150 LET ROJSTVA SLOVENSKEGA SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

KDO JE BIL MATEJ STERNEN?

Matej Sternen je eden izmed velike četverice slovenskih impresionistov, a je v nasprotju z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem manj znan po krajinskih slikah, uveljavil se je z upodabljanjem človeške figure, predvsem portreta in ženskega akta; poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo. V zrelih letih je živel predvsem od restavratorstva, likovno ustvarjanje pa je bilo njegovo povsem svobodno področje, kjer se mu ni bilo treba prilagajati naročnikom. Umetnostni zgodovinar in kustos v Narodni galeriji Andrej Smrekar je dejal: »Četverica impresionistov je bila namreč prva generacija slikarjev, ki je spremenila značaj umetnostnih inštitucij na Kranjskem: od tradicionalnega naročništva so prešli na tržni način. Se pravi, da so ustvarjali po svoji presoji, po navdihu in to ponudili na trgu.« Sternen je bil tudi edini od četverice impresionistov, ki je dokončal umetnostno akademijo na Dunaju.

Z VRHNIKE NA DUNAJ, USTALIL SE JE V LJUBLJANI

Matej Sternen se je rodil 20. 9. 1870 na Verdu pri Vrhniki. Po treh letih meščanske šole v Krškem je štiri leta obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu. Tam se je seznanil z Ivanom Groharjem in Jožetom Plečnikom. Na Dunaju je leta 1892 obiskoval umetnoobrtno šolo, nato pa je v letih 1892–96 študiral na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Že med študijem si je služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Kot pomočnik Alojzija Šubica je že leta 1898 prvič restavriral Jelovškove freske v cerkvi na Skaručni. Leto kasneje je odšel v šolo Antona Ažbeta v Münchnu, kjer je spoznal Jakopiča in Jamo ter ponovno srečal Groharja. Kasneje so leta 1904 na Dunaju skupaj ustanovili klub Sava. V Münchnu je spoznal slikarko Rozo Klein in se z njo poročil. Živel in delal je v različnih mestih po Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji. Po prvi svetovni vojni si je zgradil hišo na Mirju in se ustalil v Ljubljani. Po letu 1921 je bil tudi profesor risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, slikarstvo in restavriranje pa je zasebno poučeval v svojem ateljeju.

STERNENOVO SAKRALNO SLIKARSTVO

Sternen je v svojem skoraj 80 let dolgem življenju ustvaril izjemen slikarski opus. V Narodni galeriji hranijo kar 107 njegovih oljnih slik ter 1195 pastelov, risb in grafik. Slovencem je najbolj poznana slika Rdeči parazol, ki jo je naslikal leta 1904 in je na ogled na stalni razstavi. Kustos Smrekar je o njem zapisal: »Sternen je s sliko v provincialno okolje popotresne Ljubljane prinesel velemestnega duha Pariza in drugih evropskih prestolnic in zdi se, kot da se umetnikova žena Rozi sprehaja po Tivoliju. Slika je zmagoslavje barve, vtisa in modernosti.«

Sternen je naslikal tudi številne portrete znanih in manj znanih Slovencev. Narodna galerija hrani portreta škofov Antona Jegliča in Gregorija Rožmana, oba portreta sta bila na razstavi Upodobitve ljubljanskih škofov (2007), ki so jo pripravili ob 300-letnici ljubljanske stolnice. Eno prvih naročil za restavracijo poslikav v slovenskih cerkvah pa je po besedah Andreja Smrekarja Sternen dobil skupaj z Groharjem, za trnovsko cerkev v Ljubljani. Grohar naj bi poslikal kupolo, Sternen pa dekorativne dele. Tako sta v prezbiteriju še danes ohranjeni Sternenovi sliki Kristus pred Pilatom in Sveta družina.

VELIČASTNO STERNENOVO DELO V FRANČIŠKANSKI CERKVI PRI TROMOSTOVJU V LJUBLJANI

Poleg tega, da je bil odličen slikar, je bil tudi sijajen restavrator, je povedal kustos Smrekar in še dodal: »Po vojni je bil Sternen vključen v vse velike restavratorske projekte pri nas. Uveljavil se je že pri restavriranju Jelovškovih fresk na Skaručni, izjemno pa je dvignilo njegov ugled restavriranje fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom in v cerkvi na Jezerskem. Ko se je leta 1914 vrnil v Ljubljano France Stele in odprl deželno spomeniško pisarno za Kranjsko, je Stele postal njegov najtesnejši sodelavec. Po prvi svetovni vojni je bil tudi uradni restavrator v narodni galeriji. Ogromno je delal, bil je garač,« je razložil Smrekar.

Tako ni čudno, da so ga sredi prve polovice 20. stoletja vključili v obnovo poslikav v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju v Ljubljani. Baročna cerkev je bila do sredine 19. stoletja povsem bela, ne poslikana, šele v letih 1845–1855 je šest stranskih kapel ter obok in strop ladje in prezbiterija v fresco tehniki poslikal v tistem času najbolj iskani slikar Matevž Langus. Po uničujočem potresu leta 1895 sta jih z uporabo oljnih barv preslikala dunajska slikarja Joseph Kastner in Josef Kleiner ter povzročila veliko škode. Slovenski narod je takrat pisal: »Avstrijca sta po potresu strop prepleskala prav po obrtniško, da od Langusove umetnine ni ostalo nič več. Ta oljnati oplesk se je naravno naglo okrušil in odluščil z zidu ter popolnoma razdejal tudi Langusove freske.«

STERNEN JE LANGUSU DODAL IMPRESIONISTIČNE MANIRE

Frančiškani, spomeniško varstvo, predvsem pa France Stele so se v začetku tridesetih let odločili, da je treba strop naslikati na novo, in nalogo zaupali Sternenu. »Očetje frančiškani niso mogli najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja,« je zapisal Karel Dobida v reviji Mladika. »Najprej so Mateja Sternena poslali v Benetke študirat beneški iluzionizem, ko se je po vrnitvi lotil dela v cerkvi, je ustvarjal zelo hitro. Prek 600 kvadratnih metrov je poslikal le v nekaj mesecih. Upošteval je željo frančiškanov, naj pri slikanju stropa prezbiterija uničen Langusov del vsebinsko posname. Ohranil je Langusovo ikonografsko izhodišče Marijinega vnebovzetja, a ga je naslikal v sodobnejši, impresionistično naravnani maniri. Marijina figura se na prepletu oblakov in angelov dviga proti nebesom, proti Kristusu. V spodnjem, zemeljskem delu pa se dogodka veselijo apostoli. Nad stopniščem je Marijin grob. Marijo obdaja svetloba, ki se spušča iz goloba Svetega Duha. Sternen je z modernim načinom slikanja dosegel učinke, ki delujejo na daljavo izjemno prepričljivo,« je še povedal kustos Smrekar.

ZAKLJUČEK

Z delom so bili zadovoljni vsi: naročniki, restavratorji in slikar sam. Freske so označevali za največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let, Sternena pa opevali kot največjega freskanta. Časnik Slovenski narod je slikarju in poslikavi 14. avgusta 1936, dan pred blagoslovom, namenil dolg članek, kjer je bilo zapisano: »Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujemo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vsem se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!«

Avtorica: Ksenja Hočevar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja