MIRA MIHELIČ, KNJIŽEVNICA IN PREVAJALKA (1912-1985)

 

 Mira Mihelič

Mira Mihelič je bila odlična pisateljica romanov in dram, prevajalka izjemnega obsega tuje literature, urednica inovativne zbirke žepnih knjig, dolgoletna gonilna sila pisateljskega društva in slovanskega ter mednarodnega PEN-a.

NJENO ŽIVLJENJE

»Ne, nisem bila nesrečen otrok, čeprav sem bila tako rekoč brez staršev, in če sem pogrešala materino ljubezen, se tega nisem več zavedala,« je dejala v enem od številnih intervjujev ob svoji sedemdesetletnici. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu in mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama pa operna pevka. Ko je bila stara dve leti, se je družina preselila v Zagreb. Po smrti mlajše sestre Ivice sta se starša ločila. Mira se je kasneje šolala v Švici, kjer se je naučila francoščine, nemščine in angleščine, kar ji je kasneje omogočilo ustvariti obširen prevajalski opus. V začetku marca 1941 je izšel njen prvi roman Obraz v zrcalu, naslednje leto pa drugi roman Tiha voda. Med drugo svetovno vojno so jo Nemci dvakrat zaprli. Tako je dobila navdih za dramo Svet brez sovraštva, ki jo je napisala leta 1945.

PREVAJANJE IN PISATELJEVANJE

Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki. V tem času so nastale drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). Mira Mihelič se je preživljala s prevajanjem. Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine. V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je kronika meščanske družine po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).

»NI ŽENSKE ALI MOŠKE LITERATURE«

Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju. Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem ‘buržujka’. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela ‘manjvrednostnih kompleksov’ v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.«

DEJAVNOSTI IN PRIZNANJA

V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Od leta 1963 do 1975 je bila predsednica slovenskega centra PEN. Imenovana je bila tudi za dosmrtno predsednico mednarodnega PEN-a (1973–1985). Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado, Prešernovo nagrado pa je prejela dvakrat: leta 1950 za dramo Ogenj in pepel ter leta 1983 za življenjsko delo.

Ob 100. obletnici rojstva Mire Mihelič je Alenka Puhar o njej napisala monografijo.  V soboto, 14. julija 2018,  je minilo 106 let od rojstva Mire Mihelič, umrla pa je 4. septembra 1985 v Ljubljani.

(Vir: Ognjišče)

 

Povzel: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja