VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), pri katerih gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga. 

POLITEIZEM

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija razen krščanske ne pozna osebnega Boga. V drugih mitoloških religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog.

USTVARJALNA BOŽJA LJUBEZEN

Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zavoljo izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), je »Jaz sem, ki sem« ( 2 Mz 3,14b) še več, je razodeti osebni Bog, pri čemer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet : »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«(1Mz 1,1) in človeka: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril «(1Mz 1,27). Temu pravimo kreacionizem, ki v kasnejšem razvoju sveta dopušča evolucijo (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, temveč se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, temveč dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za Boga ali proti njemu. Krščanski Bog se ljubezni preprosto ne more upreti.

DOŽIVETJE

Pred 32 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v zvezni državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamero usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3,16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njen bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prav ženi, Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo je, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16,9–12).

ZAKLJUČEK

Katera vera razen krščanske oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne in izredno dinamične razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Če bi to vendarle storil, bi se izneveril svojemu bistvu. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem velikonočnem (pashalnem) času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno vprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali v smrt, v minljivost ali v večnost, v nespamet ali v pamet, v žalost ali v veselje, v radost ali v trpljenje? Kdor more, naj razume! (Mt 19,12)

Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja