Temeljno sporočilo razstave v Moderni galeriji v Ljubljani, ki so jo poimenovali Čas brez nedolžnosti, je, da slikarstvo v času vizualne kulture ni zamrlo. Še več, razstavljene umetnine obiskovalce spodbujajo k razmišljanju, kaj se dogaja s sliko danes.

UMETNA DELITEV NA MEDIJE JE ANAHRONIZEM

Triindvajset mladih umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, s svojimi umetninami razkriva vsakdanje zasebne, nacionalne patologije, zatekanja v privatne tesnobe in podobno. O razstavi in umetnikih kustosinja Martina Vovk pravi:»Vse to jim ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem in banaliziranjem…« V nadaljevanju se je kustosinja Martina Vovk v svojem razmišljanju dotaknila problematike delitve sodobne umetnosti na medije, kar se ji zdi neutemeljeno. Dejala je: »Z delitvijo umetnosti na medije imamo umetnost lahko za anahronizem. Slikarstvo kot medij je očitno zelo živo. Produkcija je pestra in številna, tudi kakovostna. Seveda to ni vse, kar se dogaja na slikarski sceni. Bistven je izbor, ki sem ga skušala utemeljiti na razmisleku o tem, kako generacije slikarjev in slikark, ljudje na vrhuncu ustvarjalnih moči ali življenj, dojemajo sliko.«

ZAKLJUČEK

Umetniki, ki razstavljajo svoja dela v Moderni galeriji, izhajajo iz razmisleka, kako pravzaprav nastaja sodobna umetnost, kjer se kot po pravilu ustvarjalni fokus prenaša z izdelka na procese. Zdi se, kot da je slikarstvo odrinjeno iz dojemanja naše pozornosti. Sicer ne izginja, ne omaga, a ni več, kot se je zdelo v osemdesetih letih. Vsemu navkljub pa ima slika še vedno svojo zgodovino, skratka, ima elitno mesto v skupnem spominu.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Kategorije: Zanimivosti