Te dni sem od prijatelja Janeza Pence, znanega Novomeščana, ljubitelja neokrnjene narave, prejel prijazno pismo, nekakšen odziv na Akademski večer, kjer je nastopila tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc. Z veseljem ga objavljam.
Pozdravljen, Franci,
z zanimanjem sem prebral tvoje besedilo o akademskem večeru. Moram omeniti, da sem zelo ponosen na svoja nekdanja učenca, Branko Klemenčič in Blaža Rodiča, ki sem mu bil tudi razrednik. Ker sem občutljiv za trganje svoje male domovine z avtocestnimi napravami, sem še posebej napel oči, ko sem v tvojem poročilu bral pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko Violeto Bulc.
Novomeščan Janez Penca
Potolažilo bi me, če bi tisto o »Dolenjski, ki je, kar zadeva prometno infrastrukturo, odrinjena na rob dogajanja«, veljalo za železnico. Saj avtocesta vendar preči vso Dolenjsko in jo celo imenujemo po naši regiji – Dolenjka. Če je komisarka merila na bodočo štiripasovnico do Vinice, pa se z njo ne strinjam. Avtoceste so strašanski poseg v krajino, zlasti v naši miniaturni deželici. Spomnim se davnega obiska Mihaila Gorbačova v Sloveniji. Takrat se mu je predsednik Kučan pohvalil, kakšne avtoceste da gradimo. Gorbačov je zavzdihnil: »Joj, pa v tako majhni deželi.«
Menda ne bomo čisto vseh lepot naših krajev žrtvovali za prometno vozlišče, ki ugaja Evropi in zlasti Hrvaški! Ne spodobi se klečeplaziti in poklekati že samo pred omembo »Evrope«. Kaj v primeru avtocest prinaša kohezijska politika, ki naj bi podpirala evropsko solidarnost? Denar, s katerim bomo uničili kraje, ki so za zdaj še lepi in kjer je vse kolikor toliko organsko zraščeno v naravno okolje. Iz Bele krajine smo slišali krike, da ni delovnih mest, da so odrezani od sveta …, ko je prišel tja podjetnik Akrapovič, pa so ugotovili, da ni delavcev! Berem o Novem mestu kot stičišču tretje razvojne osi. Načrtovana štiripasovna avtocesta od Novega mesta skozi Podgorje in Gorjance do Malin vBeli krajini in kasneje do Vinice se mi ne zdi smiselna. Slovenija ima že 793 km avtocest.
Navajam nekaj podatkov – omenjene so države, ki veljajo za najbolj razvite na svetu in kjer se živi najbolje – ki izpodbijajo trditev, da avtoceste prinašajo »razvoj«: Norveška, ki je 19-krat večja, jih ima samo 300 km. Je tudi nepredstavljivo bogatejša od Slovenije, pa vidi kakovostno življenje drugače kot mi. 9-milijonska Avstrija je štirikrat večja od Slovenije, pa ima samo dvakrat toliko avtocest, vzorec poseljenosti pa je zelo podoben slovenskemu. 10-milijonska Švedska je 22-krat tako velika kot Slovenija, a ima samo 2,5-krat toliko avtocest. Finska je 16-krat večja, pa ima samo 881 km avtocest. Pred dnevi smo izvedeli, da nas je po razvitosti prehitela Češka republika, ki je štirikrat večja od Slovenije in ima 10 milijonov prebivalcev, a samo 1,6-krat toliko km avtocest (1250 km) kot naša domovina.
Razvoja danes ne prinašajo avtoceste, ta doktrina slovenske politike je zlobno rečeno predpotopna. Zgornji primeri bi nam morali dati misliti. Dolenjci in Belokranjci bi se morali združiti proti avtocesti in za moderno železnico. Enkrat bo treba začeti posodabljati in graditi železnice, zakaj ne takoj, saj že danes za več kot pol stoletja zaostajamo za drugimi razvitimi evropskimi državami. Če bo v Belo krajino prej narejena avtocesta, bo ljudi in tovor veliko teže spraviti na železnico.V Evropi ne gradijo več avtocest, ampak moderne dvostezne ceste. Taka cesta bi bila od Novega mesta v Belo krajino skozi predor pod Gorjanci dovolj. Zakaj ves tovorni in turistični tranzitni promet v smeri Dalmacije, BiH in Črne gore usmeriti skozi pravljično Podgorje in sanjsko Belo krajino?
Zelo spodbudno bi bilo, če bi evropska komisarka odločno podprla posodobitev železnice iz Ljubljane do Bele krajine in naprej do Karlovca. Prvi pogovori o tem so že potekali med dolenjskimi župani in predstavniki karlovške županije. Čas je že, da kdo od uglednih politikov in gospodarstvenikov nastopi proti nadaljnji gradnji avtocest v Sloveniji in zahteva čimprejšnjo posodobitev ali gradnjo novih železnic. Če tega ne bo, je govorjenje o zelenem transportu samo sprenevedanje.
Mag. Violeta Bulc
Na enem od letošnjih Goginih večerov nam je evropska komisarka za promet in logistiko Violeta Bulc povedala, da znašajo zunanji stroški prometa v EU (okoljska škoda itd.) težko predstavljivih 1000 milijard evrov. To so pravzaprav stroški, ki jih ekosistemi z nami vred plačujemo predvsem z zdravjem oziroma boleznijo. Ta podatek je hrana za ponoven premislek o trmastem vztrajanju pri vedno novih avtocestah in razvojnih oseh. Hic Rhodus, hic salta! ali Dokažite, da zmorete!
Za začetek pa bi se lahko Novo mesto dvignilo zoper cesto, ki naj bi Revozu lajšala oskrbo s tovornjaki in ki bo speljana skozi lepe primestne gozdove in travnike, med katerimi so tudi pred nekaj leti razglašeni gozdovi s posebnim namenom (mestna pljuča, rekreacija). Revoz ima že 40 let industrijski tir, vendar arogantno zahteva cesto, tir pa spreminja v muzejski eksponat. Zakaj je pri nas stvari, ki so drugje samoumevne, tako težko izpeljati?
Svoj pogled na gradnjo avtocest sem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. januarja 2019, Članek je na spletu sicer dostopen samo naročnikom Dela, v celoti pa tudi na http://www.zalozbapenca.si/z-asfaltnih-na-zelezno-cesto
Pa lep pozdrav in še enkrat čestitam za zanimiv prispevek.
Janez Penca
