Na širšem porečju reke Krke, te še vedno zelene in čiste dolenjske reke, se je rodilo kar enajst (11) slovenskih škofov in nadškofov. Sedem od njih je že pokojnih, štirje pa so še polni moči in evangeljskega navdušenja. Spodnji pregled krajev rojstva slovenskih škofov tako obsega širše porečje reke Krke od izvira do izliva v reko Savo pri Čatežu.
V vasi Krka, kjer izvira reka Krka, se je rodil beograjski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Perko (1929 – 2008), v Šentvidu pri Stični pa se je konec 18. stoletja rodil lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar (1793 – 1846).
Dol-vodnoob reki Krki,na Velikem Lipovcu pri Ajdovcu v Suhi krajini, pa se je rodil msgr. Janez Frančišek Gnidovec (1873 – 1939), lazarist, škof v Skopju, ki je pastoralno deloval pred drugo svetovno vojno v Makedoniji. Med Indijanci v Ameriki pa je misijonaril škof msgr. Friderik Baraga (1797 – 1868), ki je bil rojen v Knežji vasi pri Trebnjem, na Grmadi pri Trebnjem pa se je rodil msgr. dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007), ljubljanski nadškof in metropolit.
V Soteski pri Straži se je rodil msgr. Andrej Glavan(1943), prvi novomeški škof, v nekoliko odmaknjenem Kočevju pa se je rodil msgr. dr. Ivan Jurkovič (1952), sedaj jeapostolski nuncijv Kanadi.Na Velikem Kalu pri Mirni Peči pa se je rodil pravkar inavgurirani drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (1966).
Iz metropole Dolenjske pa izhaja Novomeščan msgr. Alojzij Turk (1909 – 1995), beograjski nadškof in metropolit, ki se je rodil v Bršljinu, na Jelendolu pri Škocjanu pa se je rodil msgr. Stanislav Hočevar (1945), salezijanec, kasnejši beograjski nadškof in metropolit, kjer deluje še sedaj. Zadnji škof, ki se je rodil v porečju reke Krke v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki pa je msgr. Stanislav Lenič (1911 – 1991), ljubljanski pomožni škof.
NAPOTKI PAPEŽOV BENEDIKTA XVI. IN FRANČIŠKA NOVIM ŠKOFOM
Papež Benedikt XVI. je že 13. septembra 2010 v govoru okrog sto novo imenovanim škofom iz Amerike in Evrope na mednarodni konferenci v Vatikanu poudaril, da mora biti škof bistveno več, kakor samo upravitelj škofije. Njegova dejavnost se ne sme omejiti samo na vlogo vladajočega birokrata, organizatorja ali moderatorja škofijskega življenja; v prvi vrsti mora škof nad vsemi administrativnimi ukrepi oznanjati živo in dejavno vero. Dober škof vodi škofijo stalno v bratskem duhu in, preden nagovori sobrate, mora imeti pred očmi lastne pomanjkljivosti. Samo povezanost s Kristusom mu omogoča, da ustvarja ozračje zaupanja, sprejemanja, odkritosti in pravičnosti.
Papež Frančišek pa je v nagovoru pri jutranji maši 27. januarja 2014 v Domu sv. Marte v Vatikanu spregovoril o tem, kakšni morajo biti škofje. Dobesedno je dejal: »Škofje niso imenovani zgolj zato, da vodijo neko organizacijo, ki se imenuje krajevna Cerkev. Škofje so maziljenci, imajo maziljenje in duh Gospodov je z njimi. Škofje, duhovniki in diakoni se moramo zavedati, da smo tudi slabotni in grešni,« je dejal papež. Vsi pa hočemo biti vsak dan tudi bolj sveti, bolj zvesti temu maziljenju. In to, kar napravlja Cerkev, to, kar daje Cerkvi edinost in sinodalnost, je oseba škofa, v imenu Jezusa Kristusa, kajti tudi on je bil maziljen. V tem maziljenju in posvečenju je namreč moč krajevne cerkve, ki jo sleherni
škof pooseblja in predstavlja. Maziljenje škofov, duhovnikov in diakonov jih približuje Gospodu in jim daje veselje in moč oznanjati vstalega Kristusa in vero v evangelij. Drugače Cerkev ni mogoče razumeti…
Fotografije so s spleta.
Viri: Družina in s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
