Zapis na Luni je tisti odlomek iz Svetega pisma, ki najbolj nagovarja dr. Daniela Brkiča, pastorja Evangelijske cerkve Dobrega pastirja Novo mesto in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Zagrebu.
Moj najljubši odlomek iz Svetega pisma …
je zapisan v Evangeliju po Janezu 3,16-17 in je miniatura Biblije, Sveto pismo v malem, zato so ameriški astronavti odnesli ta zapis tudi na Luno: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
Zavedam se, da ne morem reči »Bog«, če prej ne rečem »Jezus«.
Najljubša duhovna knjiga (poleg Svetega pisma)
Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana (ok. 1379–1471).
Najljubša molitev
Gospodova molitev očenaš, ker je najpopolnejša molitev in povzetek vsega Evangelija.
Najljubši romarski kraj
Najraje romam kar v svetišče svojega srca, kjer motrim lepoto ljubezni Najsvetejšega.
Kaj vas najbolj nagovarja pri Jezusu?
Njegova edinstvena popolnost (značajnost).
Kaj bi radi vprašali Boga?
Bolj kot to, zakaj dopušča na svetu toliko zla in trpljenja, bi ga vprašal, kako to, da me toliko ljubi, da je našel tudi mene. Nepojmljivo je, da me Bog ni ustvaril zato, da jaz ljubim njega, ampak on mene.
Katero človeško lastnost najbolj cenite (pri moških/ženskah)?
Pri moških cenim pogum, izražen v odločnosti, ne v nasilju in orožju; vendar pogum ni odsotnost strahu, kajti pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.
Pri ženskah pa cenim preprostost, kajti prava lepota se izkaže v enostavnosti. Pravijo, da je manj več. Gre za čednost, vrlino.
Za katere napake imate največ razumevanja?
Za vse napake, ker vsi delamo iste napake; zato moramo drug drugemu odpuščati. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Na svetu je preveč zidov in premalo mostov. Prvi, ki ga je Jezus povabil s sabo v raj, je bil iz srca skesani desni razbojnik, ne pa kak čistun.
Kaj najraje počnete?
Najraje berem, študiram, pišem, igram na klavir, vrtnarim in hodim v naravi, da občudujem lepoto majhnih in vsakdanjih stvari. In ne hodim kar naravnost, ker potem ne pridem daleč.
Kaj bi poleg Svetega pisma vzeli s seboj na samotni otok?
Vzel bi cerkveno pesmarico, kajti prave pesmi niso zgolj note, rime in dober občutek, ampak izraženo spoznanje, ki ga je vredno imeti in deliti.
Junak iz resničnosti …
Zame je junak vsak, kdor premaga (obvladuje) samega sebe, ne pa drugih.
Skrivnost prijateljstva je …
Pred pravimi prijatelji sem lahko tak, kakršen sem v resnici. Razočaranju se izognem, če upoštevam, kar je zapisal Konfucij: »Nimam niti prijateljev niti sovražnikov; vsi so moji učitelji.«
Kaj je največja nesreča naše dobe?
Največja nesreča je, da je Bog postal tujec v svojem svetu. Zato živimo v pogubni dobi absurdnosti; cilj obstaja, a ne poznamo poti do njega, tako (p)ostajamo frustrirani in apatični iskalci, sirote brez Boga Očeta. Kot bi sami iz sebe brili norce. Kaj bo z našo identiteto in etiko? Imamo informacije in znanje, a nam manjka modrosti. Stvari poosebljamo, ljudi pa razosebljamo. Postajamo vitke in lepe postave s silikonskimi vložki in z mikročipi. Smo arhitekti kulture smrti.
Kaj je danes najpotrebnejša krepost/vrlina?
Vse, kar vodi iz brezobzirnosti, brezbrižnosti, plitkosti in sebičnosti. Krizo anarhizma in moralnega relativizma lahko reši le lepota Božje ljubezni, samopodarjanje, ne pa samouveljavljanje. Izgubili smo treznost. Smrtni grehi človeštva so bogatenje brez poštenega dela, uživanje brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, politika brez načel, salonsko krščanstvo brez osebnega izkustva Boga in brez služenja bližnjim. Na svetu je veliko katoličanov, pravoslavnih in protestantov, a, žal, malo kristjanov.
Kaj za vas pomeni uspeti v življenju?
Poznati Boga, kajti kdor je osmislil svoje življenje, je dal smisel tudi svoji smrti.
Koga bi povabili na večerjo?
Kogarkoli, nisem privrženec elitizma.
