Miren, a hkrati vzkipljiv
Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.
UVOD
Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih Grmač, Potohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.
NE DRAME, IGRE
Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.
»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.
MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN
»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.
»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.
Fotografije so s spleta.
Vir: Dnevnik
Zbral in uredil: Franci Koncilija
