RAZMIŠLJANJE O PRAZNIKU VSEH ŽENSK

Praznik 8. marec se nam danes zdi samoumeven, ne pomislimo pa, kako in zakaj ga pravzaprav praznujemo, v čem je njegovo bistvo. Nekaterim je pomembno samo, da se jih na ta dan moški spomnijo in jim podarijo kakšno rožico ali da jim pripravijo svečano večerjo. Da smo do tega praznika sploh prišli, je bila potrebna dolga in trnova pot.

Že od nastanka človeštva je v družbi obstajala nadvlada moških, čeprav so bile pravzaprav ženske zaslužne, da je ta družba sploh obstajala. Vedno se jih je jemalo predvsem kot spolni objekt, njihovo poslanstvo je bilo rojevanje otrok, skrb za dom in moža. Možem so morale biti popolnoma pokorne in prenašati vsa njihova maltretiranja, pijančevanja, pretepanja … Seveda tudi niso imele možnosti šolanja, saj so bile manjvredne.

Ob nastanku industrijske revolucije, ko se je pričela gradnja tovarn, se je veliko ljudi iz revnih kmečkih okolij začelo priseljevati v mesta in se zaposlovati v tovarnah, saj jim ročno delo na siromašnih kmetijah ni omogočalo, da bi nahranili družine. To pa je bila obenem tudi prilika za ženske, saj so si tako prvič v življenju same zaslužile kruh in niso bile več toliko odvisne od moških.Vendar je bilo delo v tovarnah težko. Delale so v slabih higienskih razmerah, v prahu, na vročini, z neskončnim delovnikom in bistveno manjšim plačilom kot moški.

V ženskah je vrelo in tako se je leta 1857 zgodil protest v tekstilni tovarni v New Yorku. Policija je protestnice napadla in jih zaprla. To pa ženskam ni vzelo poguma, leta 1908 se je zbralo že 15.000 delavk, ki so zahtevale krajši delovnik, boljšo plačo, poleg tega pa še volilno pravico. Njihov slogan je bil: Kruh in vrtnice. Kruh je ponazarjal simbol ekonomske varnosti, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.

Leta 1917 je bil veliki protest žensk v Rusiji, ki je bil odziv na več kot dva milijona v vojni ubitih ruskih vojakov. Tega leta je nastala tudi Komunistična oktobrska revolucija.

Velika borka za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost ter za dosežke žensk je bila nemška feministka Klara Zetkin; prav ona je predlagala priznanje mednarodnega praznika žensk in volilno pravico. Njen predlog je bil sprejet.

Tudi v Sloveniji so bili leta 1897 bili prvi zametki boja za enakopravnost žensk. V Trstu je začel izhajati ženski časopis Slovenka, ki je bil namenjeni ženskam, da jim vzbudi veselje do branja, posvečal se je praktičnim nasvetom, zabavi in reklamam. Šele kasneje je začel opozarjati na vprašanja ženske enakopravnosti in izobrazbe. Zanimivo je, da niso samo ženske objavljale v tem časopisu, pridružili so se jim tudi Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar. Pomembno in prelomno pa je bilo leto 1906, saj je prva Slovenka doktorirala na graški univerzi, to je bila Marija Urbas.

Pri nas so se ženske najbolj približale enakopravnosti leta 1945, ko je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Kasneje je bilo v Ustavo zapisano tudi določilo, da ima vsaka ženska pravico do svobode odločanja o rojstvu, do umetne prekinitve nosečnosti, in to ne samo iz zdravstvenih razlogov. Sčasoma je začel delovati tudi prvi telefon za pomoč ženskam in otrokom v sili. Seveda ne smemo misliti, da je pri nas sedaj vse idealno, še veliko je potrebno postoriti in se boriti, da bi enakopravnost udejanjili v celoti in da ženske ne bodo samo še en statistični podatek in potrebno število za kvorum o odločanju, temveč  tudi resnično vključene v odločanje. Vodstveni položaji so še vedno rezervirani za moške, pa tudi plače so še vedno v veliki večini nižje za ženske.

Vsi pozabljajo, da so v preteklosti in tudi sedaj ženske veliko doprinesle k napredku naše družbe, tako v medicini, znanosti … in še bi lahko našteli področja. Morali bi končno doumeti, da ženska ni rojena samo zato, da stoji za štedilnikom, rojeva in vzgaja otroke ter streže možu. Ja, tudi danes opravlja vse to delo, in to poleg službe, medtem ko moški lahko počivajo, kadar so utrujeni. Da ne bom delala krivice vsem, veliko je že moških, ki ženski pomagajo in po opravljenem skupnem delu si lahko oba privoščita trenutke sprostitve. Lepo bi bilo, da bi ta enakopravnost in medsebojno spoštovanje vladala po vsem svetu.

Na žalost pa še vedno obstajajo dežele, predvsem v tretjem svetu, kjer ženska ni nič vredna, toda tudi tam se bodo sčasoma zgodile spremembe. Ženske se bodo prebudile in zbrale pogum, da se borijo za enakopravnost. Terjalo bo žrtve, toda vsi pomembni dogodki v zgodovini človeštva so na žalost terjali nedolžne žrtve.

Mogoče bi morali ta praznik preimenovati v dan vseh žensk, saj so trpljenje in ponižanja prizadela vse, od majhnih deklic pa vse do starostnic.

Na ta dan mnogi mrzlično tekajo po trgovinah in nakupujejo darila. Namesto dragih rož bi bile ženske zadovoljne tudi s preprosto poljsko cvetlico, še bolj pa s spoštovanjem in ljubeznijo, ki bi jim jo izkazovali čez vse leto, in ne samo na ta dan.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Emilijana Crgol

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja