UVOD

Slovenska književnost se je več kot dve stoletji po izidu prve slovenske knjige, Trubarjevega Katekizma (1550), spopadala z veliko težavo: kako preživeti na tako majhnem trgu oziroma s tako malo kupci. Število ljudi, ki so govorili (tudi) slovensko, se je sicer proti koncu zgodnjega novega veka bližalo milijonu. Toda pismenih je bilo le nekaj odstotkov, predvsem plemičev, duhovnikov in drugih izobražencev, ki pa so običajno brali nemške, latinske in italijanske knjige. V tej družbeni eliti so slovenske knjige zares potrebovali samo duhovniki, ki so se ukvarjali z dušnim pastirstvom med večinoma kmečkim prebivalstvom. Ker je bilo to skoraj povsem nepismeno, večina slovenskih knjig sploh ni prišla do največjega kroga svojih potencialnih bralcev.

Trubarjev Katekizem


SLOVENSKE KNJIGE SO SLABO PRODAJALI


Naložba v slovenske knjige se sprva finančno ni mogla povrniti, saj so bili stroški visoki, kupcev malo, kupna moč pa majhna. Protestantske knjige so financirali nemški knezi in domači plemiči, ki so želeli podpreti protestantizem, seveda pa tudi povečati lasten politični vpliv. Ker so se knjige slabo prodajale, so jih pogosto delili pod ceno in celo zastonj, veliko jih je ostalo neprodanih. Kmečkega prebivalstva, ki je ostalo zvesto katoliški veri, večinoma niso dosegle. Kljub temu so pognale nekaj trdnih korenin: dobro so se prodajale pesmarice, ki so jih večkrat ponatisnili, svetopisemski prevodi pa so se razširili vsaj med izobraženstvom, tudi katoliškim. Do začetka 18. stoletja se razmere niso veliko spremenile: avtorji, kot npr. Janez Svetokriški, so še vedno potrebovali podporo plemiških donatorjev, uporabniki knjig, na primer lekcionarjev, pa so bili še vedno predvsem duhovniki.


PRATIKA JE ŠLA DOBRO V PROMET

Edina zvrst slovenske književnosti, ki je dosegla obenem visoko naklado, odlično prodajo in najširše družbene sloje, je bila pratika. Pratika je bila tudi prva posvetna in periodična publikacija v slovenskem jeziku. Vsebovala je koledarske podatke, običajno še vremenske napovedi ter poučne in zabavne sestavke, namenjena pa je bila izboljšanju življenja preprostega ljudstva. Prvi slovenski koledar je pod naslovom Ta slovenski kolendar(1557 in 1582) po nemških zgledih sestavil Primož Trubar.

Ta slovenski kolendar

Začetki prve slovenske pratike, ki je izhajala periodično, pa segajo vsaj v leto 1725, ko je ljubljanski tiskar Janez Jurij Mayr založil in natisnil Novo krainsko pratico za leto 1726. Pratika pod tem naslovom je redno izhajala v zadnji tretjini 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi svoje preprostosti je dosegla izjemno veliko občinstvo: okrog leta 1794 so prodali približno 20.000 izvodov.

Vodnikova domačija

Zaradi velikega dometa in izobraževalnega potenciala tovrstnih publikacij se je Žiga Zois odločil, da v svoj prerodni program uvrsti pratiko, utemeljeno na razsvetljenski podlagi. Želel si je kakovostnejšo izdajo, ki bi kmete pripravila do tega, da bi segli tudi po strokovnih knjigah v slovenščini. Za glavnega avtorja je leta 1794 izbral Valentina Vodnika (1758‒1819), ki ga je usmerjal z zgledi sodobnih nemških pratik, poučnih knjig in pesniških zbirk. Vodnikova Velika pratika je izšla trikrat, za leta 1795, 1796 in 1797, vendar zaradi prezahtevnosti ni dosegla uspeha Nove krainskepratice. Vodnik je nato zasnoval manjšo in cenejšo Malo pratiko, ki je izhajala med letoma 1798 in 1806.

POSKUS IZDAJANJA ČASOPISA

Zaradi priljubljenosti pratik in širitve bralstva slovenskih knjig po uvedbi splošne šolske obveznosti je prišlo še do enega ambicioznega načrta: tiskar Janez Friderik Eger se je odločil izdajati prvi slovenski časopis Lublanske novice, kot glavnega urednika in avtorja pa je pritegnil že izkušenega Vodnika.

Časopis je prvič izšel leta 1797, zadnjič pa leta 1800. Glavni vzrok njegovega neuspeha je bil zaostajanje z novicami: časopis je bil kakor drugi nemški časopisi v Ljubljani odvisen predvsem od novic, objavljenih na Dunaju, vendar jih je moral še prevesti. Meščani ga niso bili pripravljeni kupovati samo zaradi jezika, za kmete je bil prezahteven. Lublanske novice so imele tako v prvem letu samo 33 naročnikov, njihova največja naklada pa je bila 100 izvodov.

Janez Bleiweis

Čeprav so tudi Vodnikove pratike skupaj s časopisom zadele ob stari problem majhnega števila in majhnih pričakovanj bralcev slovenskih knjig, so odločilno prispevale k njegovi odpravi. Naslednji slovenski časopis, Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice (1843), je s svojo kombinacijo informacij, pouka in leposlovja nadaljeval prav Vodnikovo tradicijo.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, Luka Vidmar

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kategorije: Zanimivosti