Že pred dnevi sem v dar prejela čudovito knjigo Kovane skulpture – Odmev tišine o ustvarjalnemu opusu kovanih skulptur kartuzijanskega meniha brata Janeza Hollensteina iz Pleterij. Zbornik me je tako navdušil, da sem se odločila napisati to moje razmišljanje …
Odraščala sem domala pred vrati najstarejše kartuzije v Srednji Evropi – Žički kartuziji, zato vse življenje poskušam razumeti asketski način belih menihov. Pred leti smo v Žičah, nasproti cerkve Sv. Janeza Krstnika odkrili železno obeležje brata Hollensteina, ki se odlično vklaplja v strogi gotski slog. To je bilo moje prvo srečanje z njegovim ustvarjalnim opusom.
Janez Hollenstein pri ustvarjanju skulpture v Žičkem samostanu.
Skulptura je pritrjena na kamen, ki je bil ohranjen iz požgane in porušene kartuzije Pleterje med drugo svetovno vojno. Skulptura predstavlja izredno poduhovljeno povezanost med kartuzijanskima samostanoma Žiče in Pleterje, abstraktnost umetnikove skulpture pa dopušča gledalcem svobodo predstave v vsej njeni razsežnosti. Zato je ta umetnina za nekoga lahko Križani, spet za drugega božji angel ali celo telovadec …
Kot ženska težko pišem o tako zahtevnem moškem delu, kot je kovaštvo. Železo je trda, hladna masa, ki lahko celo porjavi, vendar pod rokami vajenimi molitve v strogi tišini, postane povsem poduhovljeno. Kako lahko on, kot bi molil, preoblikuje to trdo kovino v vstajenje Jezusa Kristusa, ali razpelo, ki visi na steni, kako lahko ustvari uporaben svečnik za daritveni oltar? Venomer se sprašujem, kako lahko železo postane travna bilka, ali celo metulj, ki leti po zraku? Umetnik je ustvaril tudi železno srce, ki prenese vse bolečine, strahove in hudobijo današnjega življenja … Lahko je samo krog ali vesolje, ki je sklenjeno v nenehnem gibanju v naravi božjega stvarstva.
Umetniška fotografa Zvone Pelko in Blaž Jamšek pa sta v fotografije skulptur spretno vnesla zgodbo kamnov iz Gorjancev in od drugod, kot od Boga dano ali obdelano, kot večno, kot so večne stvaritve našega menih iz Pleterij. Občudujem dejstvo, da so številna podjetja iz Novega mesta in Šentjerneja finančno podprla izdajo monumentalnega zbornika, ki predstavlja ustvarjalni opus kartuzijanskega meniha iz razstav, ki so bile v Novem mestu, Ljubljani in v Šentjerneju. Prepričana sem, da se donatorji verjetno dobro zavedajo, da podpora kulturi in umetnosti pomeni tudi uspešen gospodarski razvoj. Zato ni čudno, da je brat Hollenstein zapisal:«Kdor ne deluje kulturno, prav tako ne deluje ekološko, človeško in ekonomsko. Tisto, kar ni ekonomsko, bo na dolgi rok spodletelo tudi na kulturni, ekološki in človeški ravni!«
Milena Novak
