Ljubljano lahko zaradi vedno novih gradbenih posegov razbiramo kot pravi palimpsest, v katerem je spomin na srednji vek po izgradnji baročnih cerkva malone izginil. Zato v njej na mestu nekdanje stare gotske stolnice z vso živostjo dominira današnja katedrala kot temeljni podvig nekdanjega umetnostnega preroda, porojen v znamenju baroka, ki je s svojim umetniškim izrazom prekvasil celotno slovensko kulturno pokrajino in za dolgo pustil svoj odtis tudi v najširšem okusu. In tudi osrednji umetnostni dokument, ki priča o izoblikovanju te estetike, ko je pričela kulturna Ljubljana tekmovati z Rimom, je prav Dolničarjeva latinsko pisana kronika o njeni graditvi.
Stolnična kupola in »oglejska« zvonika sta še vedno sinonim za prepoznavnost in slikovito lepoto ljubljanskih vedut, še posebno v ritmično stopnjevanem sozvočju z Robbovim vodnjakom in rotovžem, in izstopata kot priljubljen motiv nekdanjih slikarjev in tudi pesnikov. Quaglieva iluzionistična poslikava odpira pogled v nebo s slavo in mučeništvi krščanske zgodovine, temelječe na antičnih časih, ki jih pod zmagoslavno kupolo oznanjajo mogočni kipi emonskih škofov. Na oltarni sliki upodobljeni sv. Miklavž pa nas z besedami pesnice Rože Gantar, ki se je iz nespodbudne današnjosti nostalgično zazrla v preteklost, ogovarja, naj se ne bojimo sedanjih in prihodnjih časov, ker so vsi časi dobri in vsi Božji. Kot da so lahko taki celo ti, v katerih svetnikova Ljubljana ni več nekdanja bela imenitna dama, ko pa je, kot je prikazano v drugi pesmi, vse bolj zapacana z madeži (ne)kulture sodobnega barbarstva.
Po današnji Ljubljani, še posebno po ulicah okrog njenega središča, nam vsepovsod bije v oči pravo zasmehovanje starodavne usklajenosti in lepote. Po starih in tudi pravkar prebeljenih zidovih se razprostirajo zmazane pisarije in čečkarije, ki kažejo predvsem barbarski odnos do izročila, ne le nespoštovanje in prezir do ustvarjene lepote, s samimi sporočili, ki pozivajo celo k revoluciji in linču, pa tudi slepo agresivnost kot izraz vsakršne zmede in nekulturnosti, značilne za današnji čas.
Ob pogledu na tako brezobzirnost se lahko samo sprašujemo, le od kod so se vzeli ti uničevalci, med njimi celo taki, ki so nedavno oskrunili dragoceno fresko na stolnični zunanjščini. In ne najdemo določnega odgovora, pa naj ga iščemo v posledicah nekdanje balkanizacije ali amerikanizacije ali sedanje k zabrisovanju narodnih kultur usmerjene globalizacije ali v stopnjevanju odpora do krščanskih temeljev slovenske in evropske kulture. Gotovo pa gre za vsesplošno pomanjkanje družinske in premalo domoljubne in k srčni kulturi naravnane šolske vzgoje, ki bi morala misel na kaj takega že v kali preprečiti, če že ne za grotesken izraz nerazložljivega razdiralnega obupa, ki v ničemer ne vidi več smisla. Današnje družbeno ozračje, ki zanika spoštovanje izročenih nam vrednot, pa vso to razdiralnost ne le dopušča, marveč jo očitno celo spodbuja.
Da lahko postajajo javne ali zasebne arhitekturne površine neomejena prizorišča za čečkanje, se zdi prestopnikom morda še toliko naravneje, ker so vsepovsod priča nagrmadenim reklamnim panojem. Prostor za grafitarsko razglašanje največkrat sovražnih protestnih pozivov postajajo tudi najlepše fasade, celo sakralne, in taki posegi se ponekod pojasnjujejo celo kot izraz t. i. popularne ali alternativne kulture, da ne rečem umetnosti, kamor naj bi sodili tudi nedavni protestni ulični performansi. Spomin na čase, ko smo na ulicah še slišali pozdrave »klanjam se«, in čase, ko so nas otroke strašili s paznikom, če smo v parku le skušali stopiti na travo, je že dolgo tega minil. Vandalizem vseh vrst pa je danes očitno postal vsakdanje razvedrilo ali, v času, ko velja za umetnost že golo izrekanje aktivističnih parol, celo za marsikoga sprejemljiv in z levičarskimi agendami široko podpiran družbeni pojav.
V času, ko se lahko razglaša za kulturo in celo za umetnost vse, kar komu pade na misel, je vsevprek neselektivno dodeljevani uradni status kulturnega ustvarjalca predvsem socialni korektiv, ki naj bi preprečeval zapadanje nezaposlenih mlajših ljudi v neprimerne ali celo (samo)destruktivne razvade, kar sem sam pred časom jasno spoznal v komisijah ministrstva za kulturo. In morda je posledica tega tudi dejstvo, da se tak status danes zdi marsikomu že tako samoumeven, kot da mu zaradi še tako obskurnega početja samodejno pripada.
Zidovi mestnih ulic z gesli, v katerih najglasneje zveni predvsem »hate« oziroma sovraštvo, pa so le redko načečkani v slovenščini, iz česar prav tako razberemo, kako je tako komuniciranje usmerjeno tudi v izkoreninjenost in degradacijo našega jezika. Vsakršno destruktivnost pa ta čas dodatno stopnjuje še nestrpno reagiranje na predpisane omejitve zaradi nalezljive bolezni, ki v številnih ljudeh vzbujajo nič manj nalezljivo jezo. Zato se lahko ob vsem tem resnično sprašujemo, ali je tudi tak čas lahko dober in celo svet in ali se prihodnost po epidemiji lahko povrne ne le k še stopnjevani obuditvi starega načina ahasversko blodečega življenja, ampak se bo morda vendarle pričela spreminjati v njegovo popolno preobrazbo.
Čuječe poglabljanje v življenje in posebno v umetnost kot njegov najplemenitejši izraz je bilo in ostaja vselej le stvar ustvarjalnega duha, ne kričave zabave in agitiranja, ampak v bistvu osebno iskanje Božjega kot transcendentalno preseganje zemeljskih omejitev. V vsakdanjosti, ki se ji ljudje tako množično prepuščajo, pa z umetnostjo povezano duhovno globino in zbranost v resnici vse bolj zamenjujeta hrup, ki uničuje meditativno tišino, ter kičavost bleščic, ki stopnjuje notranjo temo, nekdanjo predanost bralni kulturi pa nadomešča popreproščena striparska informacija ali zabava. Ljudje, ki so vse bolj zasvojeni z vsem tem, na čelu s televizijo, družabnimi omrežji in medijskimi izkrivljanji, najbrž prav zato toliko teže prenašajo čas, ko je naše vsakdanje delovanje in nedelovanje spričo višje sile omejeno in upočasnjeno. A lahko (vsaj za tiste, ki niso kot neutrudno zdravstveno osebje vsak hip požrtvovalno angažirani pri izganjanju bolezni) današnji dolgotrajni, za marsikoga neznosni trenutek postane tudi čas streznitve in dragocen premor, ko se lahko človek spet potopi sam vase in se v praznini po dosedanjem brezglavem hitenju zave plehkosti take vsakodnevnosti, najde polnost v sebi samem in si uzavesti potrebo po odrešujočem srečevanju z ustvarjalnostjo, osmišljajočem poglabljanju v skrivnosti življenja in snujočem stiku z neskončnostjo, v katerem lahko vsak čas zares postane tudi dober in Božji.
Ko se v polnosti izročimo ponotranjenemu življenju, lahko postane tudi današnja umiritev ob vsej negotovosti raje kot razlog za jezo, razdiralnost in obup srečna milost in priložnost, da lahko iz nje črpamo vse tisto, kar je za človeka in človeštvo dobro, in se lahko z zavedanjem o čudežu vsakega vdiha prepustimo ustvarjalni duhovni luči, ki jo v sebi nosi Božji lepoti predano človeško srce, v katerem edinem se ohranja vse najsvetejše.
Milček Komelj
Fotografije so s spleta
