni dom
Titanik

AMERIKA, OBLJUBLJENA DEŽELA

V desetletjih pred 1. svetovno vojno so se Slovenci največ izseljevali v Ameriko, saj je vladalo splošno prepričanje, da se tam cedita mleko in med. Tam je bilo veliko povpraševanja po delavcih za delo v rudnikih, jeklarski in železarski industriji. Da so si lahko privoščili potovanje z ladjo v Ameriko, so morali doma prodati vse, kar je bilo vrednega. Pot ni bila lahka, bili so potniki 3. razreda, trpeli so vročino in žejo, hrano so morali vzeti s seboj in marsikdo v svoji culici ni imel drugega kot trd hlebček koruznega ali rženega kruha. Ja, potovali so s culicami, kdor je imel lesen kovček, je bil že dobro stoječ. Oblečeni so bili v edino obleko, ki jim je doma rabila za boljšo, primerno za k maši. Potovanje je bilo dolgo, tudi do 24 dni, vsi izčrpani so končno zagledali Kip svobode. Slišalo se je vzdihe olajšanja, toda trnova pot se je šele začela. Po obveznem zdravniškem pregledu so jih glede na starost in fizično moč razporedili in poslali v različne kraje po Ameriki. Marsikoga je ves ta napor zlomil, spet drugi so se znašli, in ker so Slovenci znani kot pridni delavci, so tudi uspeli in kaj kmalu so jim sledile celotne družine. Počasi so se vživeli v tamkajšnji način življenja, otroci so obiskovali tuje šole, vendar so zavedni Slovenci vedno ohranjali svoje šege, običaje in kulturo, pa tudi gojili slovenski jezik. Kmalu so začeli ustanavljati slovenska društva, kjer so se zbirali in obujali spomine na svojo domovino, ki ni bila nič kaj prijazna do njih. Kaj kmalu je Amerika zaprla pot izseljencem, imeli so dovolj delovne sile, in tako se je izseljeniški val med svetovnima vojnama preusmeril v Južno Ameriko, pa tudi Zahodno Evropo. Razlogi za izseljevanje pa niso bili samo ekonomski, temveč tudi socialni in politični. Posebej po 2. svetovni vojni se jih je veliko izselilo zaradi nestrinjanja s takratno politiko Jugoslavije. Njihov cilj sta takrat postali Kanada in Avstralija.

ZAKLJUČEK

Izseljevanje se nadaljuje tudi v današnjem času, sedaj ga imenujemo beg možganov. Mladi študirani ljudje si želijo boljšega plačila za svoje delo in ne nazadnje boljših možnosti za raziskovanje v svoji stroki in nadgraditev svoje kariere ter priznanj za uspehe, ki jih v tujini tudi dosegajo. Na žalost nas še ni izučilo, da je to velika škoda za našo državo, in še nihče ni storil ničesar, da bi mlade zadržali doma. Če se malo ozremo po svetu, lahko rečemo, da skoraj ni kraja, kjer ne bi našli Slovenca oziroma potomcev Slovencev in obstali s široko odprtimi očmi, ker smo zaslišali slovensko govorico, čeprav so to sedaj že tretji rod. Mi doma pa uživamo v uporabi tujk in

Ladja Princesa Mafalda, ki se je potopila pred brazilsko obalo. Na njenem krovu je bilo 1927 izseljencev.

povzemamo ob praznikih tuje navade, svoje pa pozabljamo. Marsikaj nas lahko tretji rod potomcev slovenskih korenin nauči, predvsem pa spoštovanja do svojega jezika, kulture, šeg in običajev ter slovenske ljudske pesmi, ki jo pri nas redkokdaj slišiš. Če bomo zanemarili in pozabili na to, bo, kakor bi zatajili svojo zgodovino in svoje prednike. 17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih in še bolj poglobimo vez z njimi. Čeprav so potomci državljani druge države, tudi rojeni tam, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko samo, da tako zvesto ohranjajo naš jezik in kulturo.

Pripravila: Emilijana Crgol

Fotografije so s spleta

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja